Dopoldne ustavni sodnik, popoldne univerzitetni profesor

»Moje gledanje je takšno: pravilo že mora biti, da izkušnje prinašajo tudi življenjsko modrost, ki jo potrebuješ, so pa najbrž tudi nekateri ljudje, ki so bolj izjemni od nas drugih in ki lahko morebiti že nekoliko mlajši zasedejo ta položaj,« je o prihodu mladih ustavnih sodnikov nedavno v intervjuju za Mladino dejala predsednica ustavnega sodišča Jadranka Sovdat. In dodala, da je verjetno dobro, da je »med ustavnimi sodniki tudi nekaj mladih ljudi z nekoliko več energije«.

Eden najmlajših ustavnih sodnikov doslej je ddr. Klemen Jaklič, ki ga je v izvolitev predlagalo konservativno združenje Svetovni slovenski kongres, ki se je med drugim izreklo proti družinskemu zakoniku, v katerem ga je zmotilo več določb, tudi vsakršno izenačevanje pravic heteroseksualnih in homoseksualnih parov. Izvolitev pa je dejansko izsilila SDS. Jaklič, ki je na Harvardu opravljal službo pomožnega profesorja oziroma asistenta, je sicer pred tem neuspešno kandidiral za funkcijo slovenskega sodnika na evropskem sodišču za človekove pravice. Za funkcijo ustavnega sodnika pa je kandidiral celo, preden je izpolnil starostni pogoj 40 let. Do kandidature naj bi bil upravičen, ker naj bi kasneje, ob izvolitvi, že dopolnil starostni pogoj. Vse pravne dileme je rešil predsednik republike Borut Pahor, ki nikakor ni našel niti enega primernega kandidata za ustavnega sodnika in je razpis ponovil kar dvakrat. Preden ga je objavil še tretjič, pa je Jaklič že praznoval 40. rojstni dan.

Poleg tega, da spada Jaklič, kot je dejala predsednica ustavnega sodišča, »med tiste bolj izjemne od nas drugih«, in je zato dovolj strokovno in izkušenjsko podkovan, da lahko odloča o najpomembnejših družbenih vprašanjih, pa sodi tudi med tiste mlade pravnike »z nekoliko več energije«. Oziroma s precej več energije. Predsednica ustavnega sodišča je v omenjenem intervjuju potarnala, da je delo zelo naporno in da terja celega človeka tako rekoč sedem dni na teden, kar se pozna pri številnih zdravstvenih težavah ustavnih sodnikov, Jaklič pa ima energije dovolj za dve službi. Poleg službe ustavnega sodnika še za službo (rednega) predavatelja.

Ddr. Jaklič pač sodi med izjemne ljudi, ki zmorejo dve službi, ki vsaka zase zahtevata celega človeka, v čem je težava?

Po poročanju POP TV se je po izvolitvi na položaj ustavnega sodnika prijavil tudi na razpis, s katerim država poskuša vsaj začasno privabiti nazaj akademike, ki so odšli na tuje za bolje plačanimi predavateljskimi službami. Oziroma prijavila ga je Fakulteta za poslovne vede, ki deluje v okviru Katoliškega inštituta slovenske rimskokatoliške cerkve. Država slovenskim predavateljem v tujini ponuja 5400 evrov bruto na mesec, če se za določen čas (do enega leta) vrnejo domov kot gostujoči profesorji. Jaklič se je resda vrnil domov, a na položaj ustavnega sodnika s plačo 5700 evrov bruto, in to za prihodnjih devet let. Torej je že v Sloveniji. Lahko bi, poleg službe ustavnega sodnika, predaval po pogodbi s fakulteto oziroma Katoliškim inštitutom in za opravljeno delo dobil plačilo. Resda precej manjše in zagotoviti bi ga moral Katoliški inštitut.

Generalni sekretar ustavnega sodišča Sebastjan Nerad je sporočil, da sodnik Jaklič na naša vprašanja v zvezi s tem razkritjem ne bo odgovarjal. Hkrati je dodal, da predavateljsko delo »doslej ni bilo nikoli problem za opravljanje funkcije ustavnega sodnika. Vrsta ustavnih sodnikov, zlasti tistih iz univerzitetnih vrst, je nadaljevala s svojim profesorskim delom, seveda v okviru zakonskih možnosti.«

Brez dvoma tisti, ki so imeli dovolj energije. Profesor ustavnega prava na ljubljanski pravni fakulteti dr. Franc Grad je leta 2008, manj kot leto po izvolitvi, odstopil s položaja ustavnega sodnika. Po njegovem mnenju je to delo preprosto preveč utrujajoče, če ga želiš opravljati skrajno resno.

Poleg tega je razlika med tem, ali ustavni sodnik kako popoldne ali kak konec tedna opravi tudi kako predavanje, in med razpisom, na katerega se je prijavil Jaklič. Razpis za gostujoče profesorje slovenskega rodu v Sloveniji predvideva zavzeto predavateljsko delo. Na to kaže že predvideno plačilo 5400 evrov na mesec, ne glede na to, da razpis določa, da je mogoče del sredstev vrniti, če je delo opravljeno v manjšem obsegu. Zato je jasno, da ni namenjen slovenskim profesorjem iz tujine, ki bi se enkrat na mesec za dan ali dva ustavili na kaki fakulteti in opravili predavanje ali dve, pač pa (predvsem) gostovanju in polnemu angažmaju predavatelja na fakulteti.

In kar je še pomembneje, razpis je namenjen povezovanju slovenskih predavateljev v tujini z matično državo, njihovi vrnitvi (vsaj za določen čas) v domovino. Nikakor pa ne predavateljem, ki so bili izvoljeni na eno najvišjih funkcij v Sloveniji in imajo tu že sklenjeno delovno razmerje. Navsezadnje je nerodno tudi to, da si je to privoščil ustavni sodnik, eden od devetih, ki imajo marsikdaj glede marsičesa v državi zadnjo in dokončno besedo.