Grega Repovž

29. 6. 2018  |  Mladina 26  |  Politika

Kdo bo koga

Sta izključitev Milana Brgleza iz SMC in imenovanje Mateja Tonina za predsednika državnega zbora obris Janševe ali Šarčeve bodoče koalicije?

Edina možnost, da Janez Janša uspe sestaviti novo vlado je, da strankam, zbranim okoli Marjana Šarca, ne uspe sestaviti vlade. In na to priložnost čaka Janez Janša. In Borut Pahor

Edina možnost, da Janez Janša uspe sestaviti novo vlado je, da strankam, zbranim okoli Marjana Šarca, ne uspe sestaviti vlade. In na to priložnost čaka Janez Janša. In Borut Pahor
© Borut Krajnc

Da si predsednik republike Borut Pahor želi, da bi prihodnjo vlado vodil Janez Janša, ne skriva. Da je za to pripravljen tudi kaj storiti, je prvič nakazal že pred volitvami, ko je dejal, da bo mandat podelil relativnemu zmagovalcu, in ko je bilo že jasno, da bosta to Janša in SDS – pa čeprav imamo v Sloveniji proporcionalni sistem in večino vedno oblikuje koalicija strank. In čeprav je večina strank takoj po volitvah napovedala oblikovanje vlade brez SDS, je Pahor le štiri dni po volitvah v predsedniški palači sprejel Janšo – zgolj njega. In ta teden je Pahor nadaljeval svojo taktiko.

V sredo je tako Pahor sporočil, da ne bo čakal na oblikovanje morebitne koalicije in da bo že prihodnji teden izbral kandidata za mandatarja za sestavo vlade. Po ustavi in zakonu se Pahorju dejansko prav nič ne mudi, ne obvezujejo ga nobeni roki in lahko bi mirno počakal, da se oblikuje morebitna koalicija. Seveda je točno vedel, kaj s tem počne: v stisko je spravil stranke, ki napovedujejo oblikovanje koalicije okoli Stranke Marjana Šarca. Predsednik republike je v ta proces dogovarjanja posegel z oznanilom, da bo že v začetku prihodnjega tedna opravil prvi krog pogovorov z vodji poslanskih skupin. In dodal: »Nato bom ponovne pogovore opravil konec tedna. Potem pa mora predsednik sprejeti stališče, da nekomu vendarle v takih okoliščinah podeli mandat. Zdelo se mi je prav in se mi zdi tudi danes prav in pošteno, da ima v tem primeru prednost relativni zmagovalec volitev.« Torej Janez Janša.

So izredne razmere? Se nekaj dogaja? Se je začela mednarodna finančna kriza? Se je zgodil teroristični napad? Je poslovodeči predsednik vlade zbolel in ne more opravljati dela?

Oziroma: se je morda izkazalo, da Marjan Šarec ni sposoben oblikovati koalicije? Dejansko se je zgodilo nasprotno. Neformalna koalicija strank, zbranih okoli Šarca, je pretekli teden že predlagala skupnega kandidata za predsednika državnega zbora – predsednika NSi Mateja Tonina – in zanj zbrala 55 glasov podpore, če odštejemo glasove, ki jih je k Toninovemu imenovanju prispevala SDS. Koalicija SMŠ, SD, SMC, DeSUS in ZAB je torej prejšnji petek že obstajala, obstajala je tudi v sredo, ko se je Pahor odločil ponoviti, da bo najverjetneje mandat vseeno podelil Janši. A Pahor se je odločil, da tega ne bo videl, da bo gledal stran. In da ne bo »predsedniško« počakal, da se pogovori končajo, da se torej izkaže zmožnost sredinske koalicije, ampak bo sam posegel v izid volitev in poskušal ustoličiti Janšo. Kakšen odnos ima do Šarca, je morda na svoj tipični način izkazal v torek v intervjuju za Radio Slovenija, ko imena Marjana Šarca ni izgovoril niti enkrat, temveč je govoril ves čas o morebitnem drugem kandidatu.

Vse to navajamo zato, ker imajo ta dejanja predsednika republike en sam namen: ustvarjati vtis, da stranke, ki so pripravljene podpreti Marjana Šarca za mandatarja za sestavo vlade, dejansko tega niso sposobne, ustvarjati domnevni časovni pritisk, da vse skupaj predolgo traja, ter seveda širiti možnosti Janši, da bi se stranke zaradi domnevne brezizhodnosti morale začeti z njim resno pogovarjati.

Pahor je bil odločen tudi po tem, ko ga je v sredo obiskal predsednik državnega zbora Matej Tonin. Kot je po srečanju poročal Radio Slovenija v oddaji Dogodki in odmevi, je Tonin Pahorju prenesel prošnjo strank, ki so pripravljene podpreti Marjana Šarca, naj ne hiti. Ali kot je dejal Tonin: »Da bi poslanske skupine natančno vedele, ali lahko zagotovijo nekemu kandidatu podporo, je treba vedeti, ali so programsko usklajene. In ker so se programski pogovori šele začeli, je morda nekoliko nerealno pričakovati, da bi se do prihodnjega ponedeljka ali torka tudi zaključili.« Pahorja to ni zanimalo. Pri tem se velja spomniti tudi na Pahorjevo domnevno zavzemanje za preseganje levo-desne delitve. Po dveh desetletjih je nastala koalicija, sicer neformalna, v kateri so skupaj Socialdemokrati in bivši krščanski demokrati (NSi), in Pahorja, velikega zagovornika domnevnega preseganja delitev, to ne zanima, niti ga ne pritegne, da bi predsedniško dobrohotno podprl takšno koalicijo? Mar ni to nenavadno za človeka domnevne spravne politike?

Od dneva volitev so minili dobri trije tedni, od razglasitve rezultatov dobra dva tedna in od podelitve mandatov poslancem šele en teden. A vtis v javnosti je že ustvarjen: Šarec z delanjem koalicije počasi napreduje, k temu pa tako rekoč od prvega dne prispeva prav Pahor (ki seveda igra Janševo igro). Seveda pa ne le on. Pretekli teden se je pokazalo, da nastanek nove koalicije seveda ne bo preprost, vendar pa tudi, da bodo stranke vsako merjenje mišic med sabo nemudoma drago plačale. Pretekli teden smo bili dejansko priča politični nezrelosti vpletenih. Kot je znano, je izvršilni odbor SMC sprejel sklep, da za predsednika državnega zbora predlaga Mira Cerarja, Socialdemokrati pa so predlagali svojega predsednika Dejana Židana. Seveda je nastal zaplet. In nato se je med usklajevanjem nenadoma kot potencialni kandidat za začasnega predsednika pojavil podpredsednik SMC Milan Brglez, ki se je kot kandidat ponudil sam, na usklajevanju pri Šarcu pa so ga bile nenadoma pripravljene podpreti tako rekoč vse stranke razen SMC. Seveda ni bilo mogoče pričakovati, da bi SMC tak predlog podprla, saj bi s tem seveda ponižala lastnega predsednika. Brglezovo ravnanje je bilo morda podloženo z dobrimi nameni, a svojega cilja ni moglo doseči. Vse, kar se je zgodilo, je nezaupanje SMC do ostalih strank, Cerar pa se je počutil izigranega, tako od morebitnih prihodnjih koalicijskih partnerjev kot lastnega podpredsednika.

A nekdo se je zapleta lahko veselil: Janez Janša. Kot smo opisali zgoraj, je slednji trenutno v pat položaju, saj se z njim ne želi pogovarjati dovolj političnih strank, da bi lahko sploh začel sestavljati koalicijo. Edina možnost je, da strankam, zbranim okoli Šarca, ne uspe narediti koalicije. In če jim pretekli petek ne bi uspelo imenovati predsednika državnega zbora, bi bil to že prvi dokaz njihove domnevne nesposobnosti. Že izvolitev Tonina je Janša pospremil s komentarjem, da v SDS »za zdaj rešujejo zagato levice, ki se ni sposobna dogovoriti o kandidatu iz svojih vrst«. Izvolitev Tonina, naj je še tako presenetljiva glede na pričakovanja, da NSi v koaliciji ne bo, je bila poteza, s katero so se stranke Šarčeve koalicije izognile javnemu obsojanju, da niso sposobne narediti povezave. In v veliki meri jo je povzročil prav Brglez s svojo samokandidaturo proti Cerarju in seveda tiste stranke, ki so njegovo kandidaturo, malce tudi privoščljivo, podprle.

Sta izključitev Milana Brgleza iz SMC in imenovanje Mateja Tonina za predsednika državnega zbora obris Janševe ali Šarčeve bodoče koalicije, je vprašanje, ki smo ga zastavili v podnaslovu članka. Dejansko je odgovor naslednji: imenovanje Tonina in izključitev Brgleza dejansko povečujeta možnosti Janezu Janši. S histerično, četudi morda upravičeno izključitvijo Brgleza je SMC izgubila močnega nasprotnika morebitnega povezovanja z Janšo – pri čemer ni dvoma, da si v tem trenutku v SMC ne želijo v koalicijo z Janšo. A če bi prišlo do razpada neformalne koalicije okoli Šarca, bo v SMC kljub vsemu več pripravljenosti za sodelovanje s SDS, kot bi je bilo, če bi Brglez ostal. Predsednik državnega zbora pretežno ni pomembna funkcija, razen ko gre za postopke imenovanja vlade. Ne more sicer spremeniti poteka dogodkov, lahko pa nanje močno vpliva. Zato je za Janšo imenovanje Tonina zmaga – pa čeprav se morda NSi v tem trenutku bolj vidi v koaliciji s sredinskimi strankami kot s SDS.

Imenovanje Mateja Tonina za predsednika državnega zbora in izključitev Milana Brgleza iz SMC dejansko povečujeta možnosti Janezu Janši

Imenovanje Mateja Tonina za predsednika državnega zbora in izključitev Milana Brgleza iz SMC dejansko povečujeta možnosti Janezu Janši
© Borut Krajnc

Seveda pa je imenovanje Tonina za predsednika državnega zbora pokazalo tudi obrise bodoče Šarčeve koalicije. Če se je zdelo, da bo najverjetnejša koalicija zveza sredinskih strank in Levice, je zdaj že jasno, da si Levice dejansko ne želijo v koaliciji. Imeli bi jih zraven, imeli bi njihove glasove, a jim je Levica programsko in ideološko popolnoma tuja. Drugače rečeno: Šarec, Tonin, Bratuškova, Cerar, Erjavec in Židan govorijo pač sodobni vzhodnoevropski neoliberalni jezik. Mesec ga ne govori. Mesec jim je tuj. Govori o zadrugah, zahteva višje davke za bogate, višjo minimalno plačo, zahteva ureditev zaposlovanja, brani javni sektor in javno lastništvo – govori vse tisto, kar oni najbolj črtijo in na čemer so dejansko zgradili svojo politično kariero. Iskreno: še jezik Janeza Janše jim je bližji kot jezik Luke Mesca in Levice. Kot smo pisali že pred volitvami: Levica bo v morebitni koaliciji le, če je brez nje ne bodo mogli sestaviti. Zdaj ko so vsi pokazali, da so pripravljeni sodelovati z NSi, jo lahko, a bo šibka.

Je morda Šarec tisti, ki drži figo v žepu in mu dejansko ustreza, da mu vlade ne uspe sestaviti, da se umakne v opozicijo in vlado naskoči na naslednjih volitvah?

Brez Levice ima Šarčeva morebitna koalicija 50 poslancev, z Levico bi jih imela 59, kar je močna koalicija. Brez Levice je izrazito ranljiva. Če bi se Šarec odločil namesto za NSi za Levico, bi imela njegova koalicija 54 poslancev. A zelo verjetno je zdaj koaliciji treba odšteti še glas Milana Brgleza. Šarec je torej v tem tednu postal potencialno še šibkejši. Z Levico se bo zdaj težje pogovarjal, saj jih je pretekli teden izločil iz skupnega dogovora, ko je predlagal Tonina za predsednika. Je pa še vedno mnogo močnejši od Janše. Janša lahko v tem trenutku računa le na podporo NSi in SNS Zmaga Jelinčiča. Že iz navedenega izhaja, da predsednik republike nima razen trme in naklonjenosti Janezu Janši nobenega razloga, da bi za mandatarja za sestavo vlade predlagal Janeza Janšo, če si želi, da bi se postopki imenovanja nove vlade res tako hitro končali.

Vendar pa je na nastale razmere mogoče pogledati tudi drugače, mimo tega, kar izkazuje in govori predsednik republike – in njegova dejanja pogledati zgolj vsebinsko. Morda namreč Pahor ve nekaj, česar javnost ne ve. Morda pa se stranke pogovarjajo s Šarcem s figo v žepu in bodo tudi naslednjo točko dogovarjanja izkoristile za spor – tako kot se je zgodilo v primeru predsednika državnega zbora. Morda pa je SMC namenoma stopnjevala spor z Brglezom in ga bo morda v naslednji točki spet – da bi prišla do ugotovitve, da pogovori s Šarcem ne vodijo v oblikovanje vlade. Morda bo to naredila kakšna druga stranka – na primer Socialdemokrati. Je to res tako neverjetno? Mar ni bila demonstracija tega že dogovarjanje o predsedniku državnega zbora? Kdor hoče prestopiti v Janšev tabor, mora le dokazati, da je pred tem storil vse, da do tega ne bi prišlo. To smo ne nazadnje videli že leta 2011, ko je sestavljal vlado Zoran Janković. Čeprav je danes ostalo v spominu javnosti, da Janković zaradi domnevne arogance ni bil sposoben sestaviti vlade, se pozablja, da sta takrat Pahor in Gregor Virant ves čas sestavljanja Jankovićeve vlade igrala zelo spretno igro, ki je pripomogla k padcu Jankovića in vzpostavitvi Janševe vlade kot edine alternative.

Kot smo namreč zapisali: dovolj je, da ena stranka igra to igro. Šarčeva večina je namreč zdaj, ko je preostalim potencialnim koalicijskim strankam dovolil, da so Levico izločili – oziroma naj bi z njo sodelovali po nekem bolj ohlapnem dogovoru, če bi v to privolila –, veliko šibkejša. A zdi se, da ga to, nenavadno, ne skrbi tako zelo. Za to sta lahko le dva razloga. Prvi je, da dejansko namerava v naslednji fazi pripeljati Levico nazaj v koalicijo. Drugi pa je, da je morda on tisti, ki drži figo v žepu in mu dejansko ustreza, da mu vlade ne uspe sestaviti, da se umakne v opozicijo in vlado naskoči na naslednjih volitvah – ko bo imel več izkušenj, znanja in tudi kredibilnosti. Na trenutke se namreč zdi, da se je zalogaja, pred katerim je, malce ustrašil.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.