Perica Rajčić

 |  Svet

Grčija po osmih letih izstopa iz programa pomoči

Grčija si po letih odrekanja, varčevanja in zategovanja pasu lahko za trenutek oddahne, ugodni ekonomski kazalci navdajajo z optimizmom. V Luksemburgu so ministri evroobmočja konec junija dosegli dogovor o grškem izstopu iz programa pomoči. 

Kadarkoli je grška vlada odplačala del dolga so države evroskupine, ECB in IMF od tega imele dobiček.

Kadarkoli je grška vlada odplačala del dolga so države evroskupine, ECB in IMF od tega imele dobiček.
© FrangiscoDer / Wikimedia Commons

Svetovna finančna, gospodarska in socialna kriza se je dotaknila tako razvitih kot manj razvitih držav v EU večinoma zaradi visokega javnega dolga in proračunskega primanjkljaja. Varčevalni ukrepi in strukturne reforme na področju javnih financ so bile opozorilo vsem državam, kaj se lahko zgodi, če ti kazalci presegajo postavljene maastrichtske konvergenčne kriterije. Grčija, ki danes velja za nekakšnega ''evropskega bolnika '', pravzaprav nikoli ne bi smela postati članica evroobmočja, saj pred vstopom v resnici niti ni izpolnjevala konvergenčnih maastrichtskih kriterijev. Prave podatke oz. stanju financ so Grki s pomočjo investicijske banke Lehman Brothers takrat spretno prikrivali in tako zavajali evropsko skupnost z namenom vstopa v evroobmočje leta 2001.

Leta 2009 so razmere v Grčiji pravzaprav bile takšne, da država ni mogla delovati brez pomoči Evropske unije in Mednarodnega denarnega sklada (IMF), ki sta v zameno za pomoč zahtevali izpolnjevanje številnih varčevalnih ukrepov (več kot 450) in izvedbe strukturnih reform, predvsem na področju javnih financ, ki so zmaličili javno državo.

Za razliko od Združenih držav, ki so se dokaj hitro pobrale po krizi, sta se Grčija in Evropa morda ravno zaradi nemškega ordoliberalizma (strogo varčevanje in regulacija institucij) pobirala počasi. Varčevati za vsako ceno in obenem odplačevati ogromne dolgove ter hkrati oživljati gospodarstvo je skorajda nemogoča misija. Grčijo je recesija pahnila v krizo, ki ji ni in ni bilo videti konca. Njen BDP na prebivalca se je v tem času zmanjšal za približno za 35 odstotkov, javni dolg pa je iz 150 odstotkov BDP-ja pred krizo narasel na 180 odstotkov in je najvišji v Evropski uniji. Nad pragom revščine je pred krizo živelo 28 odstotkov prebivalstva, danes pa jih živi nad 35 odstotkov.

Kadarkoli je grška vlada odplačala del dolga so države evroskupine, ECB in IMF od tega imele dobiček.

A reševanje Grčije je pravzaprav namenjeno reševanju zahodnih bank, ki so v času pred krizo kovale dobičke in kreditirale grško gospodarstvo. Na nek način je leta 2009 Grčija v bistvu že bankrotirala, saj ni bila sposobna več odplačevati dolgov. Zaradi plačilne nesposobnosti so tako nastale bančne luknje, predvsem v francoskih, nemških in belgijskih bankah, ki pa bi lahko zaradi neplačila dolgov Grčije, enostavno bankrotirale. To pa ni bilo po godu predvsem Franciji in Nemčiji, saj bi to pomenilo, da bi te luknje morali pokrivati njihovi državljani, ki pa so s svojim davkoplačevalskim denarjem že tako in tako sodelovali pri sanaciji bank v svojih državah. Obstajala je tudi bojazen ''domino efekta', kar pomeni da bi lahko tudi druge banke po Evropi bankrotirale, saj si le - te posojajo denar med sabo. Bankrot Grčije pravzaprav v resnici ni bil nikoli realna opcija. A tudi o kakršnikoli solidarnosti Evroskupine, ECB in IMF je pravzaprav težko govoriti, saj so nekatere države oz. institucije mastno zaslužile na račun grške tragedije.

Kadarkoli je grška vlada odplačala del dolga so države evroskupine, ECB in IMF od tega imele dobiček. ECB je na primer samo med majem in junijem leta 2010 prek SMP (program trga vrednostnih papirjev) kupila za 40 milijard evrov grških obveznic, ki so se na trgu trgovale po 30-40 odstotkov nominalne vrednosti. Za grško obveznico so tako odšteli okoli 30 eur, da bi sčasoma za njo nazaj prejeli tudi do 100 evrov.

Kljub svežemu vetru iz juga, pa so se ministri evroobmočja vseeno dogovorili o nadaljnjem okrepljenem nadzoru Grčije pri katerem bo sodeloval tudi IMF.

Dobiček ECB, ustvarjen iz obresti grških obveznic, naj bi znašal okoli 8 milijard evrov. V ta znesek pa niso vključeni dobički iz leta 2011, 2012, 2015, 2016, ki so na pogajanjih o vračilu enostavno bili izvzeti oz. izključeni iz dogovora zaradi nesoglasij med evroskupino in grško vlado..Tako naj bi uradni dobiček ECB po nekaterih izračunih znašal celo okoli 17 milijard evrov. Med državami, ki so na račun Grčije največ zaslužile prednjači Nemčija z 2,9 milijard evrov. Dobiček denarnega mednarodnega sklada (IMF) znaša 2,5 milijard, Slovenije pa 8 milijonov evrov

Nedvomno sta kriza in predvsem pokroviteljski odnos zahoda, prežet s kapitalistično miselnostjo, pustila posledice na odnos Grkov do Evropske skupnosti. Po podatkih nevladne organizacije DiaNeosis je javnomnenjska podpora Evropski uniji leta 2015 v Grčiji, ko so bili sprejeti strogi varčevalni ukrepi, bila visoka in je znašala 69 odstotkov. Danes pa participacijo Grčije v Evropski uniji kot pozitivno vidi le 53,5 odstotkov, negativno pa 45 odstotkov Grkov. Da je bolje za Grčijo, da ostane v evroobmočju meni 60 odstotkov prebivalstva medtem, ko jih je 33 odstotkov za uvedbo grške drahme. Zanimivo je tudi, da se 33 odstotkov Grkov raje zavzema za tesnejšo povezavo z Rusijo namesto z EU.

Ugodni gospodarski obeti

Kljub vsemu pa se Grčija postavlja na noge, o tem piše tudi britanski Guardian. Razmere v tej obubožani državi se po letih odrekanja, varčevanja, prisiljenih in vsiljenih kompromisov le nekoliko obračajo na bolje. Po skoraj desetletju je Grčija znova dosegla gospodarsko rast, ki je znašala 1,4 odstotka v letu 2017, letos pa naj bi se ta rast še okrepila na 2,5 odstotkov. Fiskalne napovedi so ugodne, javni primanjkljaj se je skozi leta zmanjševal in se leta 2016 celo prevesil v presežek 0,7  odstotka. Tudi brezposelnost, ki je pred krizo znašala okoli 12 odstotkov in se je v času najhujše krize zvišala na visokih 28, se je nekoliko umirila in danes znaša 20 odstotkov. Prav tako se je brezposelnost znižala med mladimi in sicer iz 60 odstotkov na 40 odstotkov. Minimalna plača v Grčiji danes znaša 683,76 evrov bruto (v Sloveniji 842,79 evra bruto), in je za 14 odstotkov manjša kot pred krizo. In še nekaj časa naj bi minimalna plača ostala nedotaknjena, saj je vlada izjavila, da ne namerava zviševati cenzusa vsaj naslednjih pet let. Nasploh so se radikalne ideje vladajoče stranke Siriza, po prevzemu oblasti precej umirila. Povprečna pokojnina Grka znaša med 700- 800 evrov (v Sloveniji 624 evrov in se je v času krize znižala za 45 odstotkov. 1,2 milijona Grških upokojencev pa mesec preživi z manj kot 500 evrov.

Po skoraj desetletju je Grčija znova dosegla gospodarsko rast, ki je znašala 1,4 odstotka v letu 2017, letos pa naj bi se ta rast še okrepila na 2,5 odstotka. Fiskalne napovedi so ugodne, javni primanjkljaj se je skozi leta zmanjševal in se leta 2016 celo prevesil v presežek 0,7 odstotka. 

Sveži veter pa je za Grčijo zapihal tudi na mednarodnih trgih. Že od leta 2010 namreč nima dostopa do finančnih sredstev s katerimi bi lahko odplačevala svoje dolgove. Pred kratkim pa so izdali zakladne menice, pet in deset - letne obveznice in prav vse razprodali po dokaj ugodni obrestni meri, kar je nedvomno znak zaupanja investitorjev v grško gospodarstvo.

Grčija si je z izstopom iz programa pomoči zagotovila tudi desetletno podaljšanje ročnosti posojil v okviru reševalnega sklada EFSF, odlog plačila obresti in amortizacije. Evroskupina se je tudi odločila, da bo v prihodnje vrnila vse dobičke SMP in ANFA (Sporazum o neto finančnih sredstvih) Grčiji od leta 2017-2022, kar bo znašalo skupaj okoli 5,4 milijard evrov. To je sicer razveseljiva novica, vendar bi se Grki nedvomno razveselili tudi dogovora o vračilu dobičkov od obresti iz leta 2011, 2012, 2015 in 2016, ko so le ti bili najvišji. Kljub svežemu vetru iz juga, pa so se ministri evroobmočja vseeno dogovorili o nadaljnjem okrepljenem nadzoru Grčije pri katerem bo sodeloval tudi IMF.

Navkljub dobrim številkam, pa grška gospodinjstva, še vedno pod pritiskom zategovanja pasu, še ne bodo slavila.  Pierre Moscovici, komisar EU za ekonomske zadeve, je tako dejal: "Realnost na terenu ostaja težka in turobna. Čas varčevanja je morda pri koncu, a prenehanje programa pomoči ne pomeni konca reform." 

O dobičkonosni solidarnosti je v tiskani Mladini julija pisal Vasja Jager. Članek lahko preberete tu!

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.