Darja Kocbek

13. 6. 2018  |  Politika

Volivci ne nagrajujejo sredinskih strank, ki stavijo na protimigracijski populizem

Človekove pravice in mednarodno pravo sta bila v EU v imenu varnosti odpravljena še preden so na italijanskih volitvah zmagali desničarji

V sosednjih državah, kot je Italija, otroci beguncev, ki so brez spremstva, že desetletja bivajo tudi v dijaških domovih. V Kranju so se šestim otrokom po robu postavili starši »pravih« otrok, občina in pol učiteljskega zbora sosednje Gimnazije Franceta Prešerna. (Na fotografiji otrok pri Dobovi lani jeseni)

Na fotografiji otrok pri Dobovi lani jeseni leta 2015
© Simon Chang

Evropska komisija v sklopu dolgoročnega proračuna EU za obdobje 2021–2027 predlaga skoraj trikratno povečanje financiranja za migracije in upravljanje meja na 34,9 milijarde evrov. Predlog komisije je odziv na povečane izzive na področju migracij, mobilnosti in varnosti, pri čemer so prožnejši instrumenti financiranja za obravnavo nepredvidenih migracijskih dogodkov in varovanje meja v središču novega proračuna, piše v sporočilu komisije.

Nekaj dni preden je Evropska komisija ta predlog objavila, Italija in Malta nista hoteli sprejeti ladje francoske podružnice humanitarne organizacije SOS Mediterranee Aquarius, ki je iz morja rešila 630 prebežnikov in je organizacija OZN za begunce evropske politike ponižno prosila, naj najprej poskrbijo za rešitev ljudi z ladje in potem skušajo najti skupni jezik. Daniel Howden v Guardianu piše, da se je treba vprašati, zakaj je nov italijanski notranji minister Matteo Salvini zdaj začel prepir, kdo naj sprejme Aquarius.

EU svojo migracijsko politiko, zlasti po množičnih prihodih leta 2015, gradi na ideji, da je z nadzorom poti po morju mogoče zavarovati politični center Evrope pred prebežniki.

Lahko bi sklepali, da si Italija tako skuša okrepiti položaj pred vrhom EU konec junija, ko naj bi voditelji članic EU dosegli dogovor o reformi azilnega sistema EU. Salvini želi doseči, da bi s to reformo odpravili določbo dublinske uredbe, po kateri morajo pribežniki zaprositi za azil v članici EU, v katero najprej stopijo. Tako bi Salvini razbremenil Italijo in Grčijo, kamor najprej pride večina pribežnikov.

Ta razlaga je po Howdenovih besedah povsem napačna. Pri tem ne gre za postopno uveljavljanje nacionalnih interesov. Ob pričakovanjih, da bo nova italijanska vlada najprej začela boj z EU o skupni valuti evru, je njen notranji minister za prvi boj izbral migracije. Salvini enako kot predsednik madžarske vlade Viktor Orban in avstrijski kancler Sebastian Kurz razume, da EU glede migracij nima odgovora. Italija je pri reševanju problema s prebežniki iz Severne Afrike ostala sama in pogovori o novi dublinski uredbi tega ne bodo spremenili, ker med članicami EU, ko govorimo o azilni politiki in migracijah, ni solidarnosti.

Salvini je blokiral ladjo Aquarius, ker je to teren, kjer lahko zmaga ne glede na izid. Kot vodja desničarske Severne lige je v predvolilni kampanji Italijanom obljubljal množičen izgon migrantov. Kljub temu, da je to neizvedljivo in protizakonito, je za Severno ligo glasovalo 17 odstotkov volivcev. Salvinijeve trditve, da pribežniki iz Afrike spreminjajo Italijo v velikansko begunsko taborišče, niso v skladu s podatki, ki kažejo, da je letos do zdaj prišlo v Italijo dve petini manj pribežnikov kot v enakem obdobju lani. Ne glede na to Salviniju takšne bombastične izjave omogočajo, da se obnaša kot glavni koalicijski partner in branilec Italije.

Snovalci evropske migracijske politike so prepričani, da jim bodo volivci oprostili kršenje pravic v daljnih deželah v zameno za večji nadzor meja.

EU svojo migracijsko politiko, zlasti po množičnih prihodih leta 2015, gradi na ideji, da je z nadzorom poti po morju mogoče zavarovati politični center Evrope pred prebežniki. Človekove pravice in mednarodno pravo tako podreja potrebi po nadzoru, četudi ta nadzor pomeni sodelovanje z libijskimi milicami, plačevanje trgovcev z ljudmi, da varujejo obalo in pomoč skorumpiranim režimom v Afriki za to, da lovijo ljudi, ki so na poti v Evropo.

Snovalci evropske migracijske politike so prepričani, da jim bodo volivci oprostili kršenje pravic v daljnih deželah v zameno za večji nadzor meja. Odločili so se, da bodo raje pustili zmernim politikom govoriti kot Salvini, kot da bi to počel sam Salvini. Kritike te politike so označili za naivneže.

Glavni izvajalec takšne migracijske politike EU je bil prejšnji italijanski notranji minister Marco Minniti. Število prebežnikov, ki so prišli v Evropo, je občutno zmanjšal z vrsto dogovorov v Libiji, na podlagi katerih so trgovci z ljudmi in tihotapci postali plačani čuvaji evropskih meja.

Pred volitvami v Italiji je »Minnitijev načrt« v prestolnicah članic EU in Evropski komisiji imel veliko podpornikov. Njegova stranka je volitve izgubila in postalo je jasno, da volivci ne nagrajujejo sredinskih strank, ki stavijo na protimigracijski populizem. Minniti in člani prejšnje vlade so obsodili Salvinijevo zavrnitev ladje Aquaris in se hvalili, da so sami našli kompromis med »varnostjo« in »sprejemanjem«. Kljub temu so zgrešili bistvo.

S tem, ko so migracijsko politiko obravnavali kot krizo, kjer je mogoče človekove pravice in mednarodno pravo opustiti, ker je treba odgovoriti na paniko, so Minniti in njegovi podporniki v Bruslju in Berlinu pomagači pri rojstvu salvinizma.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.