Klavdij Jobstl

17. 10. 2017  |  Pisma bralcev

Ali si za Beatle ali Stonese?

Že večkrat sem se želel lotiti te teme, eden dodatnih razlogov za ta članek je tudi (zdaj že skoraj pet let) staro pisanje Maxa Modica v Mladini o Stonesih, Pol stoletja satisfakcije, ampak glede na to, da je že pol stoletja tega, kar so Stonesi začeli igrati, je za to razpravo nekaj let gor ali dol povsem irelevantno. Druga stvar, ki me je spet inspirirala, pa je nedavni koncert Stonesov v Italiji, kjer spet razturajo na svoji »zadnji »turneji. Teh »zadnjih turnej« se je zdaj že kar nekaj nabralo.

Rad bi se obregnil ob nekatere stereotipe, ki jih imamo v zvezi z Beatli in Stonesi. Naj začnem z znano sintagmo: ali si za Beatle ali Stonese? Priznam, da mi nikdar ni bila jasna. Kaj pomeni, če si opredeljen za ene ali druge – da si za leve ali za desne? Nekateri govorijo o pridnih Beatlih in upornikih Stonesih. Krasno. Vendar malo preveč posplošeno. Kot v pravljici, črno-belo gledanje: ta je dober princ in ta hudobna čarovnica. Kdo je priden ali poreden? Ne vem, zakaj naj bi bili Beatli pridni fantki, saj so ravno tako kot Rollingi velikokrat povzročali težave v takratni družbi; mogoče samo niso imeli zloglasnega imidža kot Stonesi, ki ga je njihov menedžer zavestno želel ustvariti v medijih. Meni osebno so se zdeli Beatli vedno nepredvidljivejši kot Stonesi (no, razen angelčka Paula McCartneyja, ki pa je tudi imel nekaj »svetlih« trenutkov, kot bomo videli kasneje), mogoče celo večji uporniki. Če pogledamo življenje frontmena Johna Lennona in tudi solo kitarista in »mistika« Harrisona, lahko to potrdimo.

Stonesi so eni izmed glavnih protagonistov, ki so dopolnili, izpopolnili in etablirali pravila igre. Igre, imenovane rock´n`roll. Uporništvo zoper sistem je nekako v skladu z uradnim naukom rocka in sčasoma postane tradicija. Če pa se pojavi drugačno obnašanje, pa se smatra izven pravilnika. In torej nesprejemljivo. Ali v današnjem jeziku, politično nekorektno. Tako vidimo, da tudi rock´n`roll sčasoma postane konzervativen, šablonski, čeprav je njegovo osnovno pravilo, da ni pravil, a se z leti vzpostavijo neke norme. Lennon je te norme nenehno kršil in so ga večkrat označili za odpadnika. Odpadnik iz rock´n`rolla? Pa saj to je čisti rock´n`roll! (bi rekel moj prijatelj Pero). Lennon se je npr. popolnoma umaknil iz glasbenega sveta in se tudi nasploh osamil, se posvetil družinskemu življenju ter svojemu drugemu otroku (otroka iz prvega zakona namreč zaradi pogostih turnej Beatlov sploh ni kaj videl). Rekel je, da ne posluša rokenrola, ampak samo klasiko. Seveda je ziritiral rockerje, med drugim tudi Jaggerja, največja usta Stonesov, češ kaj se ta Lennon gre. Upor je misliti s svojo glavo.

Lennon in njegova žena Yoko Ono, ki je bila tudi odklopljena enako kot on, zaradi katere so ga grajali prebivalci doline Šentflorjanske po celem svetu, sta se gola slikala za ovitek njune plošče Two virgins davnega 1968 in doživela vsesplošno zgražanje, tako da ovitek plošče Sticky fingers od Rollingov, izdan tri leta kasneje s fotografijo Jaggerjevega mednožja v tesno oprijetih kavbojkah na hlačah, ni bil bogvekaj heretičen, čeprav je bila ideja Andyja Warhola, guruja poparta, originalna, je treba reči.

Rolling Stonesi so bili simbol za seks, droge in rokenrol, kar pa bi lahko rekli tudi za Beatle. Kar se tiče drog, Lennonova pesem Cold turkey vse pove. Največjo štalo pa je naredil zelo prikupni in priljudni Paul McCartney, ki je novinarju brez dlake na jeziku odgovoril, da so Beatli uživali LSD, kar je vzpodbudilo burne odzive javnosti, češ da Beatli mladino navajajo na mamila in da so zelo neodgovorni. McCartney je zafrknil novinarja z genialnim odgovorom, da če bi bila medijem tako pomembna mladina, ne bi dajali njegove izjave o mamilih v javnost. Ker je samo odgovoril po resnici na novinarjevo vprašanje. Ali se naj zlaže? S tem je lepo razkril hipokrizijo medijev in družbe na sploh.

Lennon si je z izjavo, da so Beatli popularnejši kot Jezus Kristus, da je Jezus sicer v redu, vendar so njegovi učenci topoglavi in povprečni, nakopal sovraštvo krščanskih fanatikov, ki so javno zažigali njihove plošče in jim grozili s smrtjo. Reakcija je pokazala, da je Lennonova izjava bila na mestu. Krščanski angelčki so pokazali svojo hudičevo plat. Rollingi se po mnenju iste srenje udinjajo hudiču s Sympathy for the devil, hudičevi angelčki (hell`s angels) so pokončali človeka na koncertu v Altamontu, kjer je sam Jagger skušal umiriti duhove prisotnih.

Stonesi so, bi lahko rekli, »klasični uporniki rokenrola«, medtem ko so Beatli »neklasični«. Poglabljanje vase z meditacijo v Indiji z gurujem, odpoved koncertom, ki so jim prinašali največje dobičke na vrhuncu slave, odpoved mamilom in nenehno eksperimentiranje z načinom življenja, vegetarijanstvo treh članov (razen Ringa, ki pa je danes vegetarijanec zaradi zdravstvenih razlogov) so tudi odklop od nekih klasičnih vzorcev establišmenta. Lennon kot »working class hero« in človek, ki vzklika (v pesmi God), da ne verjame ne v Boga, ne v Elvisa in Dylana, niti ne v Beatle, je šel še dalje.

A tudi Stonesi prehajajo iz klasike v neklasične vode. Jagger živi zelo zdravo in ima pri 73. letih več energije kot večina mladih. Hkrati pa je njegova največja zrcalna slika soigralec Richards, ki se mu že od 60. let prejšnjega stoletja napoveduje, da bo naslednja žrtev rokenrola, a se tej vlogi vztrajno upira. Kljub temu da po njegovih žilah namesto krvi teče viski, pa tudi njegovo kri (ali viski) so že večkrat zamenjali, je dosegel že tako zavidljivo starost (do zdaj) 73 let. Jagger bo verjetno umrl od starosti … Lennona pa je pri štiridesetih ubil fanatičen oboževalec.

Razkol »ali si za Beatle ali Stonese?« je resnici medijsko ustvarjena fora, da so imeli kaj za pisati. Beatli in Stonesi si sploh niso bili tako različni , niti ne nasprotniki, ampak so bili dobri prijatelji in so večkrat skupaj igrali in se zabavali. Odličen je npr. posnetek jam sessiona, kjer igrajo skupaj Lennon, Richards, Eric Clapton in Hendriksov bobnar, in sicer pesem od Beatlov Yer blues.

Jagger in Richards sta pomagala Beatlom peti »litanije« (prosto po Modicu) All you need is love na prvem satelitskem posnetku preko tv, ki si ga je ogledalo okrog 150 milijonov ljudi. Lennon in McCartney pa se jima oddolžita s prepevanjem spremljevalnih vokalov na stonesovski pesmi We love you.

Jagger je seveda desetletja kasneje imel tudi uvodni nagovor za sprejem Beatlov v Rock and Roll Hall of Fame, kjer se jim je zahvalil za njihovo pesem I wanna be your man, s katero so Stonesi prodrli med rock and roll zvezde. Stonesi so se v 60. letih, kljub temu da so bili na drugi strani reke, nenehoma vzgledovali po Beatlih, tako glede petja balad kot sta As tears go bye, Lady Jane ali v svoji psihedelični fazi, vendar pa kot predstavniki hudiča. Stonesi so bili njihov antipod, ampak originalen. Hvala Bogu, ali hudiču (pri Stonesih), ker so na ta način šli skozi fazo eksperimentiranja in razširili svoj glasbeni izraz, ki bi sicer lahko ostal zgolj kot monotoni status quo ritma in bluesa.

Da pa ne bi zašli v posploševanje, se imajo Stonesi veliko zahvaliti tudi svojemu kitaristu Brianu Jonesu, ki je bil nagnjen k eksperimentiranju z različnimi glasbenimi slogi, na žalost pa tudi z različnimi mamili, ki so ga kmalu odvlekle pod vodo: našli so ga utopljenega v lastnem bazenu. Po filingu bližji Lennonu kot Jaggerju se je multiinštrumentalist Jones loteval vnašanja različnih inštrumentov v glasbo Stonesov, kot so npr. ksilofon, orgle, sitar, flavta, ustna harmonika, melotron, čembalo in jo tako obogatil. Po njegovi smrti se je končalo eksperimentiranje z glasbenimi slogi (z drogami še ne!), bend se je vrnil k prvotnem rokenrolu , vendar so odkrili svoj edinstveni slog, ki jih loči od vseh drugih skupin. Beatli so eksperimentiranje peljali do konca, do razpada skupine. Pravočasni konec jih je tudi obdržal kot legende, Stonesi pa svojo legendo gradijo na trmastem vztrajanju in kljubovanju ne glede na nove glasbene tokove. Kar je tudi legendarno in hvale vredno. Vse propada, le Rolling Stones ne. Kot izgleda, so bendi šestdesetih neuničljivi, ker jih je še kar nekaj aktivnih – samo smrt nas bo ločila …

Stonesom marsikdaj očitajo, da so se prodali za denar. Vendar, mislite, da Stonesi igrajo zato, da preživijo? Lepo vas prosim – imajo dovolj denarja še za svojo naslednjo inkarnacijo ali več … Tudi Beatli naj bi igrali zaradi denarja? Potem bi lahko že prvo leto svoje kariere prenehali igrati … Lennon je sicer komentiral, da so se Beatli prodali, a ne v glasbenem smislu kot pa v načinu funkcioniranja: po navodilih menedžerja so se lepše oblekli za sceno, na odru niso več jedli, preklinjali ali se zezali kot v svojih zgodnjih časih. Sicer jim pretvarjanje s časom ni več najbolj uspevalo, saj jim vsa diplomacija šla na živce. Predvsem Lennon je težko brzdal svoj ironičen in včasih ciničen jezik: »Vladajoči razred nam je dal visoko priznanje, a nam je pobral skoraj ves denar. Ljudje, ki smo jih srečevali na svojih turnejah, so bili birokratski in plutokratski »budžovani«, policijski šefi, diplomati, polnjene ptice – ne pa ljudje. V prvih desetih vrstah so vedno sedeli pomembneži, njihove žene in hčerke in so žvenkljale z nakitom. Z nami so delali kot z dobro dresiranimi cirkuškimi živalmi.« Na koncu pa zaključi: »Ampak nas je vseeno to zabavalo, bilo je sijajno.« Rokenrol cirkus.

Med nastopom pred angleško kraljico in celotnim dvorom si je privoščil šalo: »Pri zadnji pesmi vas prosim za pomoč. Tisti, ki sedite na poceni sedežih, ploskajte, tisti na dragih sedežih pa rožljajte z nakitom.« To je prav tako upor, mogoče bolj prefinjen, upor, ki ne izključuje nikogar, tudi tiste ne, ki niso del »nas«, ampak »njih«. Kot neke vrste gandhijevski upor nesodelovanja s sistemom in hkrati želja po spremembi sistema na bolje, s pozivanjem »njih« k sodelovanju. Ko so Beatli užili prve uspehe in se naveličali vreščanja oboževalk, so hitro ugotovili, da so lahko takšni, kot so, beseda je dala besedo, urejene obleke so odvrgli in šli čisto svojo pot, se podali v eksperimentiranje, na vseh področjih, predvsem pa glasbeno, tako da v bistvu ni glasbene skupine, na katero ne bi imeli velikanski vpliv, tudi na Stonese. Vplivali so tudi na sploh na družbo.

Stonesi pa so prav tako živeli življenje, kot jim je narekoval njihov notranji glas in ustvarili iz sebe rokenrol legendo, ki je in bo vzor številnim novim generacijam, da najdejo svoje mesto pod soncem. Po Jaggerovih besedah so se iz benda, ki so ga ljudje sovražili, prelevili v bend, ki ga imajo vsi radi. Jagger je postal »sir«, Obama pa ga je gostil v predsedniški rezidenci. Pobuda za povabilo je bila zasluga skupine Rolling Stones, da so z uvajanjem črnske glasbe v svoj repertoar in vzgledovanjem po temnopoltih glasbenikih naredili veliko dobrega zoper rasizem in predsodke. In tako so iz porednih fantov rokenrola prišli na dobro, pozitivno stran. So izdali same sebe? Ne, saj sistem kot sistem je dober ali slab, sestavljamo ga ljudje, dobri ali slabi, ali bolje rečeno, soustvarjamo ga z dobrimi ali slabimi dejanji. Kaj je dobro ali slabo, pokaže zgodovina. V primeru Stonesov je že dovolj zgodovinskega odmika, da lahko rečemo, da je njihov vpliv dober (ne v moralističnem smislu, čeprav sem že preveč zapadel v moralko).

V članku Maxa Modica se vidi, da je avtor velik ljubitelj Stonesov in slab poznavalec Beatlov. Na koncu še odgovor na vprašanje: koga imam jaz raje? Rad sem imel jabolka in hruške, jabolka malo bolj, čeprav moram zdaj po vseh teh letih in koncertu v Lucci reči, da sem enako vzljubil tudi hruške (ali kamne).

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.