Urša Marn

16. 2. 2018  |  Družba

Kapital, Slovenije vladar

Zakon o razlastitvi za zasebne žepe

Aleš Cantarutti, državni sekretar na ministrstvu

Aleš Cantarutti, državni sekretar na ministrstvu za gospodarski razvoj
© gov.si

Lex Magna naj bi bil izjema, enkraten primer, s katerim je vladajoča politika zasebni interes multinacionalke Magna Steyr razglasila za javni interes. Toda to, kar naj bi bilo izjema, je z zakonom o spodbujanju investicij postalo pravilo. Po novem bo lahko država prisilno razlastitev oziroma odkup zemljišča po ceni, nižji od tržne, izpeljala vsakič, ko bo na mizo dobila dovolj mamljivo ponudbo zasebnega vlagatelja. Pogoj je, da bo šlo za strateško naložbo, to je, da bo vredna vsaj 40 milijonov evrov, da bo prinesla vsaj 400 novih delovnih mest in da bo investitor v Sloveniji vztrajal vsaj deset let. Če bodo ti pogoji izpolnjeni, bo mogoče v imenu javne koristi poseči v zasebno lastnino.

Težava te rešitve je, da gospodarski interes neposredno enači z javnim. Toda javni interes je veliko več kot nova delovna mesta, gospodarska rast in davščine, ki jih država pobere podjetjem. Javni interes je tudi, da v okolje ne vnašamo umazane industrije in da za potrebe prehranske oskrbe ohranjamo kmetijska zemljišča. Na ministrstvu za gospodarski razvoj, kjer so pripravili sporni zakon, poudarjajo, da naj bi se ne posegalo na kmetijska zemljišča, temveč bi se zasebnim vlagateljem ponudila zemljišča, ki so v občinskih prostorskih načrtih že predvidena za industrijsko rabo. V poštev naj bi prišla predvsem degradirana območja, ki jih je v Sloveniji več kot tisoč in so bila v preteklosti že namenjena industriji. To je sicer hvalevreden načrt, a bodimo stvarni: občine lahko namembnost zemljišč v svojih prostorskih načrtih kadarkoli spremenijo. Današnja kmetijska zemljišča lahko že jutri postanejo industrijska oziroma se namenijo pozidavi. V trenutku, ko dovolimo, da politiko poseganja v prostor narekujejo predvsem zasebni vlagatelji (domači ali tuji), smo bitko že izgubili. In bitka za zdaj ne gre v prid čistemu okolju in prehranski samooskrbi. Slovenija je po obsegu obdelovalnih kmetijskih zemljišč že zdaj na repu evropskih držav. Imamo le še okoli 180 tisoč hektarjev njiv in vrtov oziroma 850 kvadratnih metrov na prebivalca. Od leta 1970 do danes je bilo v Sloveniji pozidanih več kot sto tisoč hektarjev kmetijske zemlje in jih bo še več, saj je v veljavnih prostorskih načrtih občin za pozidavo predvidenih dodatnih 57 tisoč hektarjev kmetijskih zemljišč.

Današnja kmetijska zemljišča lahko že jutri postanejo industrijska oziroma se namenijo pozidavi. V trenutku, ko dovolimo, da politiko poseganja v prostor narekujejo predvsem zasebni vlagatelji (domači ali tuji), smo bitko že izgubili.

Zato ni vseeno, kakšna pravila postavimo, da bi pritegnili vlagatelje. Vse pač ne bi smelo biti dovoljeno. »Nikakor ne moremo privoliti v to, da bi nam država lahko v nasprotju z našo voljo odvzela nepremičnine, bodisi zemljišča bodisi stanovanjske objekte, da bi lahko tuje ali domače podjetje ustvarjalo dobičke,« je pred sprejetjem zakona svaril Uroš Macerl, predsednik naravovarstvenega in okoljevarstvenega društva Eko krog.

Žrtvovati okolje v imenu višje gospodarske rasti je neokusno. Enako kot je neokusna izjava državnega sekretarja na ministrstvu za gospodarski razvoj Aleša Cantaruttija, da »žal živimo v svetu, v katerem smer razvoja določa kapital«.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.