Konec Amerike

Kako je Trump v Helsinkih odkril Ameriko in zakaj Putin tako zelo spominja nanjo

Darilo prijatelju: Nogometna žoga svetovnega prvenstva

Darilo prijatelju: Nogometna žoga svetovnega prvenstva
© Profimedia

Tisti, ki ljubijo politični nadrealizem, so lahko 16. julija brezmejno uživali. Ko se je Trump 16. julija v Helsinkih tantrično sestal s Putinom in se na tiskovni konferenci z njim strinjal, da ruske tajne službe niso posegle v ameriške predsedniške volitve, s čimer je zatajil izsledke ameriških varnostno-obveščevalnih služb, ki so ruski poseg v ameriške volitve uradno detektirale in potrdile (posebni preiskovalec Robert Mueller, ki preiskuje morebitne povezave med Kremljem in Trumpovo predvolilno kampanjo, je tik pred Trumpovim odhodom v Helsinke celo vložil obtožnico proti dvanajstim ruskim agentom, vojaškim obveščevalcem, ki da so shekali računalnik demokratske stranke in predsedniške volitve), je Amerika doživela najhujši histerični napad v sodobni zgodovini.

Vsi – demokrati in republikanci, liberalni in konservativni mediji, CNN in FoxNews, diplomati in komentatorji – so enoglasno, bučno, paranoidno in z religiozno vnemo vaškega patriota ponavljali, da je to, kar je storil Trump, nekaj odvratnega in ostudnega, da je bila to izdaja, celo veleizdaja (»Trump, Treasonous Traitor,« je oznanil New York Times), da bo ta groteskni dan – oh, in ta patološka tiskovna konferenca – zapisan sramoti, mraku in žalosti, da je Trump – arogantni, nehvaležni, niti malo graciozni »Mandžurski kandidat« z izpranimi možgani – kapituliral pred Putinom in Rusijo, da je osmešil sebe in Ameriko, da je užalil in ponižal ameriške varnostno-obveščevalne službe, da je Putina – novega Stalina, novega Hitlerja, sovražnika demokracije, morilca, zavojevalca, podpornika populističnih, demagoških, etnonacionalističnih evropskih strank, svojega skrivnega »handlerja« – povzdignil, mu ga potegnil in legitimiral njegovo »hitlerjevsko-stalinistično« početje (priključitev Krima, okupacija dela Ukrajine, »destabilizacijski« poseg v Siriji, zastrupitve političnih nasprotnikov ipd.), da je KGB s tem končno zlomil Ameriko in zmagal (oh, in dobil hladno vojno, tako da je le še vprašanje časa, kdaj bo Putin anektiral še Ameriko), da je z Ameriko – z njeno demokracijo, njeno suverenostjo, njeno geopolitično prevlado, njenimi nacionalnimi interesi, njeno vodilno vlogo, njeno božansko »izjemnostjo« – konec, da je napadena ( ja, »under attack«, in ja, Trump je ne brani!), da se bo vsak Američan za vedno spominjal, kje je bil 16. julija 2018, ko je Trump v Helsinkih govoril tiste »grozne« in »šokantne« reči (tako kot so se Američani spominjali, kje so bili, ko so Japonci napadli Pearl Harbor, ko je bil ustreljen John F. Kennedy ali ko so džihadisti razstrelili Svetovni trgovinski center), da bi bilo treba Trumpa, ki je ogrozil nacionalno varnost in še enkrat potrdil, da je otročji in hudo moten in dementen in psihopatski, nemudoma – pri tej priči in za vsako ceno – ustaviti, ustavno obtožiti, odpoklicati in odstaviti ali pa kar nasilno zrušiti, magari s pučem, ki bi ga orkestrirala CIA, kot je predlagal David Frum, urednik revije Atlantic.

New York Times je na svojem portalu objavil animirani pornič, v katerem se Trump in Putin – vsaj v Trumpovih fantazijah – vrtoglavo ližeta in nenasitno dajeta dol, na naslovnici revije Time pa se je Trumpov obraz – z morphingom – prelil in spremenil v Putinovega. »Trump se je hotel sestati s Putinom. Dobil je več, kot je pričakoval,« so pripisali. Prav res. Reakcija na njegovo srečanje s Putinom je bila tako bombastična in tako apokaliptična, da smo se lahko vprašali le: kaj za vraga se je v resnici zgodilo? Zakaj takšna histerija? Kot da je Trump prodal Ameriko, ukinil Nato, priznal Krim in vojsko umaknil iz Evrope. Vendar tega ni storil. Daleč od tega? Zakaj je potem Amerika tako krčevito in tako iracionalno bruhnila?

Rekli boste: hladna vojna je v ameriških glavah in srcih očitno preživela! Vsekakor. O tem ni dvoma. Toda: je mogoče, da je preživela na tako ekstremen način? Ali pa gre tu za nekaj drugega? Argumenti, s katerimi so ocenjevali škodo, ki jo je v Helsinkih zagrešil Trump, so bili za lase privlečeni. Da to pomeni konec ameriške suverenosti, so rekli. Pa kaj še: v dobi neoliberalnega kapitalizma – v času, ko so multinacionalke močnejše od držav – je suverenost itak obsojena na smrt. Da to pomeni konec ameriške demokracije, so rekli. Nehajte: »donatorski« kapital jo je že davno tako spodkopal, da sta na trgu ostali le dve stranki (demokratska in republikanska), ki služita kapitalu, in da so postali izvoljivi tudi takšni tipi, kot je Trump. Američani sami tako dobro spodkopavajo svojo demokracijo, da ne potrebujejo Putina. Da je Trump užalil, ponižal in razvrednotil ameriške varnostno-obveščevalne službe, so rekli. Od kdaj pa je CIA good girl, referenca, križ na gori? Da se bodo Američani spominjali, kje so bili, ko je Trump nastopal v Helsinkih, so rekli. Mar ni to vendarle prehuda relativizacija in trivializacija 7. decembra 1941, 22. novembra 1963 in 11. septembra 2001? In hej, če je Amerika tako silovito bruhnila ob Trumpovem randiju s Putinom, zakaj potem ne bruhne, ko Trump na zahtevo Izraela tolče po Iranu in na zahtevo Savdske Arabije po Jemnu, ko pobija z droni, ko pobija Afganistance, ko kapitalu in bogatašem ukinja davke in ko na vrhovno sodišče nastavlja nazadnjaške sodnike? Sploh pa, zakaj je Amerika tako bruhnila, ko je Trump zanikal, da je Rusija posegla v ameriške volitve, če je pa v zadnji Gallupovi javnomnenjski raziskavi le slabega pol odstotka Američanov reklo, da je rusko vpletanje v ameriške volitve trenutno najpomembnejši problem, ki tare Ameriko?

Neznosna, strašna resnica

Bolj ko gledate reakcije na Helsinke, bolj nore se zdijo – in bolj nore ko se zdijo, bolj se vam ostri tole vprašanje: zakaj se zdi Američanom pogled na zvezo Trump-Putin tako grozen in strašen? In tako srhljiv? In predvsem: tako neznosen? Kaj je tu neznosnega? Tole: že samo druženje Trumpa in Putina. Že to, da sta skupaj – da se kažeta skupaj. Ko sta skupaj, se vsiljuje vtis, da tudi res sodita skupaj – da sta torej v nekem smislu ista. Da med njima ni takšne razlike, kot bi pričakovali.

Druženje Trumpa in Putina ni neznosno zato, ker bi bil Putin Trumpova resnica, temveč zato, ker je Putin resnica same Amerike.

Ko smo ju gledali skupaj, smo res dobili občutek, da sta povezana. Ali bolje rečeno: druženje Trumpa in Putina ni neznosno zato, ker bi bil Putin Trumpova resnica (ali pa ker bi bil Putin Trumpova fantazija), temveč zato, ker je Putin resnica same Amerike. Trump je v Helsinkih res dobil več, kot je pričakoval – ko se je »zlil« s Putinom, je Ameriko moralno izenačil z Rusijo. In to je neznosno. V ameriških glavah in srcih Amerika ni Rusija, toda dejansko je natanko to – Amerika je Rusija.

Ošinimo le glavne ameriške očitke Putinu. Prvi se nedvomno in nedvoumno glasi: Putinova Rusija se je vpletala v ameriške volitve. Hudo! Grozno! Šokantno! Že mogoče, toda to, kar je počela Putinova Rusija, je bila le digitalna verzija tega, kar Amerika počne že ves čas in povsod – vpleta se v volitve. Leta 1964 in 1970 se je vpletla v čilenske volitve, natančneje – delala je vse, da ne bi bil izvoljen socialist Salvador Allende. Prvič ji je uspelo, drugič ne. Toda tri leta kasneje je orkestrirala vojaški puč, ki je likvidiral Allendeja in na oblast pripeljal fašistoidnega diktatorja Pinocheta. In če bi šlo slučajno kaj narobe, so se na čilenski obali izkrcali specialci ameriške mornarice (Navy SEALs). V Argentini je bilo pripravljenih 32 ameriških letal, čilenski marinci pa so v Santiago planili naravnost s skupne čilensko-ameriške vojaške vaje. Vse je bilo pod kontrolo. Amerika je le dobra dva tedna po puču že priznala Pinochetov režim. Ja, Amerika je v Čilu »izvolila« fašista!

Spominska razglednica: Obešeni filipinski uporniki leta 1911

Spominska razglednica: Obešeni filipinski uporniki leta 1911

Nič manj razvpito ni bilo ameriško vpletanje v italijanske volitve leta 1948, iranske volitve leta 1952 in filipinske volitve leta 1953 – CIA je »volila«. A CIA je »volila« tudi drugod – na Japonskem, v Boliviji, Izraelu, Palestini, Srbiji, Iraku, Afganistanu in tako dalje. Ameriško vpletanje v tuje volitve je bilo nekaj rutinskega, tako rekoč avtomatičnega. Ko so imeli v Čilu volitve, ni bilo vprašanje, koga bodo volili Čilenci, temveč – koga bo volila CIA. In seveda, nikar ne pozabite, da se je Amerika leta 1996 zelo vpletla v ruske volitve, in to tako zelo, da je »ponovno izvolila« Borisa Jelcina. Še več: leta 2016, ko se je Rusija vpletala v ameriške volitve, je National Endowment for Democracy, ameriška »neprofitna fundacija, ki se posveča rasti in krepitvi demokratičnih institucij po svetu«, skoraj sedem milijonov dolarjev razdelila med ruske organizacije, ki se vpletajo v ruske volitve – ne na Putinovi strani, se razume.

Ameriški politolog Dov H. Levin, specialist za volilno vpletanje velesil, ugotavlja, da se je Amerika med letoma 1946 in 2000 enainosemdesetkrat vpletla v tuje volitve, Rusija oziroma Sovjetska zveza pa šestintridesetkrat. Pri vpletanju v tuje volitve torej prevladuje Amerika. Jasno, Amerika pravi, da to počne v imenu demokracije. Pinochet, ki ga je »izvolila« leta 1973, je dal zverinsko mučiti na desettisoče Čilencev, tri tisoč pa jih je dal pobiti oziroma »izginiti«.

Ubijanje politične konkurence

Drugi očitek Putinu se glasi: pobija, zastruplja politične nasprotnike, anektiral je Krim, okupiral Ukrajino, vojaško interveniral v Siriji, toda na napačni, Asadovi strani, ki je zagrešila številne brutalne pokole nad civilnim prebivalstvom. Hudo! Strašno! Šokantno! Toda: mar ni vsega tega počela tudi Amerika? Mar ni tudi Amerika pobijala svojih političnih nasprotnikov? Fabian Escalante, ki je bil od leta 1961 član kubanske varnostne službe, odgovoren za preiskovanje zarot in komplotov proti voditeljem kubanske revolucije, v knjigi Izvršna akcija (Executive Action, 2006) pravi, da je bilo skupaj kar 634 poskusov atentata na Fidela Castra in da je pri večini teh poskusov sodelovala tudi CIA, ki je v svojih laboratorijih izdelala posebne pilule, a se je izkazalo, da se v vodi ne topijo. Pa je izdelala novo serijo – tokrat botulinskih – pilul, ki so njene apetite potešile, a do Castra niso prišle. Posebej zanj so izdelali sintetični botulin v obliki tabletke – nova verzija, nova generacija. Te tabletke so se topile v vsaki tekočini, a do Castra spet niso prišle, prav tako do njega niso prišle z botulinom okužene cigare in s pogubnimi bacili okužena potapljaška obleka. Jamesa Donovana, odvetnika, ki se je s Castrom pogajal o izpustitvi kubanskih eksilantov, članov Jurišne brigade 2506, prijetih ob invaziji na Prašičji zaliv, so skušali prepričati, da bi Castru, navdušenemu potapljaču, v znak dobre volje podaril state-of-the-art potapljaško obleko, prepojeno z bacilnimi substancami, ki bi mu uničile kožo in razdejale dihala, toda načrt ni meso postal. Donovan mu je tik pred tem že podaril potapljaško obleko – samoiniciativno. Brez substanc. Toliko o ameriškem zastrupljanju političnih nasprotnikov.

Več o tem je v letih 1975 in 1976 povedala Churcheva senatna komisija, ko je razkrila, da je CIA širom po svetu pakirala atentate na tuje voditelje, svoje politične, ideološke nasprotnike – na Patricea Lumumbo, premiera Konga, na Rafaela Trujilla, voditelja Dominikanske republike, na vietnamskega predsednika Ngo Dinh Diema, na Renéja Schneiderja, vrhovnega poveljnika čilenske vojske, ki leta 1970 – med predvolilno kampanjo – ni hotel sodelovati v vojaškem puču proti Allendeju, in na Castra.

A danes vemo, da to še ni bilo vse. Daleč od tega. CIA je leta 1951 pakirala atentat na Kim Il Sunga, najlepšega sina Severne Koreje, leta 1964 je v Braziliji zrežirala vojaški puč in zrušitev levičarskega predsednika Joãa Goularta, v Indoneziji je sredi šestdesetih let skovala serijo neuspešnih atentatov na predsednika Sukarna in tudi »pornofilm« ( ja, fejk), s katerim ga je izsiljevala (ko je Sukarna zamenjala s Suhartom, velikim »demokratom«, je v protikomunističnih čistkah umrlo več kot milijon ljudi), v Kambodži pa je ob koncu šestdesetih let spletla serijo neuspešnih atentatov na predsednika Norodoma Sihanuka, ki ji ga je uspelo leta 1970 vendarle zrušiti. Malce prej je v Boliviji orkestrirala likvidacijo Cheja, malce kasneje – onega drugega 11. septembra – pa je v Čilu orkestrirala likvidacijo Allendeja.

Leta 2016, ko se je Rusija vpletala v ameriške volitve, je National Endowment for Democracy, ameriška »neprofitna fundacija, ki se posveča rasti in krepitvi demokratičnih institucij po svetu«, skoraj sedem milijonov dolarjev razdelila med ruske organizacije, ki se vpletajo v ruske volitve – ne na Putinovi strani, se razume.

Predsednik Gerald Ford je leta 1976 po poročilu Churcheve komisije izdal izvršno povelje »11.905«, ki je ameriškim tajnim službam prepovedalo organiziranje atentatov na tuje voditelje, toda CIA, ki naj bi jo bil Trump zdaj »užalil« in »ponižal«, se ni ustavila: mirno je kovala atentate na iranskega ajatolo Homeinija, panamskega »Maximum Leaderja« Omarja Torrijosa, iraškega predsednika Sadama Huseina in druge. In kot vidimo, lahko še vedno – zdaj daljinsko, z droni, »preventivno«, v duhu Dick-Spielbergovega Posebnega poročila – pobija tuje državljane (v Pakistanu, Somaliji, Jemnu itd.), s čimer jim preprečuje, da bi kdaj postali tuji voditelji, predsedniki in premieri.

Ko CIA z droni meri v domnevne »teroriste«, običajno zadene civiliste, tako da za sabo neprestano pušča brutalne pokole. Niso edini ameriški killerji, ki zgrešijo. Takoj po Trumpovi izvolitvi so recimo ameriški specialci – SEAL Team 6 – v Jemnu med operacijo, ki jo je odobril Trump, zgrešili tarčo in pobili kopico civilistov, tudi osemletno deklico, malo muslimanko, sicer ameriško državljanko, ki tako ne bo nikoli ameriška predsednica.

Okupirajmo svet!

Ko Američani Putinu očitajo vpletanje v ameriške volitve ali pa likvidacije političnih nasprotnikov, zvenijo tako, kot da bi citirali sebe. A tako, kot da bi citirali sebe, zvenijo tudi, ko mu očitajo aneksije, okupacije, vojaške intervencije s pokoli nad civilnim prebivalstvom. Mar ni bila prav Amerika serijska anektorka? Pred dobrimi stotimi leti je anektirala Kubo, Portoriko, Guam in Filipine. In ker je bila že ravno v naletu, je anektirala še Havaje in otok Wake. Kot ste opazili, ima nekatere »entitete« še vedno anektirane.

In mar ni prav Amerika ta, ki slovi po okupacijah in vojaških intervencijah – s pokoli nad civilisti vred?

Od konca 19. stoletja pa do danes je z vojaškimi intervencijami in okupacijami »obdarila« in »obogatila« demokracijo v Argentini, Čilu, Nikaragvi, Koreji, Panami, Hondurasu, Dominikanski republiki, Mehiki, Gvatemali, Turčiji, Salvadorju, Iranu, Urugvaju, Grčiji, Albaniji, Vietnamu, Indiji, Egiptu, Libanonu, Iraku, Indoneziji, Kongu, Laosu, Gvajani, Braziliji, Boliviji, Kambodži, Omanu, Angoli, Afganistanu, Libiji, Liberiji, Sudanu, Kuvajtu, Somaliji in kakopak Rusiji. Med letoma 1918 in 1922 se je namreč ameriška vojska v Rusiji – v Murmansku, Vladivostoku itd. – izkrcala kar petkrat. Vsakič zato, da bi vrgla boljševike. A po drugi strani: v večini teh dežel je itak vojaško intervenirala večkrat.

Ne da je to vse. Intervenirala je tudi na Grenadi, Deviških otokih, Haitiju, Kubi, Kitajskem, Samoi in Filipinih. Pa v Miloševićevi Jugoslaviji. In seveda – v Titovi Jugoslaviji. Leta 1946 so ameriška letala divje obletavala jugoslovansko mejo po sestrelitvi dveh ameriških letal, ki sta kršili jugoslovanski zračni prostor. Prvo je bilo sestreljeno pri Zagrebu, drugo, transportno, ki je 19. avgusta 1946 letelo iz Avstrije v Videm, pa sta lovski letali JAK-3, ki sta ju pilotirala Vladimir Vodopivec in Milorad Knežev, sestrelili nad Pokljuko. Umrlo je vseh pet članov posadke, ki so jih najprej pokopali na Koprivniku, kasneje pa so njihove posmrtne ostanke preselili na vojaško pokopališče v Arlington (Virginia). Sovjetski zunanji minister Vjačeslav Molotov je tedaj jugoslovanski delegaciji v Parizu čestital za sestrelitev, a dodal – pazite, da ne sestrelite še tretjega! Louis Adamič, ameriški pisatelj slovenskega rodu, je nekoč Josipu Vidmarju pripovedoval, da je ameriškega predsednika Harryja Trumana, ki je na Japonsko vrgel dve atomski bombi, komaj prepričal, da tretje ni vrgel na Slovenijo. To bi bil povojni poboj! To bi bil pokol!

Amerika je hude pokole raje prihranila za druge, bolj skrite dežele. Ameriški vojaki so strašne pokole nad civilisti zagrešili že med osvajanjem Divjega zahoda, pa leta 1846 med ameriško-mehiško vojno in tudi kasneje, med korejsko vojno. V korejski vasi Nogeun-ri so leta 1950 naenkrat – v treh dneh – pobili približno 400 civilistov, južnokorejskih beguncev, med katerimi so bili tudi starci, otroci, slepi in invalidi. Poročnik je vpil: »Kill ’em all!«

Zločin v Vietnamu: My Lai leta 1968

Zločin v Vietnamu: My Lai leta 1968
© Profimedia

Leta 1968 so ameriški vojaki v vietnamskem zaselku My Lai po hitrem postopku usmrtili vse prebivalce – okrog 500 moških, žensk, starcev, otrok in dojenčkov. Leči so morali v jarek, kjer so jih potem pod taktirko poročnika Williama Calleyja prerešetali. Calleyja, ki je osebno pobil vsaj 22 ljudi, so obsodili na dosmrtno ječo, toda odsedel je le tri leta.

Kot je rekel polkovnik Oran Henderson: »Vsaka ameriška enota v velikosti brigade ima nekje svoj skriti My Lai.« Bodisi v Vietnamu – ali pa kje drugje, recimo v Afganistanu in Iraku ali na Filipinih. Ameriški vojaki so med okupacijo Filipinov poklali, požgali in razdejali celotne vasi, pobijali so vse z ženskami in otroki vred. General Jacob H. Smith je zapovedal: »Nočem ujetnikov. Hočem, da vse pobijete in požgete – več ko jih boste pobili in več ko boste požgali, bolj mi boste ustregli. Hočem, da pobijete vse, ki so sposobni nositi orožje in se upreti Združenim državam.« Ko so ga vprašali, kje je starostna meja, je odvrnil, da pri desetih letih.

Najhujši pokol so zagrešili leta 1906 v vulkanskem kraterju Bud Dajo, kamor se je zateklo okrog tisoč Morov, filipinskih muslimanov – moških, žensk in otrok. »Protigverilsko« operacijo, ki jo je vodil polkovnik J. W. Duncan, jih je preživelo le šest. Druge so prerešetali z mitraljezi, topovi in bajoneti. Američani so trdili, da je bilo žrtev toliko zato, ker so se ženske maskirale v moške, otroke pa so uporabljale za ščit.

»Najprej streljajte, potem sprašujte!«

A nikar ne mislite, da so ameriški pokoli stvar preteklosti. Kje neki! Au contraire – strašni pokoli nad civilisti so zaznamovali tudi zadnji ameriški vojni, afganistansko in iraško. Ameriški marinci so leta 2005 v iraški Haditi pobili 24 civilistov. Narednik Wuterich je v slogu Johna Wayna zapovedal: »Najprej streljajte, potem sprašujte!« Ko se je to razvedelo, je svet ponorel. A da bi Američani pokazali, da spoštujejo vladavino prava, so vse, ki so sodelovali pri pokolu, postavili pred vojaško sodišče – in vse oprostili. Z Johnom Waynom vred.

Nič drugače ni bilo leta 2008, ko so Američani v afganistanski vasici Azizabad z letali prerešetali nekaj deset civilistov, rekoč, da so bili njihove tarče talibani. Tem, ki so bili vpleteni v ta pokol, pa tokrat niso niti sodili. Ne, afganistansko sodišče je na smrt obsodilo le nekega prebivalca te vasice – ker je ameriški vojski sporočil napačne podatke. No, to je bil pa že kar pravi stalinistični twist.

Zdaj je Putina povabil še v Ameriko. In ko bo Putin obiskal Belo hišo, bo Amerika doživela nov histerični napad. Takrat lahko tale tekst preberete še enkrat.

Oba imperija, ameriški in sovjetski (velikoruski, če hočete), sta bila grosistična izvoznika svoje ideologije. Sovjeti so izvažali komunizem, Američani pa antikomunizem. In če ni šlo drugače, so to počeli s puči, atentati na politične nasprotnike, vojaškimi intervencijami, invazijami, okupacijami, aneksijami in pokoli – s terorjem.

Toda tedaj ju ni nihče metal v isti koš. Ne, nihče ju ni moralno izenačeval – sovjetski imperij je bil vendarle komunističen, v ameriških očeh utelešenje totalnega, pošastnega, brezbožnega Zla. Zdaj je kakopak drugače: Rusija ni več komunistična. Vrnila se je k Bogu. Pošasti so drugi – džihadisti, Al Kaida, Islamska država.

Točno: obe državi, Amerika in Rusija, sta zdaj kapitalistični. In ker sta kapitalistični, vse bolj vlečeta druga na drugo. Tiste razlike, ki je vsakič znova odrešila Ameriko, ni več. Putin ne spominja le na Trumpa, ampak tudi na Ameriko. In to je za Američane mučno, iritantno, strašno, neznosno. Ko Trump stoji ob Putinu, Američani v grozi spoznajo, da so vsa ta leta počeli natanko to, kar počne Putin. Trumpa si morda vendarle zaslužijo.

Zdaj je Putina povabil še v Ameriko. In ko bo Putin obiskal Belo hišo, bo Amerika doživela nov histerični napad. Takrat lahko tale tekst preberete še enkrat.

Kapitalizmu se medtem ne bo skrivil niti las.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.