Izak Košir

6. 4. 2018  |  Mladina 14  |  Družba

Vzpon aseksualnosti?

Aseksualnost je tako zanimiva tema zato, ker se ob njej postavljajo nova vprašanja o doživljanju ljubezni in spolnosti, ki zadevajo vse ljudi, ne glede na spolno usmerjenost

Predstavniki aseksualnega združenja na paradi ponosa v Londonu

Predstavniki aseksualnega združenja na paradi ponosa v Londonu
© Katy Blackwood / WikiCommons

Številni zahodni mediji (med njimi tudi BBC in Independent) so pred kratkim povzemali izsledke neimenovane japonske raziskave, s katero naj bi bili v japonski družbi ugotovili naraščanje aseksualnosti. Iz teh podatkov, pri katerih ni bil naveden nikakršen vir – lahko domnevamo, da gre za umetno ustvarjeno famo –, je mogoče sklepati, da se vedno več mladih odloča za življenje brez spolnosti, za življenje, v katerem ni intime z drugim človekom. Se res dogaja kaj takega? Se to dogaja po vsem svetu – če se res? Tudi družabna omrežja so polna takšnih zgodb.

Verodostojnih raziskav o aseksualnosti tudi pri nas ni. Dr. Jan Lonzarić, koordinator programa aseksualnosti pri društvu Kvartir, po izobrazbi doktor biokemije, opozarja, da je treba biti pri razlaganju takšnih podatkov previden, še posebej, če gre za izkrivljeno poročanje, saj je japonska (ali katerakoli druga posebna) kultura drugačna od ameriške ali naše in se zato tudi laže izkorišča in interpretira s takšnimi nameni.

A ne glede na vse je aseksualnost, čeprav slabo raziskana, v družbi, tudi naši, vendarle prisotna. Lonzarić opozarja, da v ozadju ostaja, tako kot tudi nekatere druge oblike manjšinskih spolnih praks, zaradi izredno tradicionalnih patriarhalnih družbenih vlog, ki se le počasi razkrajajo. »Od moških se pričakuje agresivno osvajanje žensk, te pa pridobijo vrednost le s poroko in rojevanjem otrok. Zato upornice in uporniki proti tem vlogam, torej moški, ki bi radi bili z ženskami v enakovrednih partnerskih odnosih, in ženske, ki bi rade neodvisno dokazale svojo vrednost in doživljale spolnost po lastnih željah, veljajo za rušilne. Hkrati se je treba zavedati tudi, da podatki o velikem deležu spolno neizkušenih mladih v medijskem poročanju niso pospremljeni z znanstveno preverjeno metodologijo raziskave, to pomeni, da se statistične vrednosti lahko nanašajo na populacijo prenaseljenih urbanih območij, ki zaradi načina življenja in poslovnih priložnosti posebej privabljajo visoko izobražene in samske ljudi.« Osebe, ki nastopajo v ameriških in britanskih prispevkih o omenjeni japonski raziskavi, govorijo o pomanjkanju intimnih odnosov, pravi Lonzarić.

Nekateri ljudje so relativno aseksualni, to pomeni, da imajo malo poželenja po spolnih stikih z drugo osebo in zato nimajo posebne želje zasnovati spolnega partnerstva.

Dodaja, da lahko razumevanje aseksualnosti in izobraževanje o različnih spolnih usmeritvah razširi naše razumevanje ljubezni: »Iz izkušenj z vodenjem izobraževalnih delavnic o oblikah privlačnosti lahko povem, da številne osebe v aseksualnosti najdejo potrditev nekaterih svojih izkušenj. To pa lahko vodi v oblikovanje bolj izpolnjujočih odnosov z drugimi, s spolno intimo ali brez nje. Aseksualnost je tako zanimiva tema ravno zato, ker se ob njej postavljajo nova vprašanja o doživljanju ljubezni in spolnosti, ki zadevajo vse, ne glede na spolno usmerjenost.«

Aseksualnost še do pred kratkim ni imela ustreznega poimenovanja, skupnost ljudi, ki se opredeljujejo za aseksualne, pa se je začela oblikovati šele na začetku 21. stoletja, in sicer prek spleta. Na angleškem govornem območju je aseksualnost definirana kot odsotnost spolne privlačnosti, veliko poudarka je pri tem na razlikovanju med spolno in čustveno privlačnostjo ter na razliki med občutji in vedênjem. Aseksualni ljudje po najstrožji definiciji ne občutijo spolne privlačnosti, lahko pa jih druge osebe privlačijo čustveno in z njimi oblikujejo partnerska razmerja. Tudi uspešna, seveda. Prav tako lahko imajo aseksualne osebe spolne odnose in v njih uživajo, le da ta užitek ni povezan s privlačnostjo, pač pa zgolj s fizično zadovoljitvijo ali čustveno bližino. »Občutki privlačnosti niso ne biološko in ne kulturno tako jasno definirani, da bi bili lahko (znanstveno) merljivi. Bolje bi bilo govoriti o spolni privlačnosti brez povezav z romantično privlačnostjo.«

Poleg aseksualnosti poznamo tudi aromantičnost, ki je definirana kot odsotnost čustvene (in ne nujno katerekoli druge) privlačnosti. Lahko pa govorimo tudi o aseksualni sivini oziroma grey A. Z izrazom označujemo spolno usmerjenost ljudi, ki doživljajo šibko privlačnost, jo doživljajo redko ali pa jo doživljajo na načine, ki jih je težko definirati, ker niso v skladu s prevladujočo predstavo o seksualno-romantični ljubezni.

Pri aseksualnih ljudeh ni večje pojavnosti duševnih težav, pojasnjuje Irena Rahne Otorepec, specialistka psihiatrije in spolne medicine ter seksologinja. Sodobne definicije aseksualnosti se osredotočajo na več pojmov: na občutenje spolne privlačnosti druge osebe, na spolno vedenje oziroma vedenja, na odsotnost spolne usmerjenosti ali pa na odsotnost spolne vzburljivosti.

Izvedenci za spolno medicino in seksologijo so doslej za razlago aseksualnosti postavili več hipotez. Prva postavlja aseksualnost na premico spolnega poželenja, želje (angl. sexual desire), kjer je na eni strani čezmerna spolna želja oziroma hiperseksualnost, na drugi pa premajhna spolna želja oziroma hiposeksualnost, katere različica bi bila odsotnost spolne želje. »Nekateri ljudje so razmeroma aseksualni, to pomeni, da občutijo malo poželenja po spolnih stikih z drugo osebo in zato nimajo posebne želje zasnovati spolnega partnerstva. Koliko oseb spada v to ‘kategorijo’, ne vemo. Raziskovalci se večinoma nagibajo k tej hipotezi, torej aseksualnost koncipirajo kot manko spolne privlačnosti do druge osebe. Ne gre spregledati, da aseksualni ljudje zelo raznoliko izkušajo lastno spolno funkcionalnost in spolno vedenje. Aseksualne osebe, ki so v partnerski zvezi, se glede spolne (ne)aktivnosti dogovarjajo,« poudarja Irena Rahne Otorepec in dodaja, da je drugi pogled na aseksualnost to, da je ta ena od oblik seksualne identitete oziroma spolne usmerjenosti, kot so hetero-, homo- in biseksualnost.

Pri aseksualnih osebah ni večje pojavnosti duševnih težav, pojasnjuje Irena Rahne Otorepec, specialistka psihiatrije in spolne medicine ter seksologinja.

Seksologinja pojasnjuje, da če se človek opredeljuje kot aseksualen od adolescence, se to šteje za spolno raznolikost. »Če pa se oseba opredeljuje kot aseksualna po obdobju razmeroma ‘normalne’ spolne funkcionalnosti, naj bi to bila spolna disfunkcija, če bi oseba zaradi tega doživljala čustvene stiske. Pomembno je na tem mestu dodati, da pri aseksualnih osebah v primerjavi s seksualnimi osebami obeh spolov niso ugotovili večje pojavnosti psiholoških težav, niti patologije v partnerstvu, tudi pogostost masturbacije je bila podobna,« dodaja Rahne Otorepčeva.

V širši slovenski družbi sicer netradicionalne oblike spolne usmerjenosti še niso sprejete z odprtimi rokami. Jan Lonzarić pojasnjuje, da najpogostejši negativni odzivi na aseksualnost morda izvirajo iz prepričanja, da sta spolna privlačnost (do nasprotnega spola) in želja po romantičnem odnosu edini normalni spolni izkušnji: »Nekateri aseksualnost napačno pripisujejo hormonskemu neravnovesju ali preteklim travmatičnim izkušnjam, čeprav vzročno te povezave ni. V tem pogledu je sedanji odnos do aseksualnosti medikaliziran in podoben odnosom do homoseksualnosti kot duševne motnje v preteklosti. Druge zmote izvirajo iz napačnega razumevanja aseksualnosti kot brezčustvene, ljudje pogosto domnevajo, da so aseksualne osebe karieristi, ob razkritju pa postavljajo neprimerna vprašanja o spolnih izkušnjah in samozadovoljevanju. Drugače od gejev in lezbijk imajo aseksualne osebe opraviti tudi z večjo nevidnostjo svoje identitete v širši javnosti.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.