Neoliberalizem na steroidih, levica pa na kiviju in mangu

Zakaj upam, da se slovenska nova levica ne bo spremenila v nekakšno liberalno/new age komodificirano zgodbico

6500 podpisov, ki jih je zbrala stranka Levica v podporo predlogu za zvišanje minimalne plače

6500 podpisov, ki jih je zbrala stranka Levica v podporo predlogu za zvišanje minimalne plače
© Borut Krajnc

Dunajska podzemna, proga U2, postaja Museumsquartier. V gneči hitečih pripadnikov srednjega razreda, med katere je za dober okus pomešanih nekaj alternativnih brezdomcev z irokezami, ki so videti, kot da se vračajo s koncerta Exploited, se kot samosvoj miniorganizem v dokaj kompaktni formaciji premika skupina petih moških, ki nekako štrlijo iz te dunajske vinjete. Čeprav so to beli moški, da ne bo kake prehitre vizualizacije skupine temnopoltih čakalcev na azil, se mi že pri prvem vizualnem stiku zdijo popolnoma drugačni od drugih. In nekako domači hkrati. Nekako balkanski. Ko vstopijo v moj vagon in spregovorijo, mi misli z Dunaja in avtoportreta Egona Schieleja v Leopold Museumu, na katerem je umetnik videti kot Sid Vicious, in ugotavljanja, da stvari morda v resnici ne stojijo tako slabo, kot se je zdelo še pred nekaj leti, odletijo na skrajni jug Srbije, v topliške in jablaniške kraje. Tja, kjer je v besedju in melodiji srbskega jezika močno čutiti globoki jug in bližino bolgarske in makedonske meje, v kraje, kjer sem nekoč davno v vasi, razmetani okrog velikega partizanskega spomenika, kot dedov spremljevalec in pomočnik na prikolici njegovega motokultivatorja z njim obhajal njegove njive in sadovnjake, zadružne trgovine in zadružne mline in vse hiše v vasi, ki so bile takrat polne ljudi vseh generacij. Močni fantje. Videti so, kot da z njimi ni šale. Govorijo precej razposajeno, drug čez drugega, o delu in spanju. No, o delu in nespanju. »Ne vem več, kdaj sem pokonci in kdaj spim. Non stop delamo. Malamo stanovanja, hiše od jutra do sutra. Potem se nažremo in napijemo in gremo spet malat. Nimamo časa niti, da bi se vsaj za silo streznili.« Gastarbajterji. Tisti pravi. Živijo tukaj na Dunaju, brez žena in družin, da lahko delajo. Poceni delajo. Tukaj so torej. Vsi tisti ljudje, ki so izginili iz meni dragih krajev na jugu Srbije. Kjer so danes vasi, če ne štejemo starcev, bolj ali manj prazne.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.