Vasja Jager

26. 1. 2018  |  Mladina 4  |  Politika

Če zavist bi gorela

Kandidaturo Klemenčiča za evropskega komisarja za človekove pravice so spodkopali tudi njegovi politični nasprotniki

Neizvoljeni Goran Klemenčič pravi, da mu je žal, da Slovenija še ni dosegla ustrezne stopnje zrelosti, da bi delovali enotno in podprli svojega kandidata.

Neizvoljeni Goran Klemenčič pravi, da mu je žal, da Slovenija še ni dosegla ustrezne stopnje zrelosti, da bi delovali enotno in podprli svojega kandidata.
© Borut Krajnc

Slovenski minister za pravosodje je kandidaturo umaknil tik pred zadnjim glasovanjem poslancev parlamentarne skupščine Sveta Evrope. Toda uspeh je dosegel že z uvrstitvijo v končni izbor skupaj s kandidatko iz Bosne Dunjo Mijatović in Francozom Pierre-Yvesom Le Borgnom. »Na zaslišanju je bil slovenski kandidat odličen in za uspeh mu je zmanjkalo le nekaj glasov,« je povedal eden od slovenskih članov parlamentarne skupščine Sveta Evrope, poslanec SD Jan Škoberne. So pa Klemenčičevi kandidaturi za evropskega ombudsmana pomembno škodovala podtikanja iz domačih logov.

Ko je vlada oktobra lani napovedala, da bo Klemenčiča uradno predlagala za komisarja, je poslanec SDS Vinko Gorenak sklical novinarsko konferenco in na njej ministra označil za človeka, »ki je zagotovo kršil človekove pravice veliko ljudem«. Očitke je podkrepil z navajanjem domnevnih Klemenčičevih grehov, med katerimi je poudaril domnevno zagovarjanje nekdanje notranje ministrice Katarine Kresal ob korupcijski aferi z najemom stavbe NPU; Klemenčič je bil njen državni sekretar in revizor naložbe. Nato je zasedel položaj predsednika KPK in si prislužil srd SDS z »znamenitim« poročilom o premoženjskem stanju predsednikov strank, ki je razkrilo sumljive denarne transakcije Janeza Janše. Tretji greh, ki ga je slovenskemu kandidatu za visoko evropsko funkcijo očital Gorenak, pa je bilo domnevno prikrivanje iranskega pranja denarja v banki NLB.

Gre za zavajanje. Klemenčič je leta 2008 odstopil s položaja sekretarja ministrice Kresalove prav zaradi nestrinjanja z njenimi načrti za najem prostorov za NPU pri podjetniku Igorju Pogačarju. Kasneje, ko je bil predsednik KPK, pa je ugotovil, da je ministričino delovanje ustrezalo definiciji korupcije, zaradi česar Kresalova še danes toži komisijo. Pri iranskem »pranju« denarja pa za zdaj ni prav nobenega dokaza, da je dejansko šlo za kazniva dejanja.

Zato pa je toliko več dokazov, da s premoženjem Janeza Janše nekaj resnično ni v redu. Res je, da je vrhovno sodišče poročilo Klemenčičeve KPK kasneje odpravilo, vendar ne iz vsebinskih, temveč iz procesnih razlogov, ker komisija pred objavo dokumenta Janši ni poslala osnutka v izjasnitev. Očitki o nepojasnjenem izvoru Janševega denarja so ostali in se od takrat še okrepili. Prav z opozarjanjem na to si je Goran Klemenčič v resnici prislužil bes stranke SDS.

Skoraj identične obtožbe kot Gorenak je tik pred odločilnim glasovanjem pred parlamentarno skupščino Sveta Evrope ponovil še posnetek, ki ga je na spletni strani objavil – kakopak – anonimni avtor. Ta je filmček opremil z glasbo iz mafijske trilogije Boter in podnapisi, v katerih je Klemenčiča povezal z ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem in »postkomunistično mrežo«. Čeprav je nesojeni komisar, ko je bil še predsednik KPK, opozarjal tudi na sporne poti Jankovićevega denarja.

Toda lažne novice so dosegle želeni učinek. »Klemenčiču je zmanjkalo deset glasov. Pri čemer so mi štirje poslanci skrajnih desnih opcij potrdili, da so ga sprva nameravali podpreti, a so si po ogledu omenjenega posnetka premislili. Tako da je ta zagotovo imel neki vpliv, ali je dejansko preprečil njegovo izvolitev, pa težko rečem,« je dejal poslanec Škoberne.

Sicer pa sta potvarjanje dejstev in podtikanje z videoanonimkami že nekaj časa modus operandi slovenske desnice. Leta 2016 jih je bila deležna tudi kandidatka za slovensko sodnico na evropskem sodišču za človekove pravice Nina Betetto. Anonimni nasprotniki so ji v spletnih posnetkih očitali prizadevanja za legalizacijo povojnih pobojev in ključno vlogo pri »politično motiviranem procesu Patria«.

V nasprotju s SDS je Klemenčičevo kandidaturo za evropskega komisarja podprlo 71 slovenskih nevladnih organizacij in akademikov, ki so v Strasbourg poslali dopis, v katerem so ministra označili za »človeka, ki je tudi z dosedanjim delom izkazal izrazito pripadnost varstvu človekovih pravic«. Med podpisniki so bili pravnik Ljubo Bavcon, penolog Dragan Petrovec, filozof Lev Kreft, pravnica Neža Kogovšek Šalamon, ustavni pravnik Andraž Teršek in nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic.

Nova komisarka za človekove pravice je nazadnje nepričakovano postala kandidatka BIH Dunja Mijatović. Pred zadnjim krogom glasovanja jo je javno podprl tudi Goran Klemenčič.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.