Resničnostni šov za elite

Zakaj zimske olimpijske igre v Pjongčangu nikogar ne zanimajo?

18-letni Jevgeniji Medvedevi (na fotografiji med njenim značilnim skokom z dvignjeno roko), najboljši umetnostni drsalki na ledu, že diha za ovratnik 15-letna Alina Zagitova, za njo pa že prihaja 13-letna Aleksandra Trusova.

18-letni Jevgeniji Medvedevi (na fotografiji med njenim značilnim skokom z dvignjeno roko), najboljši umetnostni drsalki na ledu, že diha za ovratnik 15-letna Alina Zagitova, za njo pa že prihaja 13-letna Aleksandra Trusova.
© Profimedia

Kot ste opazili, se je začela olimpijada v Pjongčangu. A če ste gledali skoke na srednji skakalnici, ste imeli občutek, da jih gledate le vi. Gledalcev skoraj ni bilo. Tu in tam je skakala in vpila kaka skupinica poljskih, nemških in norveških navijačev. In japonskih tudi. Morda je bil kje tudi kak slovenski navijač. Korejcev ni bilo na spregled. Potem pa nam je še televizijski komentator povedal nekaj, česar nismo mogli videti: da so tako rekoč vsi odšli. In to deset skokov pred koncem! Ja, gledalci so odšli pred skoki desetih najboljših skakalcev po prvi seriji! Precej nenavadno. Ne znajo gledati skokov? Kakšni gledalci pa so bili to? A po drugi strani – itak jih ni bilo. Pa sem poškilil še na biatlon – in na sankanje. Nič bolje. Še celo umetnostnega drsanja jim ni uspelo razprodati. Niti zdaleč. Ženski skoki? Nikogar.

Dobil sem občutek, kot da olimpijada Korejcev ne zanima. Dopuščam sicer, da si bodo Korejci množično ogledovali tekme v hitrostnem drsanju, ker pač njihovi hitrostni drsalci veljajo za favorite, toda da bi gledali hitrostno drsanje, jim ne bi bilo treba prirejati olimpijade – zadoščalo bi, da bi priredili svetovno prvenstvo v hitrostnem drsanju. Kar nas pripelje do vprašanja: če jih olimpijada ne zanima, zakaj jo potem prirejajo? Ali bolj splošno rečeno: zakaj mesta, kot je Pjongčang, sploh prirejajo olimpijske igre in podobne monumentalne športne prireditve? Zakaj se tako blazno grebejo?

Iz preprostega, povsem očitnega razloga: izgledati hočejo globalno, moderno in pomembno. Mesto, ki organizira olimpijado, izgleda globalno, moderno in pomembno, kot zgodba o gospodarskem, kulturnem in geopolitičnem uspehu – pač kot mesto, ki se je uspešno globaliziralo. Z organizacijo olimpijade ne pokaže le, da je »open for business«, temveč si kupi tudi vstopnico med globalno elito. Resda pa to vstopnico preplača: ko namreč organizira olimpijado, je prisiljeno organizirati tudi kopico tekem, ki nikogar ne zanimajo. Če hočeš med elito, moraš vstopnico preplačati, ali bolje rečeno, če hočeš vstopiti v veliko »igro modernosti«, potem se moraš – v duhu neoliberalnega diktata – najprej ponižati.

A to ni edino ponižanje, sploh pa ne najhujše, pravi južnoafriška profesorica Melissa Tandiwe Myambo (Conversation). Za začetek poglejte, kdo organizira olimpijade in druge masivne športne prireditve: Pjongčang organizira zimsko olimpijado, Tokio bo leta 2020 organiziral poletno olimpijado, Peking jo je organiziral leta 2008, Indija je leta 2010 organizirala igre Commonwealtha, Južna Afrika je leta 2010 organizirala svetovno prvenstvo v nogometu, Rusija ga bo organizirala letos, Katar ga bo organiziral leta 2022, Brazilija ga je leta 2014, dve leti kasneje pa je organizirala še poletno olimpijado. Ergo: organizirajo jih dežele, ki so zaostajale za velikim in vzvišenim Zahodom, potemtakem dežele, ki so skušale dohiteti Zahod. In Zahod je elitam teh hitro rastočih ekonomij rekel: če hočete biti globalni, moderni in geopolitično pomembni, če nas hočete dohiteti, če hočete biti kot Zahod, potem organizirajte olimpijado! Ali pa svetovno prvenstvo v nogometu!

In hitro rastoče ekonomije – dežele BRICS – zdaj počnejo natanko to, kar seveda pomeni, da denar, ki bi ga sicer porabile za socialne projekte, mečejo v obsceno drage – in vse dražje in dražje – olimpijade, obenem pa revnejši del prebivalstva preprosto izselijo in preselijo drugam, da bi lahko tam gradili nove stadione, arene in komplekse. Kako olimpijade in svetovna prvenstva v nogometu ustvarjajo popolne viharje deložacij, gentrifikacije, represije, javnega financiranja povsem nepotrebnih objektov in korporativnega plenjenja javne blagajne, je lepo popisal Dave Zirin v knjigi Brazil’s Dance with the Devil (2014). Olimpijade, ki naj bi pripeljale nove investicije, turiste ipd., pripeljejo le še večjo ekonomsko neenakost. Olimpijade so projekt elit, s katerim profitirajo le elite.

Ta igra »dohitevanja« – ta »igra modernosti«, po kateri hitro rastoče ekonomije nekaj veljajo le, če se držijo zahodnih standardov – pa je itak past, pravi Melissa Tandiwe Myambo. »Ko elite hitro rastočih ekonomij sprejmejo pravila sodobne igre modernosti in začnejo igrati po njih, na novo uprizorijo stoletja star manjvrednostni kompleks, ki jim ga je nekoč vcepil kolonialist. Ko sprejmejo pravila, so igro že izgubile. In to v več kot enem smislu. Ko te dežele pustijo, da jim nekdanji kolonialist definira polje tekmovanja, se odpovejo sposobnosti, da bi oblikovale svojo lastno definicijo ‘modernosti’ in ‘globalnosti’.« Elite hitro rastočih ekonomij so naravnost obsedene s tem »dohitevanjem« Zahoda (nekdanjega kolonialnega gospodarja), ki pa manjvrednostnega kompleksa – produkta kolonialne preteklosti – ne odpravi, temveč ga le še utrdi.

Prepad med Zahodom in preostalim svetom ostane, v hitro rastočih deželah, ki organizirajo olimpijado, pa se poveča socialni prepad med elitami in preostalim svetom – socialni stroški olimpijskih iger in svetovnih prvenstev v nogometu niso ravno majhni. Olimpijada, ki naj bi prinesla blaginjo, prinese blaginjo le elitam, teh pa je očitno premalo, da bi zapolnile areno srednje skakalnice.

»Show me the money!«

Toda hej: v karnevalskih očeh neoliberalnih elit je poglabljanje ekonomske neenakosti velik dosežek, celo znak globalnosti, modernosti in uspešnosti! Ekonomska neenakost je dobra, pravijo neoliberalci. In zakaj je dobra? Ker spodbuja večjo tekmovalnost! Kaj to pomeni, pa veste: ker spodbuja večjo tekmovalnost, se sama družba spreminja v športni megaspektakel – v vsakdanjo olimpijado, gladiatorski boj za preživetje.

Olimpijada, ki naj bi prinesla blaginjo, prinese blaginjo le elitam, teh pa je očitno premalo, da bi zapolnile areno srednje skakalnice.

Ni kaj, šport in neoliberalizem sta se res dobro ujela. Ne le da se je športno-industrijski kompleks bliskovito razmahnil prav v neoliberalni dobi, ampak je šport postal tudi najboljši prevajalec in interpret neoliberalne ideologije, ki – tako kot šport – glorificira tekmovalnost, individualizem, zmagovalno mentaliteto, voljo do moči in tako dalje. Šport se obnaša neoliberalno – prevzel je neoliberalna načela. Učinke tega vidite povsod: ljudje navijajo za globalne klube (globalne znamke, brende), ne pa za svoje, lokalne, bogati klubi so iz dneva v dan le še bogatejši, večina športnega bogastva se steka k nekaterim elitnim športom (v Evropi k nogometu, v Ameriki k »štirim velikim«, ameriškemu nogometu, bejzbolu, košarki in hokeju), drugi športi so bolj ko ne marginalizirani (da ne rečem getoizirani in slumizirani), dohodkovna neenakost v športu pa se naglo povečuje.

Recimo: nogometaši pri dobrih dvajsetih postajajo magnati. Ko je legendarni Stanley Matthews na začetku petdesetih let prejšnjega stoletja igral za Blackpool, je zaslužil 12 funtov na teden – ko so Waynu Rooneyju pred nekaj leti podaljšali pogodbo, je zaslužil 300 tisoč funtov na teden. Lanski Neymarjev prestop iz Barcelone v Paris Saint-Germain je stal 222 milijonov dolarjev, kar pomeni, da Neymar zdaj zasluži 537 tisoč funtov na teden, 76.738 funtov na dan, 3197 funtov na uro. Je to preveč? Očitno ne – ljudstvo ne bojkotira tekem, na katerih igra Neymar. Mediji ga zaradi tega ne psujejo. Novinarji ga ne sprašujejo: ali boste odstopili? Stomilijonski prestopi so postali nekaj povsem vsakdanjega. Philippe Coutinho je iz Liverpoola v Barcelono prestopil za 120 milijonov evrov, Ousmane Dembélé iz dortmundske Borussie v Barcelono za 105 milijonov, Paul Pogba iz Juventusa v Manchester United za 105 milijonov, Gareth Bale iz Tottenhama v Real za 100 milijonov. Časi, ko je Cristiano Ronaldo iz Manchester Uniteda v Real prestopil za tedaj rekordnih, iracionalnih in nepredstavljivih 94 milijonov, so le še preteklost. Vse se je zelo hitro odvrtelo. Carlos Tevez, ki igra za kitajski klub Shanghai Shenhua, je bolje plačan kot Neymar – na leto zasluži dobrih 38 milijonov evrov, Neymar pa »le« 30. Še malo, pa bodo klubi za prestope nogometnih zvezdnikov plačevali milijarde.

Argumentacije za bajno plačanost nogometašev pa so neoliberalne. Argumentacija št. 1: ti fantje žrtvujejo otroštvo in mladost, nogometu posvetijo življenje, toda njihova kariera se bo pri dobrih tridesetih – ali pa še prej – končala, zato si morajo v nekaj letih zagotoviti varno in preskrbljeno prihodnost! To je tipična neoliberalna mantra: vsak neoliberalni pezde je prepričan, da si mora v nekaj letih – ja, čez noč! – zagotoviti varno in preskrbljeno prihodnost.

Argumentacija št. 2: ti fantje res fizično garajo, nenehno tvegajo bolečine in poškodbe! Če ta neoliberalna ocena drži, potem je čudno le, da so delavci, ki delajo fizično, tako slabo plačani.

Argumentacija št. 3: ti fantje vzdržijo silovit stres, hude pritiske in strupeno, gladiatorsko, pasjo atmosfero na stadionih, kjer jih psuje 80 tisoč gledalcev! Natanko tako se vidijo neoliberalni podjetniki: vzdržijo stres, pritiske in gladiatorsko atmosfero, ljudje pa jih stalno psujejo. Neoliberalci se zlahka poistovetijo z nogometaši in drugimi vrhunskimi športniki.

Argumentacija št. 4: več ko ti fantje zaslužijo, višje davke plačajo – in višje davke ko plačajo, več lahko država troši! Težava je le v tem, da ti fantje – z Messijem in Ronaldom vred – davke utajujejo. Davki se jim upirajo, tako kot se upirajo neoliberalcem, ki vedno terjajo davčno reformo, davčno razbremenitev, razdavčenje kapitala.

Baron Pierre de Coubertin, ustanovitelj modernega olimpijskega gibanja, je mešanju razredov itak ostro nasprotoval.

Argumentacija št. 5: če nogomet preveč omejuješ in reguliraš, potem ekonomsko ne bo rasel, zato plač nogometašev ne smemo omejevati! To neoliberalci trdijo tudi sicer (če podjetja omejujemo in preveč reguliramo, ne morejo rasti), zato so menedžerji preplačani in zato tako huda diskrepanca med plačami menedžerjev in plačami delavcev.

Diskrepanca med najbolje in najslabše plačanimi nogometaši je tipično neoliberalna. Ne, kričijo neoliberalci: menedžerji niso preplačani! In ne, tudi nogometaši niso preplačani! Pa so. In to zelo. Lara Yaldo in Lior Shamir, analitika z michiganske univerze Lawrence Technological University, sta lani plače 6082 nogometašev, ki igrajo v evropskih klubih (2016–2017), pretehtala na podlagi 55 atributov (zadetki, podaje, agresivnost, agilnost, moč, pregled nad igro, hitrost, pospeševanje, obvladovanje žoge ipd.) in ugotovila, da bi moral biti najbolje plačan Lionel Messi, za njim pa bi se morali zvrstiti Cristiano Ronaldo, Luis Suarez, Neymar, David De Gea in Mesut Özil, toda obenem se je izkazalo, da je prav Messi najbolj preplačan nogometaš na svetu, saj mu je računalniški model, ki sta ga ustvarila Yaldova in Shamir, tedensko plačo postavil na 235 tisoč evrov, kar je več kakor dvakrat manj, kot znaša njegova dejanska tedenska plača. Ja, nogometaši so preplačani.

In tu je še argumentacija št. 6: če ti fantje ne bi toliko zaslužili, bi ves ta denar pobrali lastniki klubov, kar pa ne bi bilo pravično, mar ne?! Res je, to ne bi bilo pravično. A tudi to, da nogometaši toliko zaslužijo, ni ravno pravično – pravično bi bilo, če bi znižali cene vstopnic, dresov in televizijskih pravic, ki dražijo kabelske pakete. Nogometaši so tako zelo plačani zato, ker tako zelo odirajo fene.

Nešportni duh neoliberalizma

Športna industrija, ki bajno služi z vstopnicami, sponzorstvi, televizijskimi pravicami in prodajo licenčnih izdelkov (npr. dresov), resda uradno še vedno zaostaja za farmacevtsko in avtomobilsko, ki na leto obrneta več kot bilijon dolarjev, toda če v športno industrijo, ki je morda balon (hej, kdo ve?), štejete tudi športne stavnice, ki menda na leto obrnejo skoraj bilijon (del tudi ilegalno, se razume), potem lažje razumete, zakaj so velike športne prireditve – olimpijade in svetovna prvenstva v nogometu – vlečni konji neoliberalne dobe.

Lahko rečete to, kar je pred nekaj leti rekel Mike Marqusee (Green Left Weekly): šport ni preslikava neoliberalne ideologije! Češ: v športu vendarle velja načelo kooperativnosti (solidarnosti, kolektivnosti), ki ga neoliberalizem zavrača. V športu se »genialni« posameznik žrtvuje za dobro kolektiva, neoliberalizem pa od kolektiva pričakuje in terja, da se žrtvuje za dobro »genialnih« elit. Zakon džungle, ki ga slavi neoliberalizem, v športu ne pride v poštev. Šport se igra po pravilih, neoliberalizem pa pravila – regulacije – zavrača, saj slavi prosti, deregulirani trg, v katerem vidi motor brezmejnega kopičenja in bogatenja. »Brez regulacije šport izgine,« pravi Marqusee. In seveda: »Cilj kapitalistične tekme je eliminacija – ali prevzem – tekmeca. V športu pa potrebuješ nasprotnika, če hočeš preživeti in se v naslednji tekmi ali naslednji sezoni vrniti, s čimer se tekmovanje začne znova.« Tega pa v neoliberalizmu – ekstremnem kapitalizmu – ni.

Zakaj doping vedno vse tako šokira in zgrozi, ni jasno. Mar ni doping nekaj tako rekoč samoumevnega in neizbežnega? Mar ne sodi v neoliberalno standardno opremo?

Neoliberalizem morda res ni preslikava športa, a se dela, da je. In veliki trik neoliberalizma, Keyserja Sözeja sodobnega sveta, je v tem, da se dela, da je kot šport, da torej deluje po športnih – tako rekoč viteških – načelih. In trik mu je uspel: ustvaril je vtis, da se obnaša športno, da živi športno in da deluje po športnih načelih. Kar seveda ni res. Vse hujša ekonomska neenakost dokazuje, da se ne obnaša športno. Apokaliptične podnebne spremembe dokazujejo, da se ne obnaša športno. In tudi negotovost, stres in strah, ki jih zbuja, dokazujejo, da se ne obnaša športno. Kdor hoče ta vse stresnejši, vse grotesknejši in vse ekstremnejši kapitalizem preživeti, potrebuje vse več dopinga. Legalnega in ilegalnega.

Neznosna čistost športa

Nekateri ruski športniki v Pjongčangu nastopajo pod olimpijsko zastavo, ker je Mednarodni olimpijski komite Rusiji prepovedal udeležbo na olimpijadi – zaradi dopinga, kot vemo. Država – Putinova Rusija – naj bi bila ruskim športnikom na olimpijadi v Sočiju zarotniško zagotovila doping. Škandal! Kriminal!

To, da bi kako državo – magari športno velesilo – suspendirali ter ji prepovedali nastop na olimpijskih igrah, je brez primere, govori pa o strašni paniki, že kar histeriji, ki jo povzroča doping. Spomnite se le Lancea Armstronga ali Marije Šarapove.

Šport mora ostati čist!

Stebri družbenega reda, ki so bili nekoč obsedeni s čistostjo ženske, so zdaj obsedeni s čistostjo športa. Kar je kakopak presenetljivo: kako naj bi šport, ki ga vse bolj vodijo načela neoliberalne ideologije, ostal čist, ni jasno. Toda: če hoče neoliberalizem ostati čist, potem mora čist ostati tudi šport. Ker je šport neoliberalna vizija trga, mora biti čist – če je šport čist in pošten (vsak lahko zmaga, rezultat je nepredvidljiv), pomeni, da je čist in pošten tudi trg. Če bi se izkazalo, da so vrhunski športni rezultati – zmage, dosežki – produkti dopinga, da torej temeljijo na goljufiji, potem bi se ustvaril vtis, da tudi neoliberalizem – s kapitalističnimi dobički, zmagami in dosežki vred – temelji na goljufiji.

A Rusiji bi težko očitali, da ni ravnala v skladu z neoliberalnim etičnim kodeksom, ko je skrivaj financirala doping svojih športnih elit – neoliberalci od države terjajo, da z državnim denarjem financira, sponzorira in subvencionira zasebne projekte elit. Elite so do tega upravičene, pravijo, saj sicer ne bodo vzdržale tekme s tujimi, večjimi korporacijami in investitorji. Če hoče podjetje preživeti na trgu, potrebuje doping.

Zakaj doping vedno vse tako šokira in zgrozi, ni jasno. Mar ni nekaj tako rekoč samoumevnega in neizbežnega? Mar ne sodi v neoliberalno standardno opremo? Mar ne bi bilo presenetljivo in šokantno, če ga ne bi bilo? Samo pomislite: šport je huronski, velikanski, strašanski globalni biznis, dalje, vsak dan padajo novi in novi finančni rekordi, denarja je na pretek, dalje, pritiski na športnike so hujši kot kadarkoli (zmage, medalje, rekordi), dalje, zahteve po uspešnosti, učinkovitosti, produktivnosti in konkurenčnosti, ki jih je neoliberalizem že davno prelevil v venček narodnih, so brezmejne, in končno, že samo dizajniranje hitrejše in eksplozivnejše športne tehnologije – hitrejših kopalk, hitrejših smuči, hitrejših bobov ipd. – deluje kot tehnološki »doping«. Pa vendar vsi pričakujejo, da bodo športniki notranje čisti, tako rekoč brezmadežni – nobenega dopinga, nobenih poživil, nobenih nedovoljenih sredstev, nobenih goljufij. A res? Se v času, ko vsi po malem goljufajo, da bi preživeli na trgu (ženske si lepoto krepijo z operacijami in liftingi, »maratonci« se filajo z energetskimi tablicami in želeji, šoferji uporabljajo GPS, da bi prej prišli na cilj, študentje pred izpiti jemljejo amfetamine, da se laže zberejo, rockerji snifajo, da bolj energično nastopajo, igralcem golfa z laserjem ostrijo vid ipd.), pričakuje, da se bodo športniki v boju za preživetje na morilskem, a lukrativnem trgu zanašali le na svoje golo telo, jasno, v spregi s svojo golo dušo? Nehajte.

Analitika z michiganske univerze sta plače 6082 nogometašev pretehtala na podlagi 55 atributov in ugotovila, da je prav Messi najbolj preplačan nogometaš na svetu.

Analitika z michiganske univerze sta plače 6082 nogometašev pretehtala na podlagi 55 atributov in ugotovila, da je prav Messi najbolj preplačan nogometaš na svetu.
© Profimedia

Čistost športa in s tem neoliberalizma očitno ogroža le doping. FIFA se lahko znajde sredi korupcijske afere, ki bi odnesla diktatorja (in ga tudi je!), toda Coca-Cola, Adidas, McDonald’s in Visa z njo ne prekinejo sponzorskih pogodb, olimpijade in svetovna prvenstva v nogometu so lahko pridobljeni s podkupovanjem, toda nihče ne grozi z bojkotom, katarske stadione, na katerih bodo igrali tekme svetovnega prvenstva v nogometu, lahko gradijo novodobni sužnji, ki med gradnjo množično umirajo, toda nihče ne grozi z bojkotom, Lionel Messi lahko utajuje davke, toda sponzorji se mu ne odpovejo, afere Tigerja Woodsa so, kot je izračunal ekonomist Victor Stango (Kalifornijska univerza v Davisu), lahko delničarje njegovih sponzorjev, med katerimi je tudi Nike, stale 12 milijard dolarjev, toda Nike pogodbe z njim ne prekine, Cristiana Ronalda lahko obtožujejo posilstva, toda sponzorji ga ne zapustijo – tudi nihče mu ne zagrozi z bojkotom, še najmanj gibanje #MeToo. In ne, nihče ga ne izreže iz tekme – kot so Kevina Spaceyja iz Scottovega filma Ves denar sveta. Ko pa pri športniku odkrijejo doping, je takoj vsega konec – vsi sponzorji ga odpikajo.

V obsedenosti s čistostjo športa in športnikov je nekaj globoko neoliberalnega, pa ne le zato, ker hoče neoliberalizem v svoji čistosti izgledati kot preslikava čistosti športa in športnikov, temveč zato, ker športnik, ki vrhunske rezultate dosega izključno s svojim golim telesom, s svojo golo dušo, s svojim delom, s svojo »genialnostjo«, s svojimi nadčloveškimi, nadzemeljskimi, nadnaravnimi sposobnostmi, ustreza neoliberalni viziji kapitalističnega podjetnika kot nadčloveškega, nadzemeljskega, nadnaravnega bitja, ki vse dosega s svojimi »genialnimi« sposobnostmi – brez zvez. V neoliberalnih očeh je podjetnik kot športnik – ničesar ne dobi po zvezah. Športnik ne more zmagati po zvezah. Zlate medalje ne more osvojiti po zvezah. Svetovni prvak ne more postati po zvezah. Neoliberalci si domišljajo, da tudi sami ničesar ne dobijo po zvezah.

Vrhunske športne rezultate in visoke poslovne dobičke lahko ustvarjajo le »čisti« ljudje!

Preberite le roman Atlas Shrugged, ki ga je leta 1957 objavila Ayn Rand – ko se John Galt in drugi »genialni« podjetniki odločijo za štrajk, se družba, zgodovina in razvoj ustavijo. Konec sveta! Galta in njegove bi danes našli med transhumanisti – med podjetniki, ki so tako »genialni«, da so upravičeni do večnega življenja, nesmrtnosti.

Ne le da se je športnoindustrijski kompleks bliskovito razmahnil prav v neoliberalni dobi, ampak je šport postal tudi najboljši prevajalec in interpret neoliberalne ideologije.

Ja, neoliberalci s športnimi metaforami upravičijo obstoj elit. In ja, športniki se morajo obnašati kot navadni ljudje (golo telo brez dopinga, brez goljufij), da bi ustrezali neoliberalnemu idealu čiste rase, ki je gensko bolje predisponirana od večine, okej, od tistih 99 odstotkov. Baron Pierre de Coubertin, ustanovitelj modernega olimpijskega gibanja, je mešanju razredov itak ostro nasprotoval.

Legalizirajmo doping!

Neoliberalna ideologija narekuje tempo, ki kliče doping. Ali bolje rečeno: neoliberalna ideologija narekuje tempo, ki je eno z dopingom. In glede na to, da se neoliberalizem zdaj, po koncu krize, vrača v divji, kruti, brutalni obliki, čistejši kot kadarkoli, se zdi šport brez dopinga nemogoč. Ne, dopinga ne bodo opustili. Da bi športniki izpolnili neoliberalna pričakovanja in preživeli na trgu, bodo potrebovali kvečjemu še močnejši in učinkovitejši doping, recimo »genski doping«, ki ga zagotavlja »genska terapija«. O tem, da bi »genska terapija« dramatično povečala športnikovo učinkovitost (njegovo moč, mišično maso, storilnost ipd.), ni dvoma, še toliko bolj, ker bi športnik bolečino doživljal kot užitek, kakor tudi ni dvoma, da je neizogibna – ker je izredno težko izsledljiva.

Jasno, genska terapija je etično nesprejemljiva. Pa kaj? Neoliberalizem se ne meni za etiko. Genska terapija je zelo tvegana. Pa kaj? Neoliberalizem je družba visokega tveganja. Genska terapija je tudi smrtno nevarna. Pa kaj? Profit ima prednost pred življenjem.

Kdor bo hotel preživeti to silno in strašno neoliberalizacijo družbe, bo itak potreboval genski doping. Neoliberalci že kurijo kres: mar ne bi bilo zabavno, če bi doping kar legalizirali? Če bi torej šport – pač v duhu neoliberalnega diktata – deregulirali, športnikom pa rekli: počnite, kar hočete! Vse je dovoljeno!

Šport bi postal ultimativni resničnostni šov. Imel bi orjaški donos. Elite, ki bi služile z njim, bi orgazmirale.

A po drugi strani: ko so ob koncu 19. stoletja koncipirali olimpijado, so jo koncipirali kot resničnostni šov za elite.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev