Jure Trampuš  |  foto: Borut Krajnc

24. 11. 2017  |  Mladina 47  |  Politika

Znamenja resničnosti

Kako je Zdenko Roter prekinil zaroto molka in spregovoril o povojnih pobojih 

Stisk roke predsednika Milana Kučana in ljubljanskega nadškofa dr. Alojzija Šuštarja na spravni slovesnosti, Kočevski rog, 8. julij 1990

Stisk roke predsednika Milana Kučana in ljubljanskega nadškofa dr. Alojzija Šuštarja na spravni slovesnosti, Kočevski rog, 8. julij 1990
© Nace Bizilj – hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

Dr. Zdenko Roter se je upokojil leta 1990. Dotlej je delal na nekdanji Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo, dandanes ta visokošolska institucija nosi sodobnejše ime Fakulteta za družbene vede. Bil je prvi, ki se je v Sloveniji začel znanstveno ukvarjati s sociologijo religije. Zanj je bilo to priročno, v petdesetih letih prejšnjega stoletja je kot mlad operativec, kot uslužbenec Oddelka za zaščito naroda (Ozna), pristojen za verske skupnosti, bil je analitik, proučeval zbrane obveščevalne podatke in se pogovarjal z duhovniki in škofi.

»Na podlagi obveščevalnega dela sem cerkveno organizacijo poznal dokaj dobro, če ne do obisti,« je dejal pred leti v intervjuju za družboslovno revijo Teorija in praksa. V tistem času ni bil le obveščevalec, pomagal je pri pripravi zgodovinskega protokola med socialistično jugoslovansko vlado in Svetim sedežem. To je bilo leta 1966. Zakaj je iz mladega obveščevalca, dosegel je zgolj čin kapetana, postal profesor na fakulteti, ni najbolj jasno. Roter je ob različnih priložnostih pojasnil, da mu je Ivan Maček, general, prvoborec, predvsem pa poveljnik Ozne, nekoč naravnost dejal, da je prepameten za to službo. Za številne naj bi bil, kot pravi Roter, preveč liberalen, v času liberalizacije, na začetku sedemdesetih, ko je ideološko čistko doživela tudi FSPN, so ga nadzorovali. Spadal je v krog podpornikov Staneta Kavčiča. Dandanes desni mediji kričijo, da je Zdenko Roter stric iz ozadja, skupaj z Milanom Kučanom naj bi še vedno krojila politično podobo Slovenije. Kar je smešno, saj sta oba že leta brez prave politične moči.

Zdenko Roter je predvsem na robu življenja, v procesu poslavljanja, umrla sta mu žena in sin, nekajkrat je tudi sam fizično povsem onemogel. Leta 2013 je napisal obsežno knjigo Padle maske, zdaj jo je dopolnil z zbirko krajših esejističnih premišljevanj o »neizbrisanih znamenjih resničnosti«. Roter v novi knjigi Pravi obraz, izšla je pri založbi Sever & Sever, piše o partizanskih tovariših in tovarišiji, o Đilasovem Novem razredu, o novih maskah, pokopu socializma, letih udbaštva, o ljubezni in o tem, kaj si želi, preden odide s tega sveta.

Tisti, ki ga je izbral v skupino ubijalcev, je sedel za svojo pisalno mizo v Ljubljani, sprejemal telefonska sporočila iz brezna bližnjega naselja ter se zadovoljno nasmihal.

Roterjeva nova knjiga ni običajna memoaristika profesorja, obveščevalca, partizana. V njej so deli, za katere je filozof dr. Tine Hribar pogumno zapisal, da je Roter prvi, ki je zares spregovoril, da je »dokončno pretrgal z zaroto molka«, z molčečnostjo torej, zvestobo, ki so jo nekdanji udbaši obljubili svojemu šefu Ivanu Mačku. Roterju naj bi »uspelo premagati strah« človeka, ki ve preveč. Kaj je tisto, kar je Tineta Hribarja, za katerega bi težko trdili, da je politični sopotnik Zdenka Roterja in njegove tovarišije, prignalo do tega, da je v spremni besedi knjige Pravi obraz zapisal, da si »skoraj ne moremo predstavljati, kolikšen pogum je moral Zdenko Roter zbrati v sebi, da si je strgal udbovsko masko z obraza; doslej skoraj zlepljeno z njim«?

Resnica o pobojih

Tine Hribar ima v mislih povojne poboje. Zdenko Roter jih v svoji knjigi natančno opisuje, pri njih seveda ni sodeloval, osebno pa pozna ljudi, ki so pobijali nad brezni. Roter je za poboje prvič izvedel ob smrti Borisa Kidriča (leta 1954), ko so se pojavila sporočila, kjer je pisalo, da je »umrl, ker se je napil domobranske krvi«. Ko je Roter takrat o tem povprašal svoje nadrejene, so mu rekli, »naj se raje ne praska, kjer ga ne srbi«. Resnice pa ni mogoče skriti, leta po Kidričevi smrti so k njemu začeli pristopati ljudje, ki so bili zraven, večina od njih je bila strtih in zagrenjenih. Razlagali so mu, kaj se je dogajalo leta 1945 v Kočevskem rogu, pa tudi kasneje, kaj je bilo s partijskimi čistkami, s stalinističnimi sodnimi procesi, tiho, v sramu so mu razkrinkavali zločinski obraz tedanje oblasti.

Dr. Zdenko Roter, profesor, obveščevalec, partizan

Dr. Zdenko Roter, profesor, obveščevalec, partizan

Takole vse to dogajanje, soočenje z resnico, opisuje Roter v knjigi: »Nikoli mu ni bilo (o sebi Roter piše v tretji osebi, op. p) najbolj jasno, kdo in koliko je bilo (tudi članov slovenske Udbe), ki so sodelovali pri zunajsodnih pobojih po koncu vojne v poletnih mesecih 1945 in 1946, ki so ’proizvajali’ t. i. Dachauske procese, in tistih, ki so zbirali kvoto in posameznike, ki naj bi podpirali Stalinovo kritiko Tita in titoizma, tako imenovane informbirojevce.« V prvo, likvidacijsko skupino je ljudi določal in vanjo izbiral Ivan Maček neposredno. »Prav vsi, razen enega visokega častnika, so bili potrti, kot da jim je bilo nerodno. Nekateri med njimi so se izrecno spraševali, ali je bilo to ubijanje potrebno. Vsi, ki je z njim govoril, so to počeli v Kočevskem rogu. Nikogar ni srečal, ki bi ubijal kje drugje. Vsi so postali bolj ali manj kronični alkoholiki, s hudimi težavami zaradi nespečnosti …«

Tako so Roterju pripovedovali grozote o prevozu k breznu, metanju živih v globine, o krikih žalosti in obupa, o dogajanju v okolici jame, ob kateri so bili ubijalci in ubijani. »Ubijalci so bili na prvi pogled preprosti ljudje z iskreno privrženostjo uporu, vsem je družinske člane ubila druga stran (domobranstvo), tako da je v njih tlela tudi maščevalnost. Tisti, ki jih je poznal, so umrli sorazmerno mladi, največkrat zaradi raka.«

Zdenko Roter je v svojih opisih povsem jasen. V knjigi je povzeta pripoved gostilničarja Toneta, bivšega partizana, ki se je z Roterjem pogovarjal sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja na nekem silvestrovanju. Bil je vinjen in miselno razmajan, ko je prisedel k njegovi mizi in se zlagoma, tiho izpovedal. »Junija 1945 sem bil v Rogu. Ne vem, kdo je izbral brezno, ki jih je ta goščava polna. Nisem vedel, le slutil sem, da se bo začel poboj. Pripeljali so jih zvezane s kovinsko žico, nekateri bosi, drugi le v spodnjem perilu. Mladi, seveda Slovenci kot mi. Prepadeni obrazi, vprašujoče, proseče oči. Ni bilo videti zunanjih znakov morebitnega prejšnjega fizičnega nasilja. Bili so žejni, poveljujoči ni dovolil potešiti njihove žeje. Obrazi upadli. Razvezovanje, nato eden po eden strel v tilnik in potisk v brezno. Kriki, topi odmevi padanja trupel na trupla.« Pri ubijanju je Tone sodeloval pet ur, potem so ga zamenjali. »Vsi strelci so večkrat posegli po steklenici konjaka. V zraku mešanica alkoholnih hlapov, urina, človeškega blata. Ne morem pozabiti. Vmes med pobitimi so bili tudi moji dobri vaški znanci, pred vojno smo veselo skupaj vasovali. Zdaj pa ubijanje. Zakaj so izbrali samo mene, ne morem jim odpustiti, da so mi naložili to težko breme.« Roter opisovanje krvave morije in izpovedi gostilničarja Toneta konča z besedami, da je potem Tone spil steklenico vina, sklonil glavo in za mizo zaspal.

Med spomini domobrancev in njihovih dušnih pastirjev ni niti enega sporočila, ki bi bilo vsaj približno tako samoprepoznavno in odkrito, kot je Roterjevo.

»Tisti, ki ga je izbral v skupino ubijalcev, je sedel za svojo pisalno mizo v Ljubljani, sprejemal telefonska sporočila iz brezna bližnjega naselja ter se zadovoljno nasmihal. Nepredstavljivo. Tisti, ki so ubijali pred brezno pripeljane, so ubijali tudi sebe. Nobenega dvoma ni o tem. Tega silvestrovanja ne bo nikoli pozabil,« je zapisal Roter o odgovornosti za zločin. Niso pa bili samo slovenski partizani tisti, ki so pobijali, na Štajerskem so morile predvsem enote jugoslovanskih divizij, a slovenski kolaboranti gredo, kot izhaja iz Roterjevega pisanja, »na dušo slovenskih eksekutorjev«, ki jih je izbral Maček po svojih kriterijih in ključu: popolna lojalnost do njegovih navodil in zahtev.

Kot opozarja Tine Hribar, krivec vendarle ni samo Maček, pač tudi njegov svak Edvard Kardelj, vplivni slovenski komunist, tedaj podpredsednik začasne jugoslovanske vlade. »Zato je treba imeti za glavnega Zločinca prav Kardelja; ne samo z vidika svetosti življenja, ampak tudi z vidika posvečenosti mrtvih,« piše Hribar. Kardelja Roter v tem kontekstu ne omenja, zato pa Hribar v spremni besedi navaja Kardeljevo pismo z dne 25. junija 1945, ko naj bi Borisu Kidriču, predsedniku tedanje slovenske vlade, naročil, da nima »nobenega razloga biti tako počasen pri čiščenju«. Bližala se je amnestija, napovedana je bila razpustitev hitrih sodišč. Kidrič se je nekaj časa upiral, potem pa popustil. Leta kasneje je Dušan Pirjevec dejal, da teh pobojev Kidrič ni nikoli zares prebolel, umrl je zelo hitro, leta 1953.

Padle maske in Pravi obraz, Roterjev pogled na preteklost in soočanje s svojo vlogo v njej

Padle maske in Pravi obraz, Roterjev pogled na preteklost in soočanje s svojo vlogo v njej

Kaj je torej pravi presežek Roterjevega opisa morije v Kočevskem rogu, njegovega spoznanja, priznanja o črnih zakonih človeškega podzemlja? Po svoje gre za osebni obračun, za iskanje smisla nadaljnjega življenja v odgovornosti do preteklosti, za sporočilo o tem, kako ljudje zaradi vojne podivjajo, kako podivja oblast, ki ima preveliko moč. Hkrati je njegov zapis neposreden dokaz, da je za poboje odgovorna tudi slovenska, partijska oblast. Ne samo vrhovni štab partizanske vojske, ne le njegov poveljnik Josip Broz - Tito, ampak tudi tisti vodilni slovenski partijci, ki so ukazali, naj v Kočevskem rogu pobijejo iz Avstrije poslane domobrance. Roter vse skupaj opiše kot »moralno in človeško nedopustno delo«, ne išče izgovorov, pojasnjevanja, v knjigi piše tudi o nastanku kolaboracije, o njihovih zločinih, hkrati pa tudi o »vojvodstvu« nekaterih partizanov med vojno in partijcev po njej. Roter prizna, da za razmah državljanske vojne odgovornost nosi tudi levica.

Vse to smo sicer že vedeli. O podrobnostih dogajanja v Kočevskem rogu je pred skoraj tridesetimi leti poročala tudi Mladina, pa ni bila edina, Edvard Kocbek je o tem govoril že sredi sedemdesetih v tržaški reviji Zaliv, celo Tone Svetina je v partizanski Ukani pisal o tem. A pri Roterjevi knjigi Pravi obraz gre za izpoved človeka, ki je delal v obveščevalni službi, ki je kasneje postal ugledni profesor, pa tudi svetovalec prvega predsednika Slovenije Milana Kučana.

Ključno je še nekaj drugega. »Med spomini domobrancev in njihovih dušnih pastirjev nisem našel niti enega sporočila, ki bi bilo vsaj približno tako samoprepoznavno in odkrito, kot je Roterjevo,« je zapisal Hribar. Zarota molka boljševizma se vseeno krha, zarota na strani klerokatolicizma pa ne. Sprava ni zgolj odpuščanje drugemu. Človek mora najprej razčistiti sam s seboj in šele potem lahko kritiko usmeri na drugega. Iskreno razčiščevanje se je na partizanski strani že začelo, na strani kolaboracije pa še vedno ne. Natančneje, ta proces se je prekinil v trenutku, ko je odšel nadškof dr. Alojzij Šuštar.

Roter piše o strahu in pogumu, o lastnem strahu zaradi védenja o nesmiselnem ubijanju in prikrivanju zločina, ter o pogumu, da ta zločin poimenuje s pravo besedo.

Zdenko Roter se je rodil leta 1926. V Sloveniji ni več veliko ljudi, ki so kot partizani ali domobranci doživeli drugo svetovno vojno.

Knjiga:
Zdenko Roter: Pravi obraz
Založnik: Sever & Sever, 2017
Cena: 24,90 evra

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Janko Pleterski, Dom starejših občanov Fužine, Ljubljana

    Znamenja resničnosti

    Podpisani sem invalid zaradi gluho-slepote in ne morem brati knjig. Žal tudi ne knjige Zdenka Roterja. O njej to pismo bralca pišem po tem, kar je o njej napisanega v članku Jureta Trampuša. Poskusil sem ga prečrkovati in sem morda kaj napačno prebral. Pišem pa vendarle, ker menim, da se je avtor knjige na svojo pest odločil kreniti v pravo smer. Več