Obsodbe zaradi neaktivnosti ustavnega sodišča

Ustavno sodišče že leta sprejema v obravnavo manj kot tri odstotke ustavnih pritožb obupanih državljanov, ki v rednih sodnih postopkih niso uspeli dokazati, da se jim godi krivica, povečini zaradi ukrepov državnih organov. Vse ostale zavrnejo, ne da bi zadeve vsebinsko obravnavali. Jasno je, da so vlagatelji ustavnih pritožb intimno vedno prepričani, da imajo prav in da se jim godi krivica. Jasno pa je tudi, da je med dobrimi 97 odstotki zavrnjenih zelo verjetno veliko takih, ki se jim objektivno godi krivica. To zdaj prek svojih sodb Sloveniji sporoča tudi evropsko sodišče za človekove pravice.

V slabih dveh mesecih je bila Slovenija pred evropskim sodiščem v Strasbourgu kar trikrat obsojena v raznovrstnih zadevah, ki jih ustavno sodišče ni niti obravnavalo. Gre za zadeve Poropat proti Sloveniji, Cerovšek in Božičnik proti Sloveniji ter Vaskrsić proti Sloveniji. Pa še zdaleč ne le te, čeprav se zdi preveč že ena sama, v kateri se ustavnemu sodišču ni zdelo vredno odločati, evropskemu sodišču pa – in je tudi ugotovilo kršitev evropske konvencije o človekovih pravicah.

Vsi pritožniki so v življenju tako ali drugače doživeli kalvarijo krivične obravnave s strani države ali kakega drugega, močnejšega »subjekta«, izgubili dolgoletno sodno bitko na vseh možnih sodiščih, na koncu pa od slovenskega ustavnega sodišča dobili odgovor, da njihov primer ni vreden niti obravnave.

Točneje, dobili so odgovor: »Senat ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b. člena zakona o ustavnem sodišču.« Ta člen v povezavi s predhodnim ustavnemu sodišču omogoča, da o zadevi ne odloča, če po presoji senata treh ustavnih sodnikov kršitev človekovih pravic ni imela hujših posledic za pritožnika ali pa ni šlo za pomembno ustavnopravno vprašanje, katerega razrešitev bi lahko bila splošno koristna. Pri tem ustavni sodniki v »obrazložitvi« zavrnitve zadeve ne povedo, kateri od dveh pogojev je bil po njihovem mnenju izpolnjen, čeprav se zdi, da zavrnitev v vsakem primeru pomeni vsaj to, da po mnenju ustavnih sodnikov kršitev človekovih pravic ni bila dovolj velika, da bi bila vredna njihove pozornosti.

Ne gre za to, da bi ustavni sodniki po pomoti spregledali kršitev človekovih pravic, pač pa se zavestno odločijo, da ne gre za zadevo, ki bi jo bilo vredno podrobno obravnavati.

Težava je, ker je bila v teh primerih kršitev človekovih pravic očitno dovolj velika, da je bila vredna pozornosti evropskih sodnikov, čeprav so še bolj obremenjeni z zadevami kot slovenski ustavni sodniki. In kljub temu, kot pravi odvetnik Blaž Kovačič Mlinar, ki že dolgo opozarja na vedno več takšnih zadev, »da je na evropskem sodišču najtežje doseči, da sodniki zadevo vzamejo v obravnavo, saj se piramida pravnih sredstev zožuje in je tam najožja. Zdaj prihaja še sprememba zakonodaje, ki bo prav to, prosto izbiro zadev v primeru revizij postopka omogočila tudi vrhovnemu sodišču, zato bodo tako kot ustavni sodniki lahko tudi vrhovni izbirali samo tiste zadeve, ki jih imajo za relevantne. Kam nas bo to zoževanje pravic pripeljalo, ne vem.« Morda na koncu k še več obsodbam pred evropskim sodiščem. Težavne pa niso samo te obsodbe, čeprav bi moralo biti politikom in vsem drugim ob vsaki nerodno. Težava je v vtisu, da slovensko ustavno sodišče ne opravlja svoje funkcije, kot bi jo moralo. Niti zadeve Vaskrsić proti Sloveniji, kjer je šlo za deložacijo zaradi 124 evrov dolga, ustavni sodniki niso prepoznali kot pravno vprašanje, katerega rešitev bi lahko bila širše koristna.

Zato smo se za odgovore obrnili na ustavno sodišče. Se zavedajo, da je težava, če zavračajo zadeve kot nepomembne, potem pa je Slovenija zaradi njih obsojena pred evropskim sodiščem? So to sploh zaznali kot problem? Če da, kaj bodo storili? In ali morda razmišljajo, da bi v prihodnje zavrnilne odločbe vendarle obrazložili ter vsaj pojasnili razloge za svojo odločitev?

Na ustavnem sodišču so v pojasnilih, ki jih je posredoval generalni sekretar sodišča Sebastijan Nerad, uvodoma potrdili, da se zavedajo, da prihaja do takšnih obsodb Slovenije pred evropskim sodiščem, a da so v manjšini in da po drugi strani »obstajajo mnoge sodbe, v katerih je evropsko sodišče presojalo vsebinska stališča ustavnega sodišča in kršitve ni ugotovilo«.

Razlogi, da do tega prihaja, so po njihovem mnenju različni, »najpogosteje gre za pravna vprašanja, o katerih ima evropsko sodišče drugačno stališče kot nacionalna sodišča. Oziroma ob enakih pravnih izhodiščih pride do drugačne končne ocene ali vrednotenja. Tako evropsko kot ustavno sodišče sta kolektivna organa in odločata s seštevkom stališč posameznih ljudi, ki v njih odločajo. Ustavnopravno vrednotenje je odvisno od konkretnih ljudi in njihovi pogledi se lahko razlikujejo.« Drugi razlog naj bi bil, da pritožniki pred ustavnim sodiščem še niso izpolnili vseh procesnih predpostavk (npr. materialno izčrpanje pravnih sredstev) ali celo v ustavni pritožbi niso navajali oziroma uveljavljali določenih dejstev oziroma določenih kršitev pravic, v pritožbi pred evropskim sodiščem pa. Tak naj bi bil tudi primer Vaskrsić proti Sloveniji, čeprav je jasno, da bi ustavni sodniki, če bi hoteli, lahko o zadevi odločali. Primer bi lahko označili za zadevo širšega pomena (kar tudi je, saj je na podlagi tega kasneje prišlo celo do spremembe zakonodaje) in ga vzeli v obravnavo.

Kot tretji sklop zadev, v katerih ustavni sodniki niso odločali, evropski pa, navajajo tiste, ki jih ustavno sodišče ni sprejelo v obravnavo, ker so nekoč v sorodni ali istovrstni zadevi že odločili in o tem vprašanju potemtakem že obstaja stališče ustavnega sodišča. Redna sodišča so na njihove odločbe vezana, opozarjajo na ustavnem sodišču, in bi jih morala upoštevati v vseh prihodnjih primerih: »Namen ustavnega sodišča pač ni, da bi kar naprej ponavljalo ena in ista pravna stališča, ki bi jih morala redna sodišča že poznati in se po njih ravnati. Pa jih žal ne poznajo, zato tudi prihaja do ugotovljenih kršitev pred evropskim sodiščem.« Ustavni sodniki se sprašujejo, ali bi »ustavno sodišče moralo in moglo vse te kršitve registrirati in jih odpraviti. Ali je sploh mogoče realno pričakovati od ustavnega sodišča, da bo v svoje ’mreže’ ujelo vse kršitve, do katerih prihaja na nižjih stopnjah sojenja? Takšnega absolutnega ideala verjetno ne bo mogoče nikoli doseči. Smisel evropskega sodišča je prav v tem, da gre za še eno, tokrat mednarodno, instanco, ki lahko na koncu vendarle ugotovi kršitev, čeprav je pred tem nacionalni organi niso.« Posledica je po njihovem mnenju ta, da bo »vsaka država slej ko prej obsojena. Res pa je, in to je ključno, da si je treba prizadevati, da bi bilo kršitev človekovih pravic, ki bi se ’izmuznile’ vse do evropskega sodišča, čim manj. In s trenutnim stanjem ne smemo biti nikoli zadovoljni.« Kaj bi lahko ustavni sodniki storili, da vsaj do takšnih, nepotrebnih obsodb pred evropskim sodiščem ne bi več prihajalo? Blaž Kovačič Mlinar pojasnjuje, da bi za začetek lahko vsaj vsebinsko obrazložili, zakaj neke zadeve niso vzeli v obravnavo, saj je »v današnjem stanju po mojem mnenju pritožnikom kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva, ker ne vedo, na kaj se pritožiti, če niti ne vedo, zakaj so bili zavrnjeni«.

Ustavno sodišče letno sprejme le 3 odstotke zadev. Jasno je, da je med 97 odstotki zavrnjenih zelo verjetno veliko takih, ki se jim tudi objektivno godi krivica.

Neobrazloženi sklepi o nesprejemih ustavnih pritožb sami po sebi niso povezani z obsodbami pred evropskim sodiščem, odgovarjajo na ustavnem sodišču in dodajajo, da bi bile odločitve ustavnih sodnikov enake, tudi če bi bile bolj obrazložene. Neobrazložene sklepe o zavrnitvi zadeve jim sicer omogoča zakon, tudi s tem pa naj bi ustavni sodniki pridobili čas, da se lahko ukvarjajo s pomembnejšimi zadevami: »Verjetno mora iti za ravnotežje, ki ga je na zakonski ravni vzpostavil že zakonodajalec, ustavno sodišče pa ga skuša ustrezno dosegati tako, da obrazloži samo sklepe, pri katerih meni, da je to potrebno.« Poleg tega dodajajo, da neobrazložen sklep o nesprejemu ustavne pritožbe ne pomeni, »da ustavno sodišče o zadevi ni vsebinsko odločalo. Vsaka ustavna pritožba se na podlagi pripravljenega poročila temeljito preuči, res pa je, da v končnem sklepu niso razvidni razlogi za odločitev.« Slednje sicer drži, a gre za presojo, ki jo opravijo strokovni sodelavci, oziroma končno presojo, ki jo opravi senat treh sodnikov. In ti senati se, kot je očitno iz minimalnega števila zadev, ki jih ustavni sodniki sprejmejo v obravnavo, sistematično odločajo za zavrnitev.

Ne gre torej za to, da bi ustavni sodniki po pomoti spregledali kršitev človekovih pravic, ki se je celo evropskim sodnikom zdela dovolj resna, velika in pomembna. Ustavni sodniki se zavestno odločijo, da ne gre za zadevo, ki bi jo bilo vredno podrobno obravnavati. To pa za zaupanje v vrhovnega zaščitnika človekovih pravic nikakor ni dobro, zlasti ker so ustavni sodniki v preteklosti že dokazali, da svoje poslanstvo, kadar želijo (kot v primeru zadeve Patria in vseh drugih vprašanj, ki jih je nanje naslovil Janez Janša), brez težav suvereno izvršijo.