Max Modic

10. 8. 2012  |  Mladina 32  |  Kultura

Pol stoletja satisfakcije

Morda so Beatli večji od Jezusa, a Stonesom ne sežejo do kolen

The Rolling Stones pred klubom, v katerem so začeli svojo kariero pred pol stoletja

The Rolling Stones pred klubom, v katerem so začeli svojo kariero pred pol stoletja

Odločitev je padla pri dvanajstih letih. V lokalni papirnici, kjer so bile poleg šolskih potrebščin naprodaj tudi gramofonske plošče, sem s prišparano žepnino na blef kupil LP Black and Blue skupine The Rolling Stones. Džuboks je tako rekoč v vsaki številki pisal o tem bendu, o Stonesih, jaz pa nisem poznal nobene njihove pesmi. No, izkazalo se je, da sem jih poznal veliko, nisem pa vedel, da so njihove.

Black and Blue je bil začetek velikega prijateljstva, ki je zaradi pesmi Fool to Cry zlagoma preraslo v trajnogorečo ljubezen. Večno vprašanje, ali si za Beatle ali Stonese, zame – še preden sem ga slišal – ni bilo nikakršna dilema. Kdo hudiča so Beatli, če jih primerjam s Stonesi? Še ABBA mi je prej potegnila na rokenrol kot žgolenje Ob-La-Di, Ob-La-Da ali litanije All You Need is Love. Beatli so svoj najboljši album Let it Be izdali leta 1970 in nato razpadli, Stonesi pa so sočasno pakirali (enega svojih konsenzualno najboljših izdelkov) Sticky Fingers in šele začenjali revolucijo. Kolega diskofil nikoli ni zamudil priložnosti, da se ne bi pohvalil z izvirno izdajo Sticky Fingers, tisto s čisto pravo zadrgo na ovitku s fotografijo Jaggerjevega mednožja v tesno oprijetih kavbojkah.

Vsa filozofija večne mladosti je v tem, da se znaš in hočeš postarati, ne pa da se greš v zrelih šestdesetih alternativca, ki se s protezo na duši tlači v preozke hlače in želi, da bi njegove besede zvenele preroško.

Medtem ko so Stonesi častili sveto trojico seksa, drog in rokenrola, so Beatli prepevali o večni puberteti. Beatli so risali rumene podmornice, Stonesi pa iztegnjen jezik in čutne ustnice. In medtem ko so Beatli iskali svojega ’mahavišnuja’, so Stonesi že postali guruji. Naključje ali pa njegovo satansko veličanstvo je pač hotelo, da so istega leta, 1962, Beatli izdali svoj prvi singel Love Me Do, Stonesi pa v londonskem klubu Marquee odigrali svoj prvi koncert, uvod v – kot se je slikovito izrazil glasbeni kritik Aleksandar Dragaš – poldrugo dekado »zjebanega countryja, pijanega bluesa, mračne psihedelije, belskega soula in garažnega rocka, iz katerega se je porodil punk«. Poredni fantiči Sex Pistols so lahko samo sanjali o umetelnosti arogance in provokacij, s katerimi so Stonesi opozarjali nase in reflektirali svoj čas. Jasno, starejši kolegi, samozvani znalci in ljubitelji Stonesov, so me takrat med hvalnicami longplejki Black and Blue prekinili, češ, škoda denarja za to sranje, kajti Stonesi so se izpeli in nimajo več kaj povedati. To je bilo leta 1976. Se morda spomnite, kdaj že je glasbeni tisk pisal, da Stonesi res nimajo več kaj povedati? Tako je, leta 1972, ko je izšla plošča Exile on Main Street. Pred štiridesetimi leti torej. In če se ne morete spomniti, kaj je tisto, kar je prej zvenelo tako drugače, se spomnite na Angie, brez katere bi bila pozna zgodovina rokenrola videti kot potovanje od Litije do Čateža. Česa se bolje spomnite? Česa je več? Angie je izšla na albumu Goats Head Soup, dobro leto za ‚eksilom’. Zasukajte si album Emotional Rescue iz leta 1980; brez hitov na prvo žogo, a poln in vznemirljiv. Če bi vsi bendi v zadnjem času povedali ‚tako malo’, kot so Stonesi, bi bil svet pametnejši. Zato jih imam rad, pregnane stare prdce. Odtujene pohlepne dinozavre, ki premaknejo mogočne ude le, če jim žepnina skopni pod sto milijonov dolarjev. Ta uglasbeni imperij z v krvi raztopljeno magično formulo za proizvodnjo glasbenih učinkov, ki kljubujejo času, generacijam, trendom, logiki in zlobnim govoricam.

Rad jih imam, ker nonšalantno brijejo norce iz kritiškega ceha in ker se jim jebe za umovanje glasbenih teoretikov, ki so konzorciju The Rolling Stones napovedali gnitje na smetišču zgodovine v času, ko sta se z velikim pokom razcveteli Mickova in Keithova druga puberteta. Rad jih imam, ker v vsakem Richardsovem solu slišim: izvolite, pišite, kar hočete, na prodajo naših plošč ne morete vplivati, da o muziki niti ne govorim. Rad jih imam, ker ne znajo narediti slabega izdelka, čeprav so že zdavnaj dobili svoje zadovoljstvo in zadoščenje in ustvarjajo samo po navdihu šelestenja konvertibilnih valut, dajejo pa vtis, da jih denar sploh ne zanima. Še najmanj v majhnih količinah. Ne vem, ali so največji bend na svetu, so pa definitivno najmočnejši generator glasbenega spomina, ki pri dobavi pozitivne rokenrol kontinuitete ne dela napak. »Staranje je čudovita reč. Starejši ko si, bolj se želiš postarati,« je nekoč zabrundal Keith Richards, ki je bil že pri tridesetih videti starejši kot vsi ostali ‚kamni’ skupaj. Vsa filozofija večne mladosti je v tem, da se znaš in hočeš postarati, ne pa da se greš v zrelih šestdesetih alternativca, ki se s protezo na duši tlači v preozke hlače in želi, da bi njegove besede zvenele preroško.

Mojih Top 10

Tu je mojih deset komadov. Ne zato, ker so najboljši, še manj zato, ker so največji. Nekako v tem vrstnem redu so se mi vtetovirali v glasbeni spomin in me vodili skozi labirint institucije The Rolling Stones. Kadarkoli preverim, so tam. Na istem mestu. Zato jih velja omeniti:

01Fool to Cry (Black and Blue, 1976)
02 Waiting on a Friend (Tattoo You, 1981)
03 Beast of Burden (Some Girls, 1978)
04 She’s a Rainbow (Their Satanic Majesties Request, 1967)
05 Sympathy for the Devil (Beggars Banquet, 1968)
06 Sister Morphine (Sticky Fingers, 1971)
07 Gimme Shelter (Let It Bleed, 1969)
o8 Angie (Goats Head Soup, 1973)
09 Blinded by Love (Steel Wheels, 1989)
10 Like a Rolling Stone (Stripped, 1995)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Klavdij Jobstl

    Ali si za Beatle ali Stonese?

    Že večkrat sem se želel lotiti te teme, eden dodatnih razlogov za ta članek je tudi (zdaj že skoraj pet let) staro pisanje Maxa Modica v Mladini o Stonesih, Pol stoletja satisfakcije, ampak glede na to, da je že pol stoletja tega, kar so Stonesi začeli igrati, je za to razpravo nekaj let gor ali dol povsem irelevantno. Druga stvar, ki me je spet inspirirala, pa je nedavni koncert Stonesov v Italiji, kjer spet... Več