Motijo jih begunci, ljudje

»Prerekanje z rasisti je, kot bi igral šah z golobom. Ni pomembno, kako dober si, ker bo golob prevrnil vse figure, se posral na šahovnico in potem paradiral okoli nje, kot da je zmagal,« je pred časom dejal nekdanji francoski nogometaš Eric Cantona.

Med »samoorganiziranimi« civilnimi iniciativami proti beguncem in prosilcem za azil so tudi nogometni navijači. Na primer v Velenju, pa tudi druge navijaške skupine po Sloveniji so že razobešale protibegunske transparente. V Škofijah v Kopru sicer ni bilo tako, kar pa ne spremeni dejstva, da se z rasisti, ekstremisti ali celo fašisti ne gre pogajati.

Zakaj ne? To je očitno iz Cantonajeve primerjave z golobom. Očitno pa je tudi iz nerešenega primera nastanitve 50 begunk in beguncev (ljudi s priznano mednarodno zaščito in izenačenimi pravicami s slovenskimi državljani) v prostorih zapuščenega hostla na Škofijah. Ko se je pred tremi meseci razvedelo, da med ministrstvom za notranje zadeve in koprsko občino potekajo dogovori o nastanitvi, so šli tamkajšnji ljudje pod vodstvom »civilne iniciative« na ulico in se izrekli proti. Podprla jih je tudi koprska občina in tako s pozicije oblasti podpihovala enega najbolj nizkotnih vzgibov ljudi – nasprotovanje sočloveku.

Na občini, kjer o vsem odloča župan Boris Popovič, so potem nekoliko spremenili stališče, ministrstvu za notranje zadeve podali svoje protipredloge in tako so stekla pogajanja o nadaljnji usodi beguncev. Zdaj so z ministrstva sporočili, da sprejemajo pogoje koprske občine o nastanitvi – ne v hostlu, ta naj bi bil zgolj dnevni center za integracijo, pač pa v več občinskih stanovanjih.

Na prvi pogled se to zdi sprejemljiva rešitev. Namestitev na več lokacijah po koprski občini je videti celo boljša od namestitve petdesetih ljudi na eno lokacijo, kar lahko namesto v integracijo vodi v getoizacijo. A tako je le na prvi pogled. V »Civilni iniciativi Škofije« so ministrstvo takoj po dogovoru pozvali, naj v celoti opusti namero izvajanja katerekoli dejavnosti v hostlu na Škofijah, ker so se proti temu izrekli koprski mestni svetniki, svetniki Krajevne skupnosti Škofije in krajani Škofij na zboru krajanov. Predlagajo, da te aktivnosti izvajajo kje drugje, ne moti jih lokacija, tudi namestitev na skupno lokacijo ne. Motijo jih begunci, ljudje.

Ne glede na to, kje in kako bodo begunci na koncu nastanjeni, je posledica vseh teh pogajanj slaba popotnica za njihovo prihodnost v koprski občini. Nekateri posamezniki in za njimi lokalne politične stranke, tudi SDS, so namreč dobili vtis, da lahko vplivajo na odločitve ministrstva o namestitvi povsem enakopravnih (so)ljudi. Vtis, da s tem ni nič narobe. Razplet nesrečne zgodbe poleg tega zagotovo spremljajo tudi vse druge protibegunske civilne iniciative po ostalih krajih Slovenije, kjer bi lahko prišlo do namestitve beguncev ali celo, bog ne daj, prosilcev za azil. Tudi oni se bodo lahko naučili, kaj vse je mogoče doseči s »pogajanji«. Beguncev medtem nihče ne vpraša ničesar, šli bodo tja, kamor jih bo poslala oblast, pod pogoji, ki jih bo postavila lokalna skupnost oziroma večinsko prebivalstvo. Ali pa tudi ne, če bodo, kot v Škofijah, ljudje postavljali vedno nove pogoje.

Ta pogajanja pač ne tečejo o postavitvi velikega industrijskega onesnaževalca ali umetnega jezera, kar bi zahtevalo razlastitve nekaterih domačinov, pač pa o usodah nekaj deset ljudi, ki so morali zapustiti svojo domovino, ker bi jih sicer čakala smrt ali pa človeka nedostojno življenje.