Resnica o antioksidantih

Ko gre za ohranjanje zdravja, naj bi bilo malo stvari tako pomembnih kot uživanje zadostne količine antioksidantov. Ena glavnih oglaševanih prednosti tako imenovanih »superživil«, denimo jagod goji ali semen chia, je ravno visoka vsebnost antioksidantov. Ker naj s hrano pogosto ne bi dobili zadostnih količin teh snovi, številni posegajo tudi po prehranskih dopolnilih z antioksidanti. Med vsaj občasnimi uživalci je kar približno polovica slovenske odrasle populacije.

»Nič ni zdravju bolj koristnega in nič ne podaljša življenja tako zelo kot antioksidanti,« piše v letaku javnega zavoda Celjske lekarne. »So najpomembnejše varovalo v telesu in jim pripisujejo zaviranje akutnega in kroničnega vnetja, nevroloških bolezni, bolezni kardiovaskularnega sistema in malignih bolezni.«

Spletna poizvedba s ključno besedo »antioksidanti« bo ponudila na desetine zadetkov s podobno vsebino. Kot pravi že splošna modrost, naj bi nam antioksidanti pomagali v boju proti škodljivim prostim radikalom, ki v telesu povzročajo razdejanje.

Malo znanstvenih teorij je tako zakoreninjenih med splošno populacijo kot teorija o škodljivosti prostih radikalov in koristnosti antioksidantov. Za to se moramo zahvaliti predvsem trgovcem s prehranskimi dopolnili in »superživili«, za katere je ta teorija postala osrednji prodajni element njihovih izdelkov. Hkrati pa jo še vedno redno omenjajo tudi uglednejše ustanove, ki od tega nimajo kakih komercialnih koristi.

Prosti radikali v telesu nastajajo neprestano, pri presnovnih procesih v celicah, njihovo nastajanje pa lahko spodbujajo tudi zunanji dejavniki, na primer izpostavljenost sevanju ali onesnaženju. Večinoma gre za atome kisika z neparnim številom elektronov, ki zelo hitro reagirajo (oksidirajo) z molekulami v celicah, tudi denimo z DNK, in jih tako lahko poškodujejo. Pri povečanem oksidativnem stresu, kot pravimo okrepljenemu nastajanju prostih radikalov v telesu, naj bi se ta škoda v celicah začela kopičiti in povzročati hitrejše staranje organizma ter številne zdravstvene težave, tudi povečano verjetnost za razvoj rakavih obolenj.

Antioksidanti so snovi, ki se hitro vežejo na takšne proste radikale, jih nevtralizirajo in s tem preprečijo, da bi se ti vezali na katero od drugih molekul v celicah. S tem naj bi zmanjšali nastajanje škode v celicah in pomagali ščititi organizem pred oksidativnim stresom. Kot na spletni strani navaja celo Nacionalni inštitut za javno zdravje, imajo antioksidanti »na ta način pomembno vlogo pri obrambi organizma proti kardiovaskularnim boleznim, določenim vrstam raka, artritisa in astme«.

Nekateri antioksidanti sami po sebi nastajajo v našem organizmu, nekatere pa vase vnašamo s hrano. Prav antioksidantom naj bi se morali po prevladujoči doktrini zahvaliti za ugoden učinek uživanja sadja in zelenjave na zdravje. Med najbolj znane antioksidante, ki jih vase vnašamo s hrano, spadajo vitamini A, C in E ter beta-karoten (provitamin A) in selen. Prodajalci prehranskih dopolnil nas poskušajo prepričati, da je zaradi nezdravega sodobnega načina življenja in onesnaženega okolja ravnovesje med prostimi radikali in antioksidanti v telesu pogosto porušeno. To pa naj bi vodilo v bolezen.

A teorija prostih radikalov je še vedno le teorija. Teorija, ki so ji izsledki znanstvenih raziskav vse bolj nenaklonjeni. Nekateri jo celo postavljajo povsem na glavo.

Padec hegemona

Teorija o škodljivem učinku prostih radikalov je stara že več kot 60 let. Leta 1956 jo je objavil ameriški zdravnik dr. Denham Harman s Kalifornijske univerze v Berkeleyju. Kot se je kasneje spominjal, je šlo za nenaden preblisk. Takrat je že bilo znano, da izpostavljenost radioaktivnemu sevanju spodbuja nastajanje prostih radikalov in poškodbe celic, hrana, bogata z antioksidanti, pa te učinke omili.

Iz tega je izpeljal sklep, da so »staranje in z njim povezane degenerativne bolezni posledica neželenih stranskih učinkov prostih radikalov na celice in vezivna tkiva«.

Teorija se je zaradi nekaj zgodnjih eksperimentalnih uspehov prijela in kar nekaj desetletij prevladovala pri raziskovanju vzrokov staranja.

Toda ko se danes sestanejo znanstveniki, ki preučujejo vzroke staranja, teorije prostih radikalov ne omenjajo prav pogosto. Včasih je bilo drugače, je povedal dr. David Gems, raziskovalec biologije staranja na University Collegeu v Londonu. »Med znanstveniki z mojega področja je dolgo veljal konsenz, da oksidativni stres pomembno vpliva na staranje organizma. A znanstvena preizkušanja te teorije so prinesla številne negativne rezultate in pred nekaj manj kot desetimi leti se je zaupanje vanjo precej zmanjšalo. Danes je skoraj ne omenjamo več.«

Obstajajo trdni dokazi, da povečevanje vnosa antioksidantov s prehranskimi dopolnili nima nikakršnih pozitivnih zdravstvenih učinkov in je lahko v nekaterih primerih celo škodljivo.

Gems staranje preučuje s poskusi na majhnih, črvom podobnih organizmih, ki jim pravimo nematode. Z genskim inženiringom v njihovo DNK vnese spremembe, nato pa opazuje, kako to vpliva na življenjsko dobo organizmov. Leta 2006 je nematodam vcepil gensko spremembo, zaradi katere niso bile sposobne proizvajati telesu lastnih antioksidantov. Pričakoval je, da jih bo nenadzorovani oksidativni stres v kratkem času pokončal. A na njegovo veliko presenečenje so ti črvički živeli povsem enako dolgo kot njihovi nespremenjeni vrstniki. Da bi se prepričal, da ne gre za napako, je poskuse skupaj s sodelavci še večkrat ponovil. Rezultat je bil vedno enak. Povečan oksidativni stres ni vplival na življenjsko dobo.

Ko gre za preučevanje staranja, je redkokatera žival za znanstvenike zanimivejša od gole miši, afriškega glodavca z izjemno dolgo življenjsko dobo. Živijo tudi več kot 30 let, v povprečju pa osemkrat dlje kakor drugi glodavci primerljive velikosti. Če bi teorija o obvladovanju oksidativnega stresa kot receptu za dolgo življenje veljala, bi morale gole miši imeti izjemno učinkovite mehanizme za zaščito pred prostimi radikali. Raziskave pa so pokazale, da je raven telesu lastnih antioksidantov v njihovih organizmih celo nižja kot pri miših.

Za Davida Gemsa je teorija prostih radikalov ovržena. A zakaj potem še vedno vztraja v javni zavesti? »Vtis imam, da učinkovitost antioksidantov za zaščito pred staranjem razglašajo predvsem trgovci, ki želijo zaslužiti in jih resnica niti ne zanima.«

Gnojilo za raka

Dokazi o škodljivosti prostih radikalov in sposobnosti antioksidantov, da to škodo preprečijo, temeljijo predvsem na poskusih, opravljenih na celičnih kulturah. Povečan oksidativni stres človeške celice ubije, z antioksidanti jih je mogoče zaščititi. V isto smer kažejo epidemiološke raziskave, ki pogosto uživanje hrane, bogate z antioksidanti, povezujejo z boljšim zdravjem.

Toda ko so želeli znanstveniki to potrditi tudi v praksi, s kliničnimi raziskavami na ljudeh, se je zapletlo. Pričakovanih koristi ni in ni bilo na spregled. Še več, antioksidanti so se v primerjavi s placebom pogosto izkazali za škodljive. Še posebej to velja v boju z rakom.

O tem veliko ve švedski biolog dr. Martin Bergö z oddelka za bioznanost in prehrano na Inštitutu Karolinska v Stockholmu.

»Domneva, da antioksidanti pomagajo v boju z rakom, je bila v minulih desetletjih preizkušena z več deset velikimi randomiziranimi kliničnimi raziskavami. Pokazale so, da jemanje antioksidantov nima zaščitnih učinkov proti raku. Pravzaprav so morali tri največje raziskave predčasno prekiniti, ker so ljudje, ki so prejemali antioksidante, začeli pogosteje zbolevati za rakom.«

Že davnega leta 1994 so denimo finski strokovnjaki v reviji New England Journal of Medicine objavili izsledke randomizirane klinične raziskave, v katero je bilo vključenih 29 tisoč kadilcev in ki je preizkušala morebitne protirakave učinke uživanja vitamina E in betakarotena. Na njihovo presenečenje se je pokazalo, da se je pri tistih, ki so uživali betakaroten, pomembno povečalo tveganje za razvoj raka na pljučih. Ameriška javno financirana raziskava, v katero je bilo vključenih 35 tisoč starejših moških, je pokazala povečano tveganje za razvoj raka prostate pri tistih, ki so redno jemali vitamin E.

Alternativni mazači onkološkim bolnikom pogosto svetujejo povečan vnos antioksidantov. Dejansko s tem pomagajo tumorskim celicam.

Dr. Bergö si je za raziskave izbral miši. Takšne, ki so genetsko nagnjene k razvoju pljučnega raka. Leta 2014 je skupaj s sodelavci objavil izsledke raziskave, med katero so tem mišim v hrano dodajali antioksidante v odmerkih, primerljivih z dnevnimi odmerki pri človeku, ki jemlje prehranska dopolnila. »Antioksidanti so povzročili trikratno povečanje tumorjev pri miših v primerjavi s kontrolno skupino.« Leto zatem so učinek antioksidantov preizkusili na miših, nagnjenih k razvoju malignega melanoma. Ugotovili so, da antioksidanti v tem primeru pospešujejo razvoj metastaz.

Iz tega sledi njegov sklep: »Prosti radikali zavirajo rast rakavih celic in metastaz.« Uživanje antioksidantov te ugodne učinke prostih radikalov izniči. Učinek je bil, poudarja Bergö, enak pri povsem različnih vrstah antioksidantov z različnimi mehanizmi delovanja na proste radikale. To nakazuje, da ne gre za učinek ene specifične snovi, ampak za skupno lastnost vseh antioksidantov. »Učinka vitamina C še nismo testirali, a prepričan sem, da bomo prišli do podobnih ugotovitev. Ni vprašanje, za katero snov gre, vprašanje je, ali ta snov znižuje raven prostih radikalov v telesu.«

Antioksidanti in prezgodnja smrt

Dolgo so znanstveniki, ko so prišli do nepričakovanih ugotovitev o neučinkovitosti ali celo škodljivosti antioksidantov, skušali to upravičiti na vse mogoče načine. Spraševali so se, ali je bil odmerek antioksidantov v študijah ustrezen, ali so uporabili prave antioksidante, ali gre za metodološke napake v zasnovi raziskav ... Nihče ni bil pripravljen kar opustiti elegantne teorije o koristnosti antioksidantov.

Skupina Cochrane je poklicna znanstvena organizacija, ki se ukvarja s preverjanjem učinkovitosti zdravstvenih posegov. Njeno orodje so metaanalize objavljenih študij. S tem ko med vsemi objavljenimi študijami izberejo tiste z najboljšo zasnovo in metodologijo ter jih skušajo postaviti na skupni imenovalec, si zagotovijo največji mogoči vzorec za preverjanje učinkovitosti posameznih načinov zdravljenja.

Leta 2003 so se lotili metaanalize kliničnih raziskav, ki so preverjale učinkovitost antioksidantov pri preprečevanju raka na želodcu in črevesju. »Ko smo prvič pregledali podatke iz sedmih najkakovostnejših študij, smo ugotovili povečano smrtnost pri ljudeh, ki so jemali antioksidante,« se spominja dr. Christian Gluud, vodja Centra za klinične raziskave v Københavnu. »Takrat sem si prvič rekel: o, bog, antioksidanti bi lahko bili strupeni.«

Prodaja prehranskih dopolnil je že zdavnaj prerasla v panogo, v kateri se na globalni ravni obrne več kot sto milijard evrov na leto in ki naglo raste.

Do objave izsledkov raziskave je preteklo precej časa. »Recenzenti nikakor niso mogli verjeti našim izsledkom. Takrat je vladalo splošno prepričanje, da so antioksidanti univerzalno koristni. Več ko jih zaužijete, bolje naj bi bilo.«

Ko so članek pri reviji Lancet vendarle sprejeli v objavo, so zraven objavili še komentar izkušenih znanstvenikov, ki sta mirila, da gre verjetno za naključno napako in da se javnost nima česa bati.

»Rekel sem si, da moramo še enkrat začeti od začetka. A tokrat ne bomo preverjali samo kliničnih raziskav o preprečevanju raka, temveč prav vse raziskave, ki so preverjale zaščitne učinke antioksidantov.« Zbrali so 67 najkakovostnejših raziskav in vnovič opravili metaanalizo. Rezultat je bil enak. Uživanje antioksidantov je bilo povezano s povečanjem smrtnosti.

Christian Gluud v člankih redno poziva k strožji regulaciji prehranskih dopolnil z antioksidanti. Prepričan je, da bi morala biti na voljo izključno na recept. »Regulatornim agencijam pa očitno ni mar, da ljudje uživajo preveč antioksidantov in umirajo.«

Kot cepljenje

V zvezi z domnevno negativnim učinkom oksidativnega stresa na naše zdravje je znanstvenike dolgo begalo nekaj nenavadnega. Telesna dejavnost, ki dokazano podaljšuje življenje, hkrati tudi spodbuja nastajanje domnevno škodljivih prostih radikalov v telesu.

Vrstila so se priporočila, da je treba po vadbi zaužiti zadostno količino antioksidantov, da te proste radikale nevtraliziramo. Lekarne Ljubljana nas o tem še danes prepričujejo na svoji spletni strani. A kot je leta 2009 skupaj s sodelavci pokazal nemški mikrobiolog dr. Michael Ristow, si s tem naredimo več škode kot koristi. Uživanje antioksidantov namreč, kot je ugotovil, »izniči pozitivne zdravstvene učinke telesne vadbe«.

Dr. Ristow je vodja laboratorija za energetsko presnovo na švicarskem Zveznem inštitutu za tehnologijo (ETH) v Zürichu. Njegove raziskave kažejo, da so nizke ravni oksidativnega stresa v telesu pravzaprav koristne za organizem in da z antioksidanti, ki polovijo proste radikale, te koristne učinke izničimo.

»Visoke ravni prostih radikalov v telesu so vsekakor škodljive, saj lahko poškodujejo celice in njihovo DNK. A škodljive visoke ravni povzročajo denimo visoka izpostavljenost ultravijolični svetlobi ali radioaktivnemu sevanju, v vsakdanjem človekovem okolju pa jih ni pričakovati.«

Nizke ravni oksidativnega stresa, ki smo jim lahko izpostavljeni vsak dan in pred katerimi nas svarijo trgovci s prehranskimi dopolnili, pa so za organizem koristne. »Zadeva je podobna cepljenju,« pravi Ristow. »Ponavljajoča se izpostavljenost nizkim ravnem prostih radikalov spodbudi delovanje obrambnega sistema telesa, ne samo proti prostim radikalom, temveč tudi proti drugim škodljivim agensom.«

Z uživanjem antioksidantov te zaščitne učinke izničimo.

Zdravje kot postranski interes

Obstajajo trdni znanstveni dokazi, da povečevanje vnosa antioksidantov s prehranskimi dopolnili nima nikakršnih pozitivnih zdravstvenih učinkov in je lahko v nekaterih primerih celo škodljivo. Še posebej so v nevarnosti onkološki bolniki, ki jim alternativni mazači pogosto svetujejo povečan vnos antioksidantov. Dejansko s tem pomagajo tumorskim celicam. »Danes vemo dovolj, da lahko rečemo, da je kakršnokoli trženje prehranskih dopolnil z antioksidanti bolnikom z rakom skrajno neetično početje,« je jasen dr. Martin Bergö. Zakaj torej še vedno živimo v kolektivni zablodi, da so antioksidanti v vsakem primeru in v kakršnikoli količini zdravi?

Glede na raziskavo, ki jo je leta 2010 financiralo ministrstvo za zdravje, slaba desetina prebivalstva redno uživa prehranska dopolnila z različnimi vitamini, med katerimi so večinoma tudi takšni z antioksidativnim učinkom. Skupaj z občasnimi uživalci se delež že približa polovici prebivalstva. In nič ne kaže, da bi se navdušenje zmanjševalo.

Celo znanstvena skupnost je še vedno razdeljena. »Na eni strani je veliko ljudi, ki priznavajo, da so se dokazi proti antioksidantom nakopičili,« pravi dr. Christian Gluud, »a hkrati je še zmeraj veliko raziskovalnih skupin vkopanih v svoja prepričanja, čeprav zanje nimajo dokazov. Veliko jih je posredno ali neposredno povezanih z industrijo prehranskih dopolnil.«

Kot opaža Michael Ristow, se dojemanje antioksidantov med znanstveniki opazno spreminja. »Med tistimi, ki so specializirani za to področje, se vsi zavedajo spremenjenih okoliščin. Med tistimi, ki se neposredno ne ukvarjajo s prostimi radikali, pa je še vedno prisotno nezaupanje. Sem spada tudi klinična medicina.«

Izkoreninjenje mita o koristnosti antioksidantov po njegovem mnenju ne bo ravno hitro. »Za spremembo javnega mnenja so po navadi potrebna desetletja. To je pomembno etično vprašanje, ker vse kaže, da zaradi uživanja antioksidantov umre več ljudi, kot bi jih sicer.«

Antioksidanti imajo še vedno veliko zagovornikov, tudi zelo militantnih. »Ko smo objavili prvi članek v zvezi z antioksidanti in povečanim tveganjem za razvoj raka, sem dobil veliko sovražnih sporočil in celo groženj s smrtjo,« se spominja Martin Bergö. »Obstaja precej ljudi, ki na račun antioksidantov in dogme o njihovem univerzalno pozitivnem učinku ogromno zaslužijo.«

Čeprav se proizvajalci prehranskih dopolnil pogosto predstavljajo kot palčki, ki hodijo v zelje pokvarjenim farmacevtskim družbam in zmanjšujejo njihove dobičke, se je treba zavedati, da je tudi prodaja prehranskih dopolnil že zdavnaj prerasla v panogo, v kateri se na svetovni ravni obrne več kot sto milijard evrov na leto in ki naglo raste.

V prevaro niso vključeni zgolj oni, svoj interes ima tudi živilska industrija, za katero so antioksidanti, kot je askorbinska kislina (vitamin C), ključni za ohranjanje svežega videza številnih živil. Pogosto ga denimo dodajajo marmeladam in sadnim sokovom. Zanje je vsekakor boljše, da javnost antioksidante dojema kot dodano vrednost, ne pa kot še enega v vrsti »nenaravnih« prehranskih aditivov. »Aditive, ki jih tako ali tako potrebujejo, želijo tržiti kot zdravju koristne antioksidante,« opozarja Ristow.

Kako je mogoče, da smo tako dolgo živeli v takšni zmoti? Ristowu se zdi, da pozna odgovor. Preprosto smo bili zavedeni. »Veliki odmerki prostih radikalov poškodujejo celice in več znanstvenih poskusov je pokazalo, da antioksidanti ščitijo celice pred takimi velikimi odmerki.« Iz tega je mogoče izpeljati (napačen) sklep, da so prosti radikali vedno škodljivi, antioksidanti pa vedno koristni.

Pomemben pa je bil še en dejavnik. »Uživanje sadja in zelenjave je zdravo, to dokazujejo številne raziskave. Sadje in zelenjava vsebujeta antioksidante, hkrati pa seveda tudi tisoče drugih spojin. Zmotno smo sklepali, da sta sadje in zelenjava zdrava, ker so v njiju antioksidanti. Sam menim, da bi bila še bolj zdrava, če ne bi vsebovala antioksidantov. A to je nemogoče preveriti.«

Brez panike

Ugotovljeni škodljivi učinki povečanega vnosa antioksidantov na pojavnost raka in drugih bolezni so razmeroma majhni. Z rednim večletnim jemanjem vitamina E se je, kot je pokazala že omenjena ameriška raziskava, tveganje za raka prostate na primer zvišalo za 17 odstotkov. Če je denimo v kontrolni skupini zbolelo 65 ljudi na tisoč sodelujočih v raziskavi, jih je v skupini, ki je prejemala antioksidante, od tisočih zbolelo 76. Verjetnost za razvoj bolezni je še vedno razmeroma majhna in velika večina uživalcev prehranskih dopolnil z antioksidanti jo bo odnesla brez posledic.

»Da, tveganje obstaja, a je majhno, še posebej v primerjavi s številnimi drugimi tveganji, povezanimi z našo prehrano, na primer uživanjem sladkih pijač ali mesa z žara,« pravi David Gems. »Najjasnejše sporočilo bi se glasilo, da je uživanje prehranskih dopolnil z antioksidanti potrata časa in denarja, če uživate velike odmerke, pa vam lahko celo škodijo.«

Zdaj lahko končno pridobite nekaj prostora v omarici z zdravili.