Vlado Miheljak
-
14. 8. 2025 | Mladina 33 | Dva leva Za naročnike
Ni vse tako resno, kakor je videti
Slovenska diplomacija in sploh politika nenehno iščeta način, kako biti na pravi strani zgodovine, ne da bi se to poznalo. Skratka, iščeta diplomatsko formulo prave mere. A v diplomaciji in mednarodnih odnosih je že tako, da je prava mera vselej preveč ali premalo. Sploh se je slovenska politika navzela siceršnjega nacionalnega pojava streljanja napačnih tarč. Tudi v primeru aktualnih vojn, vojnih zločinov in genocidnih ravnanj v Ukrajini in v Gazi. Slaba tolažba je, da v tem ni osamljena. Združeni Evropejci so takoj po začetku vojne v Ukrajini usmerili svoje strelice v ruske športnike, umetnike, znanstvenike, slehernike, pa celo pasemske mačke (sic!). A po treh letih in pol vojni še vedno ni videti konca; mesta in vasi še vedno gorijo, dekleta izgubljajo fante, žene može, otroci očete, civilisti domove in življenja, na pokopališčih zmanjkuje prostora ... Edina opazna sprememba za zdaj je, da Trumpova Amerika po kratki prekinitvi spet oborožuje Ukrajino, račune za stroške pa po novem izstavljala Evropi.
-
8. 8. 2025 | Mladina 32 | Dva leva
Ko je bila leta 1992, v nasprotju z mnenjem slovenske mednarodnopravne stroke, sprejeta odločitev, da odstopimo od notifikacije ADP (slovensko zunanje ministrstvo je takrat vodil Dimitrij Rupel!), sem se ob neki priložnosti zapletel v pogovor z znanim zamejskim Slovencem Marjanom Šturmom, ki mi je potožil, da je skrb za zamejske Slovence pogosto licemerna, jaz pa sem mu cinično pritrdil: »Ja, seveda. Korotan v srcu, figa v žepu.« Pa mi je resignirano odvrnil, češ, »še zavedaš se ne, kako si s to krilatico zadel«. In ta »figa v žepu« je nekako ostala stalnica naše skrbi za težave zamejskih Slovencev in Slovenk. Na njihovih hrbtih se neredko lomijo slovenska notranjepolitična kopja. Ne samo, ko gre za antifašizem, ki ima idejno in politično konotacijo, ampak celo na športnih dogodkih. A če zamejci dobivajo od nemških nogometnih sodnikov rumene kartone, jim slovenska politika deli rdeče.
-
1. 8. 2025 | Mladina 31 | Dva leva
Mediji so istega dne objavili dve, na videz popolnoma nepovezani sporočili. Eno v zvezi s položajem zamejskih Slovencev, drugega s položajem slovenskega državljana palestinskega rodu. V obeh primerih se vsiljuje misel, da so imeli omenjeni težave zaradi etničnega izvora in povsem legalnega javnega delovanja. V prvem primeru je potekala nesorazmerna (zelo verjetno politično motivirana ali spodbujena) akcija avstrijske policije (s policijskimi psi, helikopterjem, droni, 30 policaji, med njimi tudi pripadniki specialne protiteroristične enote ...) zaradi domnevnih banalnih upravnih prekrškov (kampiranje, parkiranje!) na srečanju udeležencev zgodovinskega tabora na Peršmanovi domačiji na Koroškem, kjer so nacisti pred 80 leti zverinsko pobili dve družini, tudi sedem otrok od enega leta starosti naprej. In slovenska politika se je tokrat odzvala smiselno in odločno. Razumevanje za policijsko akcijo zoper mlade zamejce so pokazali le v Janševih domoljubnih medijih! Žal pa je slovenska politika (vsaj za zdaj) odpovedala ob podobnem ekscesu doma.
-
25. 7. 2025 | Mladina 30 | Dva leva
Knjigovodski in računovodski argumenti za Nato
Ponavadi nimam volje in potrpljenja za gledanje tovrstnih oddaj. No, tokrat sem naredil izjemo. In bilo je kaj videti in slišati. Namreč, če je kdo še naivno verjel, da so v ozadju nenadnega, nenačrtovanega in še pred nekaj meseci nepredstavljivega dviga vojaškega proračuna kakšni argumenti, pa naj se z njimi strinjamo ali ne, se je zmotil. Nobenega načrta, racionalnega razmisleka za juriš na omejeni državni proračun ni. Pač, nekdo je rekel, da je treba dati več, in smo rekli, da bomo dali. Nekdo je rekel, naj bo pet odstotkov, pa smo pristali na pet odstotkov. Malo smo se sicer sprenevedali, da pet ni pet, ampak dejansko tri. Golob je ob prihodu iz Haaga miril razburjeno javnost: »Edina zaveza Slovenije je zvišanje izdatkov na tri odstotke BDP do 2030.« Danes vemo zagotovo, da je to zavajanje in sprenevedanje. Zgolj računovodska čarovnija. Je pa politični razred prejšnji petek v DZ obeležil dan, ko so pojedli lastno besedo in umaknili izglasovane in napovedane referendume in to označili kot veliko zmago. Zmago!? Zmago nad samim seboj, nad lastnim ljudstvom ali kaj?
-
18. 7. 2025 | Mladina 29 | Dva leva
Ta Robert Golob je kot kralj beračev Peachum iz mračnega in umazanega sveta londonskega podzemlja v Brechtovi Operi za tri groše, ki je variacija in aktualizirana nadgradnja Gayeve Beraške opere. Pač, Peachum objokuje zlo usodo, ki dobrohotne, miroljubne in poštene ljudi naredi za slabe, zle. Češ: »Biti dober človek! Kdo pa si tega ne bi želel? Bili bi dobri, namesto tako surovi, a razmere tega ne omogočajo.« In podobno stisko opisuje Golob, ki da je po svojem habitusu mirovnik, a da časi niso taki, da bi mu mirovništvo omogočali. Ne vem, ne vem. Ne glede na to, kdo vse je metal pesek v kolesje koalicije, nas je Golob s svojimi partnerji zapeljal v brezperspektivno situacijo. Zdajšnji zapleti ob napovedih in napovedanih odpovedih dveh referendumov odvračajo vsakega kolikor toliko normalnega in moralnega človeka od politike. Vse in vsakršne politike. Politični akterji so se medsebojno nategovali, nategnili pa so volivce in volivke. Zato sta averzija in zasičenost kar najbolj normalna odziva. Pisal sem že svoj čas, da je nemška politična in politološka publicistika že trideset let nazaj uvedla pojem »politikverdrossenheit« (politične deprimiranosti), ki funkcionira kot nekakšna kanta za medijske smeti, v katero se vrže vse, s čimer se skuša poimenovati nezainteresiranost za politiko, distanco, nezaupanje, nezadovoljstvo s političnimi procesi in postopki političnega odločanja, splošna negativna stališča, predstavo o nečednostih politične elite itd. Gre dejansko za sindrom averzije in pasivizacije razočaranih volivcev in volivk. Najpoprej in najbolj v deželah t. i. novih demokracij. V zadnjem času vse bolj tudi v etabliranih demokracijah. Slovenija pa – kot da v zadnjih letih skuša prevzeti štafeto.
-
11. 7. 2025 | Mladina 28 | Dva leva
Članarina za Nato kot mafijska varščina?
Ni kaj, evropska komisarka Marta Kos je v intervjuju navedla nekaj tehtnih ugotovitev o stanju v Evropski uniji. A žal izstrelila puščice v popolnoma napačne tarče. Res je, da konsenzualni princip odločanja blokira učinkovitost. Res je tudi, da razni Orbáni in drugi vzhodnoevropski in v zadnjem času tudi zahodnoevropski nestrpni populisti obremenjujejo zvezo. A o tem ni kaj stokati. Orbán et consorts seveda so nadloga, niso pa, vsaj za zdaj še ne, usodni problem. Zares problem je evropska komisija; zaščitniška politika Ursule von der Leyen do Izraela, njena brezdušnost do civilnega prebivalstva Gaze, militantna, nediplomatska vizija končanja ukrajinsko-ruskega konflikta, brezbrižnost do dogajanja v Srbiji … Viktor Orbán je slej ko prej zastopnik zgolj ene od držav zveze, Ursula von der Leyen predstavlja Unijo kot celoto. In ta Ursula ne samo, da ni pripravljena »reči bobu bob« in obsoditi genocidne politike Izraela v Gazi, tudi ob zadnji vojaški intervenciji v Iranu je šokantno poenostavljala: »Izrael ima pravico do samoobrambe«, ker pač »Iran ne sme posedovati jedrskega orožja«. No, da ga poseduje tudi Izrael, se ji ne zdi pomembno. Še do vprašanja, ali je ta intervencija v opreki z mednarodnim pravom, se ne opredeli.
-
4. 7. 2025 | Mladina 27 | Dva leva
Dr. Mabuseja smrtonosnejši Nato
Razprava o Natu kaže na vseevropski – torej tudi slovenski – problem podrejanja in podredljivosti. Podrejanja bebcu in norcu. Ko v politiki vladajo bebci, je hudo, ko norci, je še hujše, ko pa taki, ki so v eni osebi oboje, je katastrofa. In zdaj smo tam. Na čelu zahodnega zavezništva je nori bebec. A najbolj fascinantno in bizarno pri tem je, da ne le tisti, ki so na kritični distanci, ampak tudi vsi, ki so v središču odločanja o zavezništvu, vedo, da je tip točno tak. Ko rečeš, »ta tip je nori bebec«, vsi od Rutteja, Merza, Macrona, Starmerja pa do podalpskega Goloba vedo, o kom je govor. Skoraj žaljivo do naslovnika povedi bi bilo pojasnjevanje in poimenovanje. Dovolj je preprosto izreči bebec in/ali norec. Frazem brez stranske razlage razkrije oziroma določi identiteto. In vsi našteti ne le da vedo, o kom je govor, ampak tudi vedo, da je res tak. Zakaj mu torej sledijo, če to globoko v sebi vedo?
-
27. 6. 2025 | Mladina 26 | Dva leva
Ne omenjaj božjega imena po nemarnem!
Ne vem, ali je Janša odprl penino ob napovedi odhoda Tonina z vrha NSi, zelo verjetno pa je zadovoljno rekel: »No, tudi to smo rešili!« Že res, da je Janša ponovno kadroval v NSi, a Tonin se je dejansko odstavil sam. Že večkrat sem omenil, da je životarjenje krščanskih demokratov v deželi, kjer se večina prebivalstva prepoznava kot katolike oziroma so vsaj krščanskega izvora, pravi čudež. A začelo se je dobro, najprej so na prvih volitvah leta 1990 (še po starem skupščinskem sistemu) nepričakovano dosegli najboljši rezultat koalicije Demos. Potem so uspeh ponovili na volitvah v DZ 1992 in dosegli 14,51 odstotka glasov ter s SLS, ki prav tako nagovarja krščansko-ljudsko volilno telo, celo presegli zmagovito LDS! Tudi leta 1996 sta stranki ponovili uspeh, le da je bila takrat precej boljša SLS. Zdelo se je, da bo krščansko-ljudska opcija po združitvi SKD in SLS (15. 4. 2000) postopoma prevzela politično pobudo v državi. A se je zgodilo ravno obratno.
-
20. 6. 2025 | Mladina 25 | Dva leva
Strici iz ozadja so mu povedali
Ko poslušam Boruta Pahorja in desni zbor v ozadju, kako neutrudno nabijata fantazmatske zgodbe o stricih iz ozadja, mi to nekako deluje kot slabo domišljene variacije na rodbinsko sago prekmurskega pisatelja Miška Kranjca, ki se začne z opisom težav očetovstva v grešnem razmerju. Tudi Milan Kučan je Prekmurec, a zgodba je univerzalna. Ni sicer dobro preveč psihologizirati, a zdi se, da je Pahorjev glavni problem, da je bil namesto strokovne, ali vsaj tople človeške pomoči, ki je je evidentno potreben, vselej deležen zgolj (medijske) pozornosti, ki mu je odpirala areno za inflatorno prodajanje bizarnosti ali mestoma celo zavržnih idej. Pač, kjer oziroma ko stiske, frustracije in nesamozavest niso deležne (psihološke) pomoči, ampak zgolj medijske pozornosti, se klinika spremeni v vladavino.
-
13. 6. 2025 | Mladina 24 | Dva leva
Perverzna zgodba se šele začenja
Nikakor nisem prepričan, da je v sicer podnebno ugodni sredozemski Gazi zdaj življenje zdravo, ter da so izstradani in izžejani otroci ohranili dober imunski sistem. Dvomim tudi, da bi ga Medexovi preparati lahko izboljšali. Prepričan pa sem, da je izbor Boruta Pahorja, na katerega so prilepili zveneče atribute (svetovljanstvo, osebna integriteta, dostojanstvo …), za ambasadorja in obraz kampanje podjetja za prehranska dopolnila, cinizem brez primere. O. K., res je bil izbran pred izpadom kariere (zanikanje genocida v Gazi), a zato ni bil izbor nič manj zavržen. Pahor ni od včeraj in na njegovo persono in podobo se veže veliko negativnih vsebin, ki vsaka posebej odvrača kolikor toliko dostojno podjetje, ki ima spoštljiv odnos do svojih konzumentov in javnosti nasploh, da bi ga izbralo za obraz blagovne znamke. Spomnite se samo izpada na maturantski paradi davnega leta 2015, ko je skrajno primitivno spodbujal najstniške dijakinje: »Ajde, miška mala, gremo! To mi deli, to mi deli.« Tudi če bi se mu pripetil samo ta eksces, bi bilo preveč. Takrat je bil Pahor predsednik republike. Resen predsednik resne države bi moral po takem izpadu pri priči odstopiti. Pa se je raje opravičil. Samovšečno opravičilo je bilo še perverznejše.
-
6. 6. 2025 | Mladina 23 | Dva leva
Borut Pahor je osamljen človek. Nihče ne bi smel biti tako osamljen.
-
30. 5. 2025 | Mladina 22 | Dva leva
Če Logarju vzameš Janšo, mu vzameš duha
Hja, smo kar dolgo čakali, da je Logar sam razkril prave politične vzgibe in koordinate. Saj razkril jih je tako, kot smo pričakovali, a ne na področju, kjer smo pričakovali. Nastop je bil res srhljiv. Razgalil je, da ni vsak Demokrat tudi demokrat. Sedaj, ko počasi (sicer prepočasi!) dozoreva spoznanje evropskih vodilnih politikov, Macrona, Merza, Starmerja ..., celo ščuvaške von der Leyen, da je delovanje Izraela v Gazi zavržno, in nihče več ne dvomi, čeprav mnogi vodilni politiki tega eksplicitno še ne izrečejo, da v Gazi gledamo genocid v neposrednem prenosu, je Logarjev odziv pokazal, da je še bolj tak, kot smo sumili in napovedovali, da je. Prav nič diplomatski ni bil: zares problem niso izraelski množični zločini, pokoli otrok, žena, civilistov, načrtno stradanje in preganjanje dveh milijonov prebivalcev, ampak brezkompromisno in natančno odmerjene besede predsednice Pirc Musar. Genocid! Nikakršne boljše, bolj objektivne besede za to, kar gledamo, ne more biti. A Logarja bolj kot genocid skrbi, da bi predsednica zaradi neposrednih besed pripeljala državo v neprijetno situacijo, če sodišče ne bi potrdilo obtožnice. Kakšna sprevrženost, kakšna brezdušnost!
-
23. 5. 2025 | Mladina 21 | Dva leva
Svoboda za bosonoge psihoterapevte / Kriza identitete stranke različnih okusov
Problem etabliranih strank je, da so zasičene z identitetno rutino. Problem instantnih strank pa je, da je nimajo. Identitete namreč. In stranka Svoboda je prav takšna. Dejansko ne ve, predstavnik česa in koga je ter kdo ji je na zadnjih volitvah dal legitimiteto. Zadnje ljudsko srečanje strankinih tovarišev in podpornikov v Volčjem Potoku je to lepo pokazalo. Najprej po zunanjem vtisu. Po tistem, kar smo videli na zaslonih, je vse skupaj delovalo osupljivo podobno srečanjem populističnih strank desnega pola. Kot mitingi SDS, NSi, SLS. Pač, malo frajtonarice, malo jedače in pijače, malo rokovanja in fotografiranja z ljubljenim predsednikom … Predvsem pa nekateri iz ožjega kroga, ki sicer lojalno sledijo stranki, besednjaka ne morejo in ne morejo uskladiti s strankinimi proklamiranimi načeli.
-
16. 5. 2025 | Mladina 20 | Dva leva
Etapna zmaga Janševega razuma na dirki za Slovenijo
Potem ko si je argentinski papež Bergoglio varno izbral neobremenjeno ime Frančišek, ga domnevni nadaljevalec njegove doktrine ni nadgradil v Frančiščka II., ampak v veliko bolj zagonetno ime Leon. Pojasnilo je bilo, da bo nadaljeval Frančiškovo izročilo, a da ne bo njegova kopija. Predhodnik izbranega imena, Leon XIII., je bil promotor krščanskega socialnega nauka, kakršnega je pri nas zagovarjal Krek. Vprašanje je, ali je »krekovstvo« vesoljne cerkve res odgovor na izzive časa: položaj malega človeka, brezpravnega delavstva, razčlovečenih migrantov in beguncev, žrtev vojn etc. A kakorkoli. Ime Leon spodbuja tudi številne drugačne asociacije. Že itak je del standardne folklore notranje in eksterne kritike cerkve opozarjanje na neposredno ali posredno vpletenost visokih klerikov v spolne škandale. Tudi »rdeči papež« Bergoglio je prestrezal takšne očitke. Kaže, da jih bo ameriški papež Prevost še več.
-
9. 5. 2025 | Mladina 19 | Dva leva
Referendum o kolturni revoluciji / Odlok enajsti maj?
Najtemeljitejše niso revolucije, ki pripeljejo do spremembe družbenega reda ali prekucnejo obstoječe znanstvene paradigme, ampak tiste, ki radikalno redefinirajo človekove zaznave estetskega, čutnega, moralnega. Pač kulturne revolucije. Ko gre za besednjak slovenskega domačijskega vesolja, bi slej ko prej rekli kolturne revolucije.
-
30. 4. 2025 | Mladina 18 | Dva leva
Japajade referendum / Domačijska koltura proti izrojeni kulturi in umetnosti
Zgornji stihi domoljubne ode v zgornjeavstrijskem hard core dialektu so odzvanjali iz milozvočnega petja deškega zbora, ki ga je v uvodu v sarkastični filmski portret domačijskega sveta v filmu Andrea se ločuje (2024) uporabil režiser Josef Hader. Ta je odigral tudi izjemno vlogo zapitega vaškega učitelja. Tisto, kar je v tem filmu še zlasti privlačno za slovensko filmsko občinstvo, je srhljiva podobnost (zgornje)avstrijskega podeželja s slovenskim. Enaka mikroklima, lokalna »približnost« uradnih oseb, ki s polno razumevanja uredijo potrebe in težave »naših«. Življenje se odvija od šanka do šanka, od krigla do krigla, od brizganca do brizganca. Površinska dobrodušnost in preprostost sta zgolj paravan, ki zakrije stereotipe in predsodke do vsega drugačnega in tujega. V takem svetu sta sebičnost in zavist poglavitno merilo. Elitnost in vrhunskost nista vrednoti, ampak breme.
-
25. 4. 2025 | Mladina 17 | Dva leva
Svoboda zdravega življenja / Zdravi kot Ruparjevi upokojenci
Odkar je Rupar začel okoli sebe zbirati gnevno ljudstvo, ki ga je poimenoval z generičnim imenom upokojenci, je bilo najbolj fascinantno, kako so, s prvim med njimi vred, delovali mladostno in nabildano. Res nenavadno, če pomislimo, da gredo levi liberali v penzijo stari in betežni, Ruparjevi pa, sodeč po posnetkih z zborovanj, pokajo od zdravja. Dobro, sam Rupar (letnik 1960) je očitno hitro dosegel status upokojenca. Morda je imel za čas, ko je sedel v zaporu, benificirana leta.
-
18. 4. 2025 | Mladina 16 | Dva leva
Vstajenje križanega / Vsi verniki so Janša, preostali pa njegovi talci
Hja, sodba v primeru Trenta je še enkrat odlično padla v Janševo politično agendo. Pred proslulim referendumom o penzijah umetnikov bo imel manevrski prostor za aktiviranje svojega ljudstva. In to kakšnega ljudstva! Človek bi sicer želel biti ustrezno nesramen ter hkrati nežaljiv, a množičnih prizorov pred sodiščem ni mogoče označiti drugače kot miting Slovenske lumpendemokratske stranke. Pač povečini ljudi, ki zelo zmerno rezonirajo in artikulirajo svoje misli, občutenja. A prave kreature niso te naivne, nevedne uboge pare, ampak Janša, ki takšno ljudstvo potrebuje in se z njim hrani. Ni kaj, v zadnjih 40 letih je prehodil dolgo pot od partijskega gardista do kralja ulice. Na tej poti je vse spreminjal, da mu ne bi bilo treba nič spremeniti. Odpovedal se je komunistični ideologiji, a ohranil boljševiško metodo delovanja.
-
11. 4. 2025 | Mladina 15 | Dva leva
Komentar / Janševe igre zavisti
Hja, lepo je biti poslanec, poslanka evropskega parlamenta. Predvsem pa donosno. Poleg odlične plače jima pripadajo spodobne dnevnice (350 evrov na dan), razkošno nadomestilo za potne stroške, kar 28.696 evrov na mesec (1.721.760 EUR v petletnem mandatu!) za osebno ekipo asistentov, oprema pisarne, elektronike itd. itd. Predvsem pa si v rekordnem času prislužita sanjsko penzijo.
-
4. 4. 2025 | Mladina 14 | Dva leva
Komentar / Ameriški joker in njegovi evropski kraguljčki
Nekako velja priporočilo, da se je, ko v politiki narediš hude flope, najbolje za nekaj časa pritajiti. Ker če jih poskušaš popraviti, jih praviloma še poglobiš. In evropska komisarka za širitev Marta Kos je morda prej načrtovano, morda pa celo namensko, da bi sanirala škodo (?), prišla v Slovenijo, po svojem ponesrečenem »konstruktivnem srečanju« z Vučićem. In seveda je svoje spodrsljaje še poglobila. Videlo se je, da je v seriji medijskih nastopov vselej uporabila enake retorične »fazone«, ki pa so bile še bolj ponesrečene kot kratko sporočilo bruseljskega bližnjega srečanja tretje vrste s srbskim samodržcem. Eden bolj poudarjenih retoričnih obrazcev je bil, da jo sedaj napadajo tisti, ki hkrati zahtevajo, da naj se evropska komisija pogovarja s Putinom. Ampak kako? Saj se s Putinom ne pogovarja, z Vučićem pač. In ja, s Putinom se je treba in se je nujno pogovarjati.
-
28. 3. 2025 | Mladina 13 | Dva leva
Komentar / Ko obrazi prihodnosti obmolknejo
Saj se spomnite, ko se je na mirovni poziv skupine javnih osebnosti ( junija 2022), med drugim tudi bivših predsednikov Kučana in Türka, s protipeticijo odzvala skupina »nazorsko mešanih podpisnikov«? Ti so še bolj kategorično kot v istem času britanski jastreb Boris Johnson, ki je zavrnil tako imenovano istanbulsko mirovno pobudo, podprli oboroževanje Ukrajine in »vojaško rešitev ukrajinske vojne«. Po srhljivem epilogu triletne krvave vojne z velikimi izgubami ozemlja, uničenjem državne infrastrukture in predvsem izgubo na tisoče življenj, je zdaj na mizi precej manj, kot je bilo v Istanbulu. Podpisniki, ki so agitirali za vojno, pa so se pritajili. Ne pišejo novih protestnih pozivov in peticij, s katerimi bi obsodili plenilsko naravo Trumpove Amerike in sprenevedavo držo združene Evrope. Tudi Ukrajine ne pozivajo, naj kategorično zavrne Pax Trumpiana ...
-
21. 3. 2025 | Mladina 12 | Dva leva
Komentar / Po vodnem in zvočnem še mirovni top
Že od Freuda vemo, da je laž v tesni simbiozi z resnico. V razpravi o ekonomiji šale z dialogom med dvema Judoma pokaže, kako z resnico zavajati. Torej, omenjena se srečata na neki železniški postaji v Galiciji in eden očita drugemu: »Zakaj si se mi zlagal, da greš v Krakov, ko pa greš res tja?« Zakaj Vučić laže, da policija ni uporabila zvočnega topa, če ga pa res ni uporabila? Zakaj predsednica evropske komisije laže, da si prizadeva za mir, če si res prizadeva za mir – pa čeprav z vojno? Zakaj lagati, da Evropska unija še obstaja, če pa res obstaja? In obstaja zato, ker je zvodenela. Ker se je odpovedala temeljnim načelom in zavezam: vladavini prava, človekovim pravicam, miroljubni koeksistenci, enakopravnosti članic zveze, ekvidistanci in ekvivalenci ocenjevanja uveljavljanja kriterijev v posameznih članicah ... In medtem ko je združena Evropa bitko za proklamirana načela in pravila že dokončno izgubila ali se jim je zavestno odrekla, so na zmagovitem pohodu antidemokrati znotraj zveze.
-
14. 3. 2025 | Mladina 11 | Dva leva
Komentar / Je 5. člen papirnati tiger?
No, pa je rešena dilema, ki je razklala evropsko levoliberalno javnost. Namreč dilema, ali je rešitev za Ukrajino in Evropo nasploh »več Nata« ali »manj Nata«. Medtem se je namreč Nato, ob Trumpovi nesebični pomoči, sesedel sam vase in težko si bo še kdaj opomogel. Da je bil ob terorističnem napadu 11. septembra v korist Amerike edinkrat aktiviran t. i. 5. člen Severnoatlantske pogodbe, je zgolj cinični okrasek eksekucijskega dejanja norega Američana. Trump pač ničesar ne skriva. Ukrajincem pove, da jim bo v naturalijah (redkih mineralov) zaračunal pomoč. Sam in prek svojih emisarjev pove, da pač tiste članice zavezništva, ki ne plačajo dovolj, ne morejo biti deležne varovanja. To počne podobno, kot ko hudodelske združbe različnih etničnih ali transetničnih mafijskih družin »zaščitijo« picerije, kavarne, špecerije. Sploh pa zaračunavanje »mafijske varščine« ni edina aktualna in nerešljiva dilema zavezništva.
-
7. 3. 2025 | Mladina 10 | Dva leva
Komentar / EU je mrtva, Nato je mrtev, tudi svet se ne počuti prav dobro
Ena koalicija voljnih je že nepovratno razmajala silnice sveta. Po napadu na Irak se svet več ni pobral. Od takrat slehernik tvega že, ko gre v coni za pešce večjih evropskih mest na špancir. V marsikatero deželo tretjega sveta pa je potovanje sploh odsvetovano. Ozadje alibizacije vojne takrat, ob napadu na Irak, so bile manipulacije in laži. No, takrat je Amerika silila voljne Evropejce v sveto vojno. Danes se Amerika, preračunljivo in kšeftarsko, iz vojne umika, a Evropejci, ki so ostali brez prekooceanske očetovske avtoritete, sedaj sami ponavljajo vajo. Silijo Ameriko v nadaljevanje vojne. Najbrž res drži, da Trump deluje brez vizije, po trenutnem in sprotnem navdihu. Evropejci, po nekem selektivnem neformalnem ključu zbrani in izbrani, da v našem imenu odločajo, pa vizijo vsekakor imajo. A ta vizija je zgrešena.
-
Odnosi med ZDA in združeno Evropo so dosegli zgodovinsko nizko točko. Obrat je res izjemen. Trenutno zmore »voditelj svobodnega sveta« izreči več komplimentov ruskemu samodržcu kot EU in njenim voditeljem. Trump je v samo treh tednih po inavguraciji spremenil topologijo mednarodnih odnosov, ki je držala vse od konca druge svetovne vojne. A morda so bolj kot Trumpove »diplomatske« akcije reševanja vojne v Gazi in Ukrajini, onkraj formalnih institucij in postopkov, šokantni identični manevri voditeljev t. i. združene Evrope. Macronov selektivni izbor participantov kriznega vrha v Parizu je naredil nepopravljivo škodo. Predvsem in zlasti škodo odnosom znotraj članic EU. Manj opazno, pa morda še bolj konsekventno se je takoj po nemških parlamentarnih volitvah zgodilo še nekaj.
-
Komentar / Samomor združene Evrope
Trump in še bolj njegovi najtesnejši sodelavci so Evropi v teh dneh točili slab viski brez ledu. Treznjenje bo mučno. Vizije rešitve »ukrajinskega vprašanja« novega svetovnega šerifa je brez diplomatskega leporečenja povzel ameriški obrambni minister, češ da »Združene države ne verjamejo, da je članstvo Ukrajine v Natu realističen izid dogovorjene rešitve … vrnitev na ukrajinske meje izpred leta 2014 je nerealističen cilj«. In to je to. Evropa pa se sedaj, ko je tri leta ali spala ali vlekla zgrešene poteze, priduša, da ne bi smeli o Ukrajini odločati brez Ukrajincev. Kako, prosim? Ne samo, da bodo Ukrajinci prišli za mizo kot poobedek, tudi EU bo, kot se je deprimirano izrazil kanclerski kandidat nemške CDU/CSU Friedrich Merz, posedena za »otroško mizico« (tako imenovano Katzentisch) ob mizi s pogrinjkom za odrasle. Zato Evropa ta čas ne rešuje zares Ukrajine, ampak svoj obraz.
-
Veste, kakšna je, takole čez palec, v neklinični eksplikaciji, razlika med nevrotikom in psihotikom? Nevrotik trpi zaradi namišljenih težav. Zaradi psihotikovih realnih težav pa trpijo drugi. Če vse skupaj prevedemo v jezik politike, nevrotični politiki trpijo zaradi težav in preizkušenj, pred katerimi se znajdejo, politični norci pa v dobri veri sejejo gorje drugim in v tem neizmerno uživajo. Donald Trump je obljubljal marsikaj norega in odbitega, a realnost je hujša od obljub.
-
Komentar / Podpora in podporniki
Jankovićeva podpora Vučiću je vsekakor neprimerna in nesprejemljiva. Zato je razumljivo, da je povzročila toliko neodobravanja in kritike. Tudi v obliki dveh peticij. A s peticijami je pogosto, in tako je tudi tokrat, križ. Ena (Grošljeva) je napisana v politični latovščini, ki nekaj namiguje, a nič ne pove, vendar vsaj razkrije avtorstvo. Pri drugi peticiji pa je avtorstvo nerazkrito, kar je milo rečeno nenavadno. Predvsem pa zaključek peticije proti županu Jankoviću poanto premakne v »slepo ulico«. Namreč, v njem je najprej rečeno, da je treba politikom »vzeti besedo«. Kako? Mar nista smisel in legitimiteta politike, kamor seže in do koder seže, vendar grajena na besedi?
-
Komentar / Še pomnite, tovariši?
Če bi tistim, ki so se rodili v osemdesetih ali še kasneje, pa vseeno kaj berejo in spremljajo, poskušal pojasniti smisel polemike med Dimitrijem Ruplom in Tinetom Hribarjem, bi jim rekel: »Mah, to je prepir o Turkih.« O Turkih? Da, pač v duhu aluzije na anekdotično memoriranje Vladimirja Dedijerja v zadnji knjigi o Đilasu, ki so jo pripravljali v Sloveniji, pa ni nikoli izšla. Namreč, v njej opisuje spopad ožjega vodstva partije z Đilasom po seriji njegovih kritičnih člankov v Borbi leta 1953, ki so, poenostavljeno povedano, spodbujali debato o liberalizaciji in je zato, kot do tedaj eden najtesnejših Titovih soborcev, padel v nemilost. Po spominih Nikole Damjanića, ki je neobjavljeni rokopis skrbno prebiral, se da razumeti, da je bil Đilas potem, ko mu je obrnil hrbet tudi črnogorski rojak in prijatelj Svetozar Vukmanović
-
Seveda si bomo Trumpovo inavguracijo dobro zapomnili. Po gestah in besedah. Gotovo ne bo šlo v pozabo Muskovo psihopatsko skakanje po odru dvorane Capital One v Washingtonu, kjer so se nagnetli izbrani volivci in tuji (tudi naši) gostje nižjih rangov. Zaključil ga je z zanesenim nacističnim stegovanjem desnice. Kot da bi namenil poklon zmagovalcu in zmagi: »Heil Donald! Sieg Heil!« A vsebina Trumpovega nastopa je vseeno zasenčila Muskovo sprevrženo pantomimo. Za uvod je Trump na inavguraciji napovedal bližnjico v zlato dobo. Vsekakor bo Amerika v Trumpovi eri bleščeča, čeprav ne ravno žlahtna. Ko sta blišč in odsev neavtentična, plehka, ničvredna, to poimenujemo v razvezanem jeziku kot trompetengold. No, samo črko zamenjamo, pa smo zadeli srčiko ameriške nove zlate dobe: Trumpetengold. Vzorec te estetike lahko vidite, če poguglate Trumpova domovanja, s katerimi se ne more primerjati niti kič domovanj mafijskih šefov.
