Dino Bauk, pravnik in publicist

  • Nosili so me mnogi

    Nosili so me mnogi. Najprej komunistke in komunisti, ki jih je med sanjanjem o enakosti in poskusi spreminjanja sveta zmotila svetovna vojna, v katero so se brez veliko pomišljanja vrgli in postali partizanke in partizani skupaj z drugimi svobodomiselnimi ljudmi ter se štiri leta po gozdovih in gorah borili proti okupatorju, umirali od njegovih strelov in ga ubijali, zmrzovali, zbolevali, stradali, jedli lubje z dreves, vse z menoj, prišito na kapah, titovkah, triglavkah in klobukih, s katerih sem zrla na vse premike, preboje, diverzije, juriše in vkorakanja v osvobojena mesta, tudi na tisto zadnje, 9. maja, ko so me ponesli pod balkon univerze, s katerega so odmevale vznesene besede pesnika o neomadeževanih rokah osvoboditeljev, katerih odmev pa, žal, ni segel do kočevskih gozdov in štajerskih rudniških rovov, v katerih senci in temi bom videla v jame padati vsa tista telesa, vse tiste ljudi, ki bodo še zelo dolgo in zelo tiho pogrešani, omenjani zgolj za zapahnjenimi vrati domov njihovih najbližjih. Težko mi je bilo, ko sem bila priča maščevanju, ki je bilo racionalizirano kot nujnost in vrženo čez ramo v pozabo, da naredi prostor spominom na gradnjo svetle prihodnosti, svobodne, pravične in enake, ki sem jo v resnici želela obljubljati. Nisem samo negacija svastike in butare s sekiro, sem predvsem obljuba boljše in pravičnejše družbe. Več

  • Pogovoriti se moramo o županu

    Predvidljivost je tisto, kar najbolj zmoti v zgodbi o objavljenih prisluhih županu Jankoviću. Predvidljivo prazno moraliziranje na eni in prav tako predvidljiva zadrega z molkom, gledanje v čevlje in v tla, na drugi strani medijske krajine. Na eni strani je to »zgodba o županu in farmacevtki«, na drugi legalistična »zgodba o zlonamerni tožilki«. Gre pa za zgodbo o dvojnosti. In zgodbo o vlogah, ki jih igramo v življenju, in o tem, kako nas lahko v nekem trenutku ena izmed naših vlog začne resno ovirati ali celo onemogočati naše nastopanje v neki drugi vlogi, ki nam je sicer morda v celoti pisana na kožo. Pri vsem tem je vloga uslužbenke ljubljanskih Lekarn v tej zgodbi postranske, epizodne narave, glavni sta namreč vloga župana (glavna moška) in vloga državne tožilke (glavna ženska). Več

  • Tistega lepega jutra

    »One fine morning I woke up early,
    O bella ciao, bella ciao, goodbye beautiful,
    One fine morning I woke up early,
    Find the fascist at my door.«
    – Bella Ciao (Goodbye beautiful), Marc Ribot & Tom Waits
    Več

  • Plastika, osebna izpoved

    »Ja nosim plastično odelo i plastika je moja hrana, možda sam plastičan i ja.«
    – Plastika, Idoli
    Več

  • Vse nežne besede sveta

    »Zagrli me tilon, pokri’ me blizinon, pusti neka mrakom lete misli naše.«
    – Vridilo je, Oliver Dragojević
    Več

  • Nekoč so bile gospe

    »Dogovarjajo se, kako arhimedovsko dvigniti globus, da bi se razbremenili, da bi človeško živeli, da bi končno uresničili tisto, kar bi morali uresničiti že davno, na začetku vsake civilizacije, da je človek enak človeku, kar se do danes ni uresničilo zaradi lenosti človeškega duha.«
    – Miroslav Krleža, Izlet v Rusijo 1925
    Več

  • Neka druga igra

    Ko so nam kamere iz tekme v tekmo argentinske reprezentance prenašale žalostne podobe od drog in alkohola zdelanega Diega Armanda Maradone, mi je prišel na misel ostareli mafioso Frank Pentangeli, kako se pijan opoteka skozi uvodne sekvence drugega dela Botra in v številčnem orkestru, na odru družinskega slavja družine Corleone, zaman išče Italijana, ki bi mu znal zaigrati sicilijansko tarantelo. Pentangeli v resnici zaman išče tiste dobre stare newyorške čase, ki so za vedno mimo, tako kot so nepreklicno minili nogometni časi, ki jih skuša pod vplivom prepovedanih substanc podoživeti Diego. Čarobni deček iz revnega predmestja Buenos Airesa na začetku svoje nogometne zgodbe ni imel ničesar razen neskončnega talenta, ljubezni do igre in celega oceana čustev, ki so se z njegovim razumom od nekdaj poigravala podobno, kot se je sam poigraval z neštetimi nebogljenimi nasprotnimi igralci; ti so mu prihajali na pot in drug za drugim izpadali iz igre s »polomljenimi hrbtenicami« in zapletenimi nogami. Igra, ki jo je nekoč igral Diego, je bila divja in nekontrolirana, polna trikov in ukan. Tudi podlih in umazanih, kot so jih polne vse tiste zgodbe o preživetju v južnoameriških slumih in favelah, francoskih pristaniščih, angleških delavskih predmestjih, vse do balkanskih mestnih džungel in divjega podeželja, kjer vse so to igro nekoč, bolj kot ne enakopravno, igrali. Zajebati nasprotnika je bilo njeno ime, mu prodati finto, peto, tunel ali lob, neopazno narediti umazan prekršek in jasno – zajebati tudi sodnika, ki je bil takrat samo triindvajseti človek na igrišču, sicer predstavnik sistema, nogometnega establišmenta, a brez moči absolutnega nadzora, omejen z omejenostjo lastnih čutil. Zato mu je lahko Diego, revni deček iz predmestja, na odprti sceni svetovnega prvenstva v Mehiki prodal »božjo roko« in za vse večne nogometno-zgodovinske čase zajebal njega in nasprotne Angleže, ki jim je potem še v nepozabnem slalomu polomil hrbtenice in odpeljal Argentino do konca, do zmagoslavnega dviga zlatega kipca. Več

  • Slovenija (še) ni Zlovenija

    Na vrata dežele trkajo oziroma čez njeno mejno žico neustavljivo plezajo nepregledne množice rjavih in črnih migrantov, mladih moških, z neutolažljivo slo po Slovenkah, Lepih Vidah, ki jih je treba vzeti v bran, zato se modernim črnim zamorcem na pot postavljajo kleni, beli, domači in nasilni fantje, nekakšna Večina, ki pa ne želi biti grožnja le tujim prišlekom, ampak tudi vsem »domačim narodnim izdajalcem«, levičarskim multikulti aktivistom, liberalnim intelektualcem, gejem, lezbijkam in vsem drugim priložnostnim čefurjem, ki jim zato ura kaže pet minut pred polnočjo, da se zberejo in dvignejo glas proti sovraštvu, preden bo prepozno in bodo temne sile popolnoma prevladale in za kdo ve kako dolgo ugasnile luč nad deželo. Več

  • Hranjenec

    Kakorkoli jih zastavimo, kadarkoli jih izvedemo, ne glede na to, kako zelo si vsakič želimo, da to ne bi bilo tako, se parlamentarne volitve vedno znova speljejo na lik in delo Janeza Janše. Ali bo dosegel večino in dobil pravico prvega izbora od predsednika republike? Ali mu bo potem uspelo sestaviti koalicijo in dejansko prevzeti oblast v državi za prihodnja štiri leta? Kdo mu to lahko prepreči in komu se posledično splača dati volilni glas, če si resnično ne želiš uresničitve tega modro-rumenega scenarija, ker si pač pripadnik levoliberalnega političnega pola, ki še vedno malo tripa na partizanstvo, ali pa si pripadnik kakšne manjšinske skupnosti, pa naj si bo južnjaška, mavrična, kulturniška ali nevladna? Kdo je tisti izzivalec, ki ga v resnici lahko prehiti v finišu volilne dirke in nam ohrani našo sedanjost in nas ubrani pred neko distopično prihodnostjo? Sedanjost, ki pa je, v resnici, za različne skupine ljudi v tej državi zelo različna. Za ene je to sedanjost udobja nove konjunkture, novih poslov in rastočega donosa, sedanjost odmrznjenih plač in napredovanj v javnem sektorju, sedanjost najemanja novih stanovanjskih ali pa vsaj kreditov za avtomobile, sedanjost turističnih potovanj in hedonističnih eskapizmov, za druge pač sedanjost prekarne negotovosti, sedanjost dohodkovne mizernosti, sedanjost nedonosne ustvarjalnosti in za tiste tretje (ki so nam v resnici tisti pravi drugi) sedanjost ožičenih rečnih bregov, sedanjost azilne negotovosti in sedanjost eksekutivne brutalnosti. Kljub vsem različnim sedanjostim, ki jih živimo na levoliberalnem bregu te države, se vedno znova, vsaka štiri leta, uglašujemo na isto intonacijo in vsakič znova iščemo dovolj potentnega izzivalca nespornemu prvaku bolj ali manj poenotene, skorajda monolitne desnice, da bi ga do te mere nahranili z našimi levoliberalnimi glasovi, da bo vsaj na volilni dan večji in močnejši od nespornega šampiona z nasprotnega brega. Več

  • Razbito ogledalo

    »Poezije ne pišemo in je ne beremo, ker je všečna. Beremo in pišemo jo zato, ker smo ljudje, ker pripadamo človeštvu.«
    – Robin Williams v filmu Društvo mrtvih pesnikov
    Več

  • Vzgajanje boljših ljudi

    »Politika ne prenese vakuuma. Če ga mi ne napolnimo z upanjem, ga bo nekdo drug napolnil s strahom.«
    – Naomi Klein, No is not enough
    Več

  • Neoliberalizem na steroidih, levica pa na kiviju in mangu

    Dunajska podzemna, proga U2, postaja Museumsquartier. V gneči hitečih pripadnikov srednjega razreda, med katere je za dober okus pomešanih nekaj alternativnih brezdomcev z irokezami, ki so videti, kot da se vračajo s koncerta Exploited, se kot samosvoj miniorganizem v dokaj kompaktni formaciji premika skupina petih moških, ki nekako štrlijo iz te dunajske vinjete. Čeprav so to beli moški, da ne bo kake prehitre vizualizacije skupine temnopoltih čakalcev na azil, se mi že pri prvem vizualnem stiku zdijo popolnoma drugačni od drugih. In nekako domači hkrati. Nekako balkanski. Ko vstopijo v moj vagon in spregovorijo, mi misli z Dunaja in avtoportreta Egona Schieleja v Leopold Museumu, na katerem je umetnik videti kot Sid Vicious, in ugotavljanja, da stvari morda v resnici ne stojijo tako slabo, kot se je zdelo še pred nekaj leti, odletijo na skrajni jug Srbije, v topliške in jablaniške kraje. Tja, kjer je v besedju in melodiji srbskega jezika močno čutiti globoki jug in bližino bolgarske in makedonske meje, v kraje, kjer sem nekoč davno v vasi, razmetani okrog velikega partizanskega spomenika, kot dedov spremljevalec in pomočnik na prikolici njegovega motokultivatorja z njim obhajal njegove njive in sadovnjake, zadružne trgovine in zadružne mline in vse hiše v vasi, ki so bile takrat polne ljudi vseh generacij. Močni fantje. Videti so, kot da z njimi ni šale. Govorijo precej razposajeno, drug čez drugega, o delu in spanju. No, o delu in nespanju. »Ne vem več, kdaj sem pokonci in kdaj spim. Non stop delamo. Malamo stanovanja, hiše od jutra do sutra. Potem se nažremo in napijemo in gremo spet malat. Nimamo časa niti, da bi se vsaj za silo streznili.« Gastarbajterji. Tisti pravi. Živijo tukaj na Dunaju, brez žena in družin, da lahko delajo. Poceni delajo. Tukaj so torej. Vsi tisti ljudje, ki so izginili iz meni dragih krajev na jugu Srbije. Kjer so danes vasi, če ne štejemo starcev, bolj ali manj prazne. Več

  • Kdo je začel vojno?

    V zvezi s predlagano spremembo 57. člena ustave je vsak dan slišati kak nov poziv, včasih celo rotenje, poslanski večini, naj se ji odreče. Ker da gre za podel in hinavski (Steinbuch), moralno zavržen ( Teršek, Avbelj, Toplak), celo oblastniško nasilen (nadškof Stres) poskus obiti odločbo ustavnega sodišča o obveznem 100-odstotnem proračunskem financiranju zasebnih osnovnih šol. Več

  • To ni več Slovenija

    Nisem volil. Na koncu nisem šel, čeprav sem pozorno prebral tekst Grege Repovža v prejšnji številki Mladine. V nedeljo popoldne me je celo malo zamikalo, da bi zaprtega nosu, skrivaj in na tiho, stisnil svoj glas aktualnemu predsedniku, najverjetnejšemu zmagovalcu. Čeprav mu, v resnici, zmage niti najmanj ne privoščim, sem si jo na neki mazohističen način želel. Takšno absolutno, v prvem krogu, da bo te volilne kampanje čim prej konec. Naj čim prej mine, kot si to želimo, ko nas prizadene žled, poplava ali kakšna tretja naravna katastrofa, da se lahko lotimo ugotavljanja škode in njenega odpravljanja. Po vsem tem semnju profanosti in abotnosti, ki smo mu bili priča, je resnično težko resno govoriti o politiki. Kot državljani smo bili namreč predmet tako hudega podcenjevanja, da bomo, vsaj nekateri, verjetno potrebovali še kar nekaj časa, da pridemo k sebi. Od osuplosti, ki je očitno tudi že prerasla v jezo, saj je na koncu botrovala najvišji volilni abstinenci v zgodovini države. Podcenjevanje volivcev se žal ni ustavilo pri Pahorjevi v-izogibanju-vsebini-bom-španciral-po-Sloveniji predvolilni kampanji in nasproti mu postavljenimi outsiderji s potičkami, črnimi panterji, županskimi lentami, priročniki Politika za telebane in zemljevidi, z vrisano potjo od glavnega kolodvora do stavbe nacionalne televizije, v žepih in nahrbtnikih. Ti so tako ali tako zgolj stranski učinek lika in dela aktualnega predsednika in s tem del istega problema. Več

  • In v razred stopi mož v črnem talarju

    »Čovik našeg Brača
    uvik sklapa, uvik ruke,
    traži pomoć Boga,
    snagu dive majke.
    Gradi uvik crikve
    od stinje i praha,
    da bi vira jača
    od ičega bila«
    – Majko našeg Brača, klapska pesem Več

  • Nevermore* II

    Še vedno smo v predavalnici drugega letnika Pravne fakultete. Pred nami še vedno stoji profesor v brezhibni, modri, tridelni obleki, z metuljčkom in manšetnimi gumbi, obut v pološčene črne usnjene čevlje. Profesor s Harvarda. In pred njim, v klopeh, smo še vedno mi, devetnajst- ali dvajsetletni študentje. In študentke. Tokrat z nekoliko privzdignjenimi obrvmi, presenečeni. Nekaterim je morda celo zaprlo sapo. Njej zagotovo, kolegici, ki je imela nekaj povedati, ki je imela mnenje. In ga je želela deliti. S svojim priljubljenim profesorjem. In z nami, kolegi. Saj to naj bi bil končni profesorjev cilj, predvidevam, vsega tega intelektualnega vzburjanja, da privede do aktivnih, razmišljajočih študentov, ki imajo kaj povedati. In ona je o snovi razmišljala, pripravila se je, prebrala je gradivo, tudi tisto dodatno, dvignila roko, vstala in povedala svoje mnenje. In se nato, poparjena s profesorjevo seksistično opazko, hitro in tiho sesedla nazaj v klop. »Rekla je ‘mislim’ (ali pa ‘v bistvu’), v resnici pa je že prenehala misliti,« je (navajam po petindvajset let starem spominu) še dalje zabavljal na njen račun profesor. Več

  • Nevermore*

    Stal je pred nami, v brezhibni modri, tridelni obleki, z metuljčkom in manšetnimi gumbi, obut v pološčene črne usnjene čevlje. In z odprto knjigo v rokah. V usnjenem ovitku, ravno prave velikosti, da se je prilegala dlanem, v katerih jo je držal nekako nežno in pozorno, kot bi šlo za nekaj zares pomembnega in dragocenega, kak kos iz osebne ali družinske zbirke. In nam bral iz nje. »Once upon a midnight dreary, while I pondered weak and weary, over many a quaint and curious volume of forgotten lore - While I nodded, nearly napping, suddenly there came a tapping...«In tako dalje in brez ustavljanja, celega vražjega Krokarja. Če ne bi bil, kot nezrel devetnajstletnik, tako željan norčevanja in bi se, skupaj še z nekaj podobno nezrelimi sošolci, malo manj muzal in trkal s kazalcem v sence, bi v tistem trenutku morda lahko začutil nekaj od tistega humanističnega elitizma, ki nam ga je obljubljal na informativnem dnevu in bi se mi morda celo lahko zazdelo, da se skozi okno predavalnice drugega letnika ne vidi nabrežja Ljubljanice s picerijo Ljubljanski dvor, ampak pokošena angleška trata kakega filmskega univerzitetnega kampusa, kot smo ga kako leto ali dve prej lahko v kinu gledali v Društvu mrtvih pesnikov ali pa kdaj prej na televiziji v črno- beli klasiki Nasvidenje, gospod Chips. Več

  • Pravi Slovenci

    Ko so pritekli na parket, eden za drugim, Vlade Divac, Dino Radja, Toni Kukoč in soigralci, je v nabito polni, zatemnjeni Hali Tivoli odmeval najdaljši stoječi aplavz, kar sem mu bil kadarkoli priča. Bilo je leta 2005, tekma pa revijalna, poslovilka Jureta Zdovca. Vsota emocij na tribunah je bila tako močna, da bi lahko dvignila streho stare dvorane. V mislih vsakega od nas so se vrteli posnetki tekem čudežne, nepremagljive generacije, ki je športno rasla, se igrala košarko in poigravala s tekmeci v letih, ko je njihova država že počasi izginjala z zemljevida Evrope in sveta, da bi naredila prostor nekim novim, domnevno modernejšim, bolj demokratičnim, predvsem pa nacionalno bolj ekskluzivnim in zaokroženim državam. Aplavza kar ni hotelo biti konec, doli na parketu so stali, eden zraven drugega, tudi sami očitno prevzeti od tega čustvenega ponovnega združenja, junaki naše mladosti. Manjkal je eden. Največji med njimi. Manjkal je Dražen. Manjkal je že dvanajst let. Manjkal je vse od tistega prekletega dne v juniju. Od prekletega dežja in preklete nemške avtoceste in prekletega šleperja. Ko sem kot nemočen, togoten otrok obsedel pred televizorjem in buljil v eno in isto stran teleteksta, z vsebino črne kronike. Aplavz je še kar trajal. Spomnil sem se Bojana. Prijatelja iz otroštva. Z Bratovševe ploščadi. Koliko tekem sva skupaj pogledala, kolikokrat po tekmi tekla na betonsko košarkarsko igrišče v naselju podoživljat videno na malih ekranih. Vsakič znova, tam od šestega osnovne dalje. Najprej sta gazila Dražen in Cibona. Brez milosti. Špance, Italijane, Francoze, Ruse. Na koncu še litovske čudežne dečke iz zelenega gozda z njihovim velikanom Sabonisom. Potem sta gazila Kukoč in Radja v rumenih dresih splitske Jugoplastike. Padali so eden za drugim, velikani evropske košarke, kot sta Maccabi in Barcelona. Na koncu, 1992., je, nekako že post mortem, kot hudičev rep, evropsko košarkarsko prizorišče vžgal še Partizan z Đorđevićem in Danilovićem. Vmes so gazili vsi skupaj v modrih reprezentančnih dresih. Dvakrat na evropskem in enkrat svetovnem vrhu. Šampioni. Ki jim polna hala ni in ni nehala ploskati. Stoje. Kot se ploska legendam. Svojim legendam. Tistim, ki so del našega kolektivnega spomina, našega športnega panteona, zgodovinskega temelja, iz katerega so nato rasle in še danes rastejo vedno nove slovenske košarkarske pravljice, kot je bila denimo tista Olimpijina, o pohodu na vrh Evrope v devetdesetih letih in kot sta današnji Gorana Dragića v Miamiju in Luke Dončića v Madridu. Iz vsakega Gogijevega in Lukovega driblinga, finte, podaje in šuta, s katerimi mamita občudovanje in vzbujata spoštovanje najboljših ameriških in evropskih košarkarskih tekmecev, odmeva tisto isto jugoslovansko košarkarsko izročilo, ki so ga pred njima pisali velikani, ki jim tistega julijskega dne, pred dvanajstimi leti, Hala Tivoli ni prenehala ploskati in še pred njimi Delibašić, Kičanović, Čosić, Vilfan, vse tja nazaj do Radivoja Koraća in Iva Daneua. Več

  • Nekaj let za nas

    Prestrašene in razočarane oči temnopolte Američanke Hillary, ki je sedela zraven mene na ameriškem zajtrku ob zori ameriške volilne noči, v tistem trenutku zagotovo še niso bile zmožne v celoti vizualizirati nove realnosti, ki je bila očitno za vogalom, s tisoči, ujetimi na letališčih vzdolž in vprek ZDA, posebnimi odredi za izgon ilegalnih priseljencev, blitzkrieg bombardiranji in novo hladno vojno na obzorju, pa je bila uboga Hillary kljub temu vidno prestrašena. Opravičila se mi je in rekla, da resnično nima besed za vljudnostno kramljanje, in je molče zrla onkraj vseh nas za tisto okroglo in obloženo mizo, onkraj hotelske restavracije in si morda poskušala predstavljati prihodnost, pred katero jo je tisto noč postalo tako prekleto strah. Morda pa je iskala točko v času, ko je realnost skrenila s tirnice, ki je vodila v predstavljivo prihodnost, ki so jo ona in milijoni Američanov popolnoma jasno videli prihajati mrzlega januarskega dne leta 2009, ko je prisegel Barack Obama, in se očitno ne bo zgodila, ker se vsi skupaj že peljejo po sosednjem, distopičnem tiru, po nepredstavljivi sedanjosti, ki se jim že dogaja. Američani žal niso niti prvi niti zadnji, ki jih dajeta nekakšna melanholija po prihodnosti, ki ne bo prišla, in strah pred sedanjostjo, ki je ne morejo razumeti. Več

  • Moteči glas violin

    Minister za kulturo je uslišal in izpolnil dve stavkovni zahtevi orkestra Slovenske filharmonije in spremenil ustanovitveni akt zavoda tako, da je povečal zastopanost zaposlenih v upravnem organu, svetu zavoda, s petine na tretjino vseh članov. Poleg tega je glasbenikom podelil še pravico izrekanja neobveznega predhodnega mnenja pred imenovanjem njihovega umetniškega vodje – šefa dirigenta. Oboje bi lahko bila prva znaka razjasnitve razmer in začetka reševanja konfliktne situacije v tej kulturni ustanovi nacionalnega pomena. Nepričakovano pa so se prav zaradi te iste poteze na ministra zgrnili temni nevihtni oblaki s kolegija direktorjev slovenskih gledališč, ki so ga v en glas hiteli svarit pred usodno napako, s katero da bo, pod nespodobnim stavkovnim pritiskom filharmonikov, javne zavode na področju kulture pognal nazaj v preteklost, naravnost v najslabša leta samoupravljanja. Uporaba termina samoupravljanje v aktualnem kontekstu je (zlo)namerna. Direktorji gledališč so z njo očitno želeli evocirati negativna čustva do pretekle družbene ureditve, v kateri so menda (tako je očitno ostala v spominu direktorjem slovenskih teatrov) delavci sami upravljali podjetja oziroma organizacije združenega dela, v katerih so bili zaposleni, verjetno pa so v tem sistemu tudi ljudje oziroma državljani kar sami upravljali državo, drugače sistema gotovo ne bi poimenovali – samoupravljanje. Več

  • Utrjevanje za umiranje

    V prvem postroju, v civilki, še vedno s frizurami, je tisti prvi »Mirno!« sprožil smeh, zajebancijo, kaj pa drugega. V vrsti nas je stalo trideset. Juncev med dvaindvajsetim in petindvajsetim, svežih z raznih fakultet, pravniki, strojniki, ekonomisti, jezikoslovci, zdravniki, v poskusu na čim manj boleč način odslužiti sedemmesečni dolg domovini. Šola za častnike vojnih enot, Šentvid - Ljubljana. Blizu doma. Preblizu, da bi se lahko naša vojaška zgodba kosala s tistimi iz Knina, Tuzle, Kikinde ali Tetova, ki smo se jih naposlušali od starejših modelov z ulice, ki so jih objokane punce spremljale na železniško postajo, v naslednjih mesecih pa jih enega za drugim dajale na čevelj. Predolgo je eno leto, ko jih imaš osemnajst. Jebi ga, to je to za ta denar, vojašnica na obrobju Ljubljane, ki si je dvorišče delila s Škofijsko gimnazijo. Pred nami uniformirana poveljnika. Nerealizirani bojni pilot in nerealizirani kapitan bojne ladje. Pot do uresničitve otroških sanj sta jima prekrižala razpad države in rojstvo nove, ki jima je za tolažilno nagrado, namesto modrine neba in sinjine morja, lahko ponudila samo prah in blato pod pehotnimi škornji. In nas, razvajene študente – absolvente, zaležane in prekajene, da nas v sedmih mesecih spremenijo v častnike rezervne sestave. V prave dedce. Njuno vpitje, z nabreklimi debelimi vratnimi žilami in vijoličastimi lici sprejemamo, vsi smo gledali filma Oficir in gentleman in Full metal jacket, vemo, kakšna je igra, razumemo porazdelitev vlog in jo sprejmemo. Važno je sprejeti pravila igre. Vprašajte udeležence Big Brotherja, Survivorja in drugih abotnosti. Šele ko sprejmeš pravila igre, se zajebancija in uživancija lahko začneta. Brnenje brivnikov in padanje kodrov študentskih pričesk na parket učilnice. Postajamo si podobni, na balin postriženi gušterji v novih, iz polivinila ravnokar iztrganih, maskirnih uniformah, ki se še niso prilegle našim telesom. Tudi kar dobra zajebancija. Smejimo se eden drugemu in iščemo ogledalo, da bi se smejali še samim sebi. Kocka – belo, kocka – belo, kocka – belo ... postiljamo neštetokrat in vemo, da ne bo konca, da danes nobena rjuha ne bo napeta dovolj, da bi bilo konec tega sizifovskega drila prvega vojaškega dne. Še kar zajebancija, okej je, nič hudega nam v resnici ni. Smrčanje in prdenje, mala nočna muzika vsake spodobne vojaške spalnice. Zato je pomembno zaspati prvi. Čeličimo se, utrjujemo. To je baje smisel vsega skupaj. Od pičkice do človeka v samo sedmih mesecih. Vstajanje sredi noči in tekanje po meglenem dvorišču, sklece, počepi, gušterjev let (tako imenovani burpee, v modernem fitnes izrazju), korakanje, plazenje, razstavljanje in sestavljanje kalašnikova, pretekanje, zaleganje, streljanje, metanje bomb, vožnja v oklepnem osemkolesniku, polet s helikopterjem. Igranje vojne s slepimi naboji. Vrhunska zajebancija, polna testosterona. (Sve je super i sve je za pet, kad si muško i voliš nogomet, bi nam lahko prepevali Pips, chips i videoclips, če se ne bi čisto vsakemu požarnemu, in to vsako jutro, zdelo primerno zavrteti jebeni Status Quo). Več

  • Človek z masko

    Lani novembra, v času Svetovnega foruma za demokracijo v organizaciji Sveta Evrope, sem se dva dneva bolj ali manj kot popolnoma pasivni opazovalec potikal po Palači Evropa evropskega sveta, iz ene v drugo konferenčno dvorano, in se resnično naposlušal govorov in razprav o stanju demokracije in pomembnosti izobraževanja pri njenem zagotavljanju. Popoldne drugega dne sem imel počasi že vsega dovolj, še najbolj pa lastnega cinizma, katerega vzhajanje, čeprav morda logično glede na širši kontekst dogodka (vse to se je namreč dogajalo na predvečer ameriških predsedniških volitev), je postajalo popolnoma nekonstruktivno. Odpravljal sem se ven, na večerni sprehod do hotela, mimo vseh tistih ambasad velikih in vplivnih držav, ki domujejo v luksuznih, starih meščanskih vilah na Avenue de la Liberte, ko me je nekaj, neki notranji občutek za obveznosti morda, preusmeril še na zadnjo delavnico, čeprav se je moj cinični jaz, zdaj že popolnoma razpuščen in zunaj nadzora, posmehljivo zmrdoval že ob samem njenem naslovu. Lightning talks. Še ena od terminoloških pogruntavščin marketinških frikov in gurujev, še ena privlačna fraza, ki se prime, še en nov dizajnersko brezhiben paket, v katerega bomo lahko pakirali najrazličnejši bulšit in ga prodajali na konferencah in seminarjih. Več

  • Bradati panker je oksimoron

    Ni ravno optimalno klubsko koncertno prizorišče, ob špeceriji, med nizkimi socialističnimi prulskimi bloki, brez pravega odra in plesišča, par mizic in šank. To ni oviralo benda, da ne bi odigral polnokrvnega punk koncerta, vključujoč zadetega in do pasu slečenega pevca v ospredju. Glas ga izdaja že v prve pol ure nastopa, hrešči in piska, da je veselje, tip je prava, opotekajoča se vokalna distorzija. Rokenroler. Malo spomni na Neleta iz Zabranjenega pušenja, iz zgodnjega obdobja. Suhljat, majhen, precej zmešan. Razlika je v bradi, kot to opazi analitično oko profesorja zgodovine, Martina, s katerim sva, naslonjena ob šank, iz ozadja, pestujoč vsak svoj vrček piva, z najinim srednjim letom primerne, kritične in varne razdalje spremljala koncert. Bradati panker je oksimoron. Vsaj za naju, ki sva odraščala ob Štulićevi poeziji, ki to (poezija namreč) očitno je. Očitno. Vsaj, kar se švedske akademije tiče. Brijem bradu brkove, da ličim na Pankrte, verz/referenca je torej poezija, literatura, enako kot tisti Vselej si/nekaj kot tesnobna mera izseljenega sveta, pesnika, ki je odšel. V melanholično globino potopljenega sveta, Atlantido, ki jo je s svojo naracijo ustvaril, da bi lahko po njej hrepenel. Če ne bi odšel, bi nam morda povedal svoje mnenje o letošnjem nobelovcu za literaturo, tako pa smo o tem poslušali predvsem Dylanove oboževalce in kolege kantavtorje, malo ali nič pa pesnike. Gospa iz komisije za podelitev Nobelove nagrade sicer pravi, da je s tem vse v redu, da sta tudi Homer in Sapfo pisala poetična besedila, namenjena izvajanju ob spremljavi inštrumentov. Morala je izvesti dvatisočpetstoletni kvantni skok, da bi utemeljila letošnjo nagrado Dylanu, in to v ero, ko je bilo pismenih ljudi le za vzorec, in seveda ni nič čudnega, da jim je bilo poezijo treba prepevati, da bi jih ta sploh lahko dosegla. Več

  • Kako ne (p)ostati šleva

    Ko nam strah zleze pod kožo, hitro doseže kosti. Razprši se po naši notranjosti kot šibre iz lovskega naboja. In ohromi. Predvsem duha. Bliskovito izključuje kompleksna stikala naše racionalnosti, sočutja in solidarnosti, namesto njih pa prižiga tista preprosta, primarna, namenjena golemu preživetju. Ne glede na to, kako človeku lasten je, nas razčloveči, spravlja na raven zeber in antilop na napajališču, ki se trudijo le preživeti vsako naslednje pojenje in ne postati naslednja izmed žrtev velikih plenilskih mačk. Ko so nas to poletje v divjem ritmu dosegala poročila o nedoumljivih brutalnih napadih po Evropi, je bilo, tudi v spokojnih sencah dalmatinskih borovcev, težko ohraniti mirnost in neprizadetost. Vsaj meni so podobe povoženih, zabodenih, ustreljenih ljudi in predvsem otrok, krvavih ulic, vagonov in trgovskih centrov, ki bi lahko bile ulice mojega mesta, avtobusi mojega mestnega prometa in najbližji trgovski center najboljšega soseda, ukradle kar nekaj ur počitniškega spanca, ur v katerih se ti vedno znova zastavlja isto preprosto vprašanje: Kaj pa, če? Kaj pa, če ... na naslednjem koncertu ... kaj pa, če ... na neki brezzvezni tekmi ... kaj pa, če ... v vrtcu ... kaj pa, če ... v šoli ... na trajektu ... letalu ... katastrofičnih scenarijev kolikor hočeš, tebi pa preostane upanje, da bo zakon velikih številk tudi v prihodnje na tvoji strani. Veš, v resnici z gotovostjo veš, da tovrstnih napadov ni mogoče zares in v celoti preprečiti, da proti zlu, ki tako, na videz naključno, izbira svoje cilje, ni mogoče postaviti učinkovite obrambe, a si v tistem trenutku, ko ti strah stresa želodec, pripravljen, želiš si, verjeti nasprotno. Da je obljuba varnosti mogoča in da jo je smiselno, kaj smiselno, celo nujno, zavarovati s poroštvom žičnate ograje, povečanega nadzora na mejah, zakaj pa ne tudi dolgih cevi, neprebojnih jopičev in čelad na sprehajališčih naših mest, po velikih, dolgih hodnikih naših trgovskih centrov, pred vhodi v gledališča, letališča, vrtce in šole, o ja, še posebej tam ... Več

  • Kaj ima nogomet s tem?

    Dva tehnološko popolnoma različna televizijska ekrana, dva popolnoma različna zgodovinska trenutka, dve popolnoma različni nogometni tekmi, a tako zelo podobna slika. Pred prvim, Iskrinim barvnim televizorjem s katodno cevjo v dnevni sobi starševskega stanovanja, v osmem nadstropju bloka na Bratovševi ploščadi, sediva z očetom v pričakovanju polurnega posnetka derbija med Dinamom in Crveno zvezdo, ki naj bi se odigral tistega majskega nedeljskega popoldneva v Zagrebu. Pripadniki džins generacije s konca osemdesetih, v kavbojkah iz Trsta, obarvani v rdeče-bele bojne barve, vdirajo z južne tribune maksimirskega stadiona, s stojišča, namenjenega organiziranim navijaškim skupinam (da ne rečem huliganskim hordam), na sosednjo tribuno s sedišči. S teh tekme tradicionalno spremlja tisti civilni (da ne rečem civilizirani) del nogometnega občestva, purgerji srednje in starejše generacije, ki so, s še ne do konca prebavljenimi nedeljskimi kosili v želodcih, v resnici želeli videti žoganje med Bobanom in Šukerjem v modrem dresu kluba svetega imena (ki ga bo, kako vrhunsko cinično, oče nacije Franjo ob prvi priložnosti preimenoval) na eni ter Stojkovićem in Prosinečkim, v rdeče-belem dresu evropskih šampionov v nastajanju, na drugi strani. Več

  • Večina je prišla na okus

    Verjetno se zdi kar nemogoče sprejeti občutenja povprečnega Madžara, ki se danes končno spet lahko počuti pravega naslednika princa Arpada, ko gleda, kako Budimpešta spet postaja »najlepše mesto na Donavi«, kot jo je v svoji monografiji Donava označil Claudio Magris. Madžarska prestolnica je danes mesto, v katerem težko najdeš še kak odtenek tiste sive, barve prahu, ki je bila v času pred padcem Berlinskega zidu barva življenja na Madžarskem. Če se človek danes sprehodi po obali Donave, od gosto pozidane ravnice Pešte prek mostu Margit hid, ki se mogočno preči prek široke zelenomodre vodne poti v Črno morje, naprej do romantičnih zelenih gričkov Budima na drugi strani, na vrhu katerih se bohoti obnovljen grajski kompleks s Šandorjevo palačo, rezidenco madžarskih predsednikov med letoma 1881 in 1945, v katero se za vsako ceno želi naseliti tudi Viktor Orban (verjetno zato, da bo lahko zviška gledal tudi na impozantno gotsko baročno stavbo parlamenta, ki ponoči, osvetljena z močno rumeno svetlobo, sije, kot bi bila iz zlata), se ne bo mogel izogniti občutku zgodovinske veličine mesta, podobnem tistemu, ki ga prinese sprehod po Parizu. Več

  • V mojih očeh

    Celo otroštvo in najstniška leta smo se enkrat v letu odpravili v Srbijo in enkrat na Hrvaško, v Dalmacijo. Za prvomajske na sam jug Srbije, še južneje od Leskovca, v porečje Puste reke, v malo vas kod babe i dede, in poleti na Brač, v njegovo najglobljo uvalo, v mestece trinajstih genovskih obrambnih stolpov in belega kamna iz petrade, kjer sta živela nono in nona. Tipični prazniki in počitnice otrok iz mešanega zakona, katerim srbohrvaščina ni bila neki umetni, jezikovnopolitični koncept, ampak resničen in živ materni jezik in ki nas je Aleksander Tijanić tam nekje na koncu svojih dobrih let razglasil za tiste, ki bomo v bivši državi edini še sposobni normalnega razmišljanja. Če bi bilo res tisto, kar velja kot domnevno resnično danes, da je med Srbi in Hrvati stalno tlel ogenj nekega večnega sovraštva, ki ga je bilo mogoče držati pod nadzorom samo pod trdim nedemokratičnim podplatom škornja nadnacionalne Partije z ekskluzivno pravico vladanja, potem bi to sovraštvo med vsemi temi obiski tamo daleko in v ljepoj našoj moral vsaj zaslutiti, vsaj v skozi zobe oziroma v šepetu izrečeni kakšni pripombi na račun tistih tam drugih, bodočih vojnih sovražnikov. Pa ga nisem. Prav nasprotno. Več

  • Fašizem ne prihaja v pološčenih črnih škornjih

    Na shodu v podporo namestitvi beguncev na Kotnikovi ulici v Ljubljani sem v nekem trenutku pomislil, da so že skoraj štiri leta, odkar sem bil nazadnje takole ulično aktiven, pri čemer so me tokrat na Kotnikovi, v nasprotju s Trgom republike pred štirimi leti, prevevali veliko bolj tesnobni, pesimistični občutki. Tiste vstajniške zime sem imel občutek, da smo na začetku nekega pozitivnega družbenega obrata proti bolj demokratični, bolj socialni, odprti in vključujoči družbi, danes pa se mi zdi, da smo tik na tem, da se prekucnemo v temno, tesnobno prihodnost, v kateri bomo govorili, ravnali pa tudi razmišljali z nogo ves čas pripravljeno na zavori, da nas naše besede, dejanja ali celo misli ne bi odpeljali naravnost v nemilost jurišnikov v temnih kapucah oziroma njihovih političnih botrov iz skrajno desne politične opcije, te vzhajajoče zvezde evropskega političnega prostora. Evrope, ki je vedno bolj videti, kot bi se pisalo leto 1939, Ljubljana pa je bila tistega sobotnega popoldneva na Kotnikovi ulici videti kot prizorišče snemanja akcijskih kadrov filma po romanu Kakorkoli Polone Glavan. Rdeče zastave so plapolale, fantje in dekleta, antiglobalisti, antifašisti, socialisti, ki so se prerivali sem in tja po množici, pa so bili videti pripravljeni tudi na ravs, če bi bilo treba tudi fizično braniti pomoči potrebne ljudi, ki so jih namestili v tukajšnjo izpostavo azilnega doma. Vse je bilo pripravljeno za rokenrol. Čakali so se skini, traktorji in harmonike. Več

  • Domoljubne igre

    »Ime mi je Čedomir Vučković. Iz Osijeka sem, star 58 let, in nisem preživel niti prvega leta domovinske vojne. Ni me ubil naboj, čeprav so me tudi ustrelili, Glavaševi prostovoljci, domoljubi, pripadniki tako imenovane Branimirjeve osiješke bojne, na dvorišču njegovega štaba, 1. septembra 1991 zvečer. Umrl sem zaradi zastrupitve. Z žveplovo kislino, ki so mi jo dali piti iz starih akumulatorjev, davno odvrženih v garažah, v katere so nas, tiste z nepravimi krvnimi zrnci, odvlekli, da bi nam tam, pod zarešetkanimi okenčki, pokazali, kako se ljubi domovina. Mladi fantje v črnih uniformah. Premladi za redno vojsko in premladi, da bi doumeli vso grozljivost in zgodovinsko težo male črke u, s katero si krasijo čelade, kape in gumbnice. Mogoče kateri od njih pozna mojega Bogdana, morda sta skupaj hodila v šolo, na ribolov ... Kako nestvarno so videti vsa ta leta normalnosti danes, ko ležim mrtev in bel na dvorišču Glavaševega štaba. Sproži se bliskavica. Nekdo fotografira moje mrtvo telo, v pomečkani beli srajci s kratkimi rokavi, v kateri sem se odpravil na večerni poznopoletni sprehod s prijatelji, misleč, da je svet še vedno normalen, da so racije in izginjanje ljudi v noč še vedno stvar zgodovine in vojnih filmov v nedeljo dopoldan na drugem programu. Jutro za tem bo fotografija krasila naslovnico tednika ST, z naslovom ‘Preprečen atentat na Glavaša’, in dolga leta nikogar ne bo zmotilo, da na fotografiji namesto prerešetanega četniškega samomorilskega komandosa leži porejen, skoraj šestdesetletni upokojenec v srajci s kratkimi rokavi. V članku in potem še dolga leta mi bo ime Đorđe Petrović. Đorđe Petrović, ki je oborožen preskočil ograjo vojašnice, da bi izvršil atentat na Branimirja Glavaša. Šele čez veliko let, ko se bo njegova vest končno pregrizla čez debele sloje potlačitev in zanikanj in bo eden izmed takratnih prostovoljcev, tisti suhljati snajperist Fehir, celotno zgodbo povedal novinarju Hedlu, bom dobil nazaj svoje ime. Čedomir Vučković iz Osijeka.« Več

  • Podreditev? Raje določitev področja boja.*

    Dandanes je branje Houellebecqovega zadnjega romana Podreditev, ki je v Franciji izšel pred enim letom (točno na dan, ko sta maskirana napadalca pobila dvanajst novinarjev in karikaturistov pariškega satiričnega časopisa Charlie Hebdo), posebno doživetje. Ne samo zaradi romana samega, njegove literarne vrednosti, o kateri niti nisem zares kompetenten soditi. Predvsem zaradi družbenega konteksta, v katerem se zdaj bere, konteksta, ki ne samo, da se s presenetljivo hitrostjo približuje Houellebecqovi družbenopolitični viziji Francije v bližnji prihodnosti in celo obeta, da se bo do leta 2022, v katero je zgodba romana postavljena, spremenil v nekaj, kar na celi črti daleč presega tako avtorjevo domišljijo kot tudi njegov cinizem. Pri tem seveda sploh ne mislim na njegovo osrednjo romaneskno prerokbo, da bo v Franciji takrat na oblast prišla politična stranka muslimanske provenience. To je v resnici čista houellebecqovska provokacija še toliko bolj, ker Muslimansko bratovščino opiše kot zmerno stranko, ki verjame v združeno Evropo bolj, kot smo vanjo kadarkoli verjeli avtohtoni Evropejci sami, in ki verjame v pomembnost kulture in izobraževanja ter v distributivno pravičnost iskreneje, kot to verjamejo mnogi naši domnevni levičarji. Houellebecq nas provocira zato, da bi pridobil vso našo pozornost, ki jo potrebuje za kritiški napad na tiste prave tarče: idejno izpraznjene etablirane politične stranke, nabuhle evropske institucije ter do bolečine individualizirane in v potrošništvo zazrte, za vprašanja smisla in namena lastnega obstoja pa popolnoma ignorantske sodobne Evropejce. »Evropa je prišla do tiste faze trhlosti v procesu svojega razpada, da se ni več zmožna rešiti, tako kot v petem stoletju ni bilo več možnosti za rešitev Rima,« pravi proti koncu romana eden izmed likov, Robert Rediger, v islam spreobrnjeni novopečeni rektor pariške Sorbone. Več