In če bi delavci najeli kapital?

V Sloveniji na delavske odkupe še vedno gledamo s spominom na državni socializem

Eno redkih podjetij, kjer so lastniki tudi zaposleni, je Domel iz Železnikov

Eno redkih podjetij, kjer so lastniki tudi zaposleni, je Domel iz Železnikov
© Borut Krajnc

V korporacijah, ki sestavljajo velik del sodobnega gospodarstva, lastništvo produkta pripada odsotnim lastnikom; odsotnost teh je v delu, ki ga ne opravljajo. To se nam zdi nadvse normalno, lastnik kapitala je bil in vedno bo lastnik podjetja in produkta, ki ga v podjetju proizvedejo. Vendar pa taka ureditev ni samoumevna. V Ljubljani imamo taksi službo, ki voznikom oddaja dispečersko službo, centralo in po potrebi avtomobil. Voznik je sam odgovoren za pokritje teh stroškov in stroškov bencina, vendar je tudi popolni lastnik vsega denarja, ki ga dobi od strank. Bistvo primera je v tem, da se lastništvo ekonomske dobrine ali storitve v nastanku definira ob sklenitvi najemne pogodbe, smer pogodbe pa določa lastnika produkta. Ko razmišljamo o ekonomskih ureditvah, ki omogočajo bolj egalitarno distribucijo premoženja, ne smemo mimo alternative, s katero institucijo zaposlitve obrnemo na glavo. Namesto da bi lastnik kapitala najemal delavce, lahko delavci, združeni pod eno pravno osebo, najamejo kapital in si s tem prisvojijo celoten produkt. Alternativa odsotnemu lastništvu je delavsko lastništvo.

Morda bo za bralca presenetljivo, da je zadnjih 40 let vse več delavskih odkupov prav v meki sodobnega korporativnega kapitalizma. V ZDA so v sedemdesetih letih ugotavljali, da so lastniki večkrat zelo motivirani za prodajo podjetja delavcem. Delavski odkup, če je pravilno izpeljan, je za podjetje boljša možnost, ker omogoča likvidnost brez kotiranja na organiziranem trgu, hkrati pa se podjetja z njim izognejo sovražnim prevzemom, špekulacijam z vrednostjo delnic ali stroškovnemu hujšanju podjetja, ki skoraj brez izjeme pade na ramena delavcev. Težava je bila v tem, da ni bilo nikakršnega modela, ki bi delavcem dovoljeval rutinske odkupe delnic. Prav tako jim prevzema niso dovoljevale njihove denarnice. V ta namen so definirali posebne sklade ESOP (employee stock ownership plan), ki omogočajo inkluzivni delavski odkup brez začetne finančne participacije in brez osebne odgovornosti delavcev, hkrati pa zagotavljajo številne davčne ugodnosti.

Morda se zdi presenetljivo, a vse več delavskih odkupov je zadnjih 40 let prav v meki sodobnega korporativnega kapitalizma, v ZDA.

ESOP omogoča delavcem delni ali popolni prevzem matičnega podjetja. Sklad navadno vzpostavi kar podjetje, obstaja pa več načinov, kako delnice prenesti na delavske račune v tem skladu. Najpogosteje je mehanizem prevzema odkup s finančnim vzvodom. Podjetje ali sklad se zadolži pri banki, za poroštvo pa ponudi delnice. Denar se nato prenese na sklad, ki naenkrat odkupi dogovorjeno število delnic podjetja. Sklad je dolžen odplačevati posojilo, zato vsak mesec prejme del dobičkov podjetja – preden so ti obdavčeni! – in z njimi odplačuje glavnico in obresti. Če dobički ne zadostujejo za plačevanje mesečnega obroka ali pa se s tem ne strinjajo morebitni preostali predhodni lastniki, podjetje na sklad vsak mesec prenese del plačne mase. Vse to je stvar vnaprejšnjega dogovora, ki ga sklenejo delavci in lastniki. Delnice se prek sklada ESOP prenašajo na delavce proporcionalno z odplačanim dolgom. Ko je dolg v celoti odplačan, delavci prevzamejo lastništvo podjetja.

Skladi, kot je ESOP, zagotavljajo prednosti za delavce in obstoječe lastnike. Na eni strani odprejo trg in povečajo likvidnost delnic pri družbah, ki ne kotirajo na borzi. S tem sklad ponudi alternativo za lastnike, ki delnice prodajajo, hkrati pa se hočejo izogniti tveganju, ki nastane z dogovorom o odlogu plačila za odkup delnic. Poleg tega ameriška zakonodaja prodajanje delnic skladom ESOP spodbuja z nižjimi davki, ki jih morajo lastniki plačati na kapitalski donos od prodaje delnic delavcem. Tudi delavci s participacijo v skladu ESOP pridobijo veliko. Prvič, udeleženi so pri delitvi dobičkov. Navadno se velik del dobičkov razdeli med delavce v obliki letnega bonusa, vendar obstajajo tudi drugi mehanizmi, ki omogočijo financiranje investicij z odloženimi bonusi. Namesto da bi se celoten dobiček prelil v bonuse lastnikov, se lahko vzpostavi notranji kapitalski trg, na katerem delavci del dobičkov posodijo podjetju, to jih vloži v fizični kapital, novo tehnologijo in zaposlovanje, kasneje pa se posojilo z obrestmi vred povrne delavcu. Lep primer takega internega finančnega trga najdemo pri Mondragonu v Španiji, ki sicer ne sodi v program ESOP, je pa v lasti delavcev. Poleg udeležbe pri dobičku so delnice delavcev tudi nekakšen pokojninski program. Če je podjetje poslovno uspešno, se vrednost delnic povečuje. Delavci niso primorani plačevati davkov za povečevanje vrednosti delnic, dokler jih ob odhodu iz podjetja ali upokojitvi ne prodajo. Ameriška zakonodaja pa omogoča, da delnice prenesejo na pokojninski program, pri čemer so davki na kapitalski donos še nižji.

Ekonomisti že več let navdušeno raziskujejo bogato zakladnico delavskega lastništva v ZDA. V največji študiji, objavljeni leta 2013, ki je obravnavala skoraj 700 podjetij, so avtorji Joseph Blasi, Douglas Kruse in Dan Weltmann za podjetja s skladi ESOP ugotavljali izboljšanje produktivnosti, dobičkonosnosti in drugih splošnih kazalnikov uspešnosti. Izkazalo se je, da so programi ESOP obvarovali številna delovna mesta. Na vsake štiri odpuščene delavce v konkurenčnih podjetjih je bil v času krize odpuščen samo en delavec lastnik. Za podjetja z delavskim lastništvom sta bili značilni tudi 2,4 odstotka višja letna prodaja in 2,3 odstotka povečana prodaja na zaposlenega. Prav tako so hitreje rasle plače, v povprečju so bile kar 5 do 12 odstotkov višje od plač v primerljivih podjetjih. Podjetja ESOP so po stopnji preživetja močno prehitela konkurenco. V nekem obdobju je preživelo kar 77,9 odstotka prvih, vrata pa je zaprlo ali doživelo prevzem 37,7 odstotka klasičnih podjetij. Odličnost se je pokazala tudi pri produktivnosti, vendar samo v podjetjih, ki so delavsko lastništvo kombinirala z odločevalsko pravico. Ekonomisti so podjetja s skladi ESOP razvrstili v tri skupine glede na obseg delavske participacije pri odločanju. V podjetjih, ki so delavcem prodala delnice s polno odločevalsko pravico, je produktivnost glede na konkurenčna neolastninjena podjetja zrasla za 8 do 11 odstotkov, podjetja sredinskega ranga so dosegla nižjo rast, od 2,1 do 2,4 odstotka, tista v zadnji skupini, ki so prodala delnice brez odločevalske pravice, pa so celo nazadovala glede na konkurenco.

Izkušnje kažejo dobro prakso. V ZDA so leta 2017 prešteli 11 tisoč podjetij s skladi ESOP, ki so združevala 28 milijonov zaposlenih in zavzela približno 8 odstotkov celotnega delniškega kapitala v Združenih državah Amerike. Vendar pa delavsko lastništvo ni omejeno na Ameriko, podobni namenski skladi so del gospodarstva širom po svetu. V Franciji so z namenom spodbujanja delavskih nakupov oblikovali nov zakon PACTE; v Španiji so pripravili sklad za delavsko solastništvo globalnega podjetja Repsol; brati je mogoče tudi o številnih primerih iz Nemčije, Italije, Avstralije, Velike Britanije, Indije in Tajske. Logika za skladi za delavske odkupe je preprosta – davčne spodbude motivirajo lastnike za prodajo deležev podjetij delavcem, zakonodaja pa hkrati omogoča delavske odkupe z vzvodom, torej brez osebne finančne odgovornosti, kar obe strani motivira za dogovor. V Sloveniji na delavske odkupe še vedno gledamo s spominom na samoupravljanje, na državni socializem, čeprav ta nima niti teoretične niti praktične skupne podlage s podjetji, ki jih olastninijo delavci. Vendar bo v odsotnosti ustrezne zakonodaje kapital še naprej sledil svojim notranjim tendencam in težil k donosnejšim – vendar ne nujno družbeno koristnejšim – vlaganjem na delniške trge.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.