Darja Kocbek

25. 6. 2018  |  Politika

Otroke od staršev so ločevali le najhujši diktatorji sodobnega časa

Medtem ko so otroci na meji med ZDA in Mehiko v joku klicali starše, se je eden od uradnikov šalil, da imajo cel orkester in da jim manjka samo še dirigent

(Slika je simbolična.)

© pxhere

Dogajanje na meji med ZDA in Mehiko, kjer Američani staršem beguncem iz naročja jemljejo otroke in jih dajejo v rejništvo ali v taborišča, Yoko Verdoner spravljajo v jok, ker ve, kaj preživljajo in kakšni problemi in trpljenje jih čaka do konca življenja. Tudi njo so skupaj s sorojencema ločili od staršev. Kot piše v Guardianu, so njeni starši bili Judje, ki so živeli na Nizozemskem. Leta 1942, ko so to državo okupirali nacisti, so Judje svoje otroke poskrili pri rejniških družinah. Te rejniške družine, ki so tvegale, da jih bodo nacisti, če jih kdo izda, pozaprli in pobili, so te otroke ščitile, imele rade. Danes so zelo srečni, da so preživeli vojno in da je bilo zanje dobro poskrbljeno.

Posledice ločitve od staršev imajo še danes. Brat od Yoko Verdoner pri 76 letih o ločitvi še vedno piše v sedanjiku. Še vedno skuša razumeti, zaradi česa je postal tesnobna in disfunkcionalna oseba, mož s šarmom in inteligenco, ki ni znal obdržati službe, ker ni bil sposoben končati nobene naloge. Mlajša sestra je bila stara pet let, ko je bila ločena od staršev. Takrat ni razumela, kaj se dogaja, zakaj je morala čez noč začeti živeti s tujimi ljudmi. Sama Yoko Verdoner je večino vojne preživela pri krušnih starših Dicku in Elli Rijnders. Ella je imela topel nasmeh, Dick jo je klical »moja najstarejša hči«. Normalno je lahko hodila v šolo, imela prijatelje in bila članica vaške skupnosti. Bila je srečna, a ni bila s starši, bratom in sestro.

Po koncu vojne je morala zapustiti svojo rejniško družino in se je lahko vrnila k svojim staršem. To je zanjo bila druga ločitev. Kasneje v življenju se ni bila sposobna nikjer ustaliti. Živela je v različnih državah, bila je uspešna pri delu, ni pa bila sposobna vzpostaviti dolgoročnega odnosa s partnerji. Nikoli se ni poročila, imela je težave s tesnobo in depresijo.

Ko danes gleda, kako Američani jemljejo staršem beguncem otroke, ni žalostna in jezna le zaradi lastnega življenja, ampak tudi kot upokojena psihoterapevtka, saj se je ukvarjala s travmami iz otroštva. Zato zelo dobro ve, kakšne posledice čakajo otroke, ki jih na meji z Mehiko ločujejo od staršev, ne glede na to, kako skrbni in ljubeči bodo lahko njihovi krušni starši. Pričakujemo lahko na tisoče uničenih življenj, moške in ženske, ki bodo čez desetletja kot stari ljudje še vedno trpeli in se spominjali ločitve od staršev, o tem pisali v sedanjiku.

Pričakujemo lahko na tisoče uničenih življenj, moške in ženske, ki bodo čez desetletja kot stari ljudje še vedno trpeli in se spominjali ločitve od staršev

Današnje ločevanje otrok od staršev na meji med ZDA in Mehiko je enako hudobno in kriminalno dejanje, kot je bilo ločevanje staršev od otrok v nacistični Evropi. S tem je treba prenehati takoj, opozarja Yoko Verdoner.

Juan Cole, profesor zgodovine na univerzi Michigan, na portalu Truthdig razlaga, da so na enak način, kot to zdaj počne predsednik ZDA Donald Trump s svojo administracijo, otroke od staršev ločevali največji diktatorji sodobnega časa.

V uredništvu spletnega medija Propublica so pridobili posnetek iz stavbe carine in obalne straže ZDA, na katerem je mogoče slišati, kako otroci, ki so jih odvzeli staršem, v joku kličejo »mama« in »ata«, kot da sta to edini besedi, ki ju znajo izgovoriti. Uradnik pa se šali, da imajo tukaj »celoten orkester«, potrebujejo samo še dirigenta.

Oseba, ki je naredila posnetek, ocenjuje, da so otroci stari med 4 in 10 let, videti je bilo, da so v zbirnem centru takrat bili manj kot 24 ur, zato je bila njihova bolečina še sveža. Uradniki so jih skušali potolažiti s prigrizki in igračami, a neuspešno. Najbolj je izstopala 6-letna deklica iz Salvadorja, ki je vedela na pamet telefonsko številko od svoje tete in je prosila, naj ji omogočijo, da jo pokliče. Na koncu posnetka ji je eden od uradnikov to dovolil. Ker je deklica tetino telefonsko številko povedala na glas, so teto poklicali tudi iz uredništva Propublice.

»Vem, da ni državljanka ZDA, je pa človeško bitje, je otrok, kako jo lahko tako obravnavajo.«

Povedala je, da je bil najhujši trenutek v njenem življenju, ko je po telefonu zaslišala svojo 6-letno nečakinjo, kako jo v joku prosi, naj pride po njo. Nič manj boleče ni, da ji teta ni mogla pomagati, saj je s svojo 9-letno hčerko pred dvema letoma prišla v ZDA na enak način in še vedno čaka na dovoljenje za bivanje v ZDA. Če bi prišla po nečakinjo, bi si lahko poslabšala možnosti, da to dovoljenje dobi.

Salvador je zapustila iz enakih razlogov kot letos njena sestra in 6-letna nečakinja. Pojasnila je, da so v Salvadorju povsod tolpe, na avtobusih, bankah, v šolah, v policiji, zato se običajni ljudje nikjer ne morejo počutiti varno. Mati od 6-letne deklice je plačala 7000 dolarjev tihotapcu, da ju je prek Gvatemale in Mehike pretihotapil do meje z ZDA.

»Vem, da ni državljanka ZDA, je pa človeško bitje, je otrok, kako jo lahko tako obravnavajo,« se sprašuje teta.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.