Urša Marn

23. 3. 2018  |  Mladina 12  |  Družba

Sindikalni darvinizem

So solo akcije sindikatov le začasen zdrs ali trend, ki vodi v konec sindikalne solidarnosti?

Leta 2016 so bili sindikati še enotni

Leta 2016 so bili sindikati še enotni
© Borut Krajnc

»Sindikati, še posebej sindikati javnega sektorja, so zapadli v ekonomistično logiko. Vsak se bori za ozke ekonomske (plačne) interese svoje baze,« opozarja sociolog dr. Miroslav Stanojević, vodilna avtoriteta na področju sindikatov pri nas. Namesto da bi se sindikati povezovali in sodelovali, se ločujejo in med seboj tekmujejo. Solidarnost se spreminja v konkurenčnost. To se je še posebej pokazalo v zadnjem času, ko so si sindikati javnega sektorja prizadevali za dvig plač svoji bazi. Solo akcijo so izvedli policisti, sledili so jim gasilci, pa zdravniki in na koncu še učitelji. Januarja je stavkalo šestnajst sindikatov javnega sektorja, tudi Visokošolski sindikat Slovenije, ki ga vodi dr. Marko Marinčič. Ta sindikat ima približno 800 članov s področja visokega šolstva. Nato je februarja stavkal Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture (Sviz), ki ima 38.000 članov, pokriva pa vse ravni izobraževanja, od vrtcev do univerz. Javnost je bila zaradi teh ločenih akcij zmedena. Ni ji bilo razumljivo, zakaj visokošolski učitelji ne nastopajo skupaj z osnovnošolskimi in srednješolskimi učitelji in zakaj niso vsi člani enega sindikata. Kaj je povzročilo razkol med njimi? Zakaj je prišlo do tolikšne fragmentacije stavk in sindikalnih zahtev? Ali porast solo akcij pomeni, da stari rek »v slogi je moč« danes ni več učinkovit? Je v pogajanjih mogoče doseči več ločeno kot skupaj? Je v družbi, ki poveličuje konkurenčnost, lažje zmagovati s samostojnim kot pa s kolektivnim nastopom? Branimir Štrukelj, glavni tajnik sindikata Sviz, odkrito priznava, da je bila solo akcija njihovega sindikata zdrs od običajnega načina nastopanja. Še vedno je vnet zagovornik sindikalne solidarnosti in povezovanja.

Vendar hkrati pravi: solo akcije so se izkazale za uspešnejše. Ultimativen dokaz za to so solo akcije zdravniškega sindikata Fides. Ta se prav nič ne ozira na položaj drugih javnih uslužbencev, zanima ga le položaj lastne baze, pa še tu izključno vprašanje plač, ne pa tudi druge tematike s področja delovnega razmerja, z nikomer se nikoli ne povezuje, na koncu pa mu vedno uspe doseči vse ali pa vsaj večino tistega, kar zahteva. »Fides je pojem za osredotočenost na ozke, ekonomistične interese,« pravi Miroslav Stanojević. Težava je, ko se ta oportunistični pristop začne kot virus širiti na vso sindikalno sceno. Marko Marinčič temu boju vseh proti vsem pravi sindikalni darvinizem. Cehovski oziroma poklicnointeresni pristop je po njegovem prepričanju v nasprotju s poslanstvom sindikatov v današnjem času. »Prihodnost sindikatov je samo v sodelovanju, tudi v sodelovanju s sindikati zasebnega sektorja, ki so se pri izboljševanju svojega položaja že pogosto v preteklosti učinkovito naslonili na sindikate javnega sektorja. Značilen primer take soodvisnosti je vprašanje minimalne plače.« Gre tudi za to, kako javnost dojema sindikalni boj. »Prebivalci naj zaposlene v javnem sektorju še naprej razumejo kot izvajalce zdravstvenih, izobraževalnih, varnostnih, socialnih in drugih storitev, ki jih nujno potrebujejo, ne pa kot grupacije, ki se druga zoper drugo prerivajo za večji delež javnega proračuna.«

Vendar bi bilo zgrešeno misliti, da so to tekmo proti dnu prvi začeli sindikati.

Soliranje sindikatov je povzročila vlada, ker je šla v ločena pogajanja s policisti in nato še z zdravniki. S tem je ponudila model za vse ostale sindikate javnega sektorja.

»Soliranje sindikatov je povzročila vlada, ker je šla v ločena pogajanja najprej s policisti, nato pa še z zdravniki. S tem je ponudila model za vse ostale sindikate javnega sektorja,« pravi Stanojević. Podobno razmišlja Marinčič: »Razkol med sindikati javnega sektorja je povzročila oportunistična vladna koalicija, ki je pristala na idejo, da za ministrom pride zdravnik, vsi ostali pa so nepomembni, saj nimajo neposrednega vpliva na zdravje in počutje državnega funkcionarja.« Prepričan je, da bi sindikati dosegli več, če bi se z vlado pogajali skupaj namesto ločeno. »Predlagal bi celo odpoved zdravniške in policijske kolektivne pogodbe, ki sta zaradi mehkužne vladne politike porušili razmerja. Dr. Cerar je dopustil podpis zdravniškega sporazuma, nato se je pred sindikalnim plazom umaknil v volilno kampanjo. Zdaj pa s prstom kaže na Sviz, sindikat, kateremu je najprej sam obljubil dodatne privilegije, dan pozneje pa se je zvrnil v prepad. Zakaj ni že prej opazil, da ima pod nogami brezno?« Če bi se vlada s sindikati pogajala hkrati, bi se po Marinčiču lahko zanesla na njihovo avtokontrolo. »Prisilila bi jih lahko, da se med seboj omejujejo. Počivavškova koordinacija je bila tak klub državotvornega mazohizma, v katerem smo se sami med seboj že skoraj bičali, če je imel kdo pretirane zahteve. Toda Miro Cerar se je rajši priročno izgovoril na pohlepni Sviz in se umaknil.«

Logično je, da je sprememba družbenega sistema ob osamosvojitvi prinesla tudi pluralizacijo sindikalnega gibanja kot antipod prejšnji monolitni organizaciji. Ta proces je pomembno prispeval k demokratizaciji družbe. Težava pa je, ker se ni ustavil. Slovenska sindikalna scena se vse bolj drobi. Po mnenju Stanojevića sicer slovenski sindikati niso nič slabši od sindikatov v drugih okoljih. Prav nasprotno. »So celo učinkovitejši od sindikatov marsikje po Evropi, posebno v t. i. postsocialističnih družbah, kjer so večinoma zelo šibki.« Najboljše merilo za uspešnost in učinkovitost sindikatov je njihova moč pri pogajanjih o kolektivnih pogodbah. »V Sloveniji je stopnja pokritosti aktivne populacije s kolektivno pogodbo skoraj 80-odstotna, kar je zelo visoko.« Bistvo kolektivnih pogodb je, da delavcem zagotavljajo boljše pogoje od splošne zakonodaje. »Državljanom se to zdi samoumevno. Sploh se ne zavedajo, da ta sistem deluje tudi za tiste, ki niso vključeni v sindikate, saj velja t. i. razširitveno pravilo,« pravi Stanojević.

Drobljenje sindikatov dobro ponazori naslednja primerjava: leta 2008 je bilo v Sloveniji 24 reprezentativnih sindikatov javnega sektorja, danes jih je že 42. Še zlasti hitro pri nas narašča število poklicnih sindikatov, ki imajo po vsebini zelo ozek interes, v prvi vrsti vezan na plače in delovne razmere konkretnega poklica, bistveno manj pa so dovzetni za splošna vprašanja, kot sta na primer pokojninska in zdravstvena reforma.

Nekateri od teh sindikatov imajo le sto članov in članic, kljub temu pa ima njihova beseda za pogajalsko mizo po zakonodaji enako težo kot beseda najmočnejših in najštevilnejših sindikatov.

Drobljenje sindikalne scene: leta 2008 je bilo v Sloveniji 24 sindikatov javnega sektorja, danes jih je že 42. Nekateri od teh imajo manj kot sto članov.

Nosilcem politične oblasti takšno dogajanje seveda ustreza, saj razdrobljeno sindikalno sceno lažje obvladujejo in z njo manipulirajo, pač po načelu (raz)deli in vladaj. Vprašanje pa je, kaj to dogajanje pomeni za moč sindikatov. »Po moji oceni je šel proces sindikalne pluralizacije predaleč, trend bi bilo treba obrniti in si bolj prizadevati za skupno delovanje in povezovanje. Sindikalni darvinizem je kontraproduktiven,« je prepričan Jakob Počivavšek, predsednik Konfederacije sindikatov Slovenije Pergam in vodja koordinacije stavkovnih odborov, ki so stavkali januarja. Toda niso vsi tako črnogledi. »Res da gre pri solo akcijah za odstopanje od tega, kar smo vajeni, vendar sama na to ne gledam kot na nekaj dramatičnega ali celo tragičnega. Dejstvo je, da je sindikatov več in da nimamo vedno enakih stališč. Dvomim, da se bodo solo akcije razvile v trend – če bi se, bi to bilo problematično. A za zdaj verjamem, da bomo sindikati tudi v bodoče sodelovali pri skupnih projektih, tako kot smo že velikokrat doslej,« je prepričana Lidija Jerkič, predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije.

Čeprav se na prvi pogled morda zdi, da gre pri razdoru med sindikati javnega sektorja, zlasti med sindikatom Sviz in Visokošolskim sindikatom Slovenije, za kaprice sindikalnih voditeljev ali celo za osebne zamere, so pravi razlogi precej kompleksnejši. »Pozablja se, da smo sindikati javnega sektorja skupaj dosegli dvig plač za najslabše plačane javne uslužbence, to so tisti, ki so razvrščeni do 26. plačnega razreda. Sem se pa že od začetka zavedal, da bo do razcepa prišlo takoj, ko bo odprto vprašanje primerjave med javnimi uslužbenci z univerzitetno izobrazbo,« pravi Branimir Štrukelj. »Stališče Počivavškovih sindikatov je bilo, da se za vse zahteva enoten dvig, v Svizu pa smo menili, da to ni pošteno, saj je zaostanek pri učiteljskih plačah tako velik, da bi ga morali kompenzirati. Povprečna plača učitelja za 480 evrov zaostaja za povprečno plačo državnega uradnika. Gre za četrtino učiteljske plače! Tega zaostanka nam Počivavškova skupina ni hotela priznati, vztrajali so pri stališču ‘vsem enako ali pa nobenemu nič’. V to logiko pa nismo privolili.« Ob tem je treba vedeti, da je izobraževanje edina dejavnost javnega sektorja, v kateri se plače niso zvišale že vse od uvedbe enotnega plačnega sistema leta 2008, torej od točke, ko so se sindikati in vlada uskladili glede plačnih razmerij med posameznimi skupinami. Po podatkih statističnega urada je povprečna bruto plača v izobraževanju decembra 2008 znašala 1726 evrov, decembra lani pa le tri evre več, pri čemer se je v predšolski vzgoji celo znižala – s 1358 na 1314 evrov ali za 3,2 odstotka. V osnovno- in srednješolskem izobraževanju so se plače povečale le za malenkost, močno pa so porasle plače na fakultetah, in sicer v povprečju za 238 evrov ali skoraj 11 odstotkov. Štrukelj se je od začetka zavedal, da bo Sviz zaradi soliranja označen za pohlepnega in sebičnega. »Bil sem v neugodnem položaju, vedel sem, da bo moral iti proti principu sindikalne solidarnosti, ki ga je Sviz ves čas zagovarjal. Vendar druge poti ni bilo. Splošni dvigi so sicer simpatični, niso pa pošteni, saj so zaostanki pri šolnikih tako veliki, da jih je treba nadoknaditi.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.