V iskanju skupnega imenovalca

Gostilna Pri hrastu
Kromberška 2, Nova Gorica
Tel.: 05 302 72 10
V štirih jedilnicah Pod hrastom lahko od ponedeljka do petka posedate od 11. do 23. ob sobotah in nedeljah pa od 12. do 24. ure.

Ambient:
v več različno, a podobno (in prijetno) opremljenih sob razdeljena gostilna velikih kapacitet

Napitki:
stekleničena Peliconova piva ter predvsem iz Brd in Vipavske doline sestavljena mini vinska karta

Dostopnost:
parkirišče je dovolj veliko, pritlična lega je ustrezna tudi za gibalno ovirane

Fino:
žlikrofi s srninim ragujem telečji medaljoni na žaru

Ne tako fino:
domača salama avstralski rostbif

Cena:
Salama je 8, rižota s škampi in fuži s tartufi po 12, žlikrofi 9, ljubljanski zrezek 13, telečji medaljoni 17, avstralski angus 20,5, sladice pa po 4,5 evra.

»No, pa da vidimo, kako se goriška košta prileže na nekaj dni laške podlage,« se je gastronomske komparacije na zahodni meji po dodatnem fakultativnem izobraževanju v tujini nadejal glavni inšpektor tokratne Konzumove odprave, ko je tlačil vozilo med avtomobile z narodnostno mešanimi registrskimi tablicami na velikem parkirišču velike gostilne na robu Nove Gorice.

Pri hrastu je ena od tistih gostiln, ki skušajo zadovoljiti kar se da različne okuse, biti blizu različnim debelinam denarnice in se izkazati kot primerna izbira za čim več različnih priložnosti. Seveda je bolj ali manj jasno, da je pri takem konceptu treba sprejemati kompromise in užgati kakšno bližnjico.

Na srečo se Pri hrastu masovka – kar oštarija glede na kapaciteto brez dvoma je – niti ne občuti. K temu nekaj pripomorejo premišljena razporeditev prostorov, prijetna opremljenost, pregleden jedilni list, predvsem pa iskrivost in simpatičnost natakarja in njegovi dovtipi, ki jih sicer verjetno prodaja pri vsaki mizi, a se vseeno zdijo iskreni, naravni in izmišljeni prav zate in za to priložnost. Oštariji, ki ima take natakarje, se ni treba bati za goste. Je pa hkrati res, da še tako razigran in ljudomil kelnar ne more prekriti švohote, ki se tu in tam prikrade v jedi, postrežene Pri hrastu. Lahko pa recimo sugerira nabavni službi, naj obvlada kakšen resnejši salamin – ta, ki ga zdaj sicer režejo na všečno rustikalne kose, je tako medel in brezznačajen, kot da bi ga delali v mesarstvu Cerar-Pahor.

Nekoga iz hrastove kuhinje bi bilo tudi nujno poslati h Gianniju v staro Gorico, da si ogleda, kako se naredi ljubljanski zrezek, ki ima šunko in sir enakomerno razporejena po vsej debelini zrezka in ne stlačena v blop na enem koncu. In še: če že uvažajo stejke iz Avstralije, naj bodo ti vsaj pravilno zoreni, da se potem že ob prvem rezu noža na krožniku ne naredi vodena luža.

Da ni vse, kar pride z drugega konca sveta in se fancy sliši, že samo zavoljo tega boljše, je dokazal drugi hrastov mesni krožnik: na istem žaru vrhunsko pečeni, sočni in mehki telečji medaljoni so zmogli precej več okusa kot ona avstralska žalost, da o krasnem, z brinjem ravno prav, da ni bilo preveč, začinjenem divjačinskem raguju, v katerem so se kopali idrijski žlikrofi, sploh ne izgubljam besed. Odlična – čeprav za propisni italijanski standard malo premalo kremasta – je bila tudi rižota s škampi, ki se niso demonstrirali le v obliki kuhanega primerka na vrhu, ampak tudi v žmohtu župe, s katero so rižoto zalivali. Brez pripomb – predvsem pa brez kasnejšega spahovanja, ki se ob rabi cenenih derivatov gomoljike rado primeri – so s krožnika izginili tudi fuži s tartufi, v finalnem dvoboju čokoladnega sufleja z malinovim sorbetom in neko preveč zgoščeno kremo ter preprostih, z maslenimi drobtinami zabeljenih kobariških štrukljev pa so zmagali slednji – malo tudi zato, ker so potrdili splošni vtis, da so Pri hrastu najboljše tiste reči, pri katerih se ne trudijo, da bi bile nekaj blazno posebnega.