Staš Zgonik  |  foto: Ilustracija: Tomaž Lavrič

6. 4. 2018  |  Mladina 14  |  Družba

Kdo sploh še odgovarja?

Vse več ljudi noče sodelovati v anketah ali pa jih ni mogoče priklicati. Kako se s tem spopadajo tisti, katerih naloga je merjenje njihovega mnenja?

Decembra letos bo minilo 30 let, odkar je bila v slovenskih medijih objavljena prva javnomnenjska raziskava o strankarskih političnih referencah. Strank takrat uradno sploh še ni bilo. Anketiranci so se opredeljevali po tipih strank, kakršne so takrat poznale zahodne demokracije. In ljudje so se, kljub drugačnim pričakovanjem raziskovalcev, množično opredeljevali.

Seveda je bila anketa objavljena v Mladini. »Osnovna ideja je bila, da provociramo,« se spominja takratni in današnji kolumnist Mladine Vlado Miheljak. »Mediji po celi Jugoslaviji so pisali o tem. Eni so bili zgroženi, drugi navdušeni.«

Miheljak, ki je bil v tistem času mlad asistent na takratni FSPN (danes FDV), je raziskavo neodvisno od fakultete skupaj s kolegi izvedel na terenu. Hodili so od vrat do vrat. »Takrat je bila pokritost s telefoni še katastrofalno nizka. In zdaj se spet približujemo tistemu stanju. Vsak ima sicer telefon, vendar iz različnih razlogov ni dostopen.«

Umiranje fiksnih telefonov

Telefonsko anketiranje, ki je v 90. letih prevzelo primat pri merjenju političnih preferenc in priljubljenosti posameznih strank, je danes v krizi. Delež ljudi, ki imajo fiksni telefonski priključek, upada že od leta 2003. Po podatkih Statističnega urada je bilo takrat po fiksnem telefonu dosegljivih 90 odstotkov ljudi. Danes jih je le še okrog 50 odstotkov.

»Smo v času ’razpada’ fiksnega telefonskega omrežja,« pravi dr. Slavko Kurdija iz Centra za raziskovanje javnega mnenja pri Fakulteti za družbene vede.

Mobilni telefoni niso ustrezno nadomestilo. Večina ljudi ne soglaša z objavo v telefonskem imeniku, s čimer so praviloma zunaj dosega raziskovalcev.

V takih razmerah je zagotavljanje reprezentativnosti vzorca, zajetje vseh različnih mnenj v populaciji v zadostni meri, da odražajo realno stanje, skoraj misija nemogoče. »Polovice prebivalstva torej že tako ne vidite. In tisti, ki imajo še vedno doma fiksne telefone, so specifična populacija. Večinoma gre za starejše. Zdi se, da je stopnja odzivnosti na telefonske ankete v zadnjem času samo okoli deset odstotkov. Pa še od teh desetih odstotkov polovice prebivalstva je polovica neopredeljenih. Vprašanje o zanesljivosti podatkov je povsem na mestu,« stanje na področju telefonskega anketiranja opisuje dr. Kurdija.

Telefonskih anket v Centru za raziskovanje javnega mnenja, ki je bil svoj čas znan po redni mesečni telefonski raziskavi Politbarometer, že nekaj časa ne izvajajo več. »Izvajamo samo še terenske raziskave. Pri njih dosegamo od 60- do 70-odstotno odzivnost.«

»Ljudje se sploh ne oglašamo več na fiksne telefone. Dejansko na stacionarni telefon v vedno večji meri kličejo le še stare mame, anketarji in prodajalci.« – Andraž Zorko, Valicon

Seveda pa so terenske raziskave časovno in stroškovno mnogo zahtevnejše, s čimer so za dnevno ali tedensko medijsko rabo v predvolilnem času neuporabne.

Spletna prihodnost?

Zasebni ponudniki javnomnenjskih raziskav se s spremenjenimi razmerami spopadajo na različne načine. Kot alternativa telefonskemu anketiranju se sam od sebe ponuja internet. Vanj vse upe polagajo v agenciji Valicon. »Uporabo telefonov smo začeli zmanjševati pred nekaj leti, ko smo ugotovili, da pripravljenost ljudi za sodelovanje v anketah močno upada, hkrati pa se je dokončno uveljavil internet, ki ponuja številne nove možnosti,« pravi ustanovitelj Valicona Andraž Zorko. Dostopnost ljudi prek fiksnega telefona je drastično upadla. »Pogosto se dogaja, da ljudje priključek sicer imajo zaradi paketnih ponudb telekomunikacijskih operaterjev, a ga ne uporabljajo. Ljudje se sploh ne oglašamo več na fiksne telefone. Dejansko na stacionarni telefon v vedno večji meri kličejo le še stare mame, anketarji in prodajalci.«

Studio za telefonsko anketiranje v Centru za raziskovanje javnega mnenja na FDV pride prav le še izjemoma, za preverjanje veljavnosti terenskih anket. Sicer pa prostor uporabljajo v pedagoške namene.

Studio za telefonsko anketiranje v Centru za raziskovanje javnega mnenja na FDV pride prav le še izjemoma, za preverjanje veljavnosti terenskih anket. Sicer pa prostor uporabljajo v pedagoške namene.
© Uroš Abram

Že od leta 2005 so vse sodelujoče v njihovih raziskavah vprašali, ali bi bili pripravljeni postati člani tako imenovanega spletnega panela, nabora ljudi, ki bi jim lahko ankete pošiljali prek elektronske pošte. Do danes se je v njihovem spletnem panelu nabralo 20 tisoč ljudi. »Internet ima dve ključni prednosti pred telefonskim anketiranjem,« pravi Zorko. Kot prvo omogoča uporabo vizualnih predlog, denimo slik, logotipov, video posnetkov … »V primeru predvolilnih anket lahko anketirancem pokažemo celo simulacijo volilnega lističa v njihovem volilnem okraju.« Poleg tega pa pri anketiranju prek spleta ne potrebujete anketarja.

»Vmesnik, ki ga predstavlja anketar, zelo vpliva na končne rezultate. To še posebej drži za telefonsko anketiranje, kjer anketiranec izpraševalca ne vidi in lahko, če je malce paranoičen, hitro podvomi o tem, kdo ga res kliče. To še posebej velja za občutljiva vprašanja, denimo v zvezi z osebnim premoženjem in političnimi preferencami.«

Poleg tega je spletno anketiranje cenejše in hitrejše, hkrati pa anketirancem omogoča, da si sami izberejo čas, ki jim najbolj ustreza za izpolnjevanje ankete. Odzivnost je razmeroma visoka, približno 60-odstotna, res pa je, da so sodelujoči za sodelovanje nagrajeni v obliki točk, ki jih lahko sčasoma zamenjajo za denarno nagrado.

Spletno anketiranje seveda ni brez napak. Tako kot pri klicih na fiksne telefone dobite predvsem starejše, tako pri anketiranju prek interneta v večji meri zajamete mlajše prebivalce. »Naši rezultati raziskav političnih preferenc, pridobljeni s pomočjo spletnega panela, zelo dobro ustrezajo realnemu stanju na terenu,« zagotavlja Zorko. A z dvema izjemama. »Zaznamo nekoliko previsok delež Piratske stranke in pa nekoliko prenizek delež volivcev Desusa.«

»Včasih je anketar po telefonu v eni uri naredil več anket, kot jih danes naredi v celem dnevu.« – Janja Božič Marolt, Inštitut Mediana

Še vedno pa je prepričan, da je spletno anketiranje v danem trenutku najboljša možnost. »Dvomim, da je s pomočjo telefonov mogoče doseči tako velik del prebivalstva, kot ga mi dosežemo prek spleta.«

Temu pritrjuje tudi dr. Slavko Kurdija. »Danes je že težko reči, da ima telefonsko anketiranje bistvene prednosti pred spletnimi paneli, ki so jih zgradile nekatere slovenske agencije. Ker imajo o ljudeh v panelih že nekaj podatkov, lahko pridobljene odgovore tudi bolje utežijo. Je pa tudi pri spletnem panelu problem, da ne zajamete celotnega segmenta prebivalstva, temveč predvsem bolje izobražene ljudi.«

Hišne recepture

Čeprav se nobena agencija ne odreka prednostnim spletnega anketiranja, se večina kljub temu še ni pripravljena povsem odreči telefonskemu anketiranju. Povsod pa priznavajo, da je zagotavljanje reprezentativnosti raziskav mučno delo. »Bližnjice ne obstajajo,« pravi Nikola Damjanić iz agencije Ninamedia. »Odzivnost je slaba tako pri terenskih kot telefonskih raziskavah. Pri spletnih anketah je odzivnost sicer boljša, a je struktura sodelujočih drugačna, ker se bolj odzivajo tisti, ki jih določena tematika zanima.«

Ne gre samo za pokritost z določeno tehnologijo. Po besedah Janje Božič Marolt, ustanoviteljice Inštituta za raziskovanje trga in medijev Mediana, sta ključna problema dostopnost in volja ljudi za sodelovanje. »Določen segment ljudi preprosto ne želi sodelovati v javnomnenjskih raziskavah. Ko smo v 90. začeli z raziskavami, so se nam anketiranci praktično ponujali. Ne samo, da so ljudje radi sodelovali, želeli so si sodelovati. Danes z veliko truda, časa in sredstev pri telefonskem anketiranju dosegamo 10-odstotno stopnjo odzivnosti. Le vsak deseti je še pripravljen sodelovati. Včasih je anketar po telefonu v eni uri naredil več anket, kot jih danes naredi v celem dnevu.«

Tudi sami so v minulih letih vložili veliko truda v gradnjo spletnega panela, ki danes šteje približno 15 tisoč ljudi. A vsaka metoda zbiranja podatkov ima svoje prednosti in svoje omejitve. »Predvsem desno usmerjeni volivci množično odklanjajo sodelovanje, kar nam potrjuje tudi praksa v drugih državah. Težko najdemo mlajše s katerokoli metodo, težko prepričamo tudi starejše. Anketiranci prek spleta so nesorazmerno levo usmerjeni. Anketiranci se pogosteje tudi odločajo za ’zmagovalca’, tistega, ki mu ankete najbolje kažejo. Tistih pogledov, ki so v medijih stigmatizirani, praviloma zaznamo manj od realnega stanja, ker ravno ti pretežno odklanjajo sodelovanje.«

Pri zagotavljanju reprezentativnosti vzorca anketirancev je vsaka agencija prepuščena sami sebi. »Ni teorije, ki bi jo lahko uporabili za to, da bi z gotovostjo trdili, da so podatki, ki jih pridobimo, dejanski odsev realnega stanja,« pravi Janja Božič Marolt. »Veliko tistega, kar smo se učili na fakulteti, danes ne drži več.«

Rezultati anket imajo danes, četudi so morda manj zanesljivi kot včasih, vsekakor večji vpliv na končni izid volitev kot včasih.

Recept za izdelavo vzorca na podlagi izkušenj prilagajajo skorajda iz meseca v mesec. »Dnevno spremljamo podatke in prilagajamo kombinacijo različnih metod anketiranja. Na lanskih predsedniških volitvah smo potrdili, da vzorec znamo sestaviti. Edini smo pravilno napovedali izid, tako v prvem kot drugem krogu.« Pri anketiranju so kombinirali fiksne in tudi mobilne telefone ter internet. »Pravilno pa smo napovedali zato, ker smo pred tem izvedli številne pilotne raziskave, da smo našli primeren model za izvedbo.«

Nepogrešljivost anket

Kljub trudu anketarjev se zdi, da današnje politične ankete slabše odražajo realno stanje kot včasih. A po besedah Andraža Zorka to v prvi vrsti ni posledica slabših vzorcev, temveč spremembe v političnem obnašanju ljudi. »Pred 20 leti je bilo bistveno manj taktičnega glasovanja, ljudje so bili bolj zvesti svojim priljubljenim strankam. Takrat se je bilo pri pripravi volilne napovedi mogoče zanesti tudi na odgovore, pridobljene mesec ali več pred volitvami. Danes takšne ankete ne morejo biti osnova za napoved rezultata na volitvah, temveč so izključno odraz trenutnega razpoloženja, ki je odvisno predvsem od medijske izpostavljenosti posameznih politikov.« Ko se bližajo volitve, namreč ljudje začnejo razmišljati drugače. »Začne jih skrbeti, da njihov glas ne bi šel v nič, kako zagotoviti zmago njihovi opciji in ne nujno njihovi stranki. Na zadnjih volitvah smo bili priča tako imenovanemu ’bandwagon effectu’, ko se je veliko ljudi v zadnjem trenutku odločilo za stranko, ki so ji ankete kazale najbolje.«

Hipotetična sestava parlamenta, pridobljena na podlagi prve javnomnenjske ankete strankarskih preferenc v Sloveniji. Mladina 1988, številka 51

Hipotetična sestava parlamenta, pridobljena na podlagi prve javnomnenjske ankete strankarskih preferenc v Sloveniji. Mladina 1988, številka 51

Rezultati anket imajo tako danes, četudi so morda manj zanesljivi kot včasih, vsekakor večji vpliv na končni izid volitev kot včasih. »Ko smo začeli izvajati ankete javnega mnenja in političnih preferenc, jih mediji niso objavljali na prvih straneh,« se spominja dr. Slavko Kurdija. »Sčasoma pa se je politika spremenila v neke vrste ’konjske dirke’, kjer vse zanima, kdo bo bolje napovedal rezultat jutrišnje tekme.«

In čeprav strankarski veljaki praviloma v dobrem in slabem praviloma razglašajo, da javnomnenjskim anketam ne gre verjeti, stranke same seveda še vedno redno naročajo raziskave, ki pa jih pač zadržijo zase. In kot pravi dr. Kurdija: »Vsaka anketa je boljša kot pa subjektivno mnenje politika.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.