Vlado Miheljak

2. 8. 2018  |  Politika

Zadnji dnevi raja

Brez koalicije strank srednje bataljonske bojne skupine z Levico?

Luka Mesec v Državnem zboru

Luka Mesec v Državnem zboru
© Borut Krajnc

»Volivci so pokazali, da želijo levosredinsko vlado, in na neki način je žalostno, da bi bila ravno Levica tista, ki bi onemogočila levo vlado,« pravi Alenka Bratušek, predsednica stranke, ki velja za najšibkejši člen protijanševske koalicije

* * *

»Odločitev Levice me ni presenetila, zavedam se, da je za vstop v vlado potreben pogum,« pravi Miro Cerar, predsednik stranke, ki je svoj pogum demonstrirala ob nepriznanju Palestine, slepi podpori napadu na Sirijo, ob diplomatskih sankcijah proti Rusiji po groteskni aferi Skripalo, ob nasprotovanju podpisu pogodbe Generalne skupščine ZN o omejitvah in prepovedi jedrskega orožja ...

* * *

»Celokupno gledano imamo zadržke, da fiskalno pogodba ne stoji, ne bo denarja za vse, kar smo se dogovorili. Največje težave za nas pa so predvsem pri privatizaciji, kjer nismo uspeli pridobiti nobene koncesije glede prodaje NLB, zavzemali smo se proti nakupu bojne opreme v vrednosti 1,2 milijarde in tukaj peterček ni popuščal,« pravi Luka Mesec o tem, da v pogajanjih sicer niso skoraj nič dosegli, a da so bila vseeno uspešna (STA, 31. 7. 2018)

NSi je šla v koalicijska pogajanja s strankami sredine s figo v žepu. Zdaj se zdi, da so tokrat šle v pogajanja z Levico s figo v žepu stranke sredine. Če je NSi izsilila praktično vse, kar je zahtevala, in na koncu dala košarico, je po drugi strani Levica popustila skoraj v vsem, na koncu pa bila potisnjena v situacijo, ko je morala reče ne. Namreč, šlo je za ključno vprašanje o enormnih in čisto iracionalnih investicijah v vojsko. O. K. Levica ni vztrajala pri svojem siceršnjem cilju, da državljani in državljanke na referendumu odločimo, ali želimo ostati v vojaški zvezi, ki je že zdavnaj pokopala deklarirana načela, zaradi katerih naj bi vanjo vstopili. To je bilo modro in smiselno. Izstop iz Nata mora biti solo projekt Levice, ne pa tako široke in vojaško-obrambno nekompatibilne koalicije, kot se nakazuje. In aktivirati ga je taktično smiselno, ko bodo mednarodne razmere povzročile v ljudeh dovolj jeze in gneva. Napad na Sirijo in izsiljevanje članic, da ga podprejo, sta že bili taki (zamujeni) priložnosti. Drugo pa je privolitev v investiranje 1,2 milijarde evrov za oblikovanje in opremljanje dveh srednjih bataljonskih bojnih skupin. To vprašanje je odločilno za obstoj Levice. Če bi privolila, bi izgubila svojo volilno bazo, notranje pa bi se razklala. In tu ni prostora za prav noben kompromis. Denimo tega, da naj bi poskušala Slovenija pri vojaški zvezi izposlovati, da se namesto dveh oblikuje samo ena bataljonska skupina. Če je investiranje v dve bataljonski skupini, ki predvsem zadovoljujeta apetite prodajalcev orožja, formalno pa slovenske mednarodne obveze in zaveze, nikakor pa slovenske nacionalne varnosti, iracionalno, ni zmanjšana investicija na zgolj eno nič manj iracionalna.

Zaveze? Ko slišim besedo mednarodna zaveza, sprostim svoj browning, bi lahko parafraziral krilatico, ki jo je izrekel Hanns Johst v gledališkem komadu Schlageter in je večkrat napačno pripisana Hermannu Göringu. Averzijo do nenehnega sklicevanja na mednarodne zaveze sem dokončno utrdil, ko je Slovenija leta 2014 z razlogom omahovala ob nameri prodaje Telekoma Nemčiji. Takrat je junija v predvolilnem soočenju na POP TV Cerar povedal, da »je prav, da obdržimo podjetja, ki so strateška, geografsko, informacijsko pomembna«. A je že takoj po volitvah kot novi premier za Reuters napovedal, da se mora »privatizacija 15 podjetij, vključno s Telekomom, nadaljevati, dokler ne bo končana«. Zakaj mora? »Ker si ne moremo privoščiti, da bi bili videti neverodostojni,« je povedal Cerar. Še dlje je šla slovenska veleposlanica v Berlinu, Marta Kos, ki je na letnem srečanju diplomatov januarja 2015 na Brdu prostodušno povedala, da bomo, če bomo kršili zavezo, ki smo jo dali Nemčiji o prodaji Telekoma, »izpadli izjemno nekredibilni«. Se pravi, dileme diskontne prodaje dobičkonosnih firm tujcem, podarjanja strateške banke, v katero smo davkoplačevalci proti svoji volji in izbiri zmetali enormne količine denarja, investiranje v vojaške postroje, ki nimajo prav ničesar z nacionalno varnostjo itd., so naša mednarodna zaveza in vprašanje naše verodostojnosti, ne našega interesa. Čas je, da v Evropi in njenih zavezništvih, kjer razpada temeljni konsenz o solidarnosti, skupni odgovornosti, skupnem prevzemanju bremen, v prvi vrsti postavimo vprašanje zavez in odgovornosti do sebe. Ko kaj kupujemo, ko kaj prodajamo, ko kam vstopamo, ko od kod izstopamo, ko koga nagrajujemo, ko koga sankcioniramo, ko koga sprejemamo in koga izganjamo ... se moramo vprašati, v interesu koga to počnemo.

Kakorkoli in kakor koli. Skromni vsebinski konsenz med peterico »srednje bataljonske skupine« in Levico je premalo za tvorno koalicijo, je pa dovolj za pasivno in projektno podporo manjšinski vladi. Šarec in njegovi specialci pa se morajo odločiti, ali jim to ustreza ali pa gredo raje na ponovne volitve.

P. S. No, obstaja pa še ena možnost. Namreč da katera od strank srednje bataljonske skupine pogumno pogoltne svojo zavezo in svoja načela ter gre v koalicijo z Janšo. Kajpak ne iz sebičnih razlogov, ampak zato, da reši Slovenijo. Itak.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.