Nasilne meje

Zakaj lahko begunske in migrantske krize, ki se jih Slovenija tako zelo boji, prepreči le odprtje meja

Štiriindvajsetega aprila 2013 se je v bangladeškem mestu Savar zrušila Rana Plaza, stavba, v kateri je bilo več tekstilnih tovarn, ki so delale za različne globalne znamke, recimo Benetton, The Children’s Place, Mango in Walmart – umrlo je 1127 ljudi, bolj ali manj delavcev in delavk, ki so tezgarili in se znojili za majhen denar in v slabih, strahotnih, neznosnih delovnih razmerah. Plače so stalno zamujale, plačanega dopusta niso imeli, pogosto so delali do enajstih ponoči in ob praznikih, ženske niso mogle na porodniški dopust, niso smele na stranišče, neprestano so jih ustrahovali in priganjali, naj delajo hitreje, nabijali so jim strašne norme, silili so jih v opravljanje neplačanih nadur, obravnavali so jih kot sužnje, za varnost pri delu se niso zmenili, zasilnih izhodov in gasilnih aparatov ni bilo – in seveda, v Rana Plazi so nova in nova nadstropja, ki so jim dodajali nove in nove tovarne, dograjevali kar brez načrtov in dovoljenj.

Zakaj se je ta megaznojilnica zrušila? Zakaj je umrlo 1127 ljudi? Rekli boste: zaradi korporativnega pohlepa! Zaradi korporacij, ki mislijo na dobiček, ne pa na varnost pri delu, varnost zgradb in požarno varnost! Zaradi korporacij, ki izkoriščajo poceni delovno silo! Zaradi dereguliranosti, ki jo korporacije vsiljujejo »ugodnim« poslovnim okoljem! Ne, pozabite, pravi Reece Jones, avtor knjige Nasilne meje (Begunci in pravica do gibanja), ki je – v prevodu Ane Kralj – izšla tudi pri nas: to se je zgodilo zato, ker se meje vse bolj zapirajo – potemtakem zato, ker se ljudem gibanje omejuje in otežuje. Kar pomeni dvoje: prvič, da se ne morejo seliti tja, kjer so plače in delovne razmere boljše, in drugič, delodajalcev doma – recimo v Bangladešu, kjer je bilo leta 2013 kar 5600 tekstilnih tovarn in kjer je minimalna plača znašala 39 dolarjev – ne morejo prisiliti v izboljšanje delovnih razmer in plač. Z eno besedo: ker se ljudje – še zlasti v tretjem svetu, v deželah v razvoju – ne morejo več svobodno seliti, korporacije nimajo nobenega razloga, da bi delovne razmere, delovnopravne predpise in plače izboljšale. »Dokler bodo meje zadrževale delovno silo, hkrati pa ne bo povsod zagotovljeno spoštovanje temeljne delovnopravne in okoljevarstvene zakonodaje, bodo sistemi izkoriščanja živeli naprej, ne glede na to, ali bodo posamezna podjetja spremenila svojo prakso ali ne.«

Meje so vse nasilnejše, toda nasilne niso brez poslovnega razloga. Veliko, res veliko nasilja je potrebnega, da bi zamejevali in zadrževali delovno silo iz tretjega sveta.

Še več: ne le da korporacije brutalno in vampirsko izkoriščajo to, da je gibanje ljudi – zlasti tistih iz tretjega sveta (v umazanih, mizernih, kužnih slumih tretjega sveta živi že več kot milijarda ljudi!) – vse bolj omejeno (vse bolj onemogočeno, tako rekoč prepovedano), ampak tudi same delajo vse, da bi se meje vse bolj utrjevale in zapirale, da bi se torej revni in slabo plačani vse težje gibali in selili, da bi se državne meje vse bolj militarizirale. Če hočejo ohranjati ogromne, silne dobičke, morajo pač preprečiti, da bi jim poceni delovna sila prebegnila drugam, v državo, kjer so za enako delo bistveno bolje plačani in kjer enako delo opravljajo v bistveno boljših delovnih razmerah.

»Meje ustvarjajo umetne razlike v plačah, bazenih delovne sile, okoljskih predpisih, davkih in delovnih razmerah.« Pomeni: naloga meja, ograj, zidov in rezilnih žic je, da ustvarjajo bazene poceni delovne sile, ne da nas varujejo pred »rekami« beguncev in migrantov oziroma pred tem, da bi postali »migrantski žep«. Meje, ograje, zidovi, rezilne žice in vsa tista blazna varnostna tehnologija, ustvarjena za zaznavanje gibanja revnih, naj bi bili v službi ljudstva, a so v resnici v službi korporacij, saj jim omogočajo tako rekoč brezmejno povečevanje dobičkov. Ali bolje rečeno: meje varujejo privilegije, ki so jih ustvarile same meje. Indija je na meji, ki jo ločuje od Bangladeša, postavila več kot 3500 kilometrov dolgo ograjo, ki prebivalcem Bangladeša preprečuje migriranje – leta 2011 je na njej obviselo truplo 15-letne Felani. Pripadniki indijske mejne policije so njeno truplo pustili tam – v svarilo drugim. Potem pa so ga naložili na bambusovo palico.

Dokler se poceni delovna sila ne more seliti, so zajamčeni visoki dobički. Zato je logika sodobnega neoliberalnega kapitalizma na dlani: kapital se lahko seli, delovna sila pa ne. Bogati lahko migrirajo, revni pa ne. »Medtem ko korporacije lahko delujejo v več državah in tako izkoriščajo razlike v zakonodajnih ureditvah, so delavci večinoma zamejeni.« Politične meje zamejujejo in zadržujejo delovno silo, ne pa tudi kapitala. Samo pomislite: da bi dežele tretjega sveta pritegnile tuje investicije, morajo delovnopravno, davčno in okoljevarstveno zakonodajo prilagoditi zahtevam tujih, zahodnih, globalnih korporacij, ki s tem blazno profitirajo – mislite, da bodo te korporacije potem pustile, da poceni delovna sila odide iz teh dežel? Ne, ravno nasprotno, korporacije bodo naredile vse, da jim poceni delovna sila ne zbeži. Ali bolje rečeno: korporacije so zadnje, ki bi mejam, ograjam, zidovom in rezilnim žicam gledale v zobe. Zato niti ne preseneča, da Zahod Turčiji, Maroku in Mehiki bajno plačuje, da ustavljajo migrante in begunce.

In kar je še posebej ironično, da ne rečem groteskno: neoliberalcev, ki tako prešerno slavijo, poveličujejo in oznanjajo prosti trg, niti malo ne moti, »da sistem zamejenih držav sam po sebi predstavlja umetno oviro za trge, saj omejuje gibanje delovne sile.« Prav res: kako naj bo trg prost, če pa gibanje ljudi ni prosto? In kako naj veljajo načela konkurenčnosti, na katera tako patetično prisegajo, če pa omejevanje gibanja delovne sile umetno vzdržuje nizke plače?

Meje so vse nasilnejše, toda nasilne niso brez poslovnega razloga. Nasilnejše ko so meje, večji so dobički. Večji ko so dobički, nasilnejše so meje. Veliko, res veliko nasilja je potrebnega, da bi zamejevali in zadrževali delovno silo iz tretjega sveta. A povsem očitno je tole: večja ko je ekonomska neenakost, slabše ko so plače in slabše ko so delovne in življenjske razmere, težje je zadrževati delovno silo. In glede na to, da migranti vztrajno prihajajo, da se odpravljajo na dolge, mukotrpne, nevarne poti, da kopljejo pod ograjami in plezajo čez zidove, da se prebijajo mimo rezilnih žic, da se ne menijo za ovire in žrtve, da se soočajo s polnim nasiljem države, da se kljub vsemu gibljejo, gibljejo in gibljejo, da ne upoštevajo mejnih črt in da trmasto poskušajo znova in znova, pa četudi jih vmes dobijo in vrnejo na izhodišče, ter da jih nič ne prestraši ali odvrne od poti, niti to, da jih delijo na begunce, ki naj bi imeli pravico do azila, in ekonomske migrante, ki naj te pravice ne bi imeli, da jih trpajo na turobne otoke (Nauru), da jim ukinjajo varne poti, da jim onemogočajo migriranje na human in organiziran način, da jih preusmerjajo na nevarne terene, bodisi na smrtonosno odprto morje (Sredozemlje) ali pa v razbeljene, peklenske, morilske puščave (mehiško-ameriška meja), da jih je od leta 2004 do danes pri poskusu vstopa v Evropsko unijo umrlo že več kot 25 tisoč, da jih na mejah terorizirajo in ponižujejo, da so življenje prisiljeni izročiti v roke tihotapcev, ki jih imajo le za tovor, in da se dušijo v kontejnerjih in prtljažnikih, pove vse o tem, kako bedne so plače ter delovne in življenjske razmere v deželah, v katerih živijo. Ljudje na Zahodu celo mislijo, da imajo migranti možnost odločitve, ali bodo odšli na to nevarno, morilsko pot ali ne. »Številni, morda celo večina, te možnosti nimajo.« Navsezadnje, »ljudje se za to nevarno pot odločajo že vsaj desetletje, pa to očitno ni imelo prav nobenega vpliva na odločitve drugih migrantov, ki so poskusili priti čez morje za njimi. Pravzaprav prihaja čedalje več ljudi, ne pa čedalje manj.«

V Evropi in drugod nastajajo države nacionalne varnosti, ki gradijo vse dražjo varnostno infrastrukturo, pa četudi je povsem jasno, da je varovanje države in državnih meja dejansko le varovanje kapitala in korporativnih interesov. Ko pa gre za varovanje kapitala in korporativnih interesov, ni očitno odveč nobeno pretiravanje, tako da lahko policija postane vojska in vojska lahko postane policija. Notranjost je zunanjost, zunanjost je notranjost. Policija postaja del vojske. Vojska postaja del policije. Meje postajajo vojna območja.

Meje niso le meje

Toda ta omejevanja gibanja ljudi, ki se vse bolj zaostrujejo, niso nič novega. Za večino ljudi na svetu – recimo za migrante iz neurejenih, umetnih državnih tvorb, »propadlih držav«, kot so Sirija, Irak, Afganistan, Somalija in Južni Sudan, de facto ostankov evropskega kolonializma, za pripadnike ljudstva Rohingov, ki so skušali iz Mjanmara migrirati na Tajsko ter v Malezijo in Indonezijo, za iranske in iraške migrante, ki se skušajo prebiti v Avstralijo, a obtičijo bodisi na turobnem Božičnem otoku ali še turobnejšem Nauruju, za Eritrejce, ki bežijo pred zločini proti človeštvu, zunajsodnimi poboji, prisilnim delom in spolnim nasiljem, za stotisoče migrantov s Haitija, ki so jih pred nekaj leti deportirali iz Dominikanske republike, ali pa za 160 tisoč etiopskih migrantov, ki so jih v letih 2013–2014 deportirali iz Savdske Arabije – so zdajšnje brezdušne in brezvestne omejitve gibanja zelo podobne tistim, ki so veljale v preteklosti, pravi Reece Jones. »Odkrito državno podpiranje suženjstva je večinoma res stvar preteklosti, vendar revne še vedno zadržujejo v državah v razvoju, kjer so zaradi pomanjkanja drugih možnosti prisiljeni, da za zelo nizke mezde proizvajajo blago, ki prinaša dobiček bogatim. Tako kot tlačan ali suženj ni mogel na drugo plantažo, kjer bi lahko ponudil svojo delovno silo, zdaj meje zadržujejo delavce, plače pa umetno ohranjajo na nizkih ravneh. S sistemom suženjstva in tlačanstva so vse od najzgodnejših držav pa do konca 19. stoletja delovno silo zadrževali znotraj držav.«

Če so hoteli imeti vladarji in države stabilen bazen poceni delovne sile (in vojakov), so morali gibanje ljudi – gibanje delovne sile – znotraj države strogo in totalno nadzirati. Zgolj v izrednih in časovno omejenih obdobjih so, recimo v času kolonizacije, evropske reveže spodbujali, naj se v razmeroma velikem številu preselijo v nove kraje, sicer pa ne. Pravico do svobodnega gibanja so imele le elite, gibanje revnih ni bilo nikoli zaželeno – revni, ki so se gibali, so vedno tvegali, da jih bodo obtožili klateštva, namen zakonov o klateštvu pa je bil, da se revnim omeji gibanje in se zadržijo v svojih domačih, izvornih krajih. S takšnimi zakoni so tedanjim bogatašem zagotavljali ceneno, tako rekoč suženjsko delovno silo. Ne da se je s stoletji to kaj prida spremenilo. »Vse 20. stoletje je čedalje več držav s čedalje bolj izpopolnjenimi potnimi listi in vizumskimi predpisi nadziralo svoje meje in onemogočalo nedovoljene migracije, s čimer so vsakič znova utrjevale svojo zmožnost uravnavanja gibanja revnih.«

Neoliberalni kapitalizem je prevzel vlogo totalitarnih režimov. Ne pozabite: Berlinski zid so zgradili prav zato, da delovna sila iz Vzhodne Nemčije ne bi mogla zbežati na Zahod.

Ne, meje niso le meje. Meje revnim preprečujejo, da bi se selili, iskali boljše priložnosti in si prizadevali za srečo. Meje polnijo žepe korporacijam. Meje legitimirajo bogatenje elit, koncentracijo bogastva v rokah peščice. Sodobne nacionalne države so v tem smislu le nadaljevanje francoskih in angleških srednjeveških monarhij, ki so najprej varovale le blaginjo, privilegije in dobičke ene same družine, kasneje pa tudi bogate aristokracije. »Sedanje nasilje na mejah, usmerjeno zoper migrante, ki v iskanju boljšega življenja bežijo pred vojnami in ekonomsko neenakostjo, je zadnja stopnja v dolgotrajnem sporu med državami in vladarji, ki nadzirajo zemljo in hočejo zavarovati svoje pravice do njenega bogastva, ter ljudmi, ki se selijo, da bi dosegli nove priložnosti ali se iztrgali iz zatiralskih razmerij.«

Meje res niso le meje. Meje varujejo privilegije, ki so bili pridobljeni z mejami, zidovi, ograjevanjem. Meje ustvarjajo vtis, da je mogoče ljudi razdeliti v kategorije, ki vnaprej določijo usodo vsakega posameznika. Meje ustvarjajo vtis, da sta ekonomska neenakost in revščina nekaj »naravnega«. Meje ustvarjajo vtis, da med bogatimi in revnimi obstajajo »večne« razlike – in da »večne« razlike obstajajo tudi med ljudstvi. Meje ubijajo, žrejo in utapljajo migrante, ki hočejo zbežati iz bazenov najcenejše delovne sile. Meje dajejo »čistim« domačinom občutek večvrednosti in krepijo razlikovanje med domačini in tujci, med »nami« in »njimi«. Meje legitimirajo ksenofobijo, nacionalizem in rasizem. Meje ustvarjajo razmere, »v kakršnih je mogoče druge ljudi razčlovečiti in biti do njih nasilen«. Meje utrjujejo strahove, na novo določajo, kaj je prav in kaj ne, in legitimirajo fantazme o »nacionalni čistosti«. Meje ženejo ljudi, da se sovražno, agresivno in nasilno vedejo do tujcev, migrantov, beguncev.

Meje ustvarjajo vtis, da drugi – begunci, migranti, tujci (»barbari«, kot jim pravijo evropski popfašisti) – pomenijo hudo in strašno grožnjo. In ko ljudje gledajo vso to militarizacijo meja, le poznavalsko prikimajo: ja, tako je, vsi ti begunci in migranti ogrožajo naš ekonomski, kulturni, politični in varnostni sistem – le zakaj bi sicer meje tako militarizirali?

Meje migrante tako razčlovečijo, da umiranje migrantov nikogar več ne gane. Pozivi k zmanjševanju podpore, namenjene prosilcem za azil, le potrjujejo, da je razčlovečenje migrantov uspelo.

Meje so res nasilne. Še več: izgledajo kot povzetki vsega družbenega nasilja, vseh frustracij, strahov, fobij, predsodkov. Bolj ko so brutalne, bolj dajejo domačinom – recimo tistim, ki živijo znotraj Schengena – občutek večvrednosti, privilegiranosti in izjemnosti. Pozivi k vnovični vzpostavitvi mejnega nadzora znotraj Schengena ne presenečajo – vnovični mejni nadzor bi občutek večvrednosti, privilegiranosti in izjemnosti še dodatno ozaljšal.

Suženjstvo, kolonializem in južnoafriški apartheid so temeljili na zamejevanju in zadrževanju poceni delovne sile, ki je zagotavljala visoke dobičke. Ni več poceni delovne sile – ni več visokih dobičkov. Zato niso pustili, da bi se poceni delovna sila osvobodila in odšla drugam. In veliko, res veliko nasilja je bilo potrebnega, da so to ceneno, suženjsko delovno silo zamejili in zadrževali – ja, veliko nasilja je bilo potrebnega, da so ustvarili ceneno delovno silo, še več nasilja pa je bilo potrebnega, da so tej ceneni delovni sili preprečili, da bi odšla drugam, da bi torej migrirala in dobila dostop do priložnosti.

To so bili nepravični, nečloveški, barbarski, pošastni sistemi. »Dandanes se nam zdi samoumevno, da so bile te prakse nepravične in da je bilo zgolj vprašanje časa, kdaj bodo izginile, vendar je bil tudi čas, ko se je sprememba zdela nemogoča. Z zdajšnjim sistemom meja ni nič drugače.«

Smrt globalnemu apartheidu!

Sociolog Aleš Bučar Ručman je leta 2015, še pred prihodom »begunske reke«, v intervjuju za Dnevnik lucidno opozoril: »Za primerjavo, kako nečloveška je postala Evropa, se moramo spomniti na obdobje delitve na vzhodni in zahodni blok. Kako so obsojali tedanje totalitarne režime, ki so onemogočali emigracijo in so ljudje, ki so poskušali prečkati železno zaveso, zaradi tega umirali. Če te razmere postavimo v današnji kontekst in upoštevamo še število žrtev, bi lahko ocenili, da so bili tisti režimi dokaj mili v primerjavi z Evropsko unijo in njeno kapitalsko železno zaveso.«

Suženjstvo, kolonializem in južnoafriški apartheid so temeljili na zamejevanju in zadrževanju poceni delovne sile, ki je zagotavljala visoke dobičke.

Nič, neoliberalni kapitalizem je prevzel vlogo nekdanjih totalitarnih režimov. In ne pozabite: Berlinski zid so zgradili prav zato, da delovna sila iz Vzhodne Nemčije, kjer je veljal vic »Mi se pretvarjamo, da delamo, oni se pretvarjajo, da nas plačujejo«, ne bi mogla zbežati na Zahod. Tik pred nenadnim začetkom gradnje Berlinskega zidu je Vzhodno Nemčijo vsak mesec zapustilo po nekaj deset tisoč ljudi – številne tovarne so ostale brez delavcev in osebja, pravi Frederick Taylor v knjigi Berlinski zid (The Berlin Wall, 2006). Govorili so o »eksodusu«. Z razlogom: med letoma 1955 in 1961 je na Zahod migriralo od 150 tisoč do 250 tisoč Vzhodnih Nemcev na leto. Od leta 1945 do leta 1961 je iz Vzhodne Nemčije skupaj migriralo dva milijona in pol ljudi, tako da se je število prebivalcev zmanjšalo za 15 odstotkov. Ruski veleposlanik v Vzhodni Nemčiji je bil prepričan, da gre za »ekonomsko zaroto proti Nemški demokratični republiki«, Walter Ulbricht, generalni sekretar vzhodnonemške partije, pa je sovjetskemu premieru Nikiti Hruščovu celo namignil, da bi bilo treba iz Sovjetske zveze v Nemško demokratično republiko pripeljati gastarbajterje za opravljanje »umazanih« del, ki jih Vzhodni Nemci nočejo več opravljati. Hruščov je ponorel: »Dobili so vojno, zdaj pa vam bodo čistili stranišča!« Stasiju je uspelo ustaviti le 15 odstotkov prebežnikov, a so ti takoj zatem, ko so jih prijeli in poslali domov, poskusili znova – in navadno jim je uspelo. Dokler niso zgradili Berlinskega zidu, ki je migracije brutalno in skoraj nepredušno ustavil.

Od Kitajskega in Hadrijanovega zidu do Berlinskega zidu je bil le korak – kot je bil le korak od Berlinskega zidu do tega sodobnega sistema militariziranih meja, brezpilotnih letal, oklepnikov, deluxe varnostne infrastrukture, bodečih žic, toplotnih senzorjev, radarjev, kamer in biometričnih potnih listov s čipi za radiofrekvenčno identifikacijo. »Še leta 1990 je imelo zidove ali ograje na mejah le 15 držav,« pravi Jones. »Na začetku leta 2016 je bilo takih držav že skoraj 70.« Danes ni več nobene države, ki bi sprejemala večje migracijske tokove.

Čas hladne vojne je bil čas, ko je bila poglavitna naloga nacionalne države nadzor nad prečkanjem njenih ozemeljskih meja, »ilegalnih« prehodov, a tudi funkcija sodobne nacionalne države se vse bolj reducira le še na nadzor nad prečkanjem njenih ozemeljskih meja, pravi ameriški politični geograf Joseph Nevins, ki opozarja, da bi bilo treba nacionalno državo na novo opredeliti: »Če ne drugega, bi morala obsegati vsaj idejo, da imajo vsi ljudje, ne glede na nacionalni izvor, pravico do dela in bivanja znotraj meja katerekoli nacionalne države.« V nasprotnem bomo obtičali v globalnem apartheidu.

»Korak, s katerim bi lahko nemudoma prispevali k odpravi neenakosti v bogastvu na globalni ravni,« pravi Reece Jones, »je odprtje meja, s katerim bi omogočili svobodno gibanje. To bi revnim omogočilo, da se izvijejo iz pasti slumov, ter uravnalo velike neenakosti v plačah med bogatimi in revnimi regijami na svetu.«

Ko se bodo velike neenakosti v plačah med bogatimi in revnimi regijami na svetu uravnale, kake silne potrebe po ekonomskih migracijah ne bo več. Ko so leta 2004 v Evropsko unijo sprejeli kopico vzhodnoevropskih držav, s Poljsko, Madžarsko in Slovenijo vred, so na Zahodu panično vreščali, da bodo zdaj Zahodno Evropo povsem preplavili Vzhodnoevropejci, kar pa se potem ni zgodilo. Ko se velike neenakosti vsaj približno uravnajo, pač »številni ljudje raje ostanejo tam, kjer se kulturno počutijo domačnejše,« pravi Jones, ki dodaja, da bi morali poleg odprtja meja, ki bi delovni sili omogočilo svobodno gibanje, varstvo delavcev razširiti tudi na druge države po svetu, to pomeni, da bi morali uvesti tudi »globalno minimalno plačo, globalne standarde za delovne razmere, globalne socialne varovalne mreže za revne in globalne okoljske standarde«. Kaj bi s tem – s predpisi o največjem dovoljenem številu delovnih ur, varnem delovnem okolju, zdravstvenem zavarovanju, denarnih nadomestilih za poškodbe pri delu ipd. – dosegli, je na dlani: »Ti temeljni predpisi bi onemogočili državam, da bi izigravale druga drugo v prizadevanjih, kako korporacijam ponuditi okolje z najnižjimi možnimi plačami.« Odtekanje delovnih mest iz bogatih držav bi pojenjalo, življenjska raven bi se izboljšala povsod po svetu, migracije bi se upočasnile.

Kako naj veljajo načela konkurenčnosti, na katera tako patetično prisegajo neoliberalci, če pa omejevanje gibanja delovne sile umetno vzdržuje nizke plače?

In seveda, glede na to, da bogataške elite in korporacije gibanje vse bolj omejujejo in otežujejo tudi znotraj držav, bi bilo treba, pravi Jones, spremeniti še pojmovanje zasebne posesti, ki je itak nastala natanko tako, da so države in vladarji z omejevanjem gibanja ljudem ogradili zemljo in naravne vire. »Zagotovo je treba znova razmisliti o pravici lastnikov, da lahko brez omejitev izkoriščajo vire na svoji posesti. To bi utegnilo pomeniti, da lastninske pravice niso časovno neomejene, ampak se po določenem času ali po lastnikovi smrti vrnejo v skupno last.«

Nekateri pravijo, da militarizacija državnih meja ni znak moči in suverenosti nacionalne države, temveč znak, da ta umira – njeni zadnji vzdihljaji. Drugi pravijo, da militarizacija državnih meja pomeni vrnitev nacionalne države. Toda nekaj je gotovo: nacionalne države ne bomo rešili z nasilnimi mejami. Au contraire: begunske in migrantske krize ne bomo odpravili tako, da bomo meje zaprli in militarizirali, temveč tako, da jih bomo odprli. Ne tako, da bomo privilegije, blaginjo in priložnosti varovali in ohranjali le zase, temveč tako, da bomo varovanje delavcev razširili na vse države po svetu. In ne tako, da bomo oznanjali svetost zasebne posesti, temveč tako, da bomo spremenili pojmovanje te. V nasprotnem se bodo begunske in migrantske krize, ki vse bolj spominjajo na upore proti mejam, prelevile v dejanski begunski upor proti mejam, strah pred migranti pa bo tako »večen«, kot bodo »večne« razlike med »nami« in »njimi« in kot bodo »večni« popfašisti, ki bodo ta strah napihovali in izrabljali.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.