Pohujšanje v dolini šentflorjanski

Ivan Cankar je leta 1907 objavil sijajno kritiko novih obrazov, populizma, lažnih novic, postresnične družbe, vodljivega ljudstva in Cerarjeve vlade

Potica pri Angelci Likovič, kamor so po volitvah prišli na obisk kandidati za predsednika Slovenije, klovni, populisti, novi obrazi, šarlatani …

Potica pri Angelci Likovič, kamor so po volitvah prišli na obisk kandidati za predsednika Slovenije, klovni, populisti, novi obrazi, šarlatani …
© Borut Krajnc

Dvorana ljubljanskega Deželnega gledališča je bila 21. decembra 1907 povsem razprodana. Ljudstvo je bilo navdušeno. Ko so krstno uprizorili Cankarjevo Pohujšanje v dolini šentflorjanski, farso v treh aktih, »sta se zabavala snob in mob«, kot je zapisal Vladimir Levstik.

Vse se je odvrtelo zelo hitro, vrtoglavo: Cankar je Pohujšanje – modernistično »hudobno komedijo« – napisal v 14 dneh, uprizorili pa so jo takoj, brez omahovanja, tako da je bila v slabih dveh mesecih že na odru. Kar je bilo res nenavadno. Še toliko bolj, če pomislite, da so druge Cankarjeve drame uprizorili z veliko zamudo: Romantične duše so postavili šele po njegovi smrti, Hlapci so bili prepovedani (62 spornih mest!), Za narodov blagor so uprizorili najprej v Pragi (in šele potem v Ljubljani), s Kraljem na Betajnovi je bilo treba počakati do leta 1904.

Tokrat pa je bilo vse ekspeditivno. Še več: upoštevali so vsa Cankarjeva navodila (Jacinta naj ima pod plaščem »lahko in prozorno svetlo haljo«), vse njegove želje (»predprsje mora biti svobodno«) in vse njegove napotke igralcem (od katerih je pričakoval »razposajeno zlobnost«), cenzura pa ni črtala niti besedice. »Stvar je največja hudobija, kar sem jih doslej napisal!« Toda ironično: Cankarjevo Pohujšanje so leta 1907 tako rekoč vsi kritiki razsuli. Še bolj ironično: danes slavimo Cankarjevo komedijo, ki so jo leta 1907 tako rekoč vsi kritiki razsuli! In to brutalno. Neusmiljeno. Na ves glas.

Kar tekmovali so, kdo jo bo bolj treščil, bolj osmešil in bolj ponižal: »umetniške vrednosti to najnovejše delo Cankarjevo nima nobene« ... »vodilna misel je pogrešena« ... »mislimo, da ga na celem širnem svetu ni odra, ki bi si upal predstavljati tako igro razun orfejev ali kabaretov« ... »pustnopusto pretiravanje« ... »za lase privlečeno« ... »dramatik je svoj namen docela zgrešil« ... »šibal je le sence« ... »šmir« ... »predpustna burka« ... »hitro, v grobih potezah na papir vržena karikatura karikature našega slovenskega življenja« ... »tingltangl« ... »ponesrečeni nestvor« ... »potrata časa in besed« ... »slabo, konfuzno delo brez dramatskega zapletka, brez novih misli, brez enotnosti in harmonije« ... »v naglici zmašeno«. Fran Govekar – Salieri, če je bil Cankar Mozart – pa je bil itak prepričan, da je avtor Pohujšanja zrel za psihiatra.

Vrhnika, februar 2016, protest v podporo beguncem in proti žici

Vrhnika, februar 2016, protest v podporo beguncem in proti žici
© Borut Krajnc

Tako ostrih kritik danes pri nas ne bereš več. Še celo o politikih – tudi tistih najbolj bebavih in burkastih, najbolj podobnih pustnim šemam – se piše z mehkejšimi, bolj izbranimi besedami, če seveda odštejete spletne forume. A po drugi strani – ko berete kritike Pohujšanja v dolini šentflorjanski, imate občutek, da se je v leto 1907 stegnila retorika spletnih forumov, ki so Cankarjevi drami napovedali »hitro pozabnost«, navsezadnje, »to je nesramno žaljenje našega naroda«, »sirovo pljuvanje v obraz vsemu, kar je slovenskega«, »bolna slika nezdrave fantazije«. Dokaz, da je Cankar propadel. »Drugod bi udrli na oder in vse doli pometali, igralce z avtorjem vred.«

Cankar je imel še srečo, da Pohujšanja niso sežgali – tako kot so leta 1899 na zahtevo ljubljanskega škofa Antona Bonaventure Jegliča sežgali njegovo Erotiko. A kritiki so kar dobro nadomeščali škofa Jegliča. Niso namreč le ponoreli, niso bili le besni in razkačeni, niso bili le zgroženi in zrevoltirani, ampak so hoteli predstavo dobesedno uničiti, raztrgati, zmečkati, zgaziti, odstreliti – če bi lahko, bi naredili vse, da Pohujšanje ne bi nikoli prišlo do nas, da ga ne bi nikoli brali, da ga ne bi nikoli uprizarjali in gledali, da ne bi nikoli postalo del slovenskega literarnega kanona, da ga ne bi nikoli slavili.

Tistim Slovencem iz leta 1907 očitno ni bilo vseeno, kako jih bomo videli – ne, niso hoteli, da jih prihodnost vidi tako, kot jih je videl Cankar. Ko beremo – ali pa gledamo – Pohujšanje, se zdi, da nam je Cankar pomežiknil. Da nam je hotel reči: pazite se doline šentflorjanske! To je prihodnost Slovenije! Slovenija bo leta 2018 le še bolj to, kar je leta 1907! Cankar nas je hotel pripraviti na najhujše.

Zastražimo okope!

Pohujšanje se začne z Županovim krikom: »Torej, ljudje božji, tako in tako! Vse kaže in mnogotera znamenja pričajo, da se je prikradlo pohujšanje v dolino šentflorjansko. Tam si je postlalo, ob potoku, v tistem brlogu, ki je bil od nekdaj pribežališče vsega smradljivega.« Župana, prvega moža doline, ob pogledu na »smrdljivega« prišleka, ki si je postlal med Šentflorjanci, zgrabi panika: »Kako bi se dolina šentflorjanska uprla pohujšanju? Sovražnik je blizu, je že za plotom!« Vsak slovenski rodoljub – vsak slovenski ksenofob, vsak slovenski nacionalist, vsak slovenski nativist – nagonsko ve, kakšna je njegova dolžnost: »Zidajmo in popravimo trdnjavo, dokler je čas, zastrážimo okope, nabrusimo bridke sablje! Ne — o, ne! — duh tujinstva né bo skrunil naših svetinj! Podajmo si roké, prisezimo!« Župan kasneje doda: »Edina pomoč naša in rešitev je zdaj, da se vstopimo v trdno vrsto: zid, sto klafter debel, sto klafter visok!« Jasno, danes bi temu – »sto klafter debelemu, sto klafter visokemu« – zidu rekli rezilna žica, alias »tehnična ovira«, ki preprečuje, da bi »duh tujinstva« skrunil »naše svetinje«.

Danes slavimo Cankarjevo komedijo, ki so jo leta 1907 tako rekoč vsi kritiki razsuli! In to brutalno. Neusmiljeno. Na ves glas.

Pohujšanje zveni tako, kot da ga je Cankar napisal sredi kake begunske krize. Pa ga ni – le Slovenija se vedno obnaša tako, kot da je ravno sredi najhujše begunske krize. Tujec – migrant, begunec ipd. – v Sloveniji nima kaj iskati (»Stran od tod, stran iz tega kraja, stran iz doline šentflorjanske«), ne, tu si ne sme »postlati«, zato ga je treba od Slovenije ločiti: z zidovi, okopi, sabljami, nabrušenimi in bridkimi kot rezilna žica. Pohujšanje je Cankarjev ukor Cerarjevi vladi. In to dvojni ukor: ne pozabite, to je drama o tujcu (enem samem tujcu!), ki Slovenijo spravi na rob živčnega zloma. Mar ni sirski begunec Ahmad Šami – en sam tujec potemtakem! – Slovenije spravil na rob živčnega zloma? Mar se ni vlada kar stresla – zaradi enega tujca, ki si je »postlal« v Sloveniji!

Ivan Cankar (1876 – 1918). Ko je napisal Pohujšanje v dolini Šentflorjanski, je bil Cankar star 31 let.

Ivan Cankar (1876 – 1918). Ko je napisal Pohujšanje v dolini Šentflorjanski, je bil Cankar star 31 let.

Ko so slovenski nativisti rekli, da sirski, iraški, afganistanski in drugi bližnjevzhodni begunci ne sodijo k nam, ker smo »kulturno« nezdružljivi, je bilo jasno, da hočejo reči, da smo versko nezdružljivi (islam vs. krščanstvo), zato ne preseneča, da tudi šentflorjanski Cerkovnik takoj poudari: »Ne le pameti, tudi pobožnosti je treba. Trdna vera je sovražnik vsega pohujšanja.« Trdna vera odžene tujce. Odžene pa jih tudi trdna »pravna država«. Tako kot so slovenska sodišča – ob sodelovanju ministrice za notranje zadeve – priskrbela pravno podlago za izgon Ahmada Šamija, tudi Notar, ki predstavlja šentflorjansko »pravno državo«, takoj opozori: »Ampak treba je tudi in še najbolj znanja v postavah in paragrafih! Kdo bi obsodil greh, če ne vé, kako bi sodil?« Vsi stebri slovenske družbe so se združili proti enemu. Stebri doline šentflorjanske, »ki je znana in slavna po vsem svetu zaradi svojih rodoljubnih čednosti«, ustanovijo, kot pravi Župan (prvi politik doline šentflorjanske, njen premier), »sveto družbo, tako rekoč telesno stražo doline šentflorjanske«. Imenujejo jo »družba različnih čednosti«.

Ironija je kakopak v tem, da tujec, ki pride v dolino šentflorjansko, v resnici sploh ni tujec. Peter – ta »sovražnik«, »izkušnjavec«, »nevernik«, »tat«, »negodnik«, »razbojnik«, »potepuh«, »postopač«, »rokovnjač« (mar niso tujci in begunci in migranti v očeh slovenskih nativistov vedno vse to?) – je »naš«, rojeni Šentflorjanec, ker pa je umetnik, pomeni, da ni dovolj čist. Kot pravi Župan: »Mi vemo, kar vemo: da je umetnost zakrpana suknja nečistosti in drugih nadlog!« Strah, da bi Peter – v spregi z Jacinto, ki mu sedi v naročju!, in Zlodejem, ki pravi, da se piše Konkordat (kot da bi skušal parodirati slovenske težave pri razumevanju ločenosti cerkve od države) – okužil čistost, čednost in nedolžnost doline šentflorjanske, je brezmejen.

Peter je res popolni tujec. Kdo pa so v sodobni Sloveniji popolni tujci? Kdo so v Sloveniji največji tujci? Točno: novi politični obrazi! In Peter je natanko to: nov obraz. Slovenski volivci se v nove obraze blazno hitro zaljubijo, zato jih tudi izvolijo, a jih potem blazno hitro zasovražijo. Šentflorjanci Petra najprej sovražijo, a ga potem blazno hitro vzljubijo, saj jih demagoško, populistično zapelje – vsakega izmed šentflorjanskih stebrov, Župana, Županjo, Dacarja, Štacunarja, Cerkovnika in tako dalje, prepriča, da je njegov oziroma njen »nekrščansko zatajeni« sin, pač Mojzes, ki so ga našli pred 25 leti, »pod vrbo skritega, v plenice povitega«.

Cankar je slovensko publiko prisilil, da je navdušeno ploskala svoji lastni omejenosti.

Toda to, da je njihov zatajeni sin, je lažna novica, fake news, saj se izkaže, da Peter sploh ni Peter, temveč nekdo drug, Krištof Kobar. Le pretvarja se, da je Peter, kajti Peter je nekdo drug, »popotnik Peter, nadložna sirota iz doline šentflorjanske«. A to je po drugi strani tipično za nove obraze: nikoli se ne ve, kaj so v resnici – levi ali desni? Čigavi so? Kje v resnici stojijo? To dilemo – ta paradoks novih obrazov – najbolje povzame Zlodej s svojim slovitim »zamišljenim« monologom: »Zdaj bi le rad vedel — ali je to, kar pravi, da je; ali je več, ali je manj? In ali je sploh? In če on ní, kar je, kdo je, kar on ni? In če je storil, kar bi ne smel storiti, če ni, kar bi bil — kaj bi porekel tisti, ki bi bil, kar pravi tisti, ki ní, da je! In če bi tisti, ki je, dasi ní, nenadoma nastopil in bi rekel tistemu, ki ni, dasi je: ti, ki si, dasi nisi ... o, zavozlána logika! Bog z njó!«

Naslovnica prve izdaje Pohujšanja v dolini Šentflorjanski

Naslovnica prve izdaje Pohujšanja v dolini Šentflorjanski

Pri novih obrazih logika odpove. To vemo. Vedno znova se namreč izkaže, da novi obrazi niso nič posebnega, ali bolje rečeno – že to, kar niso, ni nič posebnega, tisto, kar so, pa itak niso. Nič čudnega, da Zlodej Petru najbolj zameri to, da še tisto ni, kar pravi, da je.

Jasno, Peter Šentflorjance zlahka zapelje, pa ne le zato, ker je demagog in populist, ker zna priti v ljudska srca, ker zna izigravati frustracije, jezo in resentiment zakotnega ljudstva ali ker obvlada retoriko lažnih novic (in ker se zaveda njihove moči), temveč zato, ker je ljudstvo kremenito izredno vodljivo. Takoj se mu prikloni. Takoj mu začne poljubljati roke in noge. Takoj poklekne. Župan, Županja, Dacar, Štacunar, Cerkovnik – vsi klečijo v prahu. Pred Petrom, novim obrazom, in Jacinto, »prečudežno nevesto njegovo«, »to devico brez primere«, ki v tem, da ji poljubljajo roke in noge, uživa tako kot žene despotov in diktatorjev. »Jacinta, ali je dovolj tlačanov? Če se ti zdí, zažvižgam, in takoj prikaže se, procesija velika!«

Poljubi mi nogo!

Kar je noro: Slovenci, ki ne marajo tujcev (migrantov, beguncev, priseljencev), takoj pokleknejo pred novim obrazom, ki ga sploh ne poznajo.

In Jacinta si želi prav šentflorjanskih tlačanov in hlapcev, »bolj ko vseh bogastev iz Indije in Koromandije«, ali kot pravi: »Jaz nečem prej, ne maram prej, ne pojdem prej, dokler mi ne pokažeš ponižnih hlapcev mojih in tlačanov, da ukazujem: na kolena, hlapec, prikloni se, poljubi mi nogó!«

Toda Peter jo opozori, da se bosta tega poljubljanja rok in nog – te ljudske servilnosti, poslušnosti, podložnosti, privrženosti karizmatičnemu vodji, te politične pornografije – kmalu naveličala. »Malo bo veselja s hlapci, veselja malo in lepote nič! Poljubil ti bo nogo prvi, drugi in tretji morda – že četrtemu še šolna ne boš pokazala več! Preveč je namreč hlapcev in tlačanov, preveč jih je v dolini šentflorjanski! Če suženj sám nastavi goli hrbet: kdo bi udaril? Če ponuja ženska napete ustnice: kdo bi poljubil? Popotnik sem preromal svet prostrani, tam kradel, tam sleparil, rokovnjačil, kontrabandáril – ampak, čudo božje, nikjer na svetu nisem gospodaril! Pa pridem v to dolino šentflorjansko – glej, sami sužnji, hlapci in tlačani – drhal! Zamalo je umetniku, da bi nad to goláznijo kraljéval?«

Cankar ne skriva, zakaj je ljudstvo tako vodljivo in zakaj ga je mogoče tako zlahka zapeljati.

Ta zadnja replika – »Zamalo je umetniku, da bi nad to goláznijo kraljéval« – je kritike leta 1907 najbolj stresla, šokirala in zrevoltirala. »Dolina šentflorjanska je od boga in hudiča zapuščena dolina; oni, ki potujejo po njej, so norci, goljufi, prešestniki itd., samo on, Ivan Cankar, je luč, ki sveti in žari! Ljudje, padite na kolena in hvalite boga, da se on, Ivan Cankar, prostituira toliko in piše za vas, ki ste drhal,« je pisala tržaška Edinost. Ta replika jih je zgrozila vsaj toliko kot replika: »O domovina, ti si kakor vlačuga: kdor te ljubi, ga zasmehuješ!« A je povsem logična in smiselna, celo upravičena, navsezadnje, kateri novi obraz pa ne bi bil hudo skeptičen do ljudstva, ki ga je izvolilo. Samo pomislite: le kateri novi obraz – magari populist, demagog, politični šarlatan, politični klovn – ne bi čutil prezira do množice, ki je tako vodljiva, da ga je izvolila, ne da bi ga sploh poznala, ki je pred njim pokleknila, ne da bi se z njim sploh seznanila? Le kateri novi obraz ne bi čutil nelagodja ob množici, ki ga opeva in slavi, ne da bi si to s čimerkoli zaslužil, ki mu poljublja roke in noge, ne da bi zardela? In seveda, le katerega novega obraza ne bi bilo strah množice, ki ga je povzdignila in izvolila brez razloga? Če ga je povzdignila in izvolila brez razloga, potem ga lahko brez razloga tudi sestreli, odstreli, razstreli in uniči. Množica, ki ga je kar tjavendan prižgala, ga lahko kar tjavendan tudi ugasne.

Ta skepsa – mešanica prezira do ljudstva, ki ga je izvolilo, nelagodja ob ljudstvu, ki ga je izvolilo, in strahu pred ljudstvom, ki ga je izvolilo – je pravi obraz novega obraza. Zato ne preseneča, da novi obrazi, ko so enkrat izvoljeni, delajo vse, da bi se zaščitili pred ljudstvom, ki jih je izvolilo, nekateri se prelevijo celo v male despote in diktatorje (da sta Peter in Jacinta despotski, diktatorski material, kaže to, da se hitro preselita v Baližev grad v gozdiču), in zato ne preseneča, da se Jacinti zazdi, da se je Peter ob razmišljanju o vodljivosti šentflorjanskega ljudstva »razljutil«.

Ko pa se Peter »razljuti«, razgali še en paradoks novega obraza, še en njegov pravi obraz. Peter namreč pove, da je bil nekoč umetnik, a da ni več. Vsekakor, tu sicer pripoveduje, da je bil umetnik, dokler je hrepenel, da zdaj ne hrepeni več, da je bilo nekoč življenje njegov model (»snov, sodnik in publikum«), da je pred ljudi »stopil s čistim srcem« in da so »pljuvali nanj«, toda bolj ko opisuje neumetnika (ali pa antiumetnika, če hočete), bolj opisuje nov obraz (»ljudskega človeka«, populista), ki po izvolitvi izgubi stik z realnostjo, tako da se prelevi v neobčutljivega narcisa, obsedenega z imidžem, ratingom in žarometi. »Zdaj sem umetnik in publikum obenem,« pravi Peter. Ja, zdaj je sam svoja najboljša in najzvestejša publika. »Blagor meni! Pijača sem, ki se opaja sama, in solnce sem, ki sije samo sebi, in ogenj sem, ki sebi sam gorí, nikomur na veselje, ne na žalost!« Boljšo definicijo – ali pa diagnozo – novega političnega obraza boste težko našli, Cankar pa ne skriva, da je v tej »pijači, ki se opaja sama«, in tem »ognju, ki sebi sam gorí«, nekaj bolezenskega, patološkega. »Kaj ni to znamenje bolezni hude?« sprašuje Peter, ki Jacinti dolino šentflorjansko – in obenem svojo bolezen – pokaže »s tako gesto, kot da bi materi nevesto kazal«.

Vsi skupaj ste osli!

Pohujšanje v dolini šentflorjanski, največkrat uprizorjeno Cankarjevo delo v času Cankarjevega življenja, je kritika novih obrazov, populizma, nativizma, lažnih novic, postresnične družbe in vodljivosti ljudstva. A Cankar ne skriva, zakaj je ljudstvo tako vodljivo in zakaj ga je mogoče tako zlahka zapeljati.

Prvič, tako zlahka ga je mogoče zapeljati zato, ker hoče biti zapeljano. »Jaz bi pa le rad vedel, kakšna je tista ženska in kaj počenjata, ko sta samá v brlogu,« dahne Notar. A tudi vsi drugi bi gledali, kaj počneta Peter in Jacinta. »Kaj bi pohujšaval, kjer je že vse pohujšano, kaj bi točil in silil, kjer je že vse pijano,« pravi Zlodej, ki lahko ugotovi le, da zanj tu ne bo dela. »Nedolžnosti ni, vse ceste so že izhojene, čednost frfotá radovoljna v pohujšanje in se komaj osmodi. Pozdravim devico, toliko da jo pogledam – že okoli vratú; in izkaže se, da ni devica.« Šentflorjanci so tako čednostni in čisti, da so »prehudičili hudiča«, kar v Sloveniji vedno znova izkusijo novi obrazi – ljudstvo, ki jih je izvolilo, jih takoj zatem nažene. In prehudiči. Tudi sam Cankar, veliki pohujšljivec (avtor Erotike, Vinjet in Hiše Marije Pomočnice), je v tem, da je pohujšljiv, več kot užival. Neki pasus je iz ruskega in češkega prevoda Hiše Marije Pomočnice črtal, češ da je pohujšljiv, v slovenski izdaji pa ga je pustil, rekoč: »Ravno zato, ker so slovenski narodnjaki, frakarji in fijakarji željni pohujšanja, naj ga pa imajo.«

Slovenci, ki ne marajo tujcev (migrantov, beguncev, priseljencev), takoj pokleknejo pred novim obrazom, ki ga sploh ne poznajo.

In drugič, ljudstvo je tako vodljivo zato, ker hoče biti vodeno. Celo Učitelj, sicer najmodrejši Šentflorjanec, utelešenje »čednosti doline šentflorjanske« (njene nedolžnosti, njene čistosti, njene rodoljubnosti, njene bogaboječnosti), ne more prehvaliti Petra, novega, mističnega, karizmatičnega voditelja doline šentflorjanske, ljubljenca publike-na-ukaz, ljubljenca ljudstva, ki ga lahko najameš in ki čaka gospodarja, kvaziničejanskega anarhista, ki izgleda tako, kot da je izumil kult osebnosti. Pazite: »Zdaj, ko je pred nami velik in svetál, ga prosimo odpuščanja za vse svoje hude misli in tajne očitke! Glejte in občudujte božja pota: na tako čuden način nam je bil poslan in razodet rodoljub, ki je po vseh svojih mnogoštevilnih čednostih in lastnostih ustvarjen za našega vodnika in prvoboritelja! Izpregledali smo, odkrite so nam nenadoma vse njegove zasluge za našo znanost in umetnost, za literaturo in politiko kakor tudi za napredek na gospodarskem polju – in za domovino sploh! Posebno pa še moram povdarjati, da je graščak Peter, naš nadvse zaslužni rodoljub, navdušen za narodno slogo in za vse druge svetinje, ter da nam je tudi v tem oziru vzgled in luč!«

Novi obrazi leta 2014: Miro Cerar in druščina po prepričljivi zmagi na volitvah

Novi obrazi leta 2014: Miro Cerar in druščina po prepričljivi zmagi na volitvah
© Matic Zorman

Izmed vseh govorov v Pohujšanju, ki ga je Cankar skolažiral iz svojih že objavljenih del (Iz življenja odličnega rodoljuba + V mesečini + Zgodbe iz doline šentflorjanske), je nemara še najbolj srhljiv prav tale, Učiteljev, saj lepo in jasno pokaže, da bi ljudstvo, ki slavi nove obraze, brez težav slavilo tudi diktatorja. Ni kaj, Cankar je leta 1907 res naredil hrup, ki se sliši vse do nas. Imel je prav – Slovenijo je mogoče objeti z enim samim pogledom. In z enim samim pogledom jo je mogoče tudi spoznati. Kot je zapisal v Krpanovi kobili, obračunu s špasteatrom tedanje dobe (z Govekarjevimi »narodnimi dramami«, tudi Martinom Krpanom, v katerem je bila glavna na odru Krpanova kobila): »V Sloveniji ne moreš o ničemer pisat, ne da bi zadel ob vse drugo in narod sam.«

Kritiki, ki so leta 1907 razsuvali Pohujšanje, so opozarjali, da se Cankar prezirljivo in zaničljivo norčuje iz publike, ki se mu odkrito studi (»Vsi skupaj ste osli, vredni Žabjeka in vislic«), da se ji »reži do ušes«, da so »ljudje, ki ploskajo in si od navdušenega smeha in naslade nad tako igro tiščijo trebuhe, zares doma v dolini šentflorjanski«, in da publika »ploska svoji lastni omejenosti«.

A prav to je bil njegov največji dosežek: da je slovensko publiko prisilil, da je navdušeno ploskala svoji lastni omejenosti.

In zdaj, ko »jadramo s polnim vetrom nazaj v 17. stoletje« in ko prihaja nova uprizoritev Pohujšanja (Cankarjev dom), bo dal slovenski publiki še eno priložnost, da ploska svoji omejenosti. Leta 1907 publika morda ni vedela, da ploska svoji omejenosti – zdaj, leta 2018, bo to vedela.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.