Jože Vogrinc

23. 6. 2017  |  Mladina 25  |  Politika

Slovenija, dežela davkoplačelcev

Ko vodilni politiki v državi o prebivalkah in državljanih začnejo govoriti kot o davkoplačevalcih, je enakost pred zakonom družbena vrednota, ki so jo poteptali

© Borut Krajnc

Ni vseeno, za kaj štejemo drug drugega v javnem prostoru. In v skladu s tem, za kaj imamo v temeljnem pomenu druge, jih v javnem komuniciranju tudi naslavljamo. Eden izmed dosežkov francoske revolucije v tistih davnih časih, ko so bile temeljne družbene vrednote še svoboda, enakost in bratstvo, ne pa še varnost, nadzor in pregraje, je bil, da so nehali naslavljati ene z veličanstvi in milostljivimi, druge pa z drhaljo – vsi so postali državljani in državljanke. Potem smo se naslavljali, kakor da smo si tovariši in tovarišice, zdaj se spet obkladamo z gospemi in gospodi.

Večjo odgovornost pri tem imamo vsi tisti, ki v imenu institucij države ali v imenu družbe javno naslavljamo druge kot politiki, uradniki, publicisti, odvetniki, nevladniki in še kdo. Ne gre le za to, da vsakdo, čigar poklicna skrb je posebna kategorija ljudi, razume in imenuje te ljudi prav, npr. zdravnik kot bolnike, oskrbnica doma kot oskrbovance in oskrbovanke, novinarji kot javnosti in tako naprej. Tisto, na kar želim opozoriti, tudi ni obči humanistični presežek, češ, zdravnik mora videti v pacientu predvsem človeka, tako kot učitelj v dijaku ali novinar v predmetu svojega poročanja. Seveda, a to bo vsak izmed njih najbolje delal tako, da bo dobro opravljal svoje delo. Kar opažam in me skrbi, pa je povsod po družbi vznikajoča težnja, da bi načine dojemanja ljudi, s katerimi se kot javni delavci ukvarjamo, prav tako pa ravnanje z njimi, poenostavili (da ne rečem vulgarizirali ali, bolje, brutalizirali) v storitve.

Uveljavilo se je, da so starši uporabniki izobraževalnih storitev in bolniki uporabniki medicinskih uslug. Zdravniki in učitelji so ponudniki storitve. Odnos se je reduciral na daj dam. Kdor ni zadovoljen s storitvijo, se pritoži. Barantanje staršev in dijakov za ocene na koncu šolskega leta je popoln zgled – postalo je samoumevno. Ne staršev ne dijakov ni sram zahtevati, kolikor pač lahko iztržijo glede na svojo moč, in ravnatelji dopuščajo, da učitelje ponižujejo. Šole zaostajajo za bolnicami in še kakšno ustanovo, ki je ugotovila, da potrebuje drago zaščito odvetnikov. Iz medsebojnega razmerja je izpuhtel transfer, ki je pogoj za poučevanje in posledica tega, da je učitelj za dijaka subjekt, za katerega se predpostavlja, da ve. Namesto tega imamo nešteto vsakdanjih uprizoritev ideologije prostega trga: dobiti za čim manj denarja in čim manj truda čim boljšo oceno, čim prejšnjo operacijo itn. Seveda ni na vseh področjih dela z ljudmi in skrbi za druge ta nujni presežek gole storitve tako jasno zaznaven, kakor je bil transfer na učitelja v nekdanji šoli. A povsod gre za to, da so družbene vezi poučevanja, zdravljenja, skrbi hkrati vezi medsebojne solidarnosti in spoštovanja avtonomije obeh strani v odnosu. 

Če vlada kot kolektiv misli, da zastopa davkoplačevalce, se smemo bati, da smo v ustavni krizi.

Skrbeti nas mora, da za medije javnost ni več drugo ime za ljudi, če pričakujemo od medija informacije, ki bi nam omogočale odgovorno skupaj reševati probleme, pač pa so javnosti (v množini) dojete kot demografske kategorije, kot tarče oglaševalskih kampanj, katerih ideal je navsezadnje, da vsakega posameznika in posameznico atomizirajo v individualnega potrošnika kot oprijemališče za trgovanje z njim (v obeh pomenih, kot z osebkom in s predmetom trgovanja).

Naravnost sramoten pa je (ali bi vsaj bil kje, kjer bi resno jemali, da imajo državo) novi način govorjenja slovenskih politikov in uradnikov. Ne pozabimo, da so dolžni svoj obstoj in svoje položaje državljankam in državljanom, ki so jih kot volivke in volivci izvolili, in da je njihova dolžnost skrbeti za vse prebivalke in prebivalce Slovenije, pa tudi za druge, ki bi prišli v Slovenijo ali pa so se tu zataknili po tuji krivdi.

Ta sramota je sklicevanje na davkoplačevalce in sploh govorjenje o ljudeh kot predmetu in zastopancih države Slovenije ter njenih ustanov kot davkoplačevalcev. Da se razumemo: davkoplačevalci so predmet in skrb davčne uprave in drugih specializiranih ustanov. Na javni TV pa lahko v enem samem dnevniku slišite tri odgovorne predstavnike države, ki zvedejo državljanke in državljane, prebivalke in prebivalce na davkoplačevalce.

Začnimo od spodaj! Direktor uprave za izvrševanje kazenskih sankcij je novinarki v prispevku o skrbi za kaznjence v slovenskih zaporih prostodušno povedal, da je tam »za zdravstveno oskrbo poskrbljeno ustrezno, celo bolje kakor za običajne davkoplačevalce na prostosti«. Kaj res? Ali so v slovenskih zaporih samo davkoplačevalci? Če ne plačuješ davkov, te torej ne zaprejo? Ne bomo komentirali, da beseda davkoplačevalci vedno nastopa v moškem spolu in da bi lahko kdo zlobno pomislil, da ženskam bodisi ni treba biti davkoplačevalke ali pa jim to na sončni strani Alp ni dopuščeno?! In kaj je gospod mislil z običajnimi – ali so v slovenskih zaporih neobičajni davkoplačevalci? Zlobno si lahko mislimo: ko bi le bili!

Bolj nas lahko skrbi skrb za davkoplačevalce v vrhu slovenske države. Izbruhnila je v prispevku o koalicijskem usklajevanju pred odločitvijo vlade o (ne)prodaji NLB v isti oddaji. Drugi človek v vladi, Karl Erjavec, je v imenu stranke DeSUS menil, da bi bila prodaja NLB upravičena le, »če bi bili davkoplačevalci poplačani in če bi pri tem še kaj zaslužili«. Gospod se že tako dolgo odlično spreneveda pred prebivalkami in prebivalci države, ki bi jih moral zastopati, da se še mi lahko malo sprenevedamo: joj, gospod Karl, ali res, bomo poplačani davkoplačevalci? Kako pa, prosim, ali nam bo morda povrnjena dohodnina? Še bolj nas navdušuje ideja, da bi s prodajo zaslužili. Ampak kako, gospod, ali vsak glede na to, koliko je proporcionalno plačal davkariji?

Odnos se je reduciral na daj dam. Kdor ni zadovoljen s storitvijo, se pritoži. Barantanje staršev in dijakov za ocene na koncu šolskega leta je popoln zgled – postalo je samoumevno.

Če se oboji zresnimo, lahko Erjavec reče, da je mislil na proračun. To pa nas ne sme zadovoljiti! Davki niso edini vir proračunskih sredstev. Predvsem pa je proračun po ustavi in po smislu orodje za zadovoljevanje skupnih potreb in je temeljnega pomena za preživetje množice ljudi različnih kategorij, ki jim je skupno, da so od proračuna odvisni, in to ne glede na to, ali zmorejo plačevati davke in koliko jih lahko plačajo.

Ko vodilni politiki v državi o prebivalkah in državljanih začnejo govoriti kot o davkoplačevalcih, je enakost pred zakonom družbena vrednota, ki so jo poteptali. Davkoplačevalci so pravne ali fizične osebe, ki v tej svoji vlogi štejejo toliko, kolikor plačajo davkov. Politik, ki smo ga izvolili kot enaki pred zakonom, nas je izdal kot državljane, če nas imenuje za davkoplačevalce. V isti oddaji je to prvi storil predsednik vlade, Miro Cerar ml. Pred odločitvijo o (ne)prodaji NLB je izjavil: »Ne smemo sprejeti odločitve, ki bi ponovno prizadela naše davkoplačevalce.« Ne bomo se spuščali v njegovo upravičevanje početja vlade s početjem prejšnjih vlad. Spomnimo ga le na splošno znano in dokazovanja nepotrebno dejstvo, da so odločitve o proračunu Slovenije v zadnjih 10 letih praviloma prizadele plasti prebivalstva, ki so pasivno odvisne od velikosti proračuna (= ves javni sektor) in še zlasti take, ki imajo najmanj vpliva na državne odločitve in jim zadnje čase radi rečejo »socialno izključeni«. Kogarkoli ta oznaka že vključuje, prav gotovo nima kaj dosti opraviti z davkoplačevalci. Če pa vlada kot kolektiv misli, da zastopa davkoplačevalce, se smemo bati, da smo v ustavni krizi. To pa se za njenega predsednika kot pravnika, ki je ničkolikokrat radodarno svetoval državi, ne spodobi (da ne zapišemo česa bolj nespodobnega).

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.