Pravi Slovenci

Ko si vprašanje postavimo drugače in rečemo: Mar niso tudi Slovenci pripadniki narodov nekdanje SFRJ?

Slovo Jureta Zdovca leta 2005: Divac, Radja, Kukoč, Djordjević, Perasović, Vranković

Slovo Jureta Zdovca leta 2005: Divac, Radja, Kukoč, Djordjević, Perasović, Vranković
© Jure Eržen, Fotodokumentacija Delo

Ko so pritekli na parket, eden za drugim, Vlade Divac, Dino Radja, Toni Kukoč in soigralci, je v nabito polni, zatemnjeni Hali Tivoli odmeval najdaljši stoječi aplavz, kar sem mu bil kadarkoli priča. Bilo je leta 2005, tekma pa revijalna, poslovilka Jureta Zdovca. Vsota emocij na tribunah je bila tako močna, da bi lahko dvignila streho stare dvorane. V mislih vsakega od nas so se vrteli posnetki tekem čudežne, nepremagljive generacije, ki je športno rasla, se igrala košarko in poigravala s tekmeci v letih, ko je njihova država že počasi izginjala z zemljevida Evrope in sveta, da bi naredila prostor nekim novim, domnevno modernejšim, bolj demokratičnim, predvsem pa nacionalno bolj ekskluzivnim in zaokroženim državam. Aplavza kar ni hotelo biti konec, doli na parketu so stali, eden zraven drugega, tudi sami očitno prevzeti od tega čustvenega ponovnega združenja, junaki naše mladosti. Manjkal je eden. Največji med njimi. Manjkal je Dražen. Manjkal je že dvanajst let. Manjkal je vse od tistega prekletega dne v juniju. Od prekletega dežja in preklete nemške avtoceste in prekletega šleperja. Ko sem kot nemočen, togoten otrok obsedel pred televizorjem in buljil v eno in isto stran teleteksta, z vsebino črne kronike. Aplavz je še kar trajal. Spomnil sem se Bojana. Prijatelja iz otroštva. Z Bratovševe ploščadi. Koliko tekem sva skupaj pogledala, kolikokrat po tekmi tekla na betonsko košarkarsko igrišče v naselju podoživljat videno na malih ekranih. Vsakič znova, tam od šestega osnovne dalje. Najprej sta gazila Dražen in Cibona. Brez milosti. Špance, Italijane, Francoze, Ruse. Na koncu še litovske čudežne dečke iz zelenega gozda z njihovim velikanom Sabonisom. Potem sta gazila Kukoč in Radja v rumenih dresih splitske Jugoplastike. Padali so eden za drugim, velikani evropske košarke, kot sta Maccabi in Barcelona. Na koncu, 1992., je, nekako že post mortem, kot hudičev rep, evropsko košarkarsko prizorišče vžgal še Partizan z Đorđevićem in Danilovićem. Vmes so gazili vsi skupaj v modrih reprezentančnih dresih. Dvakrat na evropskem in enkrat svetovnem vrhu. Šampioni. Ki jim polna hala ni in ni nehala ploskati. Stoje. Kot se ploska legendam. Svojim legendam. Tistim, ki so del našega kolektivnega spomina, našega športnega panteona, zgodovinskega temelja, iz katerega so nato rasle in še danes rastejo vedno nove slovenske košarkarske pravljice, kot je bila denimo tista Olimpijina, o pohodu na vrh Evrope v devetdesetih letih in kot sta današnji Gorana Dragića v Miamiju in Luke Dončića v Madridu. Iz vsakega Gogijevega in Lukovega driblinga, finte, podaje in šuta, s katerimi mamita občudovanje in vzbujata spoštovanje najboljših ameriških in evropskih košarkarskih tekmecev, odmeva tisto isto jugoslovansko košarkarsko izročilo, ki so ga pred njima pisali velikani, ki jim tistega julijskega dne, pred dvanajstimi leti, Hala Tivoli ni prenehala ploskati in še pred njimi Delibašić, Kičanović, Čosić, Vilfan, vse tja nazaj do Radivoja Koraća in Iva Daneua.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.