Za koga naj navijam?

Nihče ni etnično tako čist, da na svetovnem prvenstvu v Rusiji ne bi našel svoje reprezentance

Tekma Švica proti Srbiji: na tleh srbski igralec Aleksandar Mitrović, nad njim Granit Xhaka, Manuel Akanji in Valon Behrami. Starši vseh švicarskih igralcev so se preselili v Švico.

Tekma Švica proti Srbiji: na tleh srbski igralec Aleksandar Mitrović, nad njim Granit Xhaka, Manuel Akanji in Valon Behrami. Starši vseh švicarskih igralcev so se preselili v Švico.
© Profimedia

Ko je bilo tekme med Iranom in Portugalsko konec, so iranski nogometaši neutolažljivo jokali – ležali so po tleh in krčevito trzali. A to, da so tolažili drug drugega, ni pomagalo. Bilo je tako hudo, da so jih morali miriti in tolažiti portugalski nogometaši, ki so jih vrgli s svetovnega prvenstva. Iranci sicer niso izgubili, toda neodločen izid je bil premalo – izpadli so. In solze so tekle hitreje, kot so se sušile.

Jasno: tako kot te solze niso bile le solze, tudi ta izpad ni bil le izpad. Iranci niso jokali zato, ker so zamudili priložnost, da bi se prebili višje na Fifini lestvici, temveč zato, ker so zamudili priložnost, da bi se prebili višje na geopolitični lestvici – nogometne zmage so geopolitične zmage. Z uvrstitvijo naprej, v osmino finala, bi Iranci legitimirali svoje globalne ambicije, svoje stopnjevanje vpliva in moči na Bližnjem vzhodu, svoje geopolitično opolnomočenje, svojo rezistenco in svojo »rezistenčno ekonomijo« – z uvrstitvijo naprej bi ponižali Donalda Trumpa, ki grozi s preklicem jedrskega sporazuma, in Savdsko Arabijo, svojo regionalno rivalko, ki se je na svetovno prvenstvo sicer uvrstila, a gladko izpadla.

Ni kaj, z nogometnimi uspehi pritegneš geopolitično pozornost. Glejte, kako zelo motivirani so Mehičani, ki jim že nekaj let kri pije Donald Trump – celo Nemce, svetovne prvake (v Braziliji), so premagali. Ko so porazili Nemčijo, pa so po malem – simbolno! – porazili tudi Trumpa. Trumpove Amerike na svetovnem prvenstvu v Rusiji namreč ni – in kogar tu ni, geopolitično izgublja. Pomeni, da je to izredno slabo za Trumpa in za njegovo filozofijo »Ponovno velike Amerike«. To, da njegove reprezentance ni v Rusiji, ki naj bi mu zrežirala izvolitev v Belo hišo, je ironično, a nič bolj kot to, da vsemogočna Putinova Rusija njegovi reprezentanci ni mogla zrežirati uvrstitve na svetovno prvenstvo. Oh, ali pa ni hotela: Putin se prekleto dobro zaveda, da Trump s tem, ko ga ni v Rusiji, geopolitično izgublja. A tega se dobro zaveda tudi sam Trump. Glejte le, kaj vse počne, da bi pritegnil geopolitično pozornost – migrantske otroke je začel brutalno ločevati od staršev. Napovedovati je začel nove in nove carine. S tviti je začel napadati celo prijatelje, no, TV-komike (à la Jimmy Fallon), ki so mu s kuštranjem pričeske pomagali do izvolitve. In tvitnil je: »Ne moremo pustiti, da vsi ti ljudje vdirajo v našo deželo. Ko pridejo, jih je treba takoj, brez sodnikov in obravnav na sodiščih, poslati tja, od koder so prišli.« Med begunci in ilegalnimi migranti ni treba delati razlik, je še dodal.

Še pred nekaj leti so take tvite pošiljali le mali, anonimni, zjebani spletni fašisti. Da danes to počnejo »državniki« (kot je Trump), pa je tako samoumevno, kot je samoumevno, da olimpijado in svetovno prvenstvo gosti dežela, ki jo vodi avtokrat, za katero veljajo mednarodne sankcije in ki je doping spremenila v svoje tajno orožje. Le zakaj ne? Organizacija svetovnega prvenstva v nogometu je za argentinsko vojaško hunto leta 1978 delala čudeže. Če nič drugega, si Putin obeta, da bo »brezhibna« organizacija svetovnega prvenstva v nogometu – hej, o ruskih etnonacionalističnih »huliganih«, ki so terorizirali prejšnja nogometna prvenstva, recimo tisto v Franciji, in o »islamističnih« napadih, ki so terorizirali Rusijo, recimo Sankt Peterburg, nenadoma ni ne duha ne sluha! – legitimirala in nemara beatificirala njegovo vladavino.

In ja, še pred nekaj meseci – okej, lani – so govorili, da bodo ekstremno desne, etnonacionalistične, islamofobične, popfašistične stranke, ki so vstajale, le nekaj začasnega, le nekaj, kar bo šlo mimo, le nekaj, kar bo Zahod hitro prebolel in šel naprej. Zdaj je kakopak drugače: ekstremno desne, etnonacionalistične, islamofobične, popfašistične stranke so tu. Ponekod že vladajo. Ne izgledajo začasno. Njihovi programi so le kopije Trumpovih tvitov. In nasprotno: Trumpovi tviti so le kopije njihovih programov.

Vse to je zelo presenetljivo, če pomislite, da je tu svetovno prvenstvo v nogometu – da je vse obsedlo, da so se vsi prelevili v navijače, fene, da so napol blazni, da nočejo zamuditi niti ene tekme, niti enega gola, niti enega trenutka, da se je v Rusijo zlilo pol milijona navijačev, da tekme spremljajo milijarde ljudi, da nogomet res deluje kot ultimativni talilni lonec in da je svetovno prvenstvo v nogometu in nogomet sploh glorifikacija multikulturnosti, navijanje za multikulturnost. In multikulturnost je ta, ki zmaguje v nogometu.

Zdaj, ko na svetovnem prvenstvu ni Slovenije, ste razbremenjeni nacionalizma, nacionalnega ponosa, politične omejenosti ipd., zato lahko končno navijate s srcem!

Belgija melje vse pred sabo – bolj multikulturna ne bi mogla biti. Kar velja tudi za Francijo, Britanijo, Švico, Dansko in druge. In nasprotno: višegrajske dežele, ki slavijo etnonacionalizem (ničelno stopnjo tolerance na mejah in rasizem, če hočete), se na svetovno prvenstvo niso niti uvrstile.

Drži, Poljska se je, a je bilo potem tako, kot da je ni. Najprej je izgubila s Senegalom, potem pa še s Kolumbijo. Poljska je bila preveč bela, preveč etnično čista, da bi preživela. Jebeš Roberta Lewandowskega. Danes si Poljaki želijo le eno – da bi se Mohamed Salah rodil na Poljskem. Če naj parafraziram Marvana Ahmeda, šefa egiptovskega nogometnega portala KingFut: ko je Salah na odločilni kvalifikacijski tekmi s Kongom v 95. minuti jemal zalet za streljanje enajstmetrovke, so Egipčani – in to tekmo stoletja so gledali vsi Egipčani! – vedeli, da so njihova življenja v zaupanja vrednih rokah.

In ni dvoma, da tudi Viktor Orban sanja, da Salah igra v madžarski reprezentanci. Navsezadnje, Madžarsko – etnično čisto, organsko, samobitno – je v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo premagala celo Andora! A ko se Orban zbudi, pred sabo namesto Salaha zagleda le Sallaia. In potem se razjezi in hoče narediti etnično čisto še Slovenijo in vso Evropo in le malo manjka, da bi oznanil: Belgija goljufa! Francija goljufa! Nemčija goljufa! Na svetovnem prvenstvu bi morale igrati le etnično čiste reprezentance! A po drugi strani, tega mu niti ni treba reči – to je itak podton njegove platforme, njegove etnonacionalistične ideologije, njegove protiimigrantske retorike.

Naša reprezentanca je vendarle tam!

Ko se ameriška reprezentanca – American Outlaws, heh – ni uvrstila na svetovno prvenstvo (famozno je izgubila s Trinidadom in Tobagom!), se je v Ameriki vnela javna razprava o tem, za koga naj zdaj Američani navijajo. Razumete, ne – svetovno prvenstvo v nogometu je tako velik dogodek, da za nekoga kratko malo moraš navijati. Še več: svetovno prvenstvo v nogometu je tako velik dogodek, da te avtomatično prelevi v navijača. Ne moreš se upreti. Ne moreš igrati meniha. Ne moreš igrati skeptika. Ne moreš se skriti.

A vprašanje, za koga naj navijamo, je pretresalo vse dežele, ki se niso uvrstile na svetovno prvenstvo, s Slovenijo vred. Res je, državljani teh dežel so bili razbremenjeni navijanja za svoje (kar je, vsaj ko gre za Slovenijo, pogosto odrešujoče), a kljub temu je ostalo agonično, ekstatično vprašanje: za koga naj navijamo? Kajti neizbežno je bilo, da za nekoga bomo navijali. Mediji so ljudi pozivali: kul, zdaj, ko naših ni tam, lahko navijate za kogarkoli! Končno ste svobodni! Končno lahko nekaznovano in brez občutka krivde pokažete svoje barve, svoje skrivne afinitete! Zdaj, ko na svetovnem prvenstvu ni Slovenije, lahko mirno, brez občutka krivde in nekaznovano navijate za Hrvaško! Ali bolje rečeno: zdaj, ko na svetovnem prvenstvu ni Slovenije, ste razbremenjeni nacionalizma, nacionalnega ponosa, politične omejenosti ipd., zato lahko končno navijate s srcem! Kot je poudaril Huffington Post: »Zdaj lahko navijate celo za tega, ki bo morda zmagal!« Ha.

Vsi pa so dali vedeti, da se bliža čas, ko bo treba eno izmed reprezentanc posvojiti. In nastajali so spiski reprezentanc, godnih za posvojitev – s profili in argumenti za posvojitev.

Navijajte za Nemčijo – ker ima ubijalski napad, ker je sprejela begunce in ker njeni vojaki v Afganistanu vse reciklirajo! Navijajte za Brazilce – ker plešejo, ker imajo Neymarja in ker so vsi mlajši od 27 let! Navijajte za Argentino – ker ima Messija! Navijajte za Špance – ker ne solirajo, ampak si neprestano le tiki-taka podajajo! Navijajte za Islandce – ker jih je le 330 tisoč! Navijajte za Nigerijo – ker boste, če se bo uvrstila v osmino finala, videti večji frajerji od tistih, ki navijajo za favorizirano Nemčijo ali Argentino! Navijajte za Hrvate – ker igrajo tako, kot da slišijo svojega televizijskega komentatorja! Navijajte za Srbe – ker igrajo tako, kot da slišijo hrvaškega televizijskega komentatorja! Navijajte za Portugalsko – ker ima Ronalda (saj hočete, da se sleče, ne)! Navijajte za Egipt – ker ima Salaha, združitelja in rešitelja Egipta, ki je navijače Liverpoola že spreobrnil v muslimane! In seveda, navijajte za Mehiko – ker ji Trump grozi z zidom, pa četudi bi bilo dobro, da bi meja ostala tako na stežaj odprta, da bi lahko magari ilegalno imigrirali latinskoameriški fantje, ki bodo Ameriko odpeljali na svetovno prvenstvo! Vaya con Dios!

Belgija melje vse pred sabo – bolj multikulturna ne bi mogla biti. Kar velja tudi za Francijo, Britanijo, Švico, Dansko in druge.

A da bi se Američani lažje odločili, za koga naj navijajo, sta TV-mreža Fox Sports, ki prenaša vse tekme svetovnega prvenstva (za ameriški trg), in podjetje 23andMe, ki se ukvarja z biotehnologijo, genetiko, genomiko ipd., lansirala kampanjo, ki jo je intoniral slogan: »To poletje navijajte za svoje korenine!« Ideja je bila genialno preprosta: podjetje 23andMe bi dešifriralo izvor in etnične korenine vsakega navijača, ki bi to hotel (potreben je le test DNK), s čimer bi mu pomagalo najti reprezentanco, ki mu je najbližja in za katero bi lahko navijal.

Pa vendar: kaj če bi se izkazalo, da dežele, v kateri naj bi koreninil ta ali oni navijač, ni na svetovnem prvenstvu? Nemogoče – kajti »vsak naš klient v svoji DNK najde vsaj pet različnih svetovnih regij,« pravi predstavnik podjetja 23andMe, ki skuša ljudem omogočiti »nov način doživljanja globalnih dogodkov, kot je svetovno prvenstvo«.

Tu vidimo, kaj vse je voljna narediti TV-mreža, da bi si povišala ratinge (ki jih je ogrozila in spodkopala neuvrstitev ameriške reprezentance), in kako zelo smo se približali distopiji, ki jo je oznanjal film Popolni spomin (lahko navijate za Hrvaško ali Srbijo ali Nigerijo, ne da bi tam živeli ali pa imeli hrvaško oziroma srbsko oziroma nigerijsko državljanstvo), a vse to je nebistveno.

Bistveno je spoznanje, da smo vsi etnično tako nečisti in zmešani, da smo vsi – res vsi, brez izjeme – povezani s svetovnim prvenstvom. »Morda ne govorite jezika, morda niste bili nikoli v tej deželi in morda ne poznate njenih junakov, toda DNK nas vse povezuje s kakšno nacijo, ki je na svetovnem prvenstvu.« Naša reprezentanca – katerakoli že – vendarle igra tam. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.