MLADINA Trgovina

Dino Bauk, pravnik in publicist

  • Nosili so me mnogi

    Nosili so me mnogi. Najprej komunistke in komunisti, ki jih je med sanjanjem o enakosti in poskusi spreminjanja sveta zmotila svetovna vojna, v katero so se brez veliko pomišljanja vrgli in postali partizanke in partizani skupaj z drugimi svobodomiselnimi ljudmi ter se štiri leta po gozdovih in gorah borili proti okupatorju, umirali od njegovih strelov in ga ubijali, zmrzovali, zbolevali, stradali, jedli lubje z dreves, vse z menoj, prišito na kapah, titovkah, triglavkah in klobukih, s katerih sem zrla na vse premike, preboje, diverzije, juriše in vkorakanja v osvobojena mesta, tudi na tisto zadnje, 9. maja, ko so me ponesli pod balkon univerze, s katerega so odmevale vznesene besede pesnika o neomadeževanih rokah osvoboditeljev, katerih odmev pa, žal, ni segel do kočevskih gozdov in štajerskih rudniških rovov, v katerih senci in temi bom videla v jame padati vsa tista telesa, vse tiste ljudi, ki bodo še zelo dolgo in zelo tiho pogrešani, omenjani zgolj za zapahnjenimi vrati domov njihovih najbližjih. Težko mi je bilo, ko sem bila priča maščevanju, ki je bilo racionalizirano kot nujnost in vrženo čez ramo v pozabo, da naredi prostor spominom na gradnjo svetle prihodnosti, svobodne, pravične in enake, ki sem jo v resnici želela obljubljati. Nisem samo negacija svastike in butare s sekiro, sem predvsem obljuba boljše in pravičnejše družbe. Več

  • Pogovoriti se moramo o županu

    Predvidljivost je tisto, kar najbolj zmoti v zgodbi o objavljenih prisluhih županu Jankoviću. Predvidljivo prazno moraliziranje na eni in prav tako predvidljiva zadrega z molkom, gledanje v čevlje in v tla, na drugi strani medijske krajine. Na eni strani je to »zgodba o županu in farmacevtki«, na drugi legalistična »zgodba o zlonamerni tožilki«. Gre pa za zgodbo o dvojnosti. In zgodbo o vlogah, ki jih igramo v življenju, in o tem, kako nas lahko v nekem trenutku ena izmed naših vlog začne resno ovirati ali celo onemogočati naše nastopanje v neki drugi vlogi, ki nam je sicer morda v celoti pisana na kožo. Pri vsem tem je vloga uslužbenke ljubljanskih Lekarn v tej zgodbi postranske, epizodne narave, glavni sta namreč vloga župana (glavna moška) in vloga državne tožilke (glavna ženska). Več

  • Neka druga igra

    Ko so nam kamere iz tekme v tekmo argentinske reprezentance prenašale žalostne podobe od drog in alkohola zdelanega Diega Armanda Maradone, mi je prišel na misel ostareli mafioso Frank Pentangeli, kako se pijan opoteka skozi uvodne sekvence drugega dela Botra in v številčnem orkestru, na odru družinskega slavja družine Corleone, zaman išče Italijana, ki bi mu znal zaigrati sicilijansko tarantelo. Pentangeli v resnici zaman išče tiste dobre stare newyorške čase, ki so za vedno mimo, tako kot so nepreklicno minili nogometni časi, ki jih skuša pod vplivom prepovedanih substanc podoživeti Diego. Čarobni deček iz revnega predmestja Buenos Airesa na začetku svoje nogometne zgodbe ni imel ničesar razen neskončnega talenta, ljubezni do igre in celega oceana čustev, ki so se z njegovim razumom od nekdaj poigravala podobno, kot se je sam poigraval z neštetimi nebogljenimi nasprotnimi igralci; ti so mu prihajali na pot in drug za drugim izpadali iz igre s »polomljenimi hrbtenicami« in zapletenimi nogami. Igra, ki jo je nekoč igral Diego, je bila divja in nekontrolirana, polna trikov in ukan. Tudi podlih in umazanih, kot so jih polne vse tiste zgodbe o preživetju v južnoameriških slumih in favelah, francoskih pristaniščih, angleških delavskih predmestjih, vse do balkanskih mestnih džungel in divjega podeželja, kjer vse so to igro nekoč, bolj kot ne enakopravno, igrali. Zajebati nasprotnika je bilo njeno ime, mu prodati finto, peto, tunel ali lob, neopazno narediti umazan prekršek in jasno – zajebati tudi sodnika, ki je bil takrat samo triindvajseti človek na igrišču, sicer predstavnik sistema, nogometnega establišmenta, a brez moči absolutnega nadzora, omejen z omejenostjo lastnih čutil. Zato mu je lahko Diego, revni deček iz predmestja, na odprti sceni svetovnega prvenstva v Mehiki prodal »božjo roko« in za vse večne nogometno-zgodovinske čase zajebal njega in nasprotne Angleže, ki jim je potem še v nepozabnem slalomu polomil hrbtenice in odpeljal Argentino do konca, do zmagoslavnega dviga zlatega kipca. Več

  • Slovenija (še) ni Zlovenija

    Na vrata dežele trkajo oziroma čez njeno mejno žico neustavljivo plezajo nepregledne množice rjavih in črnih migrantov, mladih moških, z neutolažljivo slo po Slovenkah, Lepih Vidah, ki jih je treba vzeti v bran, zato se modernim črnim zamorcem na pot postavljajo kleni, beli, domači in nasilni fantje, nekakšna Večina, ki pa ne želi biti grožnja le tujim prišlekom, ampak tudi vsem »domačim narodnim izdajalcem«, levičarskim multikulti aktivistom, liberalnim intelektualcem, gejem, lezbijkam in vsem drugim priložnostnim čefurjem, ki jim zato ura kaže pet minut pred polnočjo, da se zberejo in dvignejo glas proti sovraštvu, preden bo prepozno in bodo temne sile popolnoma prevladale in za kdo ve kako dolgo ugasnile luč nad deželo. Več

  • Hranjenec

    Kakorkoli jih zastavimo, kadarkoli jih izvedemo, ne glede na to, kako zelo si vsakič želimo, da to ne bi bilo tako, se parlamentarne volitve vedno znova speljejo na lik in delo Janeza Janše. Ali bo dosegel večino in dobil pravico prvega izbora od predsednika republike? Ali mu bo potem uspelo sestaviti koalicijo in dejansko prevzeti oblast v državi za prihodnja štiri leta? Kdo mu to lahko prepreči in komu se posledično splača dati volilni glas, če si resnično ne želiš uresničitve tega modro-rumenega scenarija, ker si pač pripadnik levoliberalnega političnega pola, ki še vedno malo tripa na partizanstvo, ali pa si pripadnik kakšne manjšinske skupnosti, pa naj si bo južnjaška, mavrična, kulturniška ali nevladna? Kdo je tisti izzivalec, ki ga v resnici lahko prehiti v finišu volilne dirke in nam ohrani našo sedanjost in nas ubrani pred neko distopično prihodnostjo? Sedanjost, ki pa je, v resnici, za različne skupine ljudi v tej državi zelo različna. Za ene je to sedanjost udobja nove konjunkture, novih poslov in rastočega donosa, sedanjost odmrznjenih plač in napredovanj v javnem sektorju, sedanjost najemanja novih stanovanjskih ali pa vsaj kreditov za avtomobile, sedanjost turističnih potovanj in hedonističnih eskapizmov, za druge pač sedanjost prekarne negotovosti, sedanjost dohodkovne mizernosti, sedanjost nedonosne ustvarjalnosti in za tiste tretje (ki so nam v resnici tisti pravi drugi) sedanjost ožičenih rečnih bregov, sedanjost azilne negotovosti in sedanjost eksekutivne brutalnosti. Kljub vsem različnim sedanjostim, ki jih živimo na levoliberalnem bregu te države, se vedno znova, vsaka štiri leta, uglašujemo na isto intonacijo in vsakič znova iščemo dovolj potentnega izzivalca nespornemu prvaku bolj ali manj poenotene, skorajda monolitne desnice, da bi ga do te mere nahranili z našimi levoliberalnimi glasovi, da bo vsaj na volilni dan večji in močnejši od nespornega šampiona z nasprotnega brega. Več

  • Razbito ogledalo

    »Poezije ne pišemo in je ne beremo, ker je všečna. Beremo in pišemo jo zato, ker smo ljudje, ker pripadamo človeštvu.«
    – Robin Williams v filmu Društvo mrtvih pesnikov
    Več

  • Vzgajanje boljših ljudi

    »Politika ne prenese vakuuma. Če ga mi ne napolnimo z upanjem, ga bo nekdo drug napolnil s strahom.«
    – Naomi Klein, No is not enough
    Več

  • Neoliberalizem na steroidih, levica pa na kiviju in mangu

    Dunajska podzemna, proga U2, postaja Museumsquartier. V gneči hitečih pripadnikov srednjega razreda, med katere je za dober okus pomešanih nekaj alternativnih brezdomcev z irokezami, ki so videti, kot da se vračajo s koncerta Exploited, se kot samosvoj miniorganizem v dokaj kompaktni formaciji premika skupina petih moških, ki nekako štrlijo iz te dunajske vinjete. Čeprav so to beli moški, da ne bo kake prehitre vizualizacije skupine temnopoltih čakalcev na azil, se mi že pri prvem vizualnem stiku zdijo popolnoma drugačni od drugih. In nekako domači hkrati. Nekako balkanski. Ko vstopijo v moj vagon in spregovorijo, mi misli z Dunaja in avtoportreta Egona Schieleja v Leopold Museumu, na katerem je umetnik videti kot Sid Vicious, in ugotavljanja, da stvari morda v resnici ne stojijo tako slabo, kot se je zdelo še pred nekaj leti, odletijo na skrajni jug Srbije, v topliške in jablaniške kraje. Tja, kjer je v besedju in melodiji srbskega jezika močno čutiti globoki jug in bližino bolgarske in makedonske meje, v kraje, kjer sem nekoč davno v vasi, razmetani okrog velikega partizanskega spomenika, kot dedov spremljevalec in pomočnik na prikolici njegovega motokultivatorja z njim obhajal njegove njive in sadovnjake, zadružne trgovine in zadružne mline in vse hiše v vasi, ki so bile takrat polne ljudi vseh generacij. Močni fantje. Videti so, kot da z njimi ni šale. Govorijo precej razposajeno, drug čez drugega, o delu in spanju. No, o delu in nespanju. »Ne vem več, kdaj sem pokonci in kdaj spim. Non stop delamo. Malamo stanovanja, hiše od jutra do sutra. Potem se nažremo in napijemo in gremo spet malat. Nimamo časa niti, da bi se vsaj za silo streznili.« Gastarbajterji. Tisti pravi. Živijo tukaj na Dunaju, brez žena in družin, da lahko delajo. Poceni delajo. Tukaj so torej. Vsi tisti ljudje, ki so izginili iz meni dragih krajev na jugu Srbije. Kjer so danes vasi, če ne štejemo starcev, bolj ali manj prazne. Več

  • Kdo je začel vojno?

    V zvezi s predlagano spremembo 57. člena ustave je vsak dan slišati kak nov poziv, včasih celo rotenje, poslanski večini, naj se ji odreče. Ker da gre za podel in hinavski (Steinbuch), moralno zavržen ( Teršek, Avbelj, Toplak), celo oblastniško nasilen (nadškof Stres) poskus obiti odločbo ustavnega sodišča o obveznem 100-odstotnem proračunskem financiranju zasebnih osnovnih šol. Več

  • To ni več Slovenija

    Nisem volil. Na koncu nisem šel, čeprav sem pozorno prebral tekst Grege Repovža v prejšnji številki Mladine. V nedeljo popoldne me je celo malo zamikalo, da bi zaprtega nosu, skrivaj in na tiho, stisnil svoj glas aktualnemu predsedniku, najverjetnejšemu zmagovalcu. Čeprav mu, v resnici, zmage niti najmanj ne privoščim, sem si jo na neki mazohističen način želel. Takšno absolutno, v prvem krogu, da bo te volilne kampanje čim prej konec. Naj čim prej mine, kot si to želimo, ko nas prizadene žled, poplava ali kakšna tretja naravna katastrofa, da se lahko lotimo ugotavljanja škode in njenega odpravljanja. Po vsem tem semnju profanosti in abotnosti, ki smo mu bili priča, je resnično težko resno govoriti o politiki. Kot državljani smo bili namreč predmet tako hudega podcenjevanja, da bomo, vsaj nekateri, verjetno potrebovali še kar nekaj časa, da pridemo k sebi. Od osuplosti, ki je očitno tudi že prerasla v jezo, saj je na koncu botrovala najvišji volilni abstinenci v zgodovini države. Podcenjevanje volivcev se žal ni ustavilo pri Pahorjevi v-izogibanju-vsebini-bom-španciral-po-Sloveniji predvolilni kampanji in nasproti mu postavljenimi outsiderji s potičkami, črnimi panterji, županskimi lentami, priročniki Politika za telebane in zemljevidi, z vrisano potjo od glavnega kolodvora do stavbe nacionalne televizije, v žepih in nahrbtnikih. Ti so tako ali tako zgolj stranski učinek lika in dela aktualnega predsednika in s tem del istega problema. Več