Sanje o razsvetljenem diktatorju

Zakaj je normalizacija kraljeve družine normalizacija vseh strahot in grozot, s katerimi živimo

Ameriška investicijska banka JP Morgan je leta 2013 najela Buckinghamsko palačo in v njej – za svoje največje kliente in lobiste (Tony Blair, Kofi Annan ipd.) – priredila slavnostno poslovno večerjo, ki jo je potem uradno gostil princ Andrew, vojvoda Yorški, okras prve Janševe vlade. Kot je poročal Financial Times, je igral Kraljevi filharmonični orkester, plesali pa so prvaki Angleškega nacionalnega baleta.

Ko se je to razvedelo, so nekateri angleški poslanci ponoreli: Buckinghamska palača je sveti kraj! To je kraljičin dom! Kje se bo to končalo? Drugi pa so rekli, da bi morala kraljeva družina Buckinghamsko palačo pogosteje oddajati v najem, navsezadnje, s tem in recimo z oddajanjem sob turistom – hej, v Buckinghamski palači je približno 750 praznih sob! – bi lahko dobro zaslužila in sama pokrila vse svoje življenjske stroške, s kraljevskimi porokami vred, tako da državljanov ne bi več stala niti penija. Ja, v tem, da kraljeva družina odpira in rentira svoj dom, so hočeš nočeš videli znak, da se kraljeva družina modernizira.

To kakopak ni bil edini znak, da se kraljeva družina modernizira. Ravno nasprotno: zadnja leta smo spremljali neprekinjeno in nezadržno modernizacijo kraljeve družine. Recimo: člane kraljeve družine, predvsem mlajše, je bilo mogoče videti v družbi filmskih, športnih in glasbenih zvezd, princ William je nastopil v aktivističnem videu Heads Together, v katerem z Lady Gaga debatirata o mentalnem zdravju (»Ne smemo se ga sramovati«), francoska revija Closer je objavila fotografije gole Kate Middleton, Williamove soproge, ki so jih posneli paparaci, njena sestra – Pippa – pa se je poročila z bratom zvezdnika resničnostnega šova Made in Chelsea (o bogataših, ki so bili rojeni v bogastvu), tako da je Freddy Gray, kolumnist revije The

Spectator, lani zapisal, da so Windsorji – Kate, William in Harry – postali »največji britanski televizijski resničnostni šov« (škandali, afere, disfunkcije, šokantni preobrati, snažni obrazi ipd.). Monarhija se je ekstatično zlila s šovbiznisom. In to, da Windsorji postajajo britanski Kardashians, je ultimativni znak, da se kraljeva družina modernizira. Že to, da se princ Harry ni poročil s sorodnico (če že ravno sestre nima), je neke vrste dosežek – in nezgrešljivi znak modernizacije.

Kraljica je »dobra«, ker s svojim zasedanjem predsedniškega prestola preprečuje, da bi ga zasedel kak politik. To, da preprečuje politizacijo prestola, so ji Britanci pripravljeni mastno plačati.

Ne, Windsorji ne skušajo biti več skrivnostni in mistični, temveč delajo vse, da bi bili slavni in popularni – princa William in Harry, motivacijska guruja, ki hočeta zasenčiti Beatle, svoja čustva, svoja mnenja in svoje strahove ter spomine na mater, prebolevanje njene smrti, njen pogreb in otroške travme vedno takoj delita z javnostjo (tabloidom v njuno zasebnost sploh ni treba vdirati!), svoj imidž promovirata in napihujeta, kot da kandidirata za kak visoki položaj (kot da sta voljena in kot da se borita za reelekcijo!), neprestano ustvarjata vtis, da sta pristopna, simpatična, sočutna in ljudska, da torej služita narodu (njuna nona tega res ne počne!), delata se, da nista princa (kar je približno tako, kot da bi se Harry Potter delal, da ni fiktivni lik!), neskončno uživata v nastopanju in razkazovanju (če bo šlo tako naprej, se ju bodo naveličali, še preden bodo katerega izmed njiju okronali!), brend monarhije pa hočeta, kot slišimo, prilagoditi digitalni dobi in 21. stoletju (brend je zlato tele, jima šepeta Donald Trump!). Vsekakor, vse to so definitivni znaki, da se kraljeva družina modernizira. Da gre s časom. In da se, kot radi poudarijo, normalizira.

Samo pomislite, kolikokrat smo zadnja leta slišali, da hočeta princa William in Harry pokazati le, da sta povsem normalni in običajni človeški bitji. To, da se je princ Harry poročil z ameriško igralko, Meghan Markle (po zvezdniški teži ne ravno Grace Kelly), se odlično vklaplja v ta »največji britanski televizijski resničnostni šov«. A po drugi strani: če ne bi bila igralka, bi to hitro postala. Tako rekoč avtomatično. To, da se je britanski princ poročil z žensko, ki je igralka, Američanka, ločenka in feministka, za nameček pa sploh ni belka, temveč »mešanka«, ni le obračun s tradicijo in kulturnimi stereotipi, temveč še en masivni, pompozni, kronski dokaz, da se kraljeva družina modernizira. Princ se je v času, ko so Britanci iz strahu pred imigranti izglasovali nativistični, ksenofobični, rasistični brexit (»Vsi, ki so glasovali za brexit, niso rasisti, toda vsi rasisti, ki so glasovali, so verjetno glasovali za brexit,« pravi Yasmin Alibhai-Brown, Newsweek), poročil z imigrantko – in ne bo ji odsekal glave, kot je to Henrik VIII. storil svoji drugi ženi, Anne Boleyn. Kar pa ne pomeni, da Meghan Markle ne izgleda tako, kot da bi kanalizirala dansko kraljico Kristino, Henrikovo nesojeno nevesto, ki je menda rekla: »Če bi imela dve glavi, bi eno z veseljem dala njemu.«

Ko je populizem nazadnje tako letel, se je ljudem na koncu zavrtelo in zmešalo – ustavili so ga lahko le z vojno.

Pred leti bi bilo to, da se princ poroči z igralko-Američanko-ločenko-feministko-nebelko, kakopak nepojmljivo in nepredstavljivo. Danes je drugače, a ne brez računice: multikulturnost okrepi ratinge (poroko, medijski PR-psevdodogodek, je spremljalo dve milijardi ljudi), okrepi pa tudi vrednost brenda. Če so hoteli Windsorji preživeti na trgu, so se morali preobraziti. Če so se hoteli še naprej dobro tržiti (Windsorji so kot Trump, njegovi vzorniki), so se morali znebiti arhaičnosti, zastarelosti in dolgočasnosti ter si povrniti sijaj, mladostni žar – seksapil.

Princ Harry, ki je pred leti žuriral v nacistični uniformi in ki se je še ne tako davno v Afganistanu entuziastično spravljal nad nebelce, se je poročil z nebelko. Poroka je sporočilo: če je članica kraljeve družine postala nebelka, Meghan Markle (kar je verjetno tudi signal, da Britanijo po ločitvi od Evropske unije čaka poroka z Ameriko), potem lahko član kraljeve družine postane vsak! Tudi ti lahko postaneš član ali članica kraljeve »postrasne« družine! Tudi ti lahko doživiš holivudski happy end! Tudi ti lahko dobiš vlogo v največjem britanskem televizijskem resničnostnem šovu! Kandidiraj! Avdicija je – zdaj!

»Prizadevamo si za modernizacijo monarhije,« je oznanil princ Harry, ki je verjetno prepričan, da je z eno potezo odpravil rasizem. Vprašajte nebelce, ki skušajo vstopiti ali se priseliti v Britanijo! Ali pa britansko novinarko Anito Sethi, sicer nebelko, ki ji je princ Charles, Harryjev oče, rekel, da ne izgleda tako, kot da je iz Manchestra! Princ Harry pa Newsweeku ni povedal le, da nihče iz kraljeve družine noče postati kralj, temveč tudi, da sam še celo niti princ noče biti. Želi si, da bi bil nekdo drug, je rekel. In to si je vedno želel. Ko je pred leti na neki fencijadi žuriral v nacistični uniformi in ko je s helikopterjem jurišal in divjal v Afganistanu (kot na kakem afriškem safariju, si mislim), je bil definitivno nekdo drug.

Razlog več, da znova in znova poslušamo, da so Windsorji povsem normalni in povsem običajni ljudje. Ali kot pravi princ Harry, afganistanski veteran in pilot bojnega helikopterja, ki so ga s fronte v Afganistanu umaknili iz strahu, da bi postal tarča talibanov: »Ljudje bi osupnili, ko bi vedeli, kako običajno živiva z Williamom. Sam nakupujem ... Odločen sem, da bom živel normalno ... Če bi bil kralj, bi prav tako sam nakupoval.« Ker uteleša običajnost in normalnost, ljudje niso osupnili, ko so londonski Muzej naravne zgodovine odprli ponoči, da sta se lahko z Meghan v miru – in s prirojeno aroganco – družila z dinozavri.

Modernizacija srednjega veka

Mediji so se čudovito vključili v to »svetovljansko« zgodbo o modernizaciji in normalizaciji kraljeve družine. In tu je problem – velik, hud, strašen problem.

Za začetek, Windsorjev ni nihče izvolil – svoje nazive, svoje privilegije, svojo nadpolitično moč in svojo kraljevsko visokost – Royal Highness – so podedovali. Normalizacija kraljeve družine pomeni normalizacijo te socialne in politične neenakosti. Normalizacija kraljeve družine pomeni normalizacijo nedemokratičnosti, ki se širi kot virus. Normalizacija kraljeve družine pomeni normalizacijo teze, da je demokracija le motnja, le ovira. Normalizacija kraljeve družine pomeni normalizacijo »demokrature«, kapitalizma-brez-demokracije in orgije dednosti.

Dalje, Windsorjem pripada bogastvo, ker so Windsorji – in država je ta, ki subvencionira njihov razkošni življenjski slog. Z javnim denarjem se plačujejo njihove kaprice, njihova potovanja. V času vse hujšega razrednega prepada in vse okrutnejše ekonomske neenakosti je to bolno. Normalizacija kraljeve družine pomeni normalizacijo tega krutega razrednega prepada in te okrutne ekonomske neenakosti. Ekonomska neenakost izgleda kot nekaj modernega, modnega in običajnega. To, da kraljevo družino, ki je itak obsceno bogata (kraljica ne jebe selfiejev, pa je težka tri milijarde funtov!), preživljajo reveži, je znak, da gre družba s časom! To, da vsi ljudje niso enaki, je znak normalnosti! To, da lahko nekateri oblast podedujejo, je znak modernosti! To, da obstajajo razredi in da je med njimi tako globok prepad, da torej obstaja razredna hierarhija (tako kot je nekoč obstajala rasna hierarhija), je nekaj povsem normalnega! Ljudem, ki jim gre ob elitah in nepotizmu na bruhanje, se zdita elitizem in nepotizem kraljeve družine nekaj povsem običajnega.

Vzhodni Evropejci so namesto »normalnosti« dobili paranormalnost – kaos, bedo in lunatične teorije zarote. Zato so se zdaj tako fanatično in tako množično vdali avtokratskim populistom.

Harry pravi, da z Williamom nočeta »razvodeniti magičnosti«, ki jo vsebuje monarhija. »Britanska javnost in ves svet potrebujeta takšno institucijo.« Kaj to pomeni, ni skrivnost: razredna hierarhija je magična. Ekonomska neenakost je magična. To, da bogate preživljajo reveži, je magic. Bolj ko se to vidi, bolj je magic. Ekstremnejša ko je ekonomska neenakost, bolj je magic.

Magičnost, ki jo vsebuje kraljeva družina (in ki ne bi smela priti v stik s svetlobo, če hoče monarhija preživeti, kot je v 19. stoletju rekel sloviti pravnik Walter Bagehot), vse sodobne grozote in strahote – vse hujšo razredno hierarhijo, vse okrutnejšo ekonomsko neenakost, vse težje opravičljivo subvencioniranje bogatih – brez sramu relativizira in naturalizira. Glejte, nič ni bolj naravnega od tega!

To vsiljuje prepričanje, da si bogati vse to zaslužijo – da so upravičeni do teh subvencij, do privilegijev, do razredne vzvišenosti. Za to, da živijo na naš račun, bi jim morali biti še hvaležni, bi dodali neoliberalci, ljubitelji srednjeveškega tlačanstva, ki prav tako delajo vse, da magičnosti ne bi razvodenili. »Če kaj simbolizira stagnacijo, nepremostljive socialne ovire in hierarhijo, potem je to kraljeva družina, ki uteleša natanko nasprotje trdega dela, prizadevnosti in inovativnosti, za katere pravijo, da družbo delajo pravičnejšo,« je pred leti opozorila Suzanne Moore (Guardian). Ni prva ne zadnja, ki jo moti obstoj monarhije.

Antimonarhistična organizacija Republic neprestano poziva k odpravi monarhije, češ da je ta čisti anahronizem, da z načelom dednosti ne sodi v sodobno družbo in da bi bilo treba kraljico zamenjati z demokratično izvoljenim predsednikom republike, a se zaveda, da bo to težko. Pa ne le zato, ker Britanci ne vedo, zakaj točno bi jo morali odpraviti, temveč zato, ker so se v vseh teh letih privadili monarhije in same kraljice Elizabete, ki so jo leta 2012, ob diamantnem jubileju, brezmejno slavili (in ja, imela je 80-odstotno podporo, o kakršni lahko politiki le sanjajo), in ki je tu že tako dolgo, da se le redki spomnijo časa, ko je še ni bilo (tako da obstaja verjetnost, da bo po njeni smrti monarhija razpadla, z njo pa tudi – po jugoslovanskem zgledu – Velika Britanija). Poudarek je kakopak na besedi »privadili«: monarhije se »privadiš«, kot se pač »privadiš« demokracije. Ista reč. Vse je le stvar navade. Kraljica ima izvršno moč, a je ne uporablja, kar pomeni, da ves čas molči, da vse svoje »misli« zadržuje zase, da ljudem ne teži s politiko, da se ne vmešava v politiko in da ljudi ne deli s politiko. Zato monarhija izgleda bolje kot demokracija. Zato dela nenehno in spontano antireklamo za demokracijo. In zato se številni ljudje – ne le Britanci, temveč tudi Američani, Evropejci in Slovenci – nanjo ozirajo s takšno nostalgijo.

Še več: ta optična prevara – ta mali iluzionizem – normalizira monarhijo, normalizacija monarhije pa v tem kontekstu pomeni normalizacijo želje po razsvetljenem diktatorju. Ta želja je zdaj, v času vse hujšega populizma, vse brutalnejšega zastraševanja z begunci, imigranti, tujci, vse večjega nezaupanja v politiko, politične stranke, parlament in vlade in najhujšega nazadovanja demokracije po II. svetovni vojni, vse glasnejša. Ponekod – v Turčiji, na Filipinih, Češkem in Madžarskem, Poljskem in Slovaškem, v Rusiji in Ameriki – se je že izpolnila. Drugod – v Nemčiji ali na Nizozemskem – se morda še bo. Ko ljudje rečejo, da si želijo razsvetljenega diktatorja, hočejo reči, da si želijo trdo roko, ki bo naredila red. In ko rečejo, da si želijo trdo roko, ki bo naredila red, hočejo reči, da si želijo selektivnega fašista – fašista, ki fašist ne bo do »nas«, temveč le do »drugih«, do tistih, ki ne živijo kot »mi«, ki ne govorijo kot »mi«, ki ne čutijo kot »mi«, do priseljencev, beguncev, nebelcev, nekristjanov, spolnih manjšin, feministk, socialnih manjšin in tako dalje. Ko si želijo trdo roko, ki bo naredila red, si želijo nekoga, ki bo v red spravil »druge«, ne pa »nas«.

Ljudje bi se razsvetljenega diktatorja privadili. Kot so se privadili demokracije, monarhije in kraljice, ki itak igra usnulo verzijo razsvetljene diktatorke. Zakaj? Naj vam pojasnim. Kraljica se, kot rečeno, ne vmešava v politiko – lahko bi se, a se ne. Teoretično bi lahko zavrnila vsak zakon, ki ga sprejmeta oba domova parlamenta, a tega ne počne. Lahko bi komu napovedala vojno, podpisovala mednarodne pakte, odpisala evropsko konvencijo o človekovih pravicah, razpustila parlament in razglasila obsedno stanje, a te potrebe nima. Lahko bi nastopala kot oblast, a tega noče. Tako se je že davno odločila. In tako je.

Kar pomeni, da vlada, ne da bi vladala. Zato velja v očeh Britancev – svojih »podložnikov«, ki verjamejo, da dejansko niti skrivaj ne posega v politiko (bi bilo to v deželi, ki nima napisane ustave, res nemogoče?) – za dobrohotno, blago, nenevarno. Radi jo imajo, ker ni političarka. Tako Slovenci doživljajo evropske poslance – radi jih imajo, ker ne izgledajo kot politiki. In tako Slovenci doživljajo predsednika Pahorja – radi ga imajo, ker izgleda kot kralj in ker s svojim zasedanjem predsedniškega prestola preprečuje, da bi ga zasedel kak politik, saj veste, kak stari ali novi obraz. Vsaj tako se jim zdi.

Kriterij je torej jasen: kraljica lahko počne, kar hoče, samo da ni političarka! Pa četudi je kraljica dejansko le političarka, ki so se ji izpolnile ultimativne politične sanje – tiste »pokvarjene« sanje, da bi se sončila v privilegijih, da ji ne bi bilo treba nič delati, da bi lahko vse dneve zabušavala, da ji ne bi bilo treba o ničemer odločati, da bi se lahko po mili volji kazala, ne da bi ji bilo treba pri tem sploh odpreti usta, da ji tudi v času najhujše krize ne bi bilo treba varčevati, da ji nihče ne bi težil zaradi zapravljanja javnega denarja, da je nihče ne bi razglašal za zajedavko, da bi imela totalno imuniteto in da ji nikoli več ne bi bilo treba na volitve.

Nadpolitični red

Ni kaj, v času populizma, demagogije in fake news je monarhija res najboljša antireklama za demokracijo, saj izgleda tako, kot da ljudi varuje pred politiko: bolje da nam vlada nadpolitična in nadstrankarska kraljica, kot pa da bi njeno mesto zasedal kak – magari demokratično izvoljeni – politik! Kraljica je »dobra«, ker s svojim zasedanjem predsedniškega prestola preprečuje, da bi ga zasedel kak politik, saj veste, kak stari ali pa novi obraz (ki prav tako ne bi bil zastonj, a ne bi bil turistična atrakcija). To, da preprečuje politizacijo prestola (okej, predsedniške funkcije), so ji Britanci pripravljeni mastno plačati. Nihče ni terjal njene glave, ko so sporočili, da bo obnova Buckinghamske palače stala 369 milijonov funtov ( javnega denarja, se razume), in ko je Buckinghamska palača, ne ravno pospeševalnik demokracije in meritokracije, kmalu zatem objavila oglas za vrtnarja, ki mu je ponujala plačo, nižjo od minimalne plače v Londonu. Ta aroganca nikogar ne moti – ker je prirojena. Dedna.

Tako kot Britanci ne verjamejo, da bi lahko iz kraljice, ki sicer rada gosti despote, tirane in diktatorje, skočil Trump (ali pa Nigel Farage), ki bi jih delil, tudi ne verjamejo, da bi se lahko v kraljevi družini, ki svojo politično (ne)moč deduje, rodil kak Trump, ki se ne bi hotel več fotografirati z evropskimi turisti.

A tu je trik: kaj če je Trump že v njej? Kaj če je Trump že v monarhiji? Vsi dobro vemo, kako vladajo diktatorji – niti reči jim ni treba, kaj hočejo, želijo in zahtevajo, saj podrejeni dobro vedo, kaj hočejo, želijo in zahtevajo, zato vse njihove želje in zahteve izpolnijo, ne da bi jih morali sami sploh izreči. In zdaj se vprašajte: kaj če kraljica v politiko ne posega zato, ker politika že itak izpolnjuje njene razsvetljene želje, njene razsvetljene zahteve, njene razsvetljene ukaze in njena razsvetljena pričakovanja, ne da bi jih sama sploh diktatorsko izrekla? Politika ve, kaj hoče kraljica – in to potem počne.

Ergo: demokracija se ravna po željah, zahtevah in pričakovanjih monarhije, to pa zato, da si ljudje ne bi zaželeli razsvetljene diktature, ki pa si jo nazadnje zaželijo prav zato, ker se demokracija – s svojo normalizacijo vse hujše razredne hierarhije, vse okrutnejše ekonomske neenakosti in vse težje opravičljivega subvencioniranja bogatih – preveč ravna po »nadpolitičnih« željah, zahtevah in pričakovanjih monarhije.

Ljudje so alergični na svobodo, ki jim je vzela vse. Odnesla jim je socialno državo in ekonomsko varnost.

Vzhodni Evropejci so leta 1989 zrušili Berlinski zid, da bi živeli »normalno«, kot so rekli. To je bilo vse, kar so hoteli: živeti normalno kot ves zahodni svet! Toda potem so jim z neoliberalnimi privatizacijskimi in deregulacijskimi triki, ki so jim tuji svetovalci, kvizlingi in domače finančne elite pripisovali status božanske in nadpolitične pravičnosti (kot britanski monarhiji), vse odtujili in pokradli, z državnim premoženjem, socialno državo in ekonomsko varnostjo vred. Socialno so jih opustošili, ekonomsko ponižali. Vzhodni Evropejci so tako namesto »normalnosti« dobili paranormalnost – kaos, bedo in lunatične teorije zarote.

Zato so se zdaj tako fanatično in tako množično vdali avtokratskim populistom, »razsvetljenim diktatorjem«, ki vladajo s trdo roko, antidemokracijo, etnonacionalizmom, paranojo, demografsko paniko in ksenofobijo.

Bolj ko se je poglabljala ekonomska neenakost, bolj je rasla podpora avtokratskim populistom, antidemokraciji in etnonacionalizmu. Nazadnje se je ekonomska neenakost tako poglobila, da ni bila več združljiva z demokracijo, temveč le še s sanjami o razsvetljenem diktatorju, ki bo naredil red. Red ima prednost pred demokracijo, kaj šele pred svobodo. Ljudje so alergični na svobodo, ki jim je vzela vse. Odnesla jim je socialno državo in ekonomsko varnost.

Svoboda je politična, red pa je nadpolitičen. Vsaj tako verjamejo, pa četudi vemo, da ni nič bolj političnega in ideološkega od reda. Red poskrbi le za svoje. Tako je bilo nekoč, v času fašizma. In tako je danes, ko fašizmu rečejo populizem, da jim ne bi kdo očital, da s tem, ko populizem enačijo s fašizmom, relativizirajo nacistična in fašistična grozodejstva.

Ironija je le v tem, da zdaj vse stranke sprejemajo populistične ideje, po malem pa tudi populistično retoriko, in da populizem, ki bi moral v času gospodarske rasti omahniti, leti in leti in leti. Vse bolj vrtoglavo. Ko je nazadnje tako letel, se je ljudem na koncu zavrtelo in zmešalo – ustavili so ga lahko le z vojno.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.