Ustavno sodišče ustavilo rušenje romskih domov

»Čutim olajšanje, ki pa bo dokončno, ko bo vse uradno in ne bo več dvomov. Želim legalizirati hišo, odkupiti parcelo, tako da bo vse v skladu z zakonom in da bom lahko tudi naprej gradil, saj bi rad otrokom v zgornjem delu hiše, ki še ni končan, uredil stanovanje,« se je na odločitev ustavnega sodišča, da izreče moratorij na rušenje romskih domov, odzval Mitja Novak iz romskega naselja Dobruška vas, ki se je s tem vprašanjem obrnil na ustavno sodišče.

Romska naselja so večinoma nelegalna ali pa pollegalna. Nekatere hiše oziroma barake imajo gradbeno dovoljenje, druge ne. Tako je že desetletja, država pa gleda stran in odločitev o usodi tam živečih ljudi prepušča občinam. Odločba, v kateri je ustavno sodišče pritrdilo Mitji Novaku, razveljavilo dele zakona o graditvi objektov in s tem ustavilo rušenje romskih domov, pa državo – vlado in državni zbor – sili k dejavnosti. Končno.

Približno polovica romskih naselij v jugovzhodni Sloveniji stoji na tuji zemlji in zato ureditev gradbene dokumentacije za posamezne hiše ni mogoča. In gre za stanje, ki obstaja že dolgo. Številne hiše oziroma naselja so stara več desetletij. Ker država v zvezi z romsko problematiko, še posebej pa za ureditev nepremičninskih razmerij doslej ni naredila tako rekoč nič, se s tem ukvarjajo občine. Nekatere kažejo nekaj pripravljenosti za urejanje neurejenega položaja, a te so v manjšini.

Pogosteje se zgodi, da se vodstvo občine odloči za območje, kjer stoji romsko naselje, spremeniti občinski prostorski načrt. Ta na tem mestu ne predvideva ureditve naselja, ki tam stoji, pač pa novogradnje, čistilne naprave za kanalizacijski sistem, poslovno-obrtne cone, elitne stanovanjske soseske, obvoznice … Temu potem sledijo odločbe o rušenju objektov, romskih domov. Takšne odločbe so v zadnjih letih v romskih naseljih po Sloveniji dobili tako rekoč vsi lastniki hiš brez gradbenega dovoljenja.

Takšno odločbo je prejel tudi Mitja Novak, ki živi v romskem naselju Dobruška vas v občini Škocjan, v naselju, ki je širši javnosti postalo znano spomladi 2005, ko se je tam zgodil bombni napad, v katerem sta umrli Ivanka Brajdič in Jovanka Hočevar, mati in hči. Policija je sicer domnevne »domoljubne« napadalce hitro izsledila, a so bili po več kot desetletju obsodilnih in oprostilnih sodb nazadnje pravnomočno oproščeni.

Novak že 12 let dela na tamkajšnji Osnovni šoli Frana Metelka Škocjan, ki jo obiskujejo tudi romski otroci iz Dobruške vasi. Najprej je delo romskega pomočnika več let opravljal v sklopu projektov, zdaj je tam zaposlen za določen čas. »Romskim otrokom zagotavljam dodatno učno pomoč, dodatno razlago pri razumevanju snovi, strokovne izraze jim razložim bolj po domače, da jih lažje razumejo, toliko, da vem, da razumejo, kaj recimo naloga od njih zahteva,« Novak opiše svoje delo.

Ustavno sodišče od politike zahteva, da dodatne varovalke pred prisilnimi izselitvami in rušenjem vzpostavi za (nelegalne) nepremičnine, ki stojijo že dolga leta in so ljudem dom.

Hišo, v kateri živi z ženo in petimi otroki, je zgradil leta 2000. Pred leti se je občina odločila na območju romskega naselja postaviti poslovno-obrtno cono, tam živeči Romi pa so od okoljskega inšpektorata začeli prejemati odločbe o rušenju. A drugače od drugih se je Novak – ker so na inšpektoratu njegove pritožbe brez izjeme vedno zavrnili – odločil iti po pravico na sodišče. Zoper inšpekcijsko odločbo, ki mu nalaga odstranitev objekta in vzpostavitev prejšnjega stanja, je sprožil upravni spor. V njem je zatrjeval, da zakonodaja ne predvideva možnosti, da bi se boril za svoj dom, in da tudi ne upošteva specifike neformalnih romskih naselij, ki so se dolga leta tolerirala, ljudje so si tako v njih ustvarili življenje, potem pa so začeli dobivati odločbe o rušenju. »Tedaj sem v štirinajstih dneh z ustavnega sodišča dobil odločbo, da mora inšpektorat prekiniti mojo zadevo in da bodo odločili v petih letih. Po štirih letih so res odločili, in sicer v našo korist,« pojasnjuje Novak.

Upravno sodišče je na ustavnem sodišču zahtevalo presojo ustavnosti 152. člena zakona o graditvi objektov, ki predvideva inšpekcijske ukrepe pri nelegalni gradnji. Ustavno sodišče je pritrdilo upravnemu in Novaku ter ugotovilo, da zakon v tem delu res ni v skladu z ustavo. Državni zbor je pozvalo, naj neustavnost v enem letu odpravi, in že v izreku odločbe začrtalo smer, ki se je mora državni zbor držati. Vsem, ki jim je bila izdana odločba o rušenju, je omogočilo nekaj pomembnih pravnih poti in varovalk, ki jih doslej niso imeli.

Najpomembnejša od teh je možnost, da tisti, ki je bil pozvan, da poruši svojo hišo, pred sodiščem zahteva presojo sorazmernosti ukrepa rušenja doma. Saj je pravica do doma pravica, ki jo v sklopu varovanja pravice do zasebnosti varuje tudi evropska konvencija o človekovih pravicah in na podlagi nje evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu. Tako pa so ustavni sodniki odločili tudi zato, ker zakonodaja, torej zakon o graditvi objektov, ne upošteva posebnosti romskih naselij, kjer ne gre za tipične črne gradnje, pač pa za dolgoletno stanje nepremičnin, v katerih so si ljudje ustvarili domove.

Blaž Kovač, ki je v Amnesty International Slovenije vodil ta postopek, je izrazil zadovoljstvo z odločitvijo sodišča in dodal: »Na evropskem sodišču imamo še dva primera, pri katerih gre za dostop do pitne vode in sanitarij, ki se navezujeta na isto pravno podlago po evropski konvenciji o človekovih pravicah, kjer tudi pričakujemo zmago. Sramotno je, da se morajo pripadniki romske manjšine, ki so že tako marginalizirani, za tako osnovne pravice, kot so pravna varnost nastanitve in dostop do vode in sanitarij, obračati na sodišče.« Kovač še dodaja, da odločitev ustavnega sodišča ni pomembna zgolj z vidika romskih naselij, pač pa tudi širše, z vidika vprašanja prisilnih izselitev nasploh.

Čeprav je ustavno sodišče zakon spoznalo za neustaven v delu, kjer je določen inšpekcijski postopek za rušenje nelegalnih gradenj, pa to ne pomeni, da so odslej črne gradnje dovoljene oziroma da nobena od njih ne bo porušena. Odločitev ustavnega sodišča se ne nanaša na novogradnje in tudi ne na poslopja, ki niso zgrajena z namenom, da bi lastniku zagotavljala dom, kot so recimo poslovni objekti ali nepremičnine, namenjene za prodajo oziroma oddajo v najem. Ustavno sodišče od politike zahteva, da dodatne varovalke pred prisilnimi izselitvami in rušenjem vzpostavi za nepremičnine, ki stojijo že dolga leta oziroma desetletja in so ljudem dom, ne glede na to, ali gre za hiše v romskih naseljih ali zunaj njih in ne glede na izvor ali narodnost lastnika.

Res pa je, da je hiš, ki spadajo v to kategorijo, največ prav v romskih naseljih. V Dobruški vasi je takih hiš vsaj še šest, saj ima zgolj ena hiša vso potrebno dokumentacijo in je tudi parcela, na kateri stoji, v lasti graditelja. »Vse te hiše so še starejše od moje, dve hiši stojita več kot 60 let, dve pa več kot 40 let, moja in sosedova pa več kot 15 let. Vsi v Dobruški vasi imamo isto željo. Odkupiti zemljišča in legalizirati hiše. Občini smo to že večkrat ponudili, a za to do zdaj ni imela interesa. Upam, da bo odločitev ustavnega sodišča spodbudila vlado, da se loti urejanja teh vprašanj,« zaključuje Mitja Novak.