MLADINA Trgovina

Darja Kocbek

12. 6. 2018  |  Družba

Kdo so moški, ki za to, da nimajo spolnih odnosov, krivijo ženske in druge moške?

Jezni moški obstajajo že ves čas, v zadnjem desetletju pa jim je splet ponudil dom in potuho. Spoznajte incele. 

Skupnost incelov na spletu je ustvarila celo svojo zastavo

Skupnost incelov na spletu je ustvarila celo svojo zastavo
© WikiCommons

Alek Minassian, ki je aprila v Torontu v Kanadi s kombijem zapeljal v množico ljudi na pločniku, je pred tem na Facebooku napisal, da se je upor incelov končno začel. Incel je kratica za »neprostovoljni celibat«. Leta 1993 jo je skovala cisspolna ženska (oseba, ki doživlja ujemanje med lastnim doživljanjem spolne identitete in spolom, ki ji je bil pripisan ob rojstvu), da bi opisala svoj občutek osamljenosti in se povezala z drugimi, ki čutijo enako. Zdaj je incel gibanje moških na družbenih omrežjih, ki za to, da nimajo spolnih odnosov, krivijo ženske. Inceli se pogovarjajo, da je treba uničiti feminizem in pogosto načrtujejo nasilna dejanja proti ženskam vključno s posilstvom.

Veliko teh fantov je precej mladih, je za Glamour povedal David Futrelle, pisatelj in ustanovitelj bloga We Hunted the Mammoth, na katerem preučuje nove sovražnike žensk, ki nastajajo na spletu. Namesto, da bi preboleli običajne mladostniške negotovosti, spolne frustracije in jezo, ker so jih dekleta zavrnila, to postane njihov življenjski slog. Za incele se lahko opredeljujejo tudi moški z resnimi težavami, kot je depresija ali nelagodje v družbi. Namesto, da bi si poiskali strokovno terapijo ali zdravnika, za svoje težave krivijo domnevno krutost deklet in žensk.

Inceli imajo enako kot vse tesno povezane spletne skupnosti svoj jezik za opisovanje moških in žensk, ki jih sovražijo. Chad je recimo stereotipni postaven moški, ki dobi vse ženske, Stacy pa je stereotipna vroča ženska, ki incela sploh ne pogleda. Mnogi inceli so po Futrelloih besedah prepričani, da so chadi edini moški, ki imajo spolne odnose z ženskami. To zveni nesmiselno, ni pa pretiravanje. Tako razmišljajo. Nekateri so prepričani, da so spolni odnosi nekaj, kar jim pripada, zahtevali so celo, da bi jim morala vlada priskrbeti dekleta in/ali prostitutke.

Namesto, da bi preboleli običajne mladostniške negotovosti, spolne frustracije in jezo, ker so jih dekleta zavrnila, to postane njihov življenjski slog.

Pričakovali bi, da skušajo ti moški ves čas najti žensko za spolne odnose, a temu ni vedno tako. Mnogi ne vedo kako in mislijo, da to ni smiselno. Inceli sovražijo ženske in tudi sebe, mnogi prepričajo same sebe, da so preveč grdi ali majhni, da bi lahko bili privlačni za ženske. Ko z namenom ocenjevanja objavijo svoje fotografije in fotografije drugih incelov, so videti povsem običajni ljudje, njihova grdota je samo v njihovih glavah.

Izvedenec za medsebojne odnose Hunt Ethridge, ki spremlja gibanje incelov vse od nastanka, jih primerja z lisico v Ezopovi basni, ki ni mogla doseči grozdja, zato se je prepričala, da so prekisle in jih sploh noče. Gre za psihološko strategijo. Ker ne morejo živeti z mišljenjem, da so grdi, so našli način, da se lahko predstavljajo kot žrtve.

Mnogi inceli so po Ethridgejevih podatkih ekstremni narcisi, ki sebe vidijo v primerjavi z drugimi v vseh ozirih kot superiorne. Ko vidijo moške, ki so po njihovi oceni slabši (chadi), da se povežejo s »surovino« (ženskami), ki jih sami ne morejo pridobiti, postanejo jezni. Počutijo se užaljeni in prevarani, prepričani so, da ženske delajo napako, ker se ne zmenijo za očitno superiorne ponudbe. Mnogo takšnih incelov je prepričanih, da so prijazni fantje, ki za svojo prijaznost nič ne dobijo.

Imena s katerimi inceli opisujejo moške in ženske, ki jih sovražijo:

* Chad - stereotipni postaven moški, ki dobi vse ženske
* Stacy - stereotipna postavna ženska, ki incela sploh ne pogleda 

Jezni moški obstajajo že ves čas, v zadnjem desetletju pa jim je svetovni splet dal dom, zasilno družino oboževalcev, ki so s svojim srdom vzpostavili celoten spletni sistem. Eno od glavnih prepričanj je, da je feminizem dal ženskam na delovnem mestu, v politiki, v spalnici preveč moči, zato ga je treba uničiti. Futrelle ob tem razlaga, da večina takšnih moških ne sovraži le feminizma, sovražijo ženske in jih krivijo za vse, kar jim ni všeč.

Ethridge dodaja, da so zafrustrirani moški, ki so prepričani, da nimajo dostopa do virov, bili začetek vseh uporov na svetu. Sami sebe vidijo kot revolucionarje. Grozno je, da nimajo nič za izgubiti.

Vprašanje je tudi, ali tem skupnostim brisati spletne strani. Izbris ne pomeni ukinitve »gibanja«, ki ima prek drugih strani na spletu še vedno obilo možnosti za druženje. Ethridge svoje nasprotovanje izbrisu utemeljuje s primerjavo, da se vsi ščurki razbežijo, če v sobi, ki jih je polna, prižgemo luč. Caroline Sinders, neodvisna raziskovalka nadlegovanja prek spleta, podpira izbris, preden pripadniki izvedejo nasilna dejanja, kot ga je v Torontu Minassian.

Če teh strani nihče ne preverja ali se jih obravnava kot nedolžne izpade ali šale, dejansko omogočajo incelom, da drug drugega spodbujajo k prenosu svojih prepričanj v realni svet, ki mu resnično predstavljajo grožnjo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.