Akademski mačisti

Diskriminacija, poniževanje, spolno nadlegovanje in psihično izživljanje nad podrejenimi sodelavkami na univerzi

Eden izmed največjih problemov človeštva so ženske. To je jasno, kajti »s sociobiološkega stališča bi lahko zapisali, da so svet postavili na noge samski moški«. Ko moški pripada ženski, se več ne bori, ne ustvarja, se preda, je pasiven. »Šele ko je ženska kot rutinsko bitje izločena«, lahko pride do duhovne rasti civilizacije, do tako imenovane »transcendence«. Celo ljudske izkušnje temu staremu pravilu pritrjujejo. »Če je prej grobi slovenski pregovor navajal, da ženske mislijo z zadnjico, potem to ni bilo iz trte izvito.« Razsodnost, ideje, nekaj novega – vse to v javnost »ali diskurz« vnašajo moški. Moški so napredek, moški so misel, »prispevek žensk je v tem pogledu ne le minimalen, ampak pogosto, zlasti če imajo ambicijo preseči svoj okvir, izrazito moteč«. Ženske so tema. V vsej zgodovini človeške »rase« ni bilo »ene resnično velike znanstvenice, pisateljice, komponistke, slikarke, kiparke, izumiteljice«.

Je te nestrpne besede zapisal kak lunatik, skrajnež, blaznež? Ne, avtor teh besed je eden najbolj čislanih in popularnih profesorjev naše akademske sfere, po novem celo svetovalec rektorske konference, enega od najvišjih slovenskih visokošolskih organov. Njegovo ime je dr. Boštjan M. Zupančič. Je dolgoletni slovenski sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu, a tudi odkriti nasprotnik večje vloge žensk v javnosti in družbi. Za vse to ima tudi močne argumente, meni. Njegova (psevdo)znanstvena teza je, da so problem tega sveta najrazličnejši hormonski motilci, kot so pesticidi, zaradi česar je na svetu vse manj »pravih moških«. Žensk sicer ne zavrača popolnoma, da ne bo nesporazuma. Zdijo se mu tudi koristne, vendar je do njih zadržan. »Če mene kdo vpraša, ali bi šel k ženski zobozdravnici, potem je moj odgovor, da bi šel, ampak samo za rutinska dela,« je še en njegov citat, ki jih o Zupančiču zdaj že sistematsko zbira filozof Boris Vezjak.

Predstava mnogih, da se v zadnjih 20 letih enakopravnost med spoloma izboljšuje, je napačna. Danes vlada ideologija brezbrižnosti, »vsak naj poskrbi zase«.

Prej citirane izjave so na ravni gostilniških šal, nekdo se lahko ob njih celo nasmehne, a obstajajo še hujše. Eden od njegovih najbolj »krvavih« očitkov je tisti o skoraj sto mrtvih zaradi hudega neurja leta 1999 v Franciji. Krivec naj bi bila ženskost. »Odkrito trdim, da ta življenja ne bi bila zapravljena, če bi meteorologiji načeloval odgovoren moški,« je recimo zapisal v enem od svojih del. Ali kdo proti tem izjavam protestira? Pravzaprav ne. Zupančič ima s tem svojim pristopom v Sloveniji veliko navdušenih častilcev ali sledilcev. Poleg nekaterih medijev, ki kar hlastajo po takšnih enostavnih, udarnih razlagah sveta, je Zupančičev navdušenec tudi rektor primorske univerze, matematik dr. Dragan Marušič. Leta 2013 je Marušič Zupančiču celo podelil častni doktorat Univerze na Primorskem »za izjemne dosežke v znanosti in za krepitev medčloveških odnosov«. Tedaj je devet članov Komisije za ženske v znanosti pri Ministrstvu za izobraževanje protestiralo zaradi, kot so zapisali, Zupančičevega omalovaževanja in poniževanja žensk ter njihovih prizadevanj za emancipacijo in družbeno enakost, kar pa Marušičevega ravnanja ni ustavilo.

Zaradi tega pa je tudi »njegova« aktualna afera še kaj več kot zgolj posamičen moralni prestopek. Ta mesec je koprsko delovno sodišče Marušiča na prvi stopnji obsodilo diskriminacije, poniževanja in spolnega nadlegovanja nekdanje direktorice tamkajšnjih študentskih domov Astrid Prašnikar. Rektor Marušič se je Astrid Prašnikar lotil kot nadrejeni, sistematično in v daljšem obdobju dveh let. Sodišče je pripoznalo okoli 15 situacij – in to je ključno –, v katerih jo je Marušič kar naprej žalil, jo prizadel, ponižal, prizadel njeno dostojanstvo, trpinčil, napadal, nanjo kričal, jo diskriminiral in nadlegoval, v vsaj enem primeru tudi spolno. Ob rektorskih volitvah je želel, da Astrid Prašnikar ne bi podprla njegovih protikandidatov, razlagal ji je: »… Moj odnos do tebe je večdimenzionalen, eno je kot ženska, eno je kot Astrid Prašnikar … jaz imam včasih v sebi malo bolj trdo mnenje glede tebe … potem prideš, tukaj sediš … razumeš … delujejo drugače te energije … tako da je nevarno v teh situacijah … midva se bova tako pogovarjala, jaz ti bom še nekako napolnil stotinko … stotinko flirtal … ti boš pa zdaj sodelovala s protikandidati … jaz imam eno zelo dobro misel o tebi, kaj bi lahko naredil v tem vmesnem obdobju, ne želim se tukaj izreči zaradi tega, ker vplivaš preveč … postanem nekje mehek … ma ne spodaj …« In ker je kasneje očitno ni pridobil na svojo stran, jo je na koncu še odpustil.

V primeru Marušič gre za že odkrito in brezsramno poniževanje žensk, ki izvira iz vrhov akademskih struktur. Marušič ni sam, ima podporo dekanov in drugih rektorjev.

Sicer so iz slovenske polpretekle zgodovine znani številni individualni primeri spolnega nadlegovanja na univerzah. Sredi devetdesetih so recimo nekaterim profesorjem na Pravni fakulteti v Ljubljani zaradi spolnega nadlegovanja študentk prepovedali, da bi študentje opravljali izpite v njihovih kabinetih. Šlo je za primer vsaj enega profesorja, ki je med izpiti verbalno in fizično vztrajno nadlegoval študentke, dokler ni neka študentka, ki jo je otipaval po nogah in prsih, njegovega kabineta ogorčeno zapustila in ga prijavila. Sledili so ukrepi, po katerih so bili odtlej izpiti pri tem profesorju pisni, ustni zagovori pa so potekali vpričo vseh, ki so opravljali izpit. A v primeru Marušiča gre za nekaj drugega. Dejansko za že odkrito in brezsramno poniževanje žensk, ki izvira iz vrhov akademskih struktur. Marušič ni osamljen. Tokrat so ga kljub prvostopenjski sodbi sodišča vsi dekani Univerze na Primorskem soglasno podprli. Marušiču »še naprej zagotavljamo podporo … v skupnem prizadevanju po napredku pri zastavljenih razvojnih projektih,« so zapisali. Nekaj dni po sodbi pa so se tudi rektorji vseh slovenskih univerz zbrali v prostorih primorske univerze na konferenci o neodvisnosti. Kot pravnega strokovnjaka so povabili »uglednega ustavnega pravnika prof. dr. Boštjana M. Zupančiča«. Ki je v tem vzorcu akademski smetani predstavil možne nadaljnje korake pri ureditvi »univerzitetne avtonomije«.

Čemu smo torej priča? Boj za enakopravnost žensk je v začetku devetdesetih doživel preporod in še sredi devetdesetih se je javnost zgražala nad posamičnimi primeri spolnega nadlegovanja, zdaj pa se zdi, da tudi na tem področju prihaja do velikanskega koraka nazaj. Lani oktobra se je recimo podoben incident zgodil tudi na rektoratu mariborske univerze. Dva zaposlena na rektoratu, Petra Ujčič in Alen Vidonja, sta prijavila glavnega tajnika univerze Teodora Lorenčiča zaradi mobinga in spolnih opazk. Čeprav jima je komisija univerze pritrdila, je rektor Ivan Tičar Lorenčiča obdržal na položaju, z ukinitvijo delovnih mest pa degradiral Petro Ujčič in Alena Vidonjo. Ta seksizem ni nič drugega kot zanikanje enakosti ljudi in način vzpostavljanja in ohranjanja oblasti, komentira Vlasta Jalušič, ki se s pojmom ukvarja že tri desetletja. »Neposlušne ženske in neprave moške s seksističnimi prijemi 'disciplinirajo', ponižajo, marginalizirajo in izločijo, in jih tako naredijo za 'neškodljive' za oblastnike. Hkrati se takšna dejanja poskušajo prikazati kot menda čisto 'naraven' in normalen način 'pozornosti in komunikacije'« … razlaga. Najbolj tradicionalne institucije, v katerih je na vodilnih ali oblastnih položajih najmanj žensk, so seveda tudi največje trdnjave seksizma in tudi najbolj odporne proti spremembam. Ena izmed glavnih naj bi bila prav univerza, kjer je še veliko nevidne diskriminacije in šikaniranja. »Glede na to, da danes vemo, da so ženske v slovenskem zgodovinopisju in še kje drugje eklatantno zamolčane, to govori o univerzi na neki način samo zase,« dodaja.

23 moških je članov senata ljubljanske univerze / 3 ženske so članice senata ljubljanske univerze

Kakšna trdnjava neenakosti in seksizma je torej univerza danes, po desetletjih boja za enakopravnost med spoloma? To je nedavno poskušala ponazoriti sociologinja Milica Antić Gaber. Ugotavlja, da se delež žensk na mestih rednih profesoric po osamosvojitvi resda povečuje, toda tam, na katerih potekajo izraziti boji za položaje, prestiž, moč in oblast, torej v najpomembnejših organih univerze v Ljubljani, v organih, ki odločajo o delovanju univerze, o financah, o habilitacijah, o najprestižnejših imenovanjih in nagradah, žensk praktično ni. Vse navedene komisije ljubljanske univerze – razen komisije za Prešernove nagrade – vodijo moški, ženske pa so v teh telesih povsem marginalizirane in v manjšini, ugotavlja Milica Antić Gaber. V 26-članskem senatu ljubljanske univerze so recimo le tri ženske, v novoizvoljenem upravnem odboru pa ni nobene. Sicer pa je takšno porazno stanje še očitnejše na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, v instituciji, ki predstavlja krog akademikov in uživa najvišje priznanje družbe. Dobrih 96 odstotkov vseh članic in članov od leta 1938 do danes je bilo moških. Če je bilo to pred desetletji še mogoče opravičevati, pa je danes to, da je med 76 rednimi člani samo pet žensk, povsem nesprejemljivo in neopravičljivo, še ugotavlja Milica Antić Gaber.

Enakopravnost med spoloma naj bi se v zadnjem obdobju sicer izboljšala. To velja še zlasti za Slovenijo, ki je bila zavoljo socialistične usmeritve – ta je šla z roko v roki z ženskim gibanjem – v emancipacijske procese vključena razmeroma zgodaj. Že leta 1897 je začel izhajati prvi ženski časopis Slovenka, leta 1898 je bilo ustanovljeno prvo žensko društvo, leta 1905 je bila prva ženska sprejeta v službo na ljubljanskem magistratu, leta 1945, po vojni, je bila uzakonjena tudi splošna volilna pravica. Pred 35 leti je le petina žensk v Sloveniji dosegla stopnjo izobrazbe, višjo od končane osnovne šole, po letu 1980, ko je sledil tako imenovani drugi val emancipacije, se je razmerje začelo obračati in danes ima le še pet odstotkov žensk zgolj osnovnošolsko izobrazbo. V zadnjih študijskih letih je bilo med študenti že skoraj 60 odstotkov žensk in 40 odstotkov moških. Na nekaterih področjih ženske niso več zgolj enakopravne, ampak so tudi boljše od moških. Na primer po izobraženosti. In v tem obdobju so ženske sodeč po javnomnenjskih raziskavah tudi postajale zadovoljnejše s svojim življenjem. Toda okoli leta 1998 se je nekaj prelomilo. Tudi podatki Centra za raziskovanje javnega mnenja pri Fakulteti za družbene vede po tem obdobju kažejo, da začenjata po več indikatorjih optimizem in zadovoljstvo žensk, ki odgovarjajo na njihova vprašanja, v primerjavi z moškimi padati.

Morda naključno ali ne – to je tudi čas, ko so v Sloveniji izbruhnile nekatere najbolj seksistične afere. V devetdesetih je bil glede tega relativen mir, v medijskih arhivih lahko najdemo primer iz novembra 1993, ko naj bi Brane Eržen, tedaj član SDS, nadlegoval eno od uslužbenk državnega zbora. Morda je kdo mislil, da je Slovenija postala družba, ki je občutljivejša na enakopravnost moških in žensk. Nato pa je, vzporedno s političnimi akcijami, kot so referendum proti zakonu o zdravljenju neplodnosti in referenduma o družinskih zakonikih, sledila poplava seksističnih izbruhov. Leta 2003 poslanec SDS Pavel Rupar dejal, da poslanki Majda Širca (LDS) in Majda Potrata (SD) izjavljata take »grdobije« na račun tistih, ki mislijo drugače, da bi jima »odredil obvezni zakonski pregled mednožja, da bi ugotovil, katerega spola sploh sta«. Če so se v SDS tedaj še poskušali distancirati od teh ekscesov, so ti v zadnjih letih postali že praktično stalnica. Leta 2006 smo v Mladini pisali o primeru Marcela Koprola, ki je kot državni sekretar v vladni službi za evropske zadeve spolno nadlegoval vsaj štiri sodelavke. Primer ni dobil epiloga, Koprol je bi na koncu celo nagrajen z veleposlaniško funkcijo v Romuniji. Leta 2011 je nekdanji državni sekretar Gorazd Perenič odstopil zaradi prijave spolnega šikaniranja. Janez Janša, dandanes za mnoge heroj, je novinarki Mojco Pašek Šetinc in Eugenijo Carl označil za prostitutki, koprski župan Boris Popovič je javno ocenjeval prsi slednje. Zdaj pa so se zgodili še ekscesi rektorja Univerze na Primorskem, proti kateremu praktično ni resnih protestov, kvečjemu podpora akademskih kolegov na oblasti. Kako torej razumeti ta preskok?

Najbolj tradicionalne institucije, v katerih je na vodilnih ali oblastnih položajih najmanj žensk, so največje trdnjave seksizma. Ena izmed njih je tudi univerza.

Antropologinja Renata Šribar meni, da gre za odziv na boj za ženske pravice, za nelagodje, ki so ga mnogi začeli čutiti ob dejstvu, da so začele ženske postajati enakopravne. V prvi polovici 80. let se je zbudil in vstopil v javnost feministični del civilne družbe, povečevalo se je število ozaveščenih žensk – »osebno je politično« je znamenito geslo drugega vala feminizma –, začele so se zahteve po večji zastopanosti žensk v politiki, temu pa naj bi sledila reakcija, recimo zasmehovanje in minimaliziranje pomena problemov, našteva Renata Šribar. Nato se je to kopičilo in se še vedno kopiči: »Priča smo tudi pornografizaciji kulture in s tem pornoseksualizaciji žensk in deklic, kar razumemo kot povratni udarec patriarhata proti doseženim pravicam žensk.« Povratni udarec patriarhata se je konec osemdesetih in v začetku devetdesetih začel tudi z zametki neoliberalizma, desničarskim vzgonom, ki je bil posledica zatona socializma, oboje ob »inertnosti klientelistične in koruptivne institucionalizirane levice«, razlaga. Perfidna diskriminacija žensk v akademski sferi je zgolj eno od območij, druga so: odrekanje pravic otrokom istospolnih staršev in skrbniških oseb, postopno krčenje pravic žensk na področju zdravstva, revščina žensk in otrok, prikriti mehanizmi oviranja karier žensk, vsakdanji seksizmi, reševanje brezposelnosti žensk z vprašljivimi zaposlitvenimi politikami …

71 moških članov ima SAZU / 5 ženskih članic ima SAZU

Predstava mnogih, da se tudi v zadnjih 20 letih enakopravnost med spoloma izboljšuje, je zato napačna, trdi Vlasta Jalušič. Prej nasprotno, »ne da bi se spuščala v kompleksnost zgodbe, bi rada le poudarila, da je razgradnja države – tako pravne kot socialne – ključen razlog za to, da se lahko dogajajo nekatere poprej nezamisljive kršitve pravic«. Najrazličnejše institucije ali mehanizmi, ki bi naj skrbeli za enakost in nediskriminacijo, naj bi bili po njenem v zadnjih 20 letih delegitimizirani in razgrajeni – »tako da ni bilo težko pomesti z vrednotami enakosti iz prejšnjega sistema in z ideali novih družbenih gibanj iz osemdesetih ter jih nadomestiti z neoliberalnim modelom privatizacije vsega in s čim manj institucijami države, ki skrbijo za blagostanje ljudi«. Posledica je, da se vse bolj približujemo odvisnim azijskim in afriškim modelom ekonomije in države. Ravnanja, ki so nekoč veljala za »kršitve«, postajajo »norme.« Izjave ali trditve, ki jih danes izrekajo politiki, so bile v času nastanka te države nezamisljive, dodaja Metka Mencin Čeplak, nekoč delegatka v družbenopolitičnem zboru, ki se je ob osamosvojitvi borila za 55. člen ustave o svobodnem odločanju o rojstvu otrok. Današnja vladajoča ideologija – tanka država – predpostavlja brezbrižnost, »vsak naj poskrbi zase«. Tako si je tudi EU v svoji petletni strategiji za enakost med moškimi in ženskami kot ključni cilj zastavila »učinkovitejše izkoriščanje potenciala žensk«, pravi Metka Mencin Čeplak.

Ampak kako drugače, če ne s pomočjo ali na področju znanosti lahko pričakujemo spremembe? Ministrica za šolstvo Maja Makovec Brenčič je spolno nadlegovanje obsodila, pričakuje primeren odziv ustreznih organov univerze, ko bo sodba pravnomočna. A zaradi Marušičevega ravnanja je dejansko poleg visokošolskega sindikata sama od sebe protestirala le Komisija za ženske v znanosti pri Ministrstvu za šolstvo. Opozorili so, da številni odgovorni ne storijo ničesar proti uvajanju nedopustnih praks v akademsko sfero, ki naj bi bila »etično ogledalo družbe«. Pod pretvezo univerzitetne avtonomije odgovornost prelagajo na pravosodje, recimo z izjavami, češ da sodba proti Marušiču še ni pravnomočna. Komisija zato pričakuje, da bosta ministrica za šolstvo Maja Makovec Brenčič in Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU) dr. Draganu Marušiču predlagali odstop. A, dodajmo mi, to bi bil seveda šele začetek.

Tridesetodstotni porast mobinga

Pritisk na mlade, predvsem dekleta, v Sloveniji med najvišjimi V zadnjih petih letih je mobing na delovnem mestu v skokovitem porastu. Število tistih, ki se pritožujejo nad šikaniranjem, je med letoma 2011 in 2016 poraslo za kar 30 odstotkov – to so izsledki zadnje javnomnenjske raziskave Slovensko javno mnenje, ki jo periodično izvajajo na Centru za raziskovanje javnega mnenja Fakultete za družbene vede. Leta 2011 je recimo 11 odstotkov vseh vprašanih izjavilo, da so bili v zadnjih šestih mesecih občasno, redko, vsak dan ali večkrat na mesec izpostavljeni trpinčenju na delovnem mestu, lani je bilo takšnih 16 odstotkov. Podobno negativen trend je mogoče zaznati tudi pri odgovorih na druga vprašanja. Število tistih, ki so leta 2016 dejali, da so bili izpostavljeni žaljivim ali sovražnim pripombam, se je denimo povečalo za kar 40 odstotkov; pred 11 leti je o tem govorilo 16 odstotkov vprašanih, lani 27 odstotkov. Omenjene statistike so še slabše za ženske. Okoli 10 odstotkov več žensk kot moških recimo govori o tem, da so bile poniževane ali posmehovane v zvezi z delom.

Še neprijetnejše so za Slovenijo mednarodne primerjave. Po lani objavljeni raziskavi Svetovne zdravstvene organizacije, ki zajema podatke o zdravju šolajočih se otrok iz let 2013–2014 na območju Evrope, je recimo Slovenija med 55 državami na poraznem 4. mestu po nezadovoljstvu trinajstletnic in trinajstletnikov s telesno samopodobo. Kar 46 odstotkov vseh deklic in 32 odstotkov vseh dečkov v Sloveniji meni, da so predebeli. Antropologinja Renata Šribar pravi, da so podatki skrajno skrb zbujajoči in posledica »blazno represivnega družbenega okolja«. Največja cena, ki jo v času t. i. repatriarhalizacije plačujejo vse ženske (in deklice), naj bi bile povezane prav s telesom: »Telesa žensk so maksimalno instrumentalizirana, kar pa se začne že v otroštvu. Pritisk, kakšen naj bo telesni videz punčke, kaj vse lahko s seksapilnostjo doseže, je v Sloveniji tako velikanski, da punce enostavno izgubijo realna tla pod nogami,« razlaga Renata Šribar.