Borut Mekina

20. 7. 2018  |  Mladina 29  |  Politika

Trojanski konj

Janez Janša s pomočjo NSi vodi neizkušene politike na predčasne volitve

Tonin postaja Janšev odvetnik. NSi pa zamuja priložnost, da bi postala nekakšna slovenska »CDU« – močna in zmerna stranka na desni sredini.

Tonin postaja Janšev odvetnik. NSi pa zamuja priložnost, da bi postala nekakšna slovenska »CDU« – močna in zmerna stranka na desni sredini.
© Borut Krajnc

Kako lahko Janez Janša ponovno postane predsednik vlade? Njegova SDS po zmagi leta 2004 ne pridobiva toliko novih volivcev, kot jih zaradi svoje agresivne politike odvrača, da bi sploh šli na volitve. A ker so podporniki SDS zvesti pri glasovanju, gre nizka volilna udeležba v prid strankam desnice. Zaradi tega, ker preostale politične stranke, torej razbita liberalna sredina, zavrača sodelovanje z Janezom Janšo, SDS ta trenutek težko zares računa na sklepanje zavezništev. A strankam liberalne sredine v Sloveniji vsaka štiri leta vendarle uspe pridobiti relativno največje število volivcev s slogani, kot so nova politika ali novi obrazi. Kaj je torej še ena od možnih poti, po kateri lahko Janez Janša tretjič postane premier? Ne, to niso naslednje redne volitve, na katerih se bo pojavil novi »šarec«. To so nove, predčasne volitve jeseni, na katere bi prišlo še manj ljudi in na katerih bi SDS postala še večja, relativna zmagovalka. In tudi to je pot, po kateri Janez Janša zdaj vodi ostale stranke.

Prvi od treh krogov iskanja predsednika vlade se je končal pretekli ponedeljek s presenetljivo, morda celo paradoksalno odločitvijo NSi, da se po uspešno končanih koalicijskih pogajanjih z Listo Marjana Šarca, Stranko Alenke Bratušek, Stranko Mira Cerarja, DeSUS-om in Socialnimi demokrati umakne s pogajanj. Koalicijska pogajanja uspela – koalicija je mrtva, bi lahko zapisali. Odločitev NSi je bila paradoksalna, ker je nastajajoča koalicija pod vodstvom Marjana Šarca Toninu popustila pri praktično vseh pomembnejših točkah. NSi je zmagala na področju privatizacije šolstva – obljubljeno ji je bilo stoodstotno financiranje celotnega programa zasebnih, seveda tudi katoliških šol, za kar so si v NSi prizadevali zadnja tri leta. Zmagala je na davčnem področju – obljubljeno ji je bilo znižanje obdavčitve najbogatejših, in sicer z ukinitvijo 50-odstotnega dohodninskega razreda, Slovenija pa bo na področju obdavčitve kapitala še naprej davčna oaza. Veliki dobički podjetij bodo ostali nedotaknjeni. In zmagala je na področju zdravstva: nesolidarno dopolnilno zavarovanje, ki je v interesu zasebnih zdravstvenih zavarovalnic, ne bo ukinjeno.

Na koncu pa: »Kljub napredku, ki smo ga dosegli v koalicijskih pogajanjih šesterice strank pod okriljem LMŠ, se je izvršilni odbor odločil, da se umaknemo s pogajanj.« Razlog naj ne bi bila koalicijska pogodba – program bodoče vlade torej –, temveč velika verjetnost, da dogovorjenega v koaliciji treh liberalnih strank in stranke SD ter DeSUS ne bo mogoče uresničiti. »Ostaja velika verjetnost, da tega, kar je bilo izpogajano, v praksi ne bi uspeli uresničiti,« saj naj bi bila koalicija šestih strank nestabilna, konfliktna, poleg tega naj bi obstajala še možnost preglasovanja NSi s pomočjo glasov Levice, je sporočil Tonin. Njegova rešitev in predlog za naprej: V domnevno težkih mednarodnih in notranjih razmerah v prihodnosti bi Slovenijo morala voditi »kompaktna, vsebinsko trdna koalicija, ki bi presegala delitve«, pod vodstvom Janeza Janše in drugouvrščene Liste Marjana Šarca. »Mogoče se bo kakšna izmed sredinskih strank opogumila, da bo začela pogajanja z Janšo,« je dejal.

Gospodarski minister  Zdravko Počivalšek bi rad SMC poročil s SDS.

Gospodarski minister Zdravko Počivalšek bi rad SMC poročil s SDS.
© Borut Krajnc

Toninovi argumenti, zaradi katerih je domnevno zapustil Šarčevo koalicijo, so neprepričljivi. Njegovo sporočilo, češ, koalicijski program je sprejemljiv, a jim vseeno ne zaupamo, je plehko z vidika, da si prav v NSi prizadevajo za veliko preseganje delitev. S tem kažejo, da predvsem sami delitev niso sposobni preseči in zaupati drugi strani. Drug argument – da si sami prizadevajo za kompaktno, vsebinsko trdno koalicijo med Janezom Janšo in Marjanom Šarcem –, je ravno tako prozoren. Koalicija med Janšo, Šarcem in SMC ne more biti vsebinsko trša od koalicije med NSi in Šarčevo koalicijo. Ravno nasprotno, če citiramo večkrat izrečeno oceno bivše predsednice NSi Ljudmile Novak, je prav Janša politik, »ki deli duhove«. In tudi da bi bila koalicija pod vodstvom Janše »močna«, je težko verjeti. Že leta 2013 smo videli, kako se je ta po enem letu zrušila zaradi koruptivnih očitkov, ki še vedno niso razčiščeni. Sodna preiskava proti Janezu Janši zaradi suma zlorabe položaja in pravic pri nakupu trisobnega stanovanja v Ljubljani še poteka. Janša po letu 2013 ni postal nič močnejši, kvečjemu šibkejši in brez mednarodnih zaveznikov. Je tudi dolžnik madžarskemu predsedniku vlade Viktorju Orbánu. Orbán je slaba družba, oči Evrope gledajo Madžarsko skrajno zaskrbljeno.

Stranke Šarčeve koalicije še naprej, deloma naivno in kljub »košarici«, zaupajo v Tonina in čakajo, da se bo po drugem ali tretjem krogu vrnil.

Na to presenetljivo odločitev NSi so se v ostalih strankah odzvali precej ležerno. Marjan Šarec ni že naslednji dan začel alternative iskati v Levici, ampak je odšel na dopust. Iz SMC so sporočili, da odločitev NSi obžalujejo, »vendar razumemo, da zgodba o koaliciji 5+1 še ni končana«. Isto razlagajo tudi v Stranki Alenke Bratušek – menijo, da umik NSi ni »dokončen umik«. V SD in tudi v LMŠ, kjer žogico zdaj prepuščajo Janši, pa so tudi prepričani, da se bo NSi vrnila in da je njen izstop zgolj demonstrativne in deloma provizorične narave. Kako to? Na zadnjih, 12-urnih koalicijskih pogajanjih pretekli konec tedna naj bi jih namreč Tonin, še preden je o tem odločil izvršilni odbor NSi, obvestil o nameravanem odstopu od pogajanj. Volivci NSi naj bi namreč vstop stranke NSi v koalicijo pod vodstvom Šarca prenesli le pod pogojem, da bodo v NSi sprva neuspešno poskušali vstopiti v koalicijo pod vodstvom stranke SDS. Stranke pod vodstvom Marjana Šarca tako sedaj računajo, da v drugem krogu, ki predvidoma traja okoli 14 dni (prvi krog se izteče 23. julija), Janezu Janši in NSi sestava koalicije ne bo uspela. In da se bo NSi nato v imenu reševanja Slovenije v sili razmer vrnila k Šarcu.

Odločilno vprašanje pa seveda je, zakaj bi se. Po zadnji javnomnenjski anketi Ninamedie za Dnevnik in RTV Slovenija je prav stranki NSi podpora v primerjavi z junijem najbolj zrasla. Predčasne volitve za NSi niso tako slaba izbira, tako kot tudi niso slaba izbira za Janeza Janšo. Obe stranki sta pripravljeni to igro živcev igrati do konca. Obema je, poleg predčasnih volitev, prva najboljša alternativa sicer Janševa vlada. Po nekaterih informacijah naj bi bil Janša, poleg Tonina, v rednem stiku z Mirom Cerarjem, za koalicijo s SDS pa naj bi navijal tudi SMC-jev gospodarski minister Zdravko Počivalšek. Ta je domnevno prepričan, da je to edina pot, na kateri lahko SMC, kjer naj bi si sicer večina želela »politično širšo koalicijo«, dolgoročno preživi. Šele zadnja in z vidika NSi in SDS tudi najslabša alternativa pa je vrnitev NSi v Šarčevo koalicijo. A v tem primeru, špekuliramo, bo NSi zelo verjetno postavila veliko hujše pogoje, kot jih je v dosedanjih pogajanjih; dobili bomo koalicijske rešitve, ki so še bližje idejam, ki jih tako ali tako zastopajo v SDS. To bo toliko lažje storila, ker bo začelo zmanjkovati časa, avtomatizmi, ki privedejo do predčasnih volitev, so neusmiljeni. In prav to je ključno za SDS in NSi: spraviti ostale stranke v časovno stisko. Z vsakim dnem se njuna moč, relativna in dejanska, povečuje. Drugim strankam, razen morda Levici, pa predčasne volitve ne ustrezajo. Na koncu bo zanje boljša katerakoli koalicija, le da se izognejo volitvam. In to je del igre, ki jo igrajo Janša, Tonin in njun skriti stric iz ozadja, predsednik Borut Pahor.

Dejansko se je predvolilna tekma tudi že začela. Tonin je po izstopu iz koalicije javno orisal domnevne razmere med strankami liberalne sredine in SD – te naj bi pestili spori iz preteklosti in mnogi drugi nesporazumi. »Je bil za izstop NSi-ja s pogajanj ključen spor med Cerarjem in Židanom?« je ta teden poročala RTV Slovenija. Javni vtis tako je, da se NSi trudi z vstopom v koalicijo, a ji to ne uspeva zaradi množice konfliktnih posameznikov med liberalnimi in levimi strankami. Tonin je ta teden tudi v podrobnostih javno opisoval potek pogajanj s Šarčevo koalicijo in razmerja med strankami, ni pa govoril o svojih pogovorih s SDS. Janez Janša na drugi strani tako sporoča o »potrebnosti dialoga med vsemi parlamentarnimi strankami«, saj da »nerazrešeni razvojni in strukturni problemi zadnjega mandata k sodelovanju še posebej kličejo parlamentarne stranke, ki niso sodelovale v upravljanju države v obdobju 2014–2018«, torej predvsem SDS, NSi, LMŠ.

Čas torej dela za NSi in SDS. Šarec, Cerar, Bratuškova, Erjavec in Židan pa očitno še naprej sledijo prepričanju, da bo Tonin izbral njih namesto predčasnih volitev, na katerih bi zelo verjetno SMC in LMŠ izgubili večji del podpore. In to očitno kljub temu, da so se v NSi s Šarčevo koalicijo pogajali s figo v žepu. Članica izvršilnega odbora NSi in bivša predsednica stranke Ljudmila Novak je že deset dni prej vedela, da so NSi-jeva pogajanja s Šarcem za vodstvo NSi »blef« in predpriprava za vstop v koalicijo z Janezom Janšo. Sicer ne bi v začetku meseca v sporočilu, očitno namenjenem NSi-jevi interni javnosti, opozorila, da sama Janeza Janša ne bo podprla za mandatarja za sestavo vlade, ker »politik, ki deli duhove v Sloveniji in gradi svojo politiko na delitvah, pač ne more biti predsednik vlade«. Predvsem pa je opozorila strankarske kolege na to, da je Janša znal v preteklosti svoje koalicijske partnerje zgolj uničevati. NSi-jeve izkušnje v vladah Janeza Janše pač niso bile tako dobre.

Manever, ki ga je NSi po volitvah odigrala v sodelovanju s SDS, smo že videli. Ponavlja se skorajda po točno istih etapah kot leta 2011, ko je vlado sestavljal Zoran Janković. V skoraj identičnem položaju, kot je danes NSi, je bila tedaj Lista Gregorja Viranta. Tako kot pri NSi, ki je to leto dobila novo vodstvo, so se mnogi tudi pri Listi Gregorja Viranta spraševali, ali je stranka dejansko neodvisna od Janeza Janše ali zgolj še eden od mnogih odvisnih satelitov. Virant je tedaj seveda nastopil samozavestno in z izjavami, da bo sam poskušal preseči delitve, začel pogajanja s strankami, ki so sprva tvorile koalicijo pod vodstvom Zorana Jankovića. A dejansko se je Virant z Jankovićem pogajal s figo v žepu. Pogajal se je po eni strani zato, da je potem lažje podprl Janšo, po drugi strani pa zato, da je levosredinski koaliciji jemal čas in jo potiskal v pat položaj, kar je na koncu tudi vodilo do razbitja Jankovićeve družbe in sestave druge vlade Janeza Janše.

Janša naivne voditelje strank Šarčeve koalicije vodi k predčasnim volitvam. Te niso zgolj v interesu Janeza Janše, ampak tudi v interesu NSi.

Janković je, tako kot Šarec zdaj, sicer upal, da se to ne bo zgodilo, zato je privolil v še tako neverjetne Virantove pogoje. Vsemu, kar je zahteval Virant, je rekel da. Virant je mislil, da bo dovolj, če bo Jankoviću postavil že prvi nemogoči pogoj: ekonomista Janeza Šušteršiča za finančnega ministra. A je Janković v to privolil. Nato so sledili še drugi pogoji; v vse je Janković privolil. Dokler niso pri Virantu prav to – da je vse prelepo – izkoristili kot argument za izstop iz koalicijskih pogajanj. 7. januarja 2011 je Virantova lista parafirala koalicijsko pogodbo s tremi strankami, s Socialnimi demokrati, Pozitivno Slovenijo in DeSUS-om. Že čez pol ure je bil Virant pri Janši in že čez dva dni je sporočil, da stranka Jankoviću podporo odreka. Zato, kot je dejal tistega dne Šušteršič, ker v Jankovićevi koaliciji, čeprav je sprejela vse njihove pogoje, zaradi pomanjkljivega zaupanja ne bi mogli v zadostni meri uresničiti svojega programa. »Očitno je bil cilj teh pogajanj to, da se v pogodbo zapiše vse, kar je treba za to, da Lista Virant s teh pogajanj ne bo šla,« je dejal tedaj Šušteršič, s skoraj istimi besedami, kot jih je ta teden uporabil Tonin.

Vemo sicer tudi, kakšne so bile tedaj posledice. Zaradi načina, kako je Virant tedaj diverzantsko spodkopal nastanek vlade pod vodstvom Zorana Jankovića, dvomov o odvisnosti Viranta od SDS ni bilo več. Virant se je sicer čez leto dni svoje napake zavedal in se v začetku leta 2013 obrnil proti SDS ter omogočil izvolitev Alenke Bratušek – toda prepozno, stranka je v očeh volivcev postala nepotrebna kopija in je izginila s političnega obličja, Virant pa si je po tem pridobil sloves nenačelnega politika, ki »virantuje«. Po podobni poti gre zdaj NSi, ki dejansko služi Janezu Janši. Mlado vodstvo NSi pozablja na svarila Novakove ali še pred njo nekdanjega člana izvršilnega odbora Nove Slovenije Marka Štrovsa, ki je leta 2008 po koncu prve vlade Janeza Janše dejal: »Janša nas reže kot salamo, rezino za rezino.« Tonin postaja Janšev odvetnik. NSi zamuja priložnost, da bi postala nekakšna slovenska »CDU« – močna in zmerna stranka na desni sredini. Stranke leve sredine razkrivajo svojo naivnost. Janez Janša pa je še bližje novi zmagi.

Prevzetno je prepričanje, da bodo z Janšo že nekako opravili. Slovensko »politično pokopališče« je polno politikov, ki so to mislili. Na levi, sploh pa na desni.

Dopolnilno zdravstveno zavarovanje ostaja

Zasebno zdravstveno zavarovanje je bilo eden glavnih pogojev NSi

Milojka Kolar Celarc: »Bog nam pomagaj.«

Milojka Kolar Celarc: »Bog nam pomagaj.«
© Borut Krajnc

Stranka Alenke Bratušek, Socialni demokrati, Stranka Mira Cerarja in tudi DeSUS so se pred leti obvezali k ukinitvi nesolidarnega in potratnega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. A za NSi je bila ohranitev tega zavarovanja, ki ga opravljajo tri zasebne zdravstvene zavarovalnice in zaradi katerega zdravstvo v obliki administrativnih stroškov izgubi več kot 60 milijonov evrov na leto, eden izmed glavnih pogojev.

Na zadnjih pogajanjih so zato preostale stranke popustile NSi, a poskušale doseči nekakšen kompromis. Ker zasebne zdravstvene zavarovalnice za svoje »administrativne stroške« porabijo več kot 10 odstotkov vseh vplačil premij obveznega zdravstvenega zavarovanja, so pogajalci po vzoru Švice, Nemčije ali Nizozemske poskušali v besedilo vnesti določbo, da premije in skrajno višino obratovalnih stroškov določa država, ne pa zavarovalnice same.

A v končnem besedilu je ostal drugačen zapis. In sicer da »se ustvarjeni presežki vrnejo v storitve«. Težava tega »kompromisa« je, da je zelo verjetno neustaven, denimo od Vzajemne ni mogoče zahtevati, naj bolnišnicam nakazuje svoje dobičke. Ta primer nazorno kaže, kako velik je vpliv zasebnih interesov na koalicijska pogajanja na področju zdravstva in na kakšne podrobnosti so pogajalci pozorni.

Kar verjetno niti ni presenetljivo, saj pogajalce NSi vodi kar eden od izvršnih direktorjev Vzajemne, Matjaž Trontelj, pogajalce Liste Marjana Šarca na področju zdravstva pa Aleš Ivkovič, ki je bil nekoč prav tako zaposlen v Vzajemni – bil je direktor sektorja za trženje. A naj bi, kot pojasnjujejo v LMŠ, to karierno pot končal leta 2005.

Od tega leta »ni poslovno ali kakorkoli drugače sodeloval z Vzajemno«, pravijo. Ima sicer podjetje Zavarovalna asistenca, d. o. o., ki pa naj bi se ukvarjalo s stanovanjskimi zavarovanji.

Poleg te koncesije NSi so stranki v zadnji različici koalicijske pogodbe popustili tudi na področju privatizacije zdravstva. V pogodbi je ostala zapisana zaveza strank o določitvi pravic, ki gredo vsem zavarovancem iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, in košarici pravic, ki bi jih lahko tržili zasebniki. Razdelitev na dve košarici pravic je bila že od nekdaj zahteva tistih, ki bi radi določen del zdravstva prepustili trgu.

Je pa pogajalcem uspelo zamejiti interes obstoječih zasebnih zdravstvenih izvajalcev, ki si prizadevajo za čim večji del pogače dodatnega zdravstvenega programa skrajševanja čakalnih vrst. Sprva so se, prav tako zaradi zahteve NSi, koalicijski partnerji dogovorili, da bodo do tega denarja upravičeni poleg javnih zdravstvenih domov tudi zasebniki. Ker pa bi v tem primeru lahko prišlo do še večjega prehajanja zdravnikov iz javnega zdravstva v zasebno, so stranke zdaj postavile pogoj: »Število lastnih zaposlenih izvajalcev.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.