Borut Mekina

18. 8. 2017  |  Mladina 33  |  Politika

Janković in farmacevtka

Blamaža specializiranega državnega tožilstva in blamaža ljubljanskega župana

Zoran Janković – žrtev policijskotožilske zarote ali žrtev samega sebe?

Zoran Janković – žrtev policijskotožilske zarote ali žrtev samega sebe?
© Borut Krajnc

Policija lahko na podlagi utemeljenega suma proti vsakomur uvede tako imenovane prikrite preiskovalne ukrepe. Lahko nam sledi, aranžira fiktivno predajo podkupnine, prisluškuje našim telefonskim pogovorom ali SMS-sporočilom. Kaj se zgodi s tako zbranim gradivom? V drugem odstavku 154. člena kazenskega zakonika jasno, da bolj to ne bi bilo mogoče, piše, da odločitev o tem sprejme državni tožilec: »Če državni tožilec izjavi, da ne bo začel kazenskega pregona zoper osumljenca ali če v roku dveh let po koncu izvajanja ukrepov (…) ne poda takšne izjave, se gradivo iz prejšnjega odstavka pod nadzorstvom preiskovalnega sodnika uniči.«

Zbrano gradivo se torej uniči, če v dveh letih po zaključku izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov državni tožilec sodišča ne obvesti o tem, da bo zbrani material uporabil v predkazenskem postopku. To je jasno vsakemu pravniku, še sploh pa državnim tožilcem.

Sedaj pa si poglejmo kronološki potek dogodkov v znanem primeru ljubljanskega župana Zorana Jankovića in »farmacevtke«. Jankoviću je policija prisluškovala med 18. aprilom in 18. oktobrom 2014. Prisluhe o tem, da naj bi Janković neki farmacevtki urejeval službo za nedoločen čas v zameno za domnevne spolne odnose, so kriminalisti ujeli julija 2014.

A prve hišne preiskave v omenjeni zadevi so policisti opravili šele decembra 2015, torej več kot leto dni po tem, ko so prisluhe že imeli. Nekateri mediji so tedaj objavili celo sliko farmacevtke, domnevne žrtve Jankovićeve spolne sle, ki je nujno potrebovala službo za nedoločen čas in kredit v višini 100.000 evrov. A potem je minilo še devet mesecev, da je septembra 2016 policija o tem primeru vložila ovadbo. Čeprav je bil 18. oktober 2016 skrajni rok, do katerega bi se morala tožilka Blanka Žgajnar odločiti, ali bo na tej podlagi predlagala kazenski pregon, je šele aprila letos vložila zahtevo za sodno preiskavo. Zaradi česar je julija letos ljubljansko okrožno sodišče postopek ustavilo.

Sodnica Mojca Kocjančič, ki je sprejela odločitev o zavrženju primera, je bila kritična do prepočasnega tožilstva. Dejala je, da primer vendarle »ne predstavlja kompleksne zadeve, saj gre zgolj za domnevno dogovarjanje za srečanje po telefonu«.

Tožilka Blanka Žgajnar, ki bi morala zbrano dokumentacijo uničiti, pa se je ta mesec odločila za njeno objavo. Več kazenskih ovadb zoper Jankovića je ta mesec objavil portal Podcrto.si, ki jih je dobil po uradni poti. Žgajnarjeva je namreč odločila, da objava gradiva ne more škoditi kazenskemu postopku, do katerega seveda v teh primerih po vsej verjetnosti nikoli več ne bo prišlo. Res pa je tudi, da bi sodišče obravnavo prisluhov, v katerih se omenjajo tudi otroci farmacevtske, gotovo zaprlo za javnost.

Škoda zaradi tožilke, ki očitno postopke vodi neprofesionalno, morda celo že preveč osebno, je povzročena. Ali lahko zdaj še kakšna »farmacevtka« računa na anonimno kazensko ovadbo v takšnih primerih, ne da bi njeno sliko objavili vsi mediji?

Pravosodje si takšnih napak ne bi smelo privoščiti. Novi generalni državni tožilec Drago Šketa si prav tako ne bi smel privoščiti, da v tem primeru molči, češ da se do »konkretnega primera vsebinsko ne želi opredeliti«. Pravosodni minister Goran Klemenčič pa prav tako ne bi smel zgroženo in zmedeno napovedati nove spremembe kazenskega zakonika. Ostali tožilci v zadnjih, recimo 15 letih, razen Žgajnarjeve, so namreč drugi odstavek 154. člena kazenskega zakonika znali uporabljati.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.