Darja Kocbek

30. 7. 2018  |  Družba

Orwell je imel prav

Neomejen dostop do naših intimnih življenj se začne kot izbira, kot odločitev, da sprejmemo produkt, za katerega smo prepričani, da ga potrebujemo

Orwellova klasika 1984

Orwellova klasika 1984
© Maria Teresa Ciaffaroni / Slideshare.net

Oblike zbiranja podatkov (mikrofoni, videokamere, televizijski zasloni, ki nas gledajo), ki jih v svoji knjigi 1984 navaja George Orwell, niso nič v primerjavi s tem, kar imamo danes. Tako je žvižgač Edward Snowden opisal današnji sistem vladnega nadzora državljanov. Imel je prav, na portalu Aeon piše Henry Cowles, docent za področje zgodovine na univerzi Michigan.

Ob prebiranju knjige 1984 v letu 2018 je človek presenečen nad »televizorji, ki nas gledajo« in jih je Orwell imenoval teleekrani. Teleekran je eden prvih objektov, na katerega naletimo. To napravo je v svetu iz Orwellove knjige mogoče zamegliti, ni pa je mogoče povsem izključiti. Ko govorimo o vseprisotnosti teleekrana, je najbolj presenetljivo, kako prav je Orwell imel in kako se je motil glede sedanjosti. Ekrani danes niso le del življenja, so naše življenje. Digitalno komuniciramo tako pogosto in tako globoko, da si nas veliko ne zna predstavljati (ali se ne moremo spomniti), kašno naj bi bilo življenje brez njih. Vse te komunikacije so posnete.

Orwell ni mogel vedeti, kako zagnano bomo zmanjšali velikost naših teleekranov in jih povsod nosili s seboj, pa tudi, kako zelo pripravljeni bomo dati svoje podatke podjetjem, ki nam omogočajo komuniciranje. Tega si Orwell ni mogel predstavljati, ali pač? Da nam dva namiga, od kod izvirajo teleekrani, namiga za presenetljiv izvor totalitarne države, ki jo opisuje v 1984. Če ju vzamemo resno, ugotovimo, da so koncerni, ne vlade, vir ukinjanja naših svoboščin. Če je Orwell imel prav, je izbira potrošnika (dejansko ideologija izbire same) lahko začetek dejanskega ukinjanja izbire.

Ko govorimo o vseprisotnosti teleekrana, je najbolj presenetljivo, kako prav je Orwell imel in kako se je motil glede sedanjosti. Ekrani danes niso le del življenja, so naše življenje. Digitalno komuniciramo tako pogosto in tako globoko, da si nas veliko ne zna predstavljati, kašno naj bi bilo življenje brez njih. Vse te komunikacije so posnete.

Prvi namig je v obliki odsotnosti tehnologije. Ko se Winston v knjigi 1984 prvič znajde v prostoru brez teleektrana, zamrmra: »Tukaj ni teleekrana!«. Starec reče, da nobene od teh stvari nikoli ni imel, so predrage, pa nekako nikoli ni čutil potrebe, da bi jih moral imeti. To kaže, da je bila v določenem času za nekatere ljudi stvar izbire, da so imeli teleekran.

Drugi Orwellov namig je v knjigi o prepovedani zgodovini vzpona »stranke«, ki jo je napisal eden od ustanoviteljev, ki je kasneje postal »sovražnik ljudi«. Knjiga tehnologijo krivi za uničenje zasebnosti in tukaj dobimo hiter pogled na svet, v katerem živimo: »Zasebno življenje se je končalo z razvojem televizije in tehnološkim napredkom, ki je omogočil prek iste naprave sprejemati in prenašati.«

Kaj nam mračna zgodovina teleekrana pove o današnjem načinu življenja? Henry Cowles pojasnjuje, da namig o zadržanosti starca in moč televizije nakazujeta, da se totalitarna prevara ni začela na vrhuncu, vsaj ne v smislu, ki si ga pogosto predstavljamo. Neomejen dostop do naših intimnih življenj se začne kot izbira, kot odločitev, da sprejmemo produkt, za katerega smo prepričani, da ga potrebujemo. Če na trgu ukrepanje na podlagi naših želja pomeni, da svoje podatke damo na razpolago koncernom, se zmanjšanje izbire pokaže kot posledica izbire ali vsaj posledica slavljenja izbire.

Ko podjetja podpirajo našo potrebo po povezovanju in žanjejo naše podatke, nismo presenečeni. Če ista podjetja delujejo kot javne službe, ki sodelujejo z vladami z namenom, da nas povežejo, bi morali biti presenečeni ali vsaj previdni.

Dva zgodovinarja sta pred kratkim na precej različen način pokazala na to. Sarah Igo z univerze Vanderbilt v Tennesseeju ugotavlja, da so se Američani v 20. stoletju istočasno, ko so zahtevali varstvo svoje zasebnosti, odločili, da jo žrtvujejo. Državljani istočasno ščitijo in razgaljajo svoja zasebna življenja prek anket in socialnih medijev. Postopno je tako zanje postalo sprejemljivo, da sodobno življenje pomeni, da prispevajo podatke, od katerih smo vsi vse bolj odvisni, in za to pobirajo nagrade. Sarah Igo pokaže, kako nepomembna je postala izbira na točki, ko pridemo do osebnih podatkov.

Zgodovinarka Sophia Rosenfeld z univerze Pennsylvania pa pravi, da je svoboda bila zmanjšana na izbiro, zlasti izbira med omejenimi možnostmi, to zmanjšanje pa je povzročilo revolucijo v politiki in v razmišljanju. Ko so možnosti bile okleščene na tiste, ki jih imamo prek spleta (omejitev, ki je prikazana kot »izbira«), smo začeli čutiti posledice te spremembe v naših življenjih.

Brez težav se odločimo za nakup teleekrana, dejansko ga mnogi že imamo. Lahko si tudi predstavljamo, da ga potrebujemo oziroma ga vidimo kot tako udobnega, da ga moramo imeti. Velik korak se zgodi, ko udobje postane obveznost, ko brez teleekrana ne moremo oddati davčne napovedi ali pritožbe.

Ko potrebujemo kreditno kartico za nakup kave ali aplikacijo za oddajo pritožbe, to spremembo težko opazimo. V kot smo potisnjeni takrat, ko davčno napoved ali kateri drug dokument lahko oddamo le prek spleta.

Modrec je vprašal, kdo je rekel, da ima stranka vedno prav. Ni res, prodajalec, nikoli nihče drug kot prodajalec. Ko podjetja podpirajo našo potrebo po povezovanju in žanjejo naše podatke, nismo presenečeni. Če ista podjetja delujejo kot javne službe, ki sodelujejo z vladami z namenom, da nas povežejo, bi morali biti presenečeni ali vsaj previdni. Zdaj je uporaba elektronske pošte ali Facebooka še lahko izbira, težko pa bo opaziti, ko se bo zgodil trenutek, ko bo izbira postala obveza.

Ko potrebujemo kreditno kartico za nakup kave ali aplikacijo za oddajo pritožbe, to spremembo težko opazimo. V kot smo potisnjeni takrat, ko davčno napoved ali kateri drug dokument lahko oddamo le prek spleta.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.