Borut Mekina

13. 7. 2018  |  Mladina 28  |  Politika

Zdravstvo bi obrnili na glavo

V LMŠ so očitno pripravljeni zdravstvo privatizirati, da bi v koalicijo dobili NSi

Najpomembnejše, zdravstvene ukrepe  nove koalicije kroji NSi.

Najpomembnejše, zdravstvene ukrepe nove koalicije kroji NSi.
© NSI

Predsednik NSi Matej Tonin je ta teden po seji sveta stranke preostalim potencialnim koalicijskim partnericam postavil ultimat do ponedeljka – če stranke do tedaj ne bodo sprejele njihovih bistvenih pripomb, naj bi v NSi »napravili črto« čez koalicijo, ki jo sestavlja Marjan Šarec. Med področji, kjer ima NSi še dodatne zahteve, je Tonin na prvo mesto postavil prav zdravstvo, pa čeprav so v Listi Marjana Šarca (LMŠ) na področju zdravstva Toninu doslej že precej popustili. Celo toliko, da se z zapisanim zdaj zaradi nasprotnih razlogov, kot jih imajo v NSi, ne strinjajo pogajalci v SD in SMC. V LMŠ po naših informacijah v tretji različici koalicijske pogodbe pripomb SD in SMC niso upoštevali. Če desnosredinski koaliciji ne bo uspelo doseči soglasja, se bo to zgodilo prav zaradi zdravstva.

V zadnji različici koalicijske pogodbe se denimo omenja »regulirana konkurenčnost« v zdravstvenem sistemu, pa nekakšno partnerstvo med javnim in zasebnim zdravstvenim sistemom. Razumeti je mogoče, da do ukinitve spornega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja spet ne bo prišlo in da bi naj nova vlada dodatno spodbujala predvsem zasebnike. Za skrajševanje čakalnih dob naj bi sicer zagotovili dodatnih 150 milijonov evrov na leto, s katerimi pa bi storitve kupovali predvsem pri koncesionarjih, zasebnikih in tudi pri izvajalcih v tujini, saj naj bi glavno merilo postalo »cenovno najugodnejša ponudba«. Stališče, da lahko težave v zdravstvu rešijo zasebniki, so v sicer zadnjem obdobju izpostavljale predvsem zasebne zdravstvene zavarovalnice in zdravniška zbornica; slednja si že leta prizadeva, da bi lahko zasebniki pri kupovanju zdravstvenih storitev enakopravneje konkurirali javnim bolnišnicam. Ti so očitno tudi »pomagali« stranki LMŠ spisati ta del koalicijske pogodbe.

Četudi je ta pristop v koalicijskih pogajanjih za zdaj zmagal, pa je pomislekov vse več. Nov, podjetniški pristop v zdravstvu je ta teden ilustrirala tudi voditeljica Odmevov na RTV Slovenija Rosvita Pesek, ki je v pogovoru s predsednico stranke SAB Alenko Bratušek takole povzela težave sedanje vlade in sedanje koalicije. Te bi naj bile v tem, »da nekako koncesionarjem in zasebnemu sektorju v zdravstvu ni priznala tistega, kar jim gre. Ni jih videla kot del rešitve. Vse upe je polagala v javno zdravstvo, ki pa ni moglo več skrajšati čakalnih dob in težave so se samo kopičile. Slišali smo, da naj bi sedaj upoštevali vse resurse.« In vprašala Bratuškovo: »Ali pri tem v SD in SMC mislijo upoštevati tudi koncesionarje – podeljevati koncesije in preko njih pomagati pri reševanju čakalnih vrst?«

To vprašanje smo postavili Damjanu Kosu, direktorju informiranja pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Kos odgovarja, da ne: »Če govorimo o dostopnosti do zdravstvenih storitev in čakalnih dobah, je izvorna težava v tem, da ni dovoljšnega števila zdravnikov na določenih področjih, kot so recimo urologija, anesteziologija, radiologija, določena področja kirurgije ... Koncesionarji ali zasebniki zato ne pomenijo rešitve oziroma pomenijo rešitev le navidezno, saj bi dodatne storitve na deficitarnih področjih praviloma v obliki povečanega obsega dela opravljali isti zdravniki, ki že delajo pri koncesionarjih, neredko pa sočasno tudi v javnih zdravstvenih zavodih.«

Novih storitev tako ni mogoče enostavno »kupiti«. Zaradi skrajševanja čakalnih dob je recimo ZZZS lani javnim bolnišnicam in koncesionarjem ponudil 20–30 odstotkov »več programa«, kljub temu pa je obojim uspelo potrošiti zgolj polovico. Pri bolnišničnih posegih so zmogljivosti zasebnikov in koncesionarjev v Sloveniji razmeroma majhne (okoli dva odstotka vseh), ni pa mogoče računati niti na izdatno pomoč iz tujine, dodaja Kos, saj se tudi tam srečujejo s staranjem prebivalstva in omejenim številom zdravnikov ter medicinskih sester: »Za predstavo – če bo nova vlada za skrajšanje dob namenila dodatnih 100 milijonov evrov, je to točno toliko, kolikor v Sloveniji na leto stane tretja največja bolnišnica, bolnišnica Celje, v kateri dela 300 zdravnikov in 1000 medicinskih sester in tehnikov. Nikjer za našimi mejami ni toliko prostih zmogljivosti, ki bi čakale na paciente iz Slovenije.«

Zasebniki lahko zdravnike bolje plačajo. A ne zato, ker so zasebniki učinkovitejši, ampak zato, ker dejansko izkoriščajo javni del zdravstva.

Dolgoročna rešitev je tako samo ena: povečanje vpisa na medicinski fakulteti, povečanje števila specializacij in dodatno zaposlovanje zdravstvenega kadra na deficitarnih področjih, skladno s potrebami prebivalcev. Kratkoročna rešitev pa bi lahko bila v boljšem izkoriščanju prostih zmogljivosti v javnem zdravstvenem sistemu s posodobitvijo mreže izvajalcev v smeri združevanja in specializacije bolnišnic. Glede na analizo ZZZS iz leta 2016 je denimo v mariborskem kliničnem centru »izraba kadrovskih virov« v hospitalni dejavnosti za 22 odstotkov nižja kot v ljubljanskem kliničnem centru. Še večje so razlike med preostalimi bolnišnicami. Med splošnimi bolnišnicami so zdravniki v hospitalni dejavnosti v Novi Gorici v povprečju za 30 odstotkov manj obremenjeni kot v Murski Soboti. Razlike pri obremenjenosti zdravnikov v okulistiki, kirurgiji, ginekologiji, internistiki, ortopediji in pediatriji so po Sloveniji razmeroma velike. Kirurgi v Murski Soboti so recimo leta 2016 opravili skoraj dvakrat več dela kot njihovi kolegi v Novi Gorici. Še večje so razlike v izkoriščenosti operacijskih dvoran. V splošnih bolnišnicah so bile recimo leta 2016 operacijske dvorane v Brežicah 4,8-krat manj izkoriščene kot v Celju.

Tako je seveda neumno pošiljati paciente k zasebnikom, češ da javni sektor »več ne zmore«.

Matjaž Trontelj, direktor zavarovalnice Vzajemna, bi rad postal zdravstveni minister.

Matjaž Trontelj, direktor zavarovalnice Vzajemna, bi rad postal zdravstveni minister.
© NSI

Za ilustracijo: V ljubljanskem UKC ima od 860 zdravnikov že 600 zdravnikov soglasje za delo v drugih organizacijah. Rekorder jih ima kar osem, med drugim lahko dela 0,3 ure na teden v Slovenj Gradcu. Seveda, nadzora nad dejansko opravljenimi urami dejansko ni. So pa tukaj posledice. Zaradi popoldanskega dela zdravnikov je 59 operacijskih dvoran kliničnega centra v popoldanskem času izkoriščenih zgolj 20-odstotno. Razlog, zaradi katerega zdravniki popoldan raje delajo pri zasebnikih kot v javnem sistemu, je seveda očiten. Zasebniki lahko zdravnike bolje plačajo. A ne zato, ker so zasebniki učinkovitejši, ampak zato, ker dejansko izkoriščajo javni del zdravstva: »To je na eni strani posledica splošnega pomanjkanja zdravnikov in na drugi strani odsotnosti nagrajevanja javnih uslužbencev po obsegu, zahtevnosti in kakovosti opravljenega dela. Ker zasebniki v takšnih primerih ne nosijo vseh stroškov dela, kot so dopusti, izobraževanja ali bolniške, lahko seveda ponudijo na enoto storitve precej višje plačilo kot javni zdravstveni zavodi.« Poleg tega da seveda zasebniki ne plačujejo samih pregrešno dragih specializacij.

NSi bi na to mesto ministra za zdravje postavila kar lobista samega, Matjaža Trontlja, predsednika sveta stranke NSi, sicer pa enega od izvršnih direktorjev v zavarovalnici Vzajemna.

Strošek dopustov, bolniških odsotnosti ali izobraževanj pa ni zanemarljiv, saj v strukturi izdatkov za plače, recimo v ljubljanskem kliničnem centru, pomeni kar 30 odstotkov. Od okoli 8000 zaposlenih v UKC jih je v povprečju vsak dan zaradi dopustov in dodatnih izobraževanj navzočih zgolj 6000: »V urejenem sistemu ne bi bilo logično, da bi isti zdravnik delal v ljubljanskem kliničnem centru in sočasno npr. tudi v Kirurgiji Bitenc, saj bi oba tekmovala za naklonjenost istih pacientov in dodatne prihodke. Poleg tega se zastavlja tudi vprašanje, ali morda zaradi dela v eni ustanovi ne trpi obseg ali kakovost dela v drugi,« še dodaja Kos. Rešitve, ki jih zdaj za vstop v koalicijo preostalim partnerjem vsiljuje NSi, so kratkoročno gotovo v interesu zasebnikov in koncesionarjev – v LMŠ za zdaj NSi ponujajo celo novo resolucijo o nacionalnem planu zdravstvenega varstva, ki jo je parlament leta 2016 sprejel do leta 2025. Pogajalci so, da bi dobili Tonina na svojo stran, očitno pripravljeni zdravstveni sistem obrniti na glavo. A te rešitve so zgolj kratkoročne in bodo težave v zdravstvenem sistemu zgolj povečale in storitve podražile ter še podaljšale čakalne dobe.

Zanimivo je tudi, da se nobena od koalicijskih strank, ki so v zadnjih letih, še posebej pa v predvolilnem času, tako poudarjale problem dolgih čakalnih dob, ne bori za zdravstveni resor. Razen seveda NSi, ki bi na to mesto postavila kar lobista samega, Matjaža Trontlja, predsednika sveta stranke NSi, sicer pa enega od izvršnih direktorjev v zavarovalnici Vzajemna.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.