Jure Trampuš

8. 6. 2018  |  Mladina 23  |  Politika

Ne politiki populističnega rasizma

Volivci zavrnili politiko sovraštva. To je najpomembnejše sporočilo volitev.

Prvi in drugi, Janez Janša in Marjan Šarec, prvi vabi drugega v koalicijo, drugi bi rad vladal brez njega

Prvi in drugi, Janez Janša in Marjan Šarec, prvi vabi drugega v koalicijo, drugi bi rad vladal brez njega
© Borut Krajnc

Nedavno, ko je Slovenija vrela zaradi varčevalnega ZUJF-a, predvsem pa zaradi arogance druge vlade Janeza Janše, ki je gospodarsko krizo izkoriščala za obračun z namišljenimi ideološkimi sovražniki, so policisti zastražili zgradbo parlamenta. Obdali so jo z ograjami, neposredno pred parlamentom so bili prepovedani protesti, saj se je oblast bala množic. Bil je to čas, ko je notranje ministrstvo vodil dr. Vinko Gorenak in ko so nad protestniki krožili helikopterji. Na obeh straneh je tekla kri.

V četrtek, tri dni pred volitvami, je bil pred zgradbo istega parlamenta organiziran Shod proti sovraštvu, prišlo je več tisoč ljudi, s transparenti, z baloni, nekateri izmed njih so bili jezni, drugi razočarani, ker SDS širi strah, spet tretji pogumni, ker so glasno, odločno zavrnili strašenje in ščuvanje. Tokrat ograj ni bilo, pot do parlamenta je bila odprta, v soncu je postopalo le nekaj policistov, več jih je bilo v vozilih za bližnjimi zgradbami, nekaj varnostnikov pa so pripeljali tudi protestniki. Bilo je glasno, na ploščadi so odmevali elektronski ritmi, bilo je tudi mirno, lepo, brez nasilja, agresije, brez pendrekov, solzivca, živčnosti, policisti so imeli tisti dan drugačna navodila.

Na volilno nedeljo so imele politične stranke odprte svoje volilne štabe, v Trnovem, v središču Ljubljane, po sedežih strank. Kdor jih je želel obiskati, jih je lahko. A ne vse, vstop v vilo SDS na Trstenjakovi je bil zaprt. Zaradi groženj, ki naj bi jih dobivala stranka SDS, so na hitro uvedli akreditacijski postopek, tako da večina novinarjev in fotografov na dvorišče ni smela. Vrata so bila zaprta, pred njimi varnostniki, celo člani stranke so morali imeti s seboj člansko izkaznico. Uvedene so bile izredne razmere, red, disciplina, novinarje in snemalce so spustili na dvorišče strankine vile šele kasneje, po preverjanju, pa še to ne vseh, ki so tja želeli. Stranka je bila arogantna in vzvišena. Zmagovalec volitev Janez Janša se v nedeljo zvečer ni niti potrudil, da bi se sprehodil tistih sto metrov prek Dunajske ceste do uradnega tiskovnega središča na Gospodarskem razstavišču in dal izjavo tujim in domačim medijem. Vse naj bi že povedal v samogovoru pred strankino vilo, za druge novinarje, podvprašanja, za vklope v živo ni bil razpoložen, bilo mu je vseeno, ima Twitter račun.

Na vse te stvari, na vse te prigode se je treba spomniti, če želimo bolje razumeti, kaj se je zgodilo na volilni dan, kakšni politični koncepti so bili v igri, kakšne politične alternative so bile ponujene, kakšne zavrnjene.

Ne sovraštvu

Na eni strani so kandidirale stranke velikih in majhnih razlik, ki nimajo težav z razumevanjem demokracije, drugačnosti, ki nimajo težav s sprejemanjem kritike; na drugi strani pa stranka, ki se zapira za zidove in kovinske ograje, hkrati pa drugim očita, da so prebarvani komunisti. Kar je smešno, Janša je v ponedeljek zvečer časopisu New York Times poslal posnetek petja partizanskih pesmi s koncerta v ljubljanskih Stožicah in užaljeno pripisal, da ima »slovenska levica« antievropski izvor. Janša je sicer edini predsednik parlamentarne stranke, ki je bil v osemdesetih letih član komunistične partije, in edini predsednik, ki »trola« tujim medijem.

Mladostno vihravost Janši težko očitamo, sporočilo ameriškemu mediju pa je jasen signal, da se kljub umirjenemu nastopu na predvolilnih soočenjih ni spremenil. Podobno je bilo z njegovim nedeljskim govorom, ko je povabil vse stranke, naj prinesejo svoje programe, da uskladijo koalicijsko pogodbo in da skupaj zgradijo vlado. Janša ni politik konsenza, je spreten manipulator, ki za dosego ciljev ne izbira sredstev. V govoru pred strankino vilo je tako recimo potarnal, kako je bila migrantska kriza v času kampanje izrabljena za obračun z njim, s stranko, da se o pravih vzrokih za eksodus ljudi ni razpravljalo. Ima prav, res se ni, a Janša ni omenil, da je bila njegova stranka tista, ki je po Sloveniji lepila plakate, kako en migrant stane 1963 evrov, da je njegova televizija Nova24TV vsak dan objavljala senzacionalistične novice o migrantski invaziji, le nekaj dni pred volitvami pa je v Bosno poslala novinarsko ekipo, ki je v živo, večkrat na dan poročala, kako naj bi se horde tujcev približevale slovenski meji. SDS je bila tista, ki je v predvolilni bitki strašila s tujci, SDS je tista, ki zagovarja nepredušno zaprto mejo, SDS je tista, ki ljubezen do domovine povezuje s sovraštvom.

Zmagovalni govor na dvorišču vile SDS, kamor so imeli dostop le izbrani novinarji, snemalci in fotografi. Kdor ni dobil akreditacije, je ostal pred vrati.

Zmagovalni govor na dvorišču vile SDS, kamor so imeli dostop le izbrani novinarji, snemalci in fotografi. Kdor ni dobil akreditacije, je ostal pred vrati.
© Gorazd Kavčič / Gorenjski glas

Tovrstna politična retorika, normalizacija laži in izključujoči nacionalizem so tudi neposredno krivi, da se je v parlament znova uvrstila tudi Jelinčičeva SNS, Janša pa je tudi zaradi uspeha nacionalistične stranke izgubil kakšnega poslanca.

Privid zmage

V medijih se je sicer uveljavilo prepričanje, da je Janša zmagovalec volitev, saj naj bi imel učinkovito volilno kampanjo. Ta trditev je napačna, rezultat SDS je res za nekaj 10 tisoč glasov boljši kot na zadnjih volitvah, a hkrati bistveno slabši kot na volitvah 2004, ko je SDS suvereno prevzela oblast, slabši kot leta 2008, ko je kljub 307 tisočim volivcem ostala v opoziciji. Na nedeljskih volitvah ga je podprlo 90.000 volivcev manj kot v času rekordnega leta 2008. Milijonski madžarski vložek je tako prinesel štiri nove poslance, po slab milijon evrov na enega torej.

Volilna statistika je pravzaprav neizprosna: stranke, ki so pred volitvami nasprotovale Janezu Janši, so skupno zbrale 343 tisoč glasov, SDS in NSi pa 282 tisoč. V poslanskih sedežih to pomeni 52 proti 32. Ali kot so suho sporočili iz Valicona: »T. i. levi pol (Levica, SD, SMC, LMŠ, SAB) je dobil višjo podporo od t. i. desnega pola (SDS, NSI, SLS) v 67 od 88 volilnih okrajev (75 %) ter v vseh volilnih enotah, razen v volilni enoti Ptuj.« SDS je morda dobila več glasov, a razdrobljene stranke, ki so stranki nasprotovale, so ga premagale. Pri čemer to ne pomeni, da so lahko kar zadovoljne, od vseh strank vlade v odhajanju je napredovala le najmanjša, Židanova SD.

Janša je v kampanji naredil veliko taktičnih napak, podpiral je male desne stranke, ki niso znale sestaviti niti kandidatnih list, med seboj so se tudi prepirale, podprl je SLS, ki je govorila o migrantih, namesto o podeželju in kmetijah, naslonil se je na madžarskega premiera Viktorja Orbána, ki v Sloveniji nima veliko privržencev, govoril je o Višegrajski skupnosti, pa četudi naj bi Slovenija z Balkana ušla v objem Srednje, ne Vzhodne Evrope, velik del kampanje SDS je potekal na spletu, vendar trumpovske laži in prostaške diskvalifikacije političnih nasprotnikov slovenskih volivcev niso prepričale. Janša se zelo težko predstavlja kot branilec ljudi zoper podivjano gospodarsko-politično elito, če je sam del te elite že skoraj 30 let. Politika sovraštva je na volitvah znova zakrivila poraz desnice, slovenski krščanski demokrati so se v zadnjih letih prelevili v zagovornike trga, ljudska stranka pa se je izgubila. Janša je zdaj ostal sam, podpira ga le Matej Tonin, pa še ta ga po svoje tudi izziva.

Kako do vlade?

Zgodba se tukaj ne konča, predsednik države Borut Pahor bo Janši dal možnost za sestavo nove vlade. Za zdaj vse stranke, razen NSi in SNS, bolj ali manj kategorično zavračajo sodelovanje s SDS. Zelo jasen je Marjan Šarec, ki je že pred volitvami dejal, da ga v koaliciji z Janšo ne bo. »Držali se bomo tega, kar smo pred volitvami obljubili volivcem, o tem sploh ni nobene debate. Dan po volitvah stališče ne more biti drugačno, kot je bilo pred njimi,« je dejal za Delo. Šarec ima svojo računico, rad bi postal predsednik vlade.

Pa je to mogoče? Lahko Šarec res sestavi vlado? Povolilna aritmetika mu ponuja dve možnosti. Prva naj bi bila levosredinska vlada s SMC, SD, s Stranko Alenke Bratušek in Levico. Po drugi bi Levico zamenjala NSi, ki ima dva poslanca manj, tako da bi moral Šarec poiskati pomoč pri Karlu Erjavcu. Kam se nagiba Marjan Šarec, je težko reči, želi pa si »sredinsko« vlado.

Trditev, ki se te dni vlači naokoli, da je težko vladati z več kot štirimi, petimi strankami, je sicer nesmiselna. To je odvisno od strank, od premiera, od razmer v državi. Domnevno »najboljšo slovensko vlado«, ki je osamosvojila državo, je vodila koalicija Demos, v njej je bilo šest strank. Tudi drugo Drnovškovo vlado je sestavljala šesterica strank. Uspešnost koalicije je bolj kot od števila članov koalicije odvisna od političnih zavez, ciljev, tudi od zaupanja med politiki in zaupanja do politike.

Iskanje leve alternative

Filozof Slavoj Žižek je že nekajkrat zapisal, da je antijanševstvo, ki združuje slovenske stranke na »levi sredini«, fantazma, bližnjica, fetiš, ki zakriva programsko izpraznjenost, radikalno sredino, udoben zagovor neoliberalne ureditve sveta. Kar je seveda res, a hkrati stranke, ki nasprotujejo Janši, povezuje vsaj retorično zavračanje avtoritarne politike. Tudi to je pomembno. Na teh volitvah ni zmagala politika moči in reda, nacionalistična, protimigrantska histerija, temveč so si zmago porazdelile stranke, ki so takšno politiko zavrnile. Ne gre za vsiljeno izbiro, za konstrukt medijev, zavračanje Janše pomeni predvsem zavračanje rasističnega populizma. Šele ko ta pade, šele ko je takšna politika izločena iz političnega prostora, se je mogoče pogovarjati o vsebini vladanja. Pravzaprav je odsotnost rasizma pogoj za demokratično državo.

Prvo vprašanje, ki bi si ga moral Šarec zastaviti, če seveda Janši ne bo uspelo sestaviti vlade, je, zakaj je SDS vseeno razmeroma uspešna, kako to, da je prepričala več kot 220.000 volivcev, kako to, da sta SLS in SNS, ki prav tako ščuvata proti tujcem, prepričali dodatnih 60.000 ljudi. Kaj so pravi vzroki za sovraštvo?

Nezadovoljstvo ljudi ima sistemske korenine, družba izkoriščanja in neenakosti povzroča negotovost med volivci, demokratično odločanje ter nadzor nad oblastjo izgubljata moč, tudi vladajoči so se odmaknili od volivcev. Ljudje so jezni, razočarani, ne verjamejo v demokracijo. S tega vidika SDS prepoznava prave probleme, ponuja pa napačne rešitve. Stisk ljudi se ne sme podcenjevati, tudi njihova čustva ne. Madžarski premier Viktor Orbán ponavlja parole antiglobalističnega gibanja izpred petnajstih let, le da jih uporablja za pretvezo utrjevanja oblasti, podobno se dogaja v Italiji, v Avstriji, podoben koncept že nekaj let preizkuša tudi SDS.

Zavračanje Janše pomeni predvsem zavračanje rasističnega populizma. Šele ko ta pade, šele ko je takšna politika izločena iz političnega prostora, se je mogoče pogovarjati o vsebini vladanja.

Zavračanje politike in njene vsebine, jeza, umik iz javnega, apatija, vse to ne bo izginilo samo od sebe, ljudem je treba ponuditi jasno perspektivo. Vrnimo se k Slavoju Žižku. Pred volitvami je v Sobotni prilogi zapisal, da ima Slovenija pred sabo dve možnosti: ali bomo »vsake štiri leta bombardirani s paničnimi opozorili, da Janša lahko zmaga in da bomo tako spet postali žrtve izsiljevanja in na še enih nesmiselnih volitvah oddali svoj glas 'civiliziranemu' kandidatu brez kakršne koli pozitivne vizije, vmes pa bomo dremali v varnem objemu globalnega kapitalizma s človeškim obrazom«, ali pa bo v vlado vstopila Levica, ki naj bi združevala zavest o radikalnih spremembah s pragmatičnim pristopom. Tista Levica, ki naj bi si ob »stisku rok ob podpisu koalicijske pogodbe umila roke ne le z milom, ampak z močnim razkužilom, saj se bo vseskozi zavedala, da gre v posteljo s sovražnikom«, ki pa bi lahko znotraj vlade »uresničila nekaj natančno opredeljenih ciljev, predvsem v socialni politiki«.

Strah pred Levico – te dni skepso širijo različni posamezniki po teh in onih medijih in njihovih platformah, ki pravijo, da gre za radikalne ideje in nesmiselne rešitve – izvira iz političnega vakuuma, iz odsotnosti resnih političnih alternativ in razprav o prihodnosti Slovenije. Stranke, ki so v zadnjem ducatu let vladale v Sloveniji, resnih političnih inovacij niso ponudile, tudi novi obrazi so ponavljali stare zgodbe, zato novo, res drugačno, hitro postane nevarno, nesmiselno, utopično, otročje. Zahteve Levice po višji obdavčitvi dobičkov se recimo zdijo popolnoma nerealne, pa četudi podobno zahteva SD, mednarodne primerjave pa dokazujejo, da je dobiček v Sloveniji podpovprečno obdavčen, dejansko je obdavčitev na ravni davčnih oaz.

Ne trdimo, da ima stranka Levica vedno prav, a alternativam je smiselno prisluhniti. Tipičen je primer zahteve po »referendumu o izstopu iz Nata« – gre za vprašanje, ki so ga koordinatorju Levice Luki Mescu izzivalno zastavili na dan volitev. V programu Levice je referendum o izstopu res omenjen, v bistvu pa gre za politično željo stranke po preizpraševanju finančnih zavez o vzpostavitvi dveh bataljonskih skupin, kar naj bi v slabih desetih letih stalo 1,2 milijarde evrov. To je veliko denarja. Z razpravo o prihodnosti Slovenske vojske ni nič narobe, narobe je, da doslej na političnem parketu praktično ni obstajala, nekaj let stara Mladinina peticija Ukinimo vojsko je bila celo označena za »protiustavno«, državi nevarno. Pa so to najbolj običajne debate v vseh trdnih demokracijah.

Veselje Luke Mesca in njegovih ob predstavitvi rezultatov vzporednih volitev. Stranka Levica je skorajda podvojila svoj rezultat.

Veselje Luke Mesca in njegovih ob predstavitvi rezultatov vzporednih volitev. Stranka Levica je skorajda podvojila svoj rezultat.
© Uroš Abram

Vprašanje prihodnosti Slovenske vojske bo sicer ena od večjih težav pri sklepanju morebitne levosredinske koalicije, Levici »sestrski« socialdemokrati bistveno bolj poudarjajo vprašanje varnosti, pa tudi SMC in Marjan Šarec ga. A pri politiki naj bi stranke izbirale prioritete, teme, ki so jim pomembnejše, področja, kjer so lahko uspešne. Levica je bila tako med prejšnjim mandatom aktivna na področju socialne politike, kot bi lahko bila SMC, navajamo zgolj kot primer, s svojim Milanom Brglezom ali pač Mirom Cerarjem uspešna pri uveljavljanju bolj prepoznavne zunanje politike, Alenka Bratušek pa zaradi izkušenj vladanja na finančnem ministrstvu. Špekulacije so sicer za zdaj odveč, politika je vedno sklepanje kompromisov, iskanje tem, kjer lahko uveljaviš svoj program.

Vrnimo se na začetek, na vprašanje, zakaj je Janša izgubil in kako naprej. Parlamentarna leva sredina se je v zadnjih desetih in še nekaj letih popolnoma spremenila. V parlamentu so vsaj štiri stranke, ki bi nekoč brez težav spadale pod širok diapazon Drnovškove LDS. Kjer je veliko strank, je to dobro za demokracijo, hkrati velja pravilo, da manjše stranke v parlamentu dobijo več poslancev kot velike, proporcionalni volilni sistem preferira koalicijske vlade. Na drugi strani političnega spektra do sprememb ni prišlo, SDS je še vedno tista, ki spodbuja ali hromi desni politični potencial. Janša sicer govori o pomenu vključevanja, a deli in odbija.

V naslednjih tednih se bodo stvari začele razpletati, pravo razmerje moči se bo pokazalo pri izbiri predsednika državnega zbora. Nato pride čas iskanja mandatarja, pogajanj, prej ali slej se bo pojavila ideja o rešilni veliki koaliciji. A bi jo bilo smiselno nemudoma zavrniti: težko je namreč sklepati sporazum s politikom, ki vodi kulturni boj. Seveda ni nobenega zagotovila, da bo vlada, ki je morebiti ne bo vodil Janez Janša, res dobra in da bo zdržala štiri leta, a volilni izid je pokazal, da volivci na oblasti nočejo politike sovraštva. To je bistveno, saj Janša vodi, kot je dejal madžarski filozof Gáspár Miklós Tamás, politiko »rasističnega populizma«. Večina slovenskih volivcev je takšno politiko zavrnila.

In to je velika zmaga na teh volitvah.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.