Pravica do izbire …

… je na Hrvaškem vedno bolj omejena

Protest žensk, oblečenih v kostume distopične serije Deklina zgodba, februarja na Hrvaškem zaradi vedno pogostejših zahtev po zmanjševanju reproduktivnih in drugih pravic

Protest žensk, oblečenih v kostume distopične serije Deklina zgodba, februarja na Hrvaškem zaradi vedno pogostejših zahtev po zmanjševanju reproduktivnih in drugih pravic
© Profimedia

Po podatkih Hrvaškega zavoda za javno zdravstvo več kot polovica hrvaških ginekologov uveljavlja ugovor vesti in zavrača opravljanje splava.

Pravica do splava, ki je formalno na Hrvaškem še vedno zagotovljena v dokaj široki obliki, v praksi postaja precej težje dosegljiva. Mar to pomeni, da se bodo prebivalke Hrvaške, ki želijo opraviti splav, prisiljene odpraviti v tujino, kot so to dolga desetletja morale recimo početi Irke, saj je na Irskem donedavno veljala ena izmed strožjih prepovedi splava? In kam se bodo lahko zatekle? V Slovenijo?

Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje se kaže rahel trend povečevanja števila tujih državljank, ki splav opravijo v Sloveniji, a gre res za zelo rahel trend. Poleg tega so zadnji dokončni podatki znani za leto 2015 – takrat je v Sloveniji splav opravilo 122 tujih državljank (to je še vedno tri odstotke splavov) –, odtlej pa se je pritisk hrvaške rimskokatoliške cerkve, politične desnice in nekaterih nazadnjaških civilnodružbenih organizacij na ženske precej okrepil.

Razlog, da se Hrvatice v večjem številu za zdaj ne odpravljajo na splav v Slovenijo, je verjetno tudi v tem, da vsaj v bližnji hrvaški Istri, torej na Reki in v Pulju, še noben ginekolog ne uveljavlja ugovora vesti.

A posamezne ženske se iz Hrvaške na umetno prekinitev nosečnosti vendarle odpravijo tudi v Slovenijo. Predvsem v njim bližnjo Splošno bolnišnico Brežice. Po naših podatkih je glavni razlog za to dejstvo, da razen na Reki nikjer drugje na Hrvaškem nimajo dostopa do umetne prekinitve nosečnosti s tabletami, torej do manj invazivnega postopka brez kirurškega posega. Nekatere ženske se v Slovenijo odpravijo tudi, ker si želijo zasebnosti, saj so na Hrvaškem, preden opravijo splav, prisiljene v nekatere formalnosti, pri katerih se poskuša vplivati na njihovo odločitev. V nekaj primerih na leto pa se za splav v Sloveniji odločijo tudi, ko gre za splav v visoki nosečnosti. Pristojna hrvaška komisija, ki odloča o tem, zelo redko odobri splav v visoki nosečnosti celo, če gre za hudo okvaro ploda, ki je nezdružljiva z normalnim življenjem. Zato so se ženske prisiljene odpraviti na zaslišanje pred slovensko komisijo za medicinsko etiko, ki ima v teh primerih nekoliko več razumevanja.

Na Hrvaškem se, podobno kot v Sloveniji, število splavov že desetletja nenehno znižuje in je med najnižjimi v Evropi – na 1000 novorojencev le 80 splavov, znatno manj kot v Sloveniji, kjer ta številka znaša 182, a je še vedno pod povprečjem EU, kjer znaša 203. Za zdaj so prebivalke Hrvaške prisiljene predvsem v notranjo mobilnost pri uveljavljanju pravice do splava. V splitski bolnišnici recimo od 30 ginekologov le še eden ne uveljavlja ugovora vesti. Na vzhodu države imajo tako le še 68 splavov na 100 tisoč žensk, v Istri pa zato kar 623 splavov na 100 tisoč žensk.

Družbene razmere so za pravice žensk, da odločajo o svojem telesu, na Hrvaškem vse neugodnejše. Spomniti se velja zgolj marčnih množičnih protestov proti ratifikaciji konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami. Konservativne skupine, povezane s katoliško cerkvijo, in veteranske organizacije so na ulice pripeljale ljudi, ker naj bi se s to konvencijo v hrvaški zakonodaji redefinirala tradicionalna družina in uveljavljala teorija spola …

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.