Izkoriščanje zaposlenih v zabaviščnem parku

Ko je delodajalec korporacija z milijardnimi dobički, zaposleni z mesečno plačo pa komajda preživijo 

Senator Bernard Sanders, ki se je leta 2016 potegoval za kandidaturo demokratske stranke za predsednika ZDA, je pred kratkim obiskal zabaviščni park Disneylandu v Anaheimu v Kaliforniji. Tja ni odpeljal vnukov gledat Racmana Jake in Miki Miške. Udeležil se je protesta 2000 zaposlenih, ki jih izjemno močna in bogata korporacija Disney brezobzirno izkorišča. Protest je organiziralo več sindikatov, v Guardianu piše Sanders.

Disney je vreden 150 milijard dolarjev, lani je ustvaril 9 milijard dolarjev dobička. Predsednik Donald Trump mu je z novo davčno zakonodajo omogočil davčne olajšave v višini 1,6 milijarde dolarjev, dodatnih nekaj sto milijonov davčnih olajšav mu podarja še mesto Anaheim. S predsednikom uprave Bobom Igerjem je upravni odbor pred kratkim sklenil pogodbo, na podlagi katere bo v prihodnjih štirih letih prejel plačilo v višini 423 milijonov dolarjev.

Ob astronomskem dobičku in velikanskem zaslužku predsednika uprave, zaposleni dobivajo porazne plače. Ljudje, ki ves dan zabavajo ljudi kot Miki Miške in Racmani Jake, tisti, ki obiskovalcem pripravljajo in prodajajo hrano, prodajajo vstopnice, upravljajo naprave imajo tako borne plače, da se z njimi komajda preživljajo. Družba Occidental College je oktobra lani objavila poročilo o ekonomskem položaju zaposlenih v Disneylandu. Anaheim je zelo drago mesto, kljub ogromnim podražitvam stanovanj in drugih življenjskih stroškov, je družba Disney svojim zaposlenim ob upoštevanju inflacije ves čas zniževala plače.

Ljudje, ki ves dan zabavajo ljudi kot Miki Miške in Racmani Jake, tisti, ki obiskovalcem pripravljajo in prodajajo hrano, prodajajo vstopnice, upravljajo naprave imajo tako borne plače, da se z njimi komajda preživljajo.

Povprečna plača za uro dela se je od leta 2000 do 2017 znižala za 15 odstotkov s 15,80 na 13,36 dolarja. Zdaj več kot 80 odstotkov zaposlenih v Disneylandu na uro zasluži manj kot 12 dolarjev. Skoraj tri četrtine jih pravi, da ne zaslužijo dovolj za pokritje osnovnih mesečnih stroškov. Več kot polovica se jih boji deložacije iz svojih domov. Vsak deseti zaposleni v Disneylandu pravi, da je bil v zadnjih dveh letih brezdomec. Več kot dve tretjini zaposlenih si ne more kupiti dovolj hrane, le 28 odstotkov jih ima vsak teden enak urnik dela.

Bernard Sanders pravi, da so poročila in statistika eno, poslušanje zgodb ljudi v živo pa drugo. Ena od sramotno plačanih zaposlenih je na protestu razlagala, da so njeni stari starši pred desetletji tudi delali v Disneylandu, vendar za plačo, ki jim je omogočala življenjski slog srednjega sloja. Zanjo in njene sodelavce je danes čarobni kraj »kjer se uresničijo sanje« nočna mora. »Ko sem začela delati za Disney, sem morala zaradi nizke plače od 16-letne hčere zahtevati, da se odseli,« je pripovedovala zaposlena v Disneyjevem hotelu Grand California. »Sama nisem več mogla skrbeti zanjo. Skrb zanjo so prevzeli člani moje družine. Sama ne zaslužim dovolj, da bi lahko jedla tri krat na dan. Jem tuno iz konzerv ali zeleno in korenje, ker si le to lahko privoščim. Običajno imam le en, včasih dva obroka na dan, tretjega si ne morem privoščiti,« je razlagala.

Ena od kozmetičark je pripovedovala, da je bila prisiljena tri mesece in pol živeti v avtomobilu, čeprav dela od 40 do 60 ur na teden. Zdaj si je našla stanovanje, a se v službo vozi dve uri in komajda lahko plača bencin, čeprav dela sedem dni na teden in če le more nadure. Eden od udeležencev protesta, ki je lani nehal delati za Disney, je povedal, da je za to družbo delal 14 let. Bil je eden glavnih upravljavcev in garač, pa nikoli na uro ni zaslužil več kot 15 dolarjev.

Ena od kozmetičark je pripovedovala, da je bila prisiljena tri mesece in pol živeti v avtomobilu, čeprav dela od 40 do 60 ur na teden. Zdaj si je našla stanovanje, a se v službo vozi dve uri in komajda lahko plača bencin, čeprav dela sedem dni na teden in če le more nadure.

Delavci, ki so se udeležili protesta, so po Sandersovih besedah dvignili glas proti pohlepu ene najbolj močnih in dobičkonosnih korporacij v Ameriki. Za to je potrebno imeti zelo veliko poguma. Če jim bo uspelo dobiti plačo, s katero je mogoče preživeti, z dobrimi bonitetami, bo to uspeh, ki bo odmeval po vsem svetu. Spodbudil bo zaposlene, ki delajo za sramotne plače v dobičkonosnih korporacijah, da morajo zahtevati plače, s katerimi bodo lahko živeli, in dobre bonitete. Kar se dogaja pri Disneyju, ni izjema.

Ob močni gospodarski rasti in nizki brezposelnosti se lani plače za običajne delavce niso povečale niti za peni. Centralna banka Federal Reserve je pred kratkim objavila, da več kot 40 odstotkov Američanov nima na voljo 400 dolarjev za plačilo nepredvidljivih izdatkov, kot je popravilo avtomobila ali plačilo zdravnika.

Disneyjev pohlep in pohlep korporativne Amerike uničuje strukturo družbe, opozarja Sanders. »Ta brezobziren kapitalizem ni ekonomski model, ki bi ga morali sprejemati. Znamo in moramo ravnati bolje,« pravi. Po njegovih besedah je treba vzpostaviti moralno ekonomijo, ki tistemu, ki dela 40 ur na teden, omogoča, da mu ni treba živeti v revščini. Dobra novica je, da so se delavci v ZDA začeli upirati, ker nočejo več delati cele dneve za nizke plače. »Njihov boj je naš boj. Ustvarimo ekonomijo, ki koriti vsem, ne le 1 odstotku,« zaključuje Sanders. Takšno ekonomijo potrebuje tudi Evropa in v njenem okviru Slovenija.