Dajmo priložnost žrebu

V Sloveniji je veliko žrebanj. Neprestano kaj žrebajo – Loto, 3 x 3, Eurojackpot, Vikinglotto, TikiTaka. Žrebajo na veselicah. Žrebajo trgovski centri. Žrebajo bencinske črpalke. Žreba Finančna uprava Republike Slovenije (»Vklopi razum, zahtevaj račun«). Žrebajo avtomobilske tovarne. Žrebajo sejmi. Žrebajo vsi. Žrebajo povsod.

In pri žrebanju se zgodi nekaj nenavadnega, celo presenetljivega, že kar senzacionalnega, vsaj za slovenske razmere: zmagovalcem dobitka nihče ne oporeka ali očita. Zmagovalcem nagrade nihče ne zavida. Zmagovalcem zmage nihče ne zameri. Žrebanja ne sprožajo nobene jeze, nobenega ogorčenja, nobenega resentimenta. Spletni forumi, kjer sicer poteka divja državljanska vojna, žrebanj in dobitnikov sploh ne opazijo. Troli se vanje ne vtikajo. Žrebanja ne podžigajo strasti, nacije ne polarizirajo. Nikogar v resnici ne motijo, kaj šele ogrožajo.

Sklep je na dlani: žrebanja delujejo čudovito pomirjujoče.

V Sloveniji ni ravno veliko reči, ki bi delovale tako čudovito pomirjujoče. Še huje: žrebanje deluje tako pomirjujoče, kot da v očeh ljudi predstavlja izpolnitev demokracije. Zmagovalci žrebanj nam ne gredo na živce – zmagovalci volitev pač. In to takoj, ko jih izvolimo. Izvolimo jih le zato, da bi jih lahko bolje sovražili. In da bi se jim lažje posmehovali. Ne, volitve – ta »sveti gral demokracije« – ne delujejo pomirjujoče. Delujejo kot izpolnitev antidemokracije.

A kaj če žrebanje deluje pomirjujoče prav zato, ker deluje demokratično?

Od tod neizbežno vprašanje: zakaj ne bi volitev zamenjali z žrebom? Zakaj bi se še naprej mučili z volitvami, če pa bi nam žreb življenje krepko olajšal? Zakaj volimo, če pa bi lahko žrebali?

Utrujeni od demokracije

A pojdimo po vrsti. Slovenci živimo v zmoti, da le mi nimamo več nobenega pravega zaupanja v parlament, vlado, politične stranke, politiko, volitve in demokracijo, toda mednarodne raziskave kažejo, da je tako povsod, v vseh zahodnih demokracijah – ljudje strankam, parlamentom in vladam ne zaupajo več. In demokraciji tudi ne.

»Z demokracijo se dogaja nekaj čudnega. Kakor da si je vsi želijo, nihče pa vanjo več ne verjame,« pravi David Van Reybrouck, avtor knjige Proti volitvam, ki je v prevodu Katarine Rotar izšla tudi pri nas. Vsi hočejo demokracijo, vsi pravijo, da je demokracija najboljši način za vodenje države, nikoli v zgodovini še ni bilo toliko demokracij kot zdaj, navsezadnje, demokratične volitve izvajajo v 117 državah, toda navdušenje nad demokracijo pojema, krepi pa se želja po močnem, učinkovitem, avtokratskem, karizmatičnem voditelju, ki se mu ne bi bilo treba ubadati z volitvami in parlamentom. »Videti je, da je ljudem sicer všeč ideja demokracije, ne pa njena realnost.«

Demokracija ima hude težave z učinkovitostjo, a težave ima tudi s tem, s čimer imajo navadno težave diktature, despotizmi in totalitarizmi – z legitimnostjo. Kar kažejo trije nezgrešljivi simptomi, pravi Van Reybrouck. Prvič, volilna udeležba se povsod zmanjšuje – ljudje »najpametnejši demokratični proces« bojkotirajo. Drugič, veliko je prehodov volivcev, tako da lojalnosti političnim strankam ni več – stranke so deležne le še začasne podpore (»zaradi česar vlada neopredeljeni volivec«). In tretjič, vse manj ljudi je včlanjenih v politične stranke.

Demokracija ima hude težave z učinkovitostjo, a težave ima tudi s tem, s čimer imajo navadno težave diktature, despotizmi in totalitarizmi – z legitimnostjo.

In vi ste mislili, da se to dogaja le pri nas.

Mislili pa ste tudi, da so vse bolj neučinkovite le naše vlade, da le pri nas mine ogromno časa, preden sprejmejo kakšen zakon, da velike infrastrukturne projekte le pri nas končajo s takšnimi težavami (ali pa sploh ne), da le naše vlade niso sposobne zgraditi več niti mostu ali predora (ali enega tira), da le našim vladam vežejo roke javni dolg, evropska zakonodaja, mednarodne pogodbe in bonitetne agencije, da le naša politika izgleda nemočno in paralizirano, da le naše politike zanima bolj imidž kot vladanje, da le naši poslanci ne delujejo v interesu ljudstva in države, temveč v interesu svoje ponovne izvolitve, da se le naši premieri priklanjajo večini, namesto da bi se upirali njenim strastem, njeni blaznosti, njeni histeriji, da je vlade le pri nas vse težje oblikovati, da koalicijska pogajanja le pri nas trajajo dlje kot kadarkoli, da so koalicije le pri nas vse manj trdne, da si koalicijski partnerji le pri nas vse manj zaupajo, da demokracija ljudi, ki vstopijo v politiko, le pri nas izčrpa tako grozljivo hitro, da se le mi sistematično zgražamo nad strankarsko politiko, da smo le mi vedno znova »jezni«, »nezadovoljni« in »razočarani«, da stranke ob koncu mandata le mi čedalje strožje kaznujemo in da je volilno maščevanje jed, ki le nam najbolj tekne hladna. Motili ste se – tako je povsod. Politiki nimajo nikjer več toliko časa, da bi se lahko naučili predstavljati ljudstvo.

In ja, mislili ste, da je le pri nas v politiko vse težje novačiti idealistične, strastne ljudi, da le nam grozi parlamentarna slabokrvnost in da se le mi sprašujemo: »Kdo bi še hotel proaktivno vladati, ko pa je cena sodelovanja v vladi tako neusmiljeno visoka?« To se sprašujejo povsod. Povsod so tudi prepričani, da so politiki le karieristi, lopovi, dobičkarji in zajedavci, da so izgubili stik z realnostjo, da bi jim bilo bolje brez njih in da bi jih bilo treba le zamenjati z »novimi obrazi«, s »svežo krvjo«, pa bi se v trenutku vse uredilo.

In res: če lopovskih, počasnih, neučinkovitih politikov ne zamenjajo »novi obrazi« (populisti, »politični podjetniki«), jih zamenjajo tehnokrati, neizvoljeni »postpolitični« strokovnjaki (npr. Lukas Papadimos v Grčiji, Mario Monti v Italiji), oznanjevalci »dobrega upravljanja«, ki pa le dejansko potrjujejo, da se je oblast z nacionalnih parlamentov preselila na neizvoljene institucije – ne le na evropsko komisijo, Svetovno banko, Mednarodni denarni sklad in Evropsko centralno banko, temveč tudi na ustavna sodišča (kot vidimo tudi pri nas). Legitimnost ne zanima nikogar več. Navdušenje nad vstajami, zasedbami in »neposredno demokracijo« vedno hitro ugasne, simbolični protesti na obrobju ostanejo na obrobju, javni prostor dušijo podpihovalski trušč komercialnih medijev, nestrpni hrušč družabnih omrežij in neoliberalno forsiranje tržnih rešitev, predlogi za izboljšanje demokracije – več transparentnosti! omejitev števila mandatov! – so v najboljšem primeru le prisrčni teater, predstavniška demokracija, ki se reducira na volitve, pa v stoletju, ki postaja vse bolj horizontalno, deluje vse preveč vertikalno, patriarhalno in zastarelo.

Z eno besedo: vse muči »sindrom demokratične utrujenosti«.

Kar seveda pomeni, da smo utrujeni od demokracije. Postali smo pač volilni fundamentalisti – preziramo izvoljene, častimo pa volitve, pravi Van Reybrouck. »Volilni fundamentalizem je neomajna vera v idejo, da si demokracije ni mogoče predstavljati brez volitev in da so volitve nujni in temeljni pogoj za demokracijo.« Kot da imajo volitve neko sveto, čarobno in neodtujljivo notranjo vrednost. Saj veste – kot denar.

Politiki nimajo nikjer več toliko časa, da bi se lahko naučili predstavljati ljudstvo.

Kar seveda ni res. Volitve nimajo svete, čarobne in neodtujljive notranje vrednosti. Volitve niso nujni in temeljni pogoj za demokracijo. Demokracijo si je mogoče predstavljati brez volitev. Navsezadnje, volitve so iznajdba s konca 18. stoletja. In zdaj se vprašajte: »Koliko iznajdb s konca 18. stoletja pa je danes še v splošni rabi – poštna kočija, balon na vroči zrak, tobačnica za njuhanec?« Razlog več, »da so volitve danes primitivne in da je demokracija, ki se reducira na volitve, v zatonu. To je podobno, kakor če bi potovanja po zraku omejili na potovanja z baloni, pa čeprav dandanes obstajajo visokonapetostni vodi, zasebna letala, novi podnebni vzorci, tornadi in vesoljske postaje.«

Volitve ne izgledajo ravno sodobno. Rok trajanja jim je potekel. Dišijo po 18. stoletju. »Volitve so fosilno gorivo politike.«

Žreb kot temelj demokracije

A ni bilo vedno tako. Tudi v dobrih, starih, antičnih Atenah so si očitno rekli: hej, zakaj bi volili, če pa lahko žrebamo? Večino funkcij so razdeljevali z žrebom, pravi Van Reybrouck. Ne brez razloga – žrebanje je imelo svoje prednosti. Recimo: nevtraliziralo je osebni vpliv. »V Rimu niso imeli tega sistema in zato je prišlo do nešteto korupcijskih škandalov. Poleg tega so funkcionarje v Atenah imenovali zgolj za eno leto in v splošnem niso mogli biti ponovno izvoljeni. Državljani so se na vseh ravneh izmenjavali čim pogosteje, da bi dosegli čim večjo participacijo in s tem enakost. Žreb in menjava sta bila jedro atenskega demokratičnega sistema.«

Z žrebom so imenovali 500 članov sveta, člane ljudskega sodišča in tako rekoč vse sodnike. Človek je bil sodnik za en dan, svetnik ali uradnik za eno leto, svetniki niso mogli služiti več kakor dva nezaporedna mandata, kandidirali pa so lahko vsi, ki se jim je zdelo, da so sposobni opravljati delo v vladi, tako da je bilo »med 50 in 70 odstotki državljanov, starejših od 30 let, vsaj enkrat članov sveta«. V atenski demokraciji zato ni bilo tako rekoč nobene razlike med politiki in državljani, med vladajočimi in vladanimi, med voditelji in ljudstvom. Ljudska skupščina, na kateri je aktivno sodelovalo nekaj tisoč državljanov, se je – vsaj v 4. stoletju – sestala skoraj vsak teden. A bili so pragmatični – za funkcije (npr. finančne ali vojaške), ki terjajo izkušnje, so organizirali volitve, kar pa je veljalo le za majhen del vladnih mandatov.

Aristotel, sodobnik te »tombolske demokracije«, je zapisal: »Za demokratično velja, da se nosilci oblastvenih služb določajo z žrebom, za oligarhično pa, da so voljeni.« Ja, prav ste prebrali: le žreb je veljal za nekaj demokratičnega, volitve so veljale za nekaj nedemokratičnega. Resnična demokracija je bila torej le nevolilna predstavniška demokracija. Za Aristotela je bila temelj demokracije svoboda, temelj svobode pa sta bila »izmenično podrejanje in vladanje«. Ne volitve – žreb!

A nikar ne mislite, da so kasneje demokracije nad žrebom obupale. Kje neki! V 13. in 14. stoletju žreb najdete v severnoitalijanskih mestnih državah, v Bologni, Vicenzi, Novari, Pisi, Firencah in Benetkah. V Benetkah, ki so bile sicer oligarhija (upravljale so jih močne aristokratske družine), so z žrebom imenovali doža, državnega glavarja – in to stoletja. Toda Benetke so bile neverjetno stabilne, preživele so več kot 500 let. »Brez žreba bi bila republika zagotovo veliko prej žrtev sporov med vladajočimi družinami.«

Firence so šle še dlje: z žrebom tam niso imenovali le državnega glavarja, temveč tudi vse administrativne in vladne funkcionarje, ki so morali položaj zapustiti po enem letu. Beneški in firenški model so prevzeli tudi druga italijanska mesta (Parma, Brescia itd.), Frankfurt, več mest v Aragonskem kraljestvu (Barcelona, Zaragoza itd.) in nekatere regije v Kastilji (Murcia, La Mancha itd.). Ferdinand II. je leta 1492 Kastiljsko kraljestvo priključil k Aragonskemu, rekoč: »Izkušnje kažejo, da je v mestih, kjer uporabljajo žreb, več možnosti za dobro življenje, zdravo upravo in vlado kakor v režimih, ki temeljijo na volitvah. Ti sistemi so bolj ubrani in egalitarni, bolj miroljubni in prosti strasti.«

Ljudem lahko moč vrneš le z žrebom. Če jih imaš samo za volilne norce, potem se bodo tako tudi obnašali.

Žreb je deloval pomirjujoče. Spore med rivalskimi skupinami je nevtraliziral, prinašal je politično stabilnost, pogosto se je ujemal z vrhunci blaginje – in tudi s kulturnimi vrhunci. Montesquieu, oče moderne pravne države, je sredi 18. stoletja poudaril:

»Volitve z žrebom so v naravi demokracije; volitve z izbiro so v naravi aristokracije.« Obenem pa je tudi opazil, da žrebanje »nikogar ne prizadene«. Da pa na oblast ne bi prišli nesposobni ljudje, je priporočal kombinacijo obeh sistemov, žrebanja in volitev. Jean-Jacques Rousseau, ki prav tako ni skrival, da je žreb demokratičnejši od volitev in da je kombinacija obeh metod koristna za družbo, ga je lepo dopolnil: ko odločamo o mestih, za katera je potrebna »posebna nadarjenost« (npr. za vojaške službe), je treba uporabljati volitve – ko pa odločamo o položajih, za katere zadoščajo »zdrava pamet, pravičnost in poštenost« (npr. za sodne službe), uporabljamo žreb.

Izbris žreba, izbris ljudstva

Toda potem se je zgodilo nekaj skrajno čudnega: zgolj generacijo kasneje je »ideja podeljevanja javnih funkcij z žrebom skoraj brez sledi izginila,« pravi francoski politolog Bernard Manin. »Med ameriško in francosko revolucijo o njej nikoli niso resno razmišljali. Ko so ustanovni očetje razglašali enakost vseh državljanov, so se brez slehernega obotavljanja – in to na obeh straneh Atlantika – odločili vzpostaviti brezpogojno prevlado metode izbire, ki je dolgo veljala za aristokratsko.« Demokracije niso povezovali z žrebom, temveč so jo začeli povezovati izključno z volitvami.

A kot opozarja Manin, so volilni sistem izbrali prav zato, da bi se ubranili pred nemirno in nepredvidljivo demokracijo. Te niso imeli za rešitev, temveč za problem – ker da je kratkotrajna, ker da se hitro izčrpa, ker da vodi v kaos in ekstremizem, poleg tega pa je bilo med njimi ogromno elitnežev (bogatašev, veleposestnikov, tovarnarjev, ladijskih magnatov, odvetnikov ipd.), ki niso hoteli izgubiti privilegijev. Volilni sistem so izbrali zato, da ljudstvo ne bi dobilo prevelike moči. Državni posli so bili preveč pomembni, da bi jih prepuščali ljudstvu. Tako kot so bili prepričani, da si ljudstvo ni zmožno samo vladati, so bili tudi prepričani, da ljudstvo ne bo vladalo v njihovo korist, zato svoje usode niso hoteli prepustiti žrebu, ampak so raje stavili na volitve in »izjemne posameznike«, genije kreposti in odličnosti, »najboljše«, rojene za demokracijo. Vsaj tako so prodajali elite, o katerih so glasovali volivci. »Predstavniško vlado so uvedli ob polnem zavedanju, da bodo izvoljeni predstavniki ugledni državljani, socialno drugačni od tistih, ki jih volijo – in tako tudi mora biti.« Kakor danes volivci ne zaupajo politikom, nekoč politiki niso zaupali volivcem.

V današnji predstavniški demokraciji mrgoli aristokratskih, oligarhičnih, nedemokratičnih prvin. Volitve zato izgledajo kot zastarel demokratični instrument, toda ironija je v tem, pravi Van Reybrouck, »da sploh nikoli ni bilo mišljeno, da bi bile volitve demokratični instrument«. Če bi hoteli demokratični instrument, potem bi uporabljali žreb. Žrebali bi, ne pa volili. A zgodilo se je ravno nasprotno: »Po letu 1850 boj za več demokracije ni več pomenil boja zoper volitve, temveč boj za razširitev volilne pravice.« Nihče ni več zahteval žreba – vsi so zahtevali le še volitve. Žreb – najdemokratičnejši politični instrument – je izgubil bitko z volitvami. Kot da ga sploh nikoli niso uporabljali.

S tem ko so izbrisali žreb in beatificirali volitve, so redefinirali demokracijo in tisto famozno »ljudsko voljo«. Dobro vemo, kaj pravi Splošna deklaracija človekovih pravic (1948): »Volja ljudstva je temelj javne oblasti; ta volja se mora izražati v občasnih in poštenih volitvah.« Drži, volja ljudstva je temelj javne oblasti, toda izražati bi se morala z žrebom.

Sindrom demokratične utrujenosti, pozivi k večji participaciji državljanov in iskanje druge oblike demokracije pa kažejo, da se žreb – kljub blokadam političnih strank, ki bi jih tako radikalna reforma volilnega sistema stala oblast, in kljub ignoranci medijev, ki bi z izgubo parlamentarne demokracije izgubili najboljši resničnostni šov in ratinge – vendarle počasi, diskretno in nevsiljivo vrača. Kar kaže tudi krepitev »posvetovalne demokracije«, demokracije, ki ne temelji le na volitvah ali glasovanju – sem sodijo državljanske porote, konsenzualne konference, državljanske skupščine, ljudski parlamenti, srečanja v mestni hiši ipd., ki politike prisilijo, da tudi ko ni volitev, poslušajo državljane, naključne ali izžrebane.

In seveda: v kitajskem Wenlingu lahko državljani, ki jih izžrebajo, višjim partijskim uradnikom svetujejo glede infrastrukturnih prioritet, kanadska provinca Britanska Kolumbija je reformo volilne zakonodaje zaupala 160 izžrebanim državljanom, v nizozemskem Utrechtu izžrebajo 150 občanov, ki oblikujejo dolgoročne cilje (od energijskega načrta do integracije beguncev), o žrebu razmišljajo številna španska mesta, od Barcelone do Madrida, v Švici razmišljajo, da bi člane enega izmed parlamentarnih zborov žrebali, na Islandiji pa so pisanje nove ustave zaupali 25 povsem naključno izbranim ljudem, ki so jih izvolili, da jim ne bi kdo posmehljivo in prezirljivo očital, da so jih izžrebali, kar bi jim v današnjih časih, ko so volitve Bog, vzelo vso legitimnost. Toda na Irskem so se odločili za žreb, ko so spreminjali ustavo – 66 izžrebanih državljanov je ustavo spremenilo tako, da je dovoljevala poroko istospolnih partnerjev.

Toda: kako izžrebane državljane preleviti v sestavni del državnega aparata, tako da ne bodo vezani le na enkratne projekte? Kako žreb ustavno integrirati v demokracijo? V zadnjih desetletjih se je predlog navadno glasil: z žrebom sestavimo eno izmed zakonodajnih teles! V Ameriki naj bi tako žrebali predstavniški dom kongresa (vsaka tri leta bi ga zamenjali tretjino), v Britaniji zgornji dom, zdajšnjo lordsko zbornico (ali pa spodnji dom, odvisno od avtorja predloga), v Franciji tretji dom, v Evropski uniji pa naj bi dobili še en parlament, alias »dom izžrebanih«, ki bi smel dajati zakonodajne pobude in bi imel svetovalno pravico in celo pravico do veta, kot je predlagal nemški profesor Hubertus Buchstein – izžrebali bi 200 državljanov Evropske unije, ki bi bili enakomerno porazdeljeni po članicah. Njihov mandat bi trajal dve leti in pol. Izžrebani pa bi bili lahko le enkrat.

Vse to zveni povsem logično: demokracija bi ob pomoči izžrebanega parlamenta – in z eliminacijo strankarskih pritiskov, volilnih igric, predvolilnih kampanj, političnih barantanj in taktičnih glasovanj – postala legitimnejša in učinkovitejša. Navsezadnje, institucije, katerih člani so izžrebani, so odpornejše proti korupciji, preprečujejo pa tudi elitizem, nepotizem, klientelizem in koncentriranje politične moči. Čim več je takšnih izžrebanih institucij, tem bolje za demokracijo. Tem bolje za skupno dobro. In tem bolje za svobodo – državljanu, izbranemu z žrebom, pravi Van Reybrouck, se ni treba več ubadati s ponovno izvolitvijo, zato v politiko prinaša svobodo. In zato bi bilo povsem razumno in logično, »da zakonodajne oblasti ne bi zaupali zgolj izvoljenim državljanom, temveč tudi državljanom, izbranim z žrebom«.

Žreb nas bo osvobodil

Nezadovoljstvo nad demokracijo se širi in stopnjuje – demokracije, ki temeljijo na volitvah, so se pač razvile iz demokracije, ki je bila nasprotje demokracije, zato ni nič čudnega, »da volitve ne prinašajo avtomatično demokracije, ampak jo lahko celo onemogočijo ali uničijo,« pravi Van Reybrouck.

Ideja žreba, dejanski temelj demokracije, pa hkrati pri političnih in medijskih elitah povzroča prezir, posmehovanje in celo paniko, češ da bi žreb na oblast pripeljal nesposobne ljudi, kar bi kakopak pomenilo »konec demokracije«, toda če pomislite malce bolje, tudi izvoljeni poslanci niso ravno pretirano sposobni – če bi bili, ne bi potrebovali toliko strokovnega osebja in toliko svetovalcev.

Sistemsko krizo demokracije bi lahko odpravili, »če bi dali žrebu še eno priložnost«. Ljudem lahko moč vrneš le z žrebom. Če jih imaš samo za volilne norce, potem se bodo tako tudi obnašali. Dvopredstavniški sistem, ki bi ga oblikovali z volitvami in z žrebom, je »v tem trenutku najboljše zdravilo za sindrom demokratične utrujenosti«. Ne le zato, ker zmanjšuje razliko med vladajočimi in vladanimi (»Čim bolj se vladani identificirajo z vlado, bolj odločno lahko vladajo tisti na oblasti«), ampak tudi zato, ker vključuje najboljše iz populistične tradicije (željo po avtentičnem predstavništvu, a brez nevarne vizije monolitnega ljudstva), najboljše iz tehnokratske tradicije (ceni tehnično znanje neizvoljenih profijev, vendar jim ne daje zadnje besede), najboljše iz tradicije neposredne demokracije (horizontalno, posvetovalno participacijo, toda brez antiparlamentarizma) in najboljše iz klasične predstavniške demokracije (delegiranje, a brez volilnega fetišizma).

Na Irskem so se odločili za žreb, ko so spreminjali ustavo – 66 izžrebanih državljanov je ustavo spremenilo tako, da je dovoljevala poroko istospolnih partnerjev.

Če torej nočemo, da v današnjih populističnih časih interaktivnosti, družabnih omrežij in hiperkomunikacije prevladajo čustva, potem žrebajmo. Še toliko bolj, ker žreb že uporabljamo, ne da bi se tega sploh zavedali – javnomnenjske raziskave so recimo različica žreba. »Pri javnomnenjskih raziskavah vprašamo naključno izbrano skupino ljudi, kaj mislijo, kadar ne mislijo – in njihov odgovor vpliva na politiko.« Kar seveda pomeni, da uporabljamo najslabšo različico žreba.

Toda to, da uporabljamo – magari najslabšo – različico žreba, kaže, da je v demokraciji nekaj, kar kliče žreb. Da naša – slovenska – demokracija kliče žreb, pa navsezadnje kaže tudi obsedenost z »novimi obrazi«. Pred dobrimi tremi leti smo izvolili »nove obraze« z Mirom Cerarjem na čelu, zdaj – no, čez slabega pol leta – pa se nam obetajo »novi obrazi« z Marjanom Šarcem na čelu. In vsi ti »novi obrazi« izgledajo tako naključno, kot da bi bili izžrebani.

Ja, tudi »novi obrazi« so različica žreba. In ja, ne ravno najboljša. Toda ti »novi obrazi« kličejo žreb. Zakaj bi uporabljali slabo različico žreba, če pa bi lahko uporabljali state-of-the-art žreb, kakršen je Atene povzdignil v klasiko, Benetke pa v pojem stabilnosti?

Kul, boste rekli: žreb je bil primeren za majhne mestne države in ljudi, ki imajo veliko časa, tako da lahko v belih rjuhah in sandalah dneve in dneve ležijo ter razpravljajo o gradnji drugega tira ali lakirnice. Vsekakor, a ne pozabite, da je prav Slovenija majhna – kot antične Atene, kot severnoitalijanske mestne države, kot Firence ali Benetke, kot Barcelona ali Zaragoza, kot kastiljske regije, kot Murcia ali La Mancha.

Slovenija je idealna za žreb. Volitve za Slovenijo niso rešitev, kvečjemu problem. Rešitev je žreb.

Žreb bi nas tako čudovito pomiril.