Doba curljanja

Roberta McNamaro so imeli za genija. Najprej je bil direktor Forda, leta 1961 pa je postal ameriški obrambni minister in to potem ostal vse tja do leta 1968. »Med menedžiranjem obrambnega ministrstva in menedžiranjem Forda ali katoliške cerkve ni nobene razlike,« je rekel, zato je vojsko menedžiral kot korporacijo. Mahal je z grafi, statistikami in preglednicami. Ker se je imel za utelešenje ameriške racionalnosti in učinkovitosti, je izračunal, kaj morajo početi, da bo v Vietnamu na enega padlega Američana prišlo čim več padlih Vietnamcev. Prepričan je bil, da je mogoče vojno menedžirati z dobičkom. Tudi rasistično vojno. Vietnamska vojna je bila rasistična.

Robert McNamara je bil obrambni minister, ki je vietnamsko vojno izgubil. Kasneje, v avtobiografiji Retrospektivno: Tragedija in lekcije Vietnama (In Retrospect: The Tragedy and Lessons of Vietnam, 1995), orjaškem bestselerju, ni obžaloval toliko tega, da so vietnamsko vojno izgubili, kot to, da je vojna sploh bila. »Bili smo v zmoti, hudi zmoti.«

Vietnamce – komuniste, vietkongovce, hošiminhovce – so povsem napačno ocenili, pa ne le njih, temveč tudi njihove geopolitične pretenzije. Precenili so nevarnost, ki jo je za Ameriko pomenil Severni Vietnam, in nevarnost, ki jo je pomenila potencialna »komunizacija« Južnega Vietnama. V zgodbi o tem, da mali komunistični Vietnam ogroža Ameriko, njeno nacionalno varnost in njene globalne interese, so pretiravali. Na Vietnamce in njihove voditelje so gledali le s svojimi očmi, le skozi svojo zmotno, pristransko, superiorno, imperialistično, slabo informirano optiko. Videli so le to, kar so verjeli, toda v vojni je pogosto zmotno oboje, to, kar verjameš, in to, kar vidiš. Vietnamske notranje politike – same kompleksnosti vietnamske politike – se sploh niso zavedali. Če pa se je že ravno so, potem so jo povsem napačno ocenili. Podcenili so moč nacionalizma, motivacijsko silo nacionalizma, v imenu katerega so ljudje voljni umreti. O vietnamski zgodovini, kulturi in politiki niso imeli pojma, kakor tudi niso imeli pojma o značaju in navadah vietnamskih voditeljev.

Niti omejenosti moderne vojaške tehnologije se niso zavedali, nič bolj pa se niso zavedali omejenosti moderne vojaške doktrine, tako da vojaške taktike niso znali prilagoditi »srcem in glavam« totalno drugačne kulture. Njihove akcije in operacije so bile nesorazmerne. Delovali so skrivnostno, namesto da bi Američanom – financerjem tega podjetja – pred eskalacijo vojne predstavili vse fakte, tako da Američani sploh niso vedeli, zakaj se v Vietnamu dogaja to, kar se dogaja. Mislili so, da je Amerika vsevedna in vsevidna, da torej najbolje ve, kaj je v interesu te ali one države, v resnici pa bi morala o tem, kaj je v interesu kake države, recimo Vietnama, presoditi odprta razprava v mednarodnih forumih. »Nimamo od Boga dane pravice, da vsako nacijo oblikujemo po svoji podobi.« Niso se zavedali, da v mednarodni politiki včasih nastopijo problemi, za katere ni takojšnje rešitve, to pomeni, »da je treba včasih shajati z nepopolnim, neurejenim svetom«.

Zaradi te zmote, zaradi te napačne ocene je med vietnamsko vojno umrlo približno štiri milijone ljudi. Ironično: Robert McNamara je mislil, da mu je vse kristalno jasno in da je vietnamska vojna čista kot solza, potem pa je ugotovil, da je živel v megli, da je bil torej slep. Kako to, da je tako dramatično – kot Esmeralda pred Esmeraldo – spregledal? Iz preprostega razloga: prebral je tajni dosje o vietnamski vojni, ki ga je sam naročil. Samo za svoje oči. Oh, in za oči generacij, ki bodo prišle čez 100 let.

Kaj nam pove to, da ameriški predsednik ne more v Britanijo, da ga Britanci nočejo, da ga k sebi ne spustijo in da se tam bojijo za njegovo varnost?

Leta 1967 je namreč skrivaj sestavil ekipo analitikov in jim naročil, naj izdelajo poročilo o ameriški politiki v Vietnamu. Postavil jim je dve pravili. Prvič, nobenih intervjujev z vojaškimi insajderji, uradniki ali pa udeleženci vojne – vse naj temelji na arhivskem gradivu ter dosjejih obrambnega ministrstva, Cie in Bele hiše. In drugič, o tem, kar počnete, molčite – nobenih izjav, kaj šele intervjujev. Na delo!

Analitiki so se zaprašili na delo, jasno, z iskro v očeh, toda ko je bilo poročilo dve leti kasneje spisano, zvezano, naslovljeno Odnosi med Ameriko in Vietnamom 1945–1967 in opremljeno z napisom Top Secret, bi mu zavidal celo Tolstoj, saj je bilo zajetnejše od Vojne in miru. Štelo je 7000 strani. Približno dva milijona in pol besed. Poročilo je bilo razmnoženo le v 15 primerkih, toda McNamara ni tedaj niti slutil, da ga je dal razmnožiti v 15 primerkih preveč.

New York Times je začel 13. junija 1971 to poročilo objavljati. Kot nadaljevanko, ki naj bi štela deset delov. Feljton je naslovil Pentagon Papers – Pentagonski dokumenti. Niti McNamara si ne bi izmislil boljšega naslova. Tolstoj tudi ne.

Pentagonski dokumenti, v katerih ni bilo miru, le vojna, so razkrili, da so bili vsi skupaj katastrofalno slabo informirani, da so sovražnika mastno podcenili, da so hoteli z non-stop bombardiranjem zlomiti voljo Vietnama, da niso imeli pojma, v kaj se spuščajo, da niso vedeli, kaj naj bi vojska tam sploh počela, da niso vedeli, koliko vojske bodo potrebovali, da so jo ves čas le brezglavo kopičili, da so generali tako rekoč vsak dan naročali nove in nove tisoče vojakov, ne da bi kdo točno vedel, zakaj, da je bilo leta 1966 v Vietnamu že 542 tisoč ameriških vojakov, ne da bi predsednik Lyndon B. Johnson o tem obvestil ameriško javnost, da je bila vietnamska vojna le sad osebne presoje ameriškega predsednika in da Kennedy v tem smislu ni bil nič boljši od Johnsona, da so bili kongres, mediji in javnost v očeh predsednika in njegove vojske le izdajalski, nevedni, iracionalni sovražniki, ki ne zaslužijo niti rešpekta, kaj šele informacij, da o številu vietkongovcev niso imeli pojma, da so vsa letalska bombardiranja temeljila na povsem napačni presoji in da je bilo vnaprej jasno, da bodo brez efekta, da so tarče za bombardiranje – z gibljivimi vred – izbirali v Washingtonu, ki s sliko ni bil ravno na tekočem, da so severnovietnamsko vojsko, ki je bila parkirana v Laosu, skrivaj bombardirali z letali, ki so imela laoške nacionalne oznake, ali pa s civilnimi letali firme Air America, ki je bila v resnici le Cijina krinka, da so ugrabljali severnovietnamske civiliste, da je imela vojska povsem proste roke in da je počela, kar se ji je zljubilo, da so znanstveniki, ki jih je na tajnem posvetu zbral Pentagon, predlagali, naj bombardiranje ustavijo, ker nima smisla in ker je brez efekta (in da naj Severni Vietnam od Južnega raje ločijo z »elektronsko bariero«), da so povzročili dolge kolone beguncev in gromozansko ekološko katastrofo, in seveda, da so vedeli, da te vojne ne bodo mogli dobiti, a so vojake kljub temu množično pošiljali v smrt.

Pentagonski dokumenti so delovali eksplozivno. Postali so hit. Megahit. Vsi so jih požirali. In napeto čakali na novo nadaljevanje. McNamara, tedaj že predsednik Svetovne banke (ni kaj, lepa »odpravnina«), je bil v šoku. Pentagon tudi. Richard Nixon, novi ameriški predsednik, nič manj. Kaj se dogaja? Od kod so pricurljali dokumenti? Kdo je izdal?

Pentagon je takoj reagiral in od javnega tožilca zahteval, naj objavljanje Pentagonskih dokumentov nemudoma prepove. In res, javni tožilec je že naslednji dan, 14. junija, prikimal: ustavite objavljanje in dokumente takoj vrnite Pentagonu! New York Times mu ni ustregel. Pa je javni tožilec dodal: sodili vam bomo kot vohunom! Ni pomagalo. Zato je newyorški sodnik 15. junija začasno prepovedal objavljanje dokumentov. Pa jih je, kot vidimo tudi v Spielbergovem filmu Zamolčani dokumenti, začel objavljati Washington Post. In sodišče mu je kmalu zatem prikimalo, toda ne le v imenu svobode tiska, ki jo jamči prvi amandma ameriške ustave, temveč tudi zato, ker ni bilo prav nobenega dokaza, da objava Pentagonskih dokumentov ogroža ameriško nacionalno varnost, kot sta trdila Pentagon in Nixon. Vrhovno sodišče je 26. junija le ponovilo razsodbe nižjih sodišč: objava Pentagonskih dokumentov ne ogroža ameriške nacionalne varnosti!

Nevarni primer Donalda Trumpa

Danes je povsem drugače – nihče več ne razmišlja o tem, da bi lahko to, kar uhaja in curlja iz Bele hiše, ogrozilo ameriško nacionalno varnost ali pa življenja Američanov v tujini. In kot veste, iz Bele hiše že ves čas neprestano curlja. Bela hiša je že kmalu po Trumpovi inavguraciji puščala kot Titanik. Od povsod je curljalo in kapljalo. Zdaj curlja še toliko bolj. Vsak dan pricurlja kaj novega. Tako rekoč vsako uro. Če ni drugega, priletijo Trumpovi tviti, ki itak izgledajo le kot posebna oblika curljanja, okej, avtocurljanja. Ali pa ta ali oni politik kar sam obelodani stenogram kakega strogo zaupnega zaslišanja, ki kompromitira Trumpa in njegove trditve, da se med predvolilno kampanjo ni skrivaj dogovarjal s Kremljem, kot je to recimo nedavno storila kalifornijska senatorka Dianne Feinstein.

Ali pa privršijo ekspozejske, revolveraške knjige, ki so eno samo dolgo curljanje, recimo Wolffova Ogenj in srd. Trump, ki hoče, da ga imajo za »stabilnega genija«, je skušal celo preprečiti izid te knjige – verjetno so mu rekli, da bi lahko ogrozila ameriško nacionalno varnost. A tega ne bi kupilo nobeno sodišče, navsezadnje, če ameriške nacionalne varnosti niso ogrozile skrivnosti, ki jih je razkril portal WikiLeaks (videoposnetki helikopterskega poboja civilistov v Bagdadu, alias »Collateral Murder«, »Dnevnik afganistanske vojne«, »Dnevniki iraške vojne«, ameriške diplomatske depeše itd.), potem je tudi Ogenj in srd ne bi.

Ker ima Trump rasistično volilno bazo, ne preseneča, da njegove rasistične izjave ne le curljajo v javnost, temveč izgledajo kot sporočila za javnost.

Toda po drugi strani, o Trumpu pricurlja toliko, da bi se tisti, ki bi hoteli ogroziti ameriško nacionalno varnost, izredno težko odločili, na kaj sploh naj se obesijo. Pa tudi velika gneča bi bila – teh, ki bi hoteli ogroziti ameriško nacionalno varnost, bi bilo toliko, da bi se izredno težko dogovorili, kdo ima prednost pri ogrožanju ameriške nacionalne varnosti: Mehičani, ker jih je Trump razglasil za »kriminalce«, »morilce« in »posiljevalce«, Severni Korejci, ker jim je zagrozil z »ognjem in srdom« (in ker njihovega ljubljenega vodjo, Kim Džong Una, kliče »Raketarček«, »Lil’ Rocket Man«, pa četudi – kot kaže njegov intervju za Wall Street Journal – misli, da ima s Kimom »zelo dober odnos«), Kitajci, ker je rekel, da »Kitajska posiljuje Ameriko« (in da s Kitajci zlahka skleneš kupčijo, če jih prej odpelješ v McDonald’s), ali Portoričani, ker je rekel, da bi morali biti »ponosni« na to, da je med hurikanom Maria, ki je opustošil Portoriko, umrlo manj ljudi kot med hurikanom Katrina?

Se spomnite filmov, v katerih skuša tolpa oropati banko, ki jo že ropa neka druga tolpa? No, v Trumpovem filmu bi Ameriko hkrati napadli Mehičani, Severni Korejci, Kitajci in Portoričani. Vsi bi uleteli hkrati. Morda bi ravno tedaj uletel še razkačeni kreator igrice Call of Duty, ker je Trump nedavno povsem mirno razlagal, da je Amerika Norveški prodala bojna letala F-52, ki obstajajo le v igrici Call of Duty. Kdo ve, morda bi ravno tedaj uletela še Stephanie Clifford, alias »Stormy Daniels«, nekdanja pornozvezda, ki naj bi ji bil Trump, kot pravi Wall Street Journal, med predvolilno kampanjo plačal 130 tisoč dolarjev za molk o njunem tajnem razmerju. In ja, morda bi ravno tedaj uleteli še Britanci – ker je užalil premierko Thereso May in londonskega župana Sadiqa Khana in ker je retvitnil antimuslimanske videe britanske neonacistke. Peticijo, ki terja, da se Trumpu prepove obisk v Veliki Britaniji, je podpisalo več kot milijon Britancev, župan Khan pa pravi: »Donald Trump tu ni dobrodošel.« Trump je sicer te dni lagal, da ga v London na odprtje nove ameriške ambasade ne bo zato, ker se ne strinja z Obamovo odločitvijo o selitvi ameriške ambasade (odločitev je bila Busheva!) in ker je bila gradnja te ambasade predraga (logično, saj so jo morali zdaj še dodatno zavarovati pred terorističnimi napadi, ki jih Trump dobesedno kliče!), toda v resnici ga tja ne bo prav zato, ker ni dobrodošel in ker ga ne bi pričakale zlate kočije, temveč množice besnih protestnikov.

Kaj nam pove to, da ameriški predsednik ne more v Britanijo, da ga Britanci nočejo, da ga k sebi ne spustijo in da se tam bojijo za njegovo varnost? Tole: da ameriško nacionalno varnost najbolj ogroža prav ameriški predsednik – Donald Trump.

Kar je v knjigi Nevarni primer Donalda Trumpa (The Dangerous Case of Donald Trump), v kateri je vtise o Trumpovem mentalnem zdravju – okej, o njegovi mentalni nestabilnosti – strnilo 27 psihiatrov in drugih specialistov za mentalno zdravje, potrdila tudi Betty Teng, newyorška psihoterapevtka, ki je poudarila, da Trump s svojim početjem, s svojimi tviti, s svojimi škandali, s svojim ekstremizmom, s svojo primitivnostjo, s svojimi grožnjami travmatizira njene paciente. Kaos, ki buta iz Bele hiše, na njene paciente deluje stresno in pogubno, saj jih mentalno destabilizira – Trumpove grožnje, ki kličejo bodisi ukinitev zdravstvenega zavarovanja ali jedrsko apokalipso (predstavljajte si pacienta s Havajev, ki jih je nedavno stresel lažni raketni preplah!), namreč travme, ki so jih doživeli, le še okrepijo.

Ozdravitev je pod Trumpom nemogoča, še toliko bolj, ker je ljudem zaradi tako velike izpostavljenosti Trumpu prag vzdržljivosti krepko padel, pravi Betty Teng. Bolj ko so ljudje izpostavljeni Trumpu, težje mislijo. Bolj ko so ljudje izpostavljeni Trumpu, težje spijo. Bolj ko so ljudje izpostavljeni Trumpu, bolj so utrujeni, izčrpani, zdelani. Bolj ko so ljudje izpostavljeni Trumpu, manj varne se čutijo.

Njeni pacienti so, pravi, kot kanarčki v rudniku – znak, kako toksičen je Trump. Še več: Trumpa celo primerja s katoliškimi duhovniki, ki spolno nadlegujejo otroke. Cerkev ve, kaj se dogaja, a kljub temu ničesar ne ukrene, ampak pusti, da se spolno nadlegovanje otrok nadaljuje. Namesto da bi otroke zaščitila, jih izpostavi in ogrozi. Nekaj takega počne tudi Trump: namesto da bi Ameriko in ameriške državljane zaščitil, jih ogroža. Trump potemtakem res ogroža ameriško nacionalno varnost.

Je pa jasno, da Amerike ne bi ogrozila ali napadla Nambija – a ne zato, ker jo je Trump lani hvalil, temveč zato, ker ta afriška dežela sploh ne obstaja. Zambija obstaja, Namibija tudi – Nambija pač ne. Nambija je fikcija – tako kot bojna letala F-52.

»Nisem rasist!«

Ne bi pa bilo nič čudnega, če bi Ameriko hkrati napadle vse afriške dežele, ki obstajajo, kajti Trump je prejšnji teden, 11. januarja, med razpravo o priseljevanju s Haitija, iz Salvadorja in afriških dežel vprašal: »Zakaj sem spuščamo vse te ljudi iz usranih lukenj?« Več ljudi bi se moralo priseliti iz Norveške, je dodal. Bolj rasistične izjave ameriškega predsednika ne pomnimo.

Svet se je stresel, kot da ni že ves čas jasno, da je Amerika izvolila rasista. Ne pozabite: v svoje stanovanjske komplekse ni sprejemal temnopoltih (zaradi česar ga je leta 1973 tožila Nixonova administracija!), ko je v osemdesetih letih prišel v igralnico Trump’s Castle, so morali s prizorišča odstraniti vse temnopolte uslužbence, temnopolte je razglašal za »lenobe« (zato ne smejo »šteti mojega denarja«), Baracku Obami je očital, da ves čas igra le golf (kar pomeni, da je »lenuh«), leta 1989 pa je terjal eksekucijo petih temnopoltih najstnikov (celo oglas je dal!), ki so jih obtožili posilstva džogerke, a se je izkazalo, da so nedolžni. Ker leta 2005 s serijo Vajenec ni bil več najbolj zadovoljen, jo je hotel nadgraditi – »uspešni Afroameričani« naj bi se spopadli »z uspešnimi belci«.

Kot da ni že ves čas jasno, da je Amerika izvolila rasista, ki v svoje stanovanjske komplekse ni sprejemal temnopoltih in je temnopolte javno razglašal za »lenobe«.

Leta 2010 je nasprotoval izgradnji islamskega centra na Manhattnu (»Nekdo nas razstreljuje«), leto kasneje je začel vpiti, da se Barack Obama ni rodil v Ameriki in da ga niso sprejeli na Columbio in Harvard (»ker je bil slab študent«), med predvolilno kampanjo pa je tvital in navajal lažne, hudo pretirane statistike o »črnskem kriminalu« (»Greš po cesti, pa te ustrelijo«).

Predvolilno kampanjo je začel z naznanilom, da so Mehičani »kriminalci«, »morilci« in »posiljevalci«, rekel je, da bo muslimanom prepovedal vstop v Ameriko, izdal je izvršno povelje, s katerim je vstop v Ameriko prepovedal državljanom številnih muslimanskih držav (Čad, Iran, Libija, Somalija, Sirija, Jemen) ter Venezuele in Severne Koreje. Ko so ga med predvolilno kampanjo tožili zaradi goljufivosti njegove propadle univerze (Trump University), je rekel, da mu ne more soditi sodnik Gonzalo Curiel, ker je mehiškega rodu. Demokratsko senatorko Elizabeth Warren, ki ima staroselske korenine, kliče »Pocahontas«, agentko Cie, ki je korejskega rodu, je spraševal, od kod je v resnici, temnopolti reporterki, ki ga je vprašala, ali se bo sestal s temnopoltimi kongresniki, je rekel, naj mu zrihta sestanek z njimi. Ko mu je temnopolta republikanska kongresnica rekla, da bo reforma socialne pomoči prizadela njeno volilno bazo, »pa ne le črnce«, jo je vprašal: »Res? Kaj pa so potem?« Očitno je bil prepričan, da socialno pomoč dobivajo le črnci.

Sprejel je predvolilno podporo Davida Duka, nekdanjega firerja Klana, psoval je temnopolte nogometaše, ki na tekmah med izvajanjem ameriške himne iz protesta klečijo (»Naženite pesjana«), a se je potem izkazalo, da sam ne zna besedila ameriške himne (ki jo je treba, kot pravi, »SPOŠTOVATI«), lani je rekel, da imajo vsi priseljenci s Haitija aids (in da se Nigerijci »nočejo več vrniti v svoje kolibe, ko enkrat vidijo Ameriko«), po rasističnem incidentu v Charlottesvillu pa je rasiste (klanovce, neonaciste ipd.) moralno izenačil s tistimi, ki rasizmu nasprotujejo (češ da sta za nasilje »krivi obe strani« in da so bili med rasisti tudi »fejst ljudje«). David Duke je rekel, da je rasistično-neonacistični shod v Charlottesvillu »izpolnil obljube Donalda Trumpa«.

Trumpova predvolilna slogana, »Najprej Amerika« in »Naredimo Ameriko spet veliko«, sta rasistična (»Najprej belci« in »Naredimo Ameriko spet belo«), kakor so rasistična tudi njegova prizadevanja, da bi priseljevanje v Ameriko drastično zmanjšal, da bi deportiral 200 tisoč Salvadorcev, 60 tisoč Haitijcev in 5300 Nikaragovcev, ki jih je Amerika sprejela po strašnih naravnih katastrofah (hurikani, potresi), številne že pred dvema desetletjema, in da bi deportiral čim več ilegalnih priseljencev, tudi »sanjačev«, potemtakem tistih, ki so v Ameriko prišli, ko so bili otroci, tako da drugega doma niti nimajo. Obamov program (DACA), ki jih je ščitil (tudi pred deportacijo), je razveljavil, kakor je razveljavil še številne druge zakone, ki jih je sprejel Obama – ja, njegova prizadevanja, da bi izbrisal Obamove sledi, so prav tako rasistična.

Trump Afroameričane, Latinske Američane, muslimane in Azijce vidi kot nebelce, kot nižjo raso. In belski Američani so ga volili prav zato, ker je rasist – ker je obljubil, da bo Ameriko naredil spet veliko, pač takšno kot nekoč, pred II. svetovno vojno, ko je bilo priseljevanje iz nekaterih držav prepovedano (iz Azije, južne Evrope ipd.), to prepoved priseljevanja pa imate lahko za »obliko evgenike«, pravi Ana Minian, avtorica knjige Nedokumentirana življenja (Undocumented Lives: The Untold Story of Mexican Migration), ki opozarja, da se Trumpova Amerika vse bolj približuje »rasistični zakonodaji, kakršna je obstajala nekoč«.

Trump, ki ne ve, zakaj se dogaja to, kar se dogaja, je prišel do točke, ko ne more ničesar več zanikati.

In ker ima Trump rasistično volilno bazo, ne preseneča, da njegove rasistične izjave ne le curljajo v javnost, temveč izgledajo kot sporočila za javnost. Ko je pricurljalo, da je afriške dežele razglasil za »usrane luknje«, so vsi – od ameriških komikov do tujih državnikov – dahnili: »Rasist!« A Trump je to zanikal. »Nisem rasist!« Pa vendar: »Sem najmanj rasističen izmed vseh, ki ste jih kdaj intervjuvali,« je kričal novinarjem, kot da to, da si »najmanj rasističen«, pomeni, da »nisi rasist«. Nič, Trump govori tako kot človek, ki mu gre sužnjelastništvo na živce le zato, ker so trgovci s sužnji in lastniki sužnjev v Ameriko pripeljali črnce.

Je z izjavo o »usranih luknjah« ogrozil ameriško nacionalno varnost? Absolutno! Le kdo bi se hotel družiti s predsednikom, ki je rasist? Le kdo bi ga hotel imeti na slavnostni večerji? Le kdo bi si hotel bližine dežele, ki jo vodi rasist? Le kdo bi še poslušal direktive dežele, ki ji poveljuje rasist? In ja, le kdo bi hotel, da »svobodni svet« vodi rasist?

Trump je kakopak zanikal, da je rekel tisto o »usranih luknjah«. Nehajte: vsi verjamemo, da je to res rekel. Zanikal je, da je nekdanji pornozvezdi plačal za molk o njunem razmerju. A vsi verjamemo, da je to res storil. Zanikal je, da je pral denar za haitijskega diktatorja »Baby Doca« Duvalierja. A vsi verjamemo, da je to res počel. Zanikal je, da je rekel, da ima s Kimom »zelo dober odnos«. A vsi verjamemo, da je to res rekel.

Trump, ki se bori izključno za oblast doma in ki ne ve, zakaj se dogaja to, kar se dogaja, je prišel do točke, ko ne more ničesar več zanikati. Ker ne more ničesar več zanikati, mu nihče več ne verjame. In ker mu nihče več ne verjame, ogroža ameriško nacionalno varnost. Predsednik si ne more privoščiti, da mu nihče več ne verjame. Trump, simptom nepopolnega, neurejenega sveta, s katerim je treba shajati, ko ni takojšnjih rešitev, je dezinformiran kot Amerika v času vietnamske vojne, zato živi v hudi zmoti, prepričan, da je mogoče Ameriko menedžirati kot podjetje ( ja, kot Trump Organisation), a si kljub temu domišlja, da je sam za Ameriko to, kar je za Rusijo Vladimir Putin. V resnici pa vse bolj izgleda kot to, kar je bil za Sovjetsko zvezo Mihail Gorbačov. Le da Amerika ni njegova Sovjetska zveza, temveč njegov Vietnam.