Dominik Šik Vukovič

14. 8. 2018  |  Svet

Italijansko izkoriščanje sezonskih delavcev

Nedavna smrt sezonskih delavcev opominja na neznosne razmere njihovega vsakdana 

V sistem caporalata se večinoma ujamejo migranti iz severne Afrike, Balkana in vzhodne Evrope ter Azije, seveda pa med žrtvami najdemo tudi Italijane

V sistem caporalata se večinoma ujamejo migranti iz severne Afrike, Balkana in vzhodne Evrope ter Azije, seveda pa med žrtvami najdemo tudi Italijane
© photothek.net/KfW-Bildarchiv

Italijansko javnost sta pretresli prometni nesreči v katerih je življenje izgubilo 16 sezonskih delavcev. V obeh primerih je šlo za popolnoma enako dinamiko - trk kombija s tovornjakom. Povedano drugače: šlo je za zasužnjene, podplačane. izmučene delavce, nagnetene v kombiju, ki jih prevaža s polja, kjer so obirali paradižnik. Dejstvo, da so bili sezonski delavci, ki so v nesreči umrli, priseljenci ni pomembno, saj je krivec za njihovo smrt sistem, ki v želji po nenehni rasti stiska, izčrpava in zateguje na vseh mogočih ravneh.

Omenjeni delavci so bili sicer priseljenci, a to niti ni pomembno, saj se podobno dogaja tudi italijanskim državljanom. Zloglasen primer posledic sistemskega izkoriščanja se je tako zgodil pred tremi leti. Takrat je zaradi vročine in žgočega sonca življenje izgubila italijanka Paola Clemente, ki je s sezonskim obiranjem poljščin za dva evra na uro skušala pomagati preživljati tri otroke. Odgovornost za smrt brezimnih delavcev in Paole Clemente je moč pripisati trgovciem. Ti se s pridelovalci skušajo izpogajati za najnižjo, najugodnejšo ceno, kar vodi v nižanje stroškov dela, med drugm tudi plač.

Italijanska agrarna industrija temelji na izkoriščanju, izčrpavanju, ožemanju sezonskih delavcev skozi sistem caporalata, ki je razširjen po vsej državi. Caporalato predstavlja neformalni sistem organizacije sezonskega dela, ki temelji na sposobnosti vodje skupine, da lastniku zemljišča in agrarnim združbam zagotovi pridelek po najnižji ceni. Caporale je ilegalen posrednik delovne sile, ki delavce na polju razporeja in upravlja, povedano drugače, caporale je šef, gazda, ki svoje zaposlene drži v odvisnem, suženjskem razmerju. Kako pa sploh izgleda delavnik sezonskega obiralca sadja ali zelenjave? Kdo so ti ljudje, koliko jih je? To so vprašanja, na katera nimamo uradnih odgovor.

Caporalato predstavlja neformalni sistem organizacije sezonskega dela, ki temelji na sposobnosti vodje skupine, da lastniku zemljišča in agrarnim združbam zagotovi pridelek po najnižji ceni.

V sistem caporalata se večinoma ujamejo migranti iz severne Afrike, Balkana in vzhodne Evrope ter Azije, seveda pa med žrtvami najdemo tudi Italijane. Po ocenah poročila sindikata delavcev v agroživilski industriji, je v sistem vključenih več kot 420.000 ljudi, kar predstavlja tretjino vseh zaposlenih v agroživilski industriji v Italiji. Za opravljeno delo dobijo skromno plačilo, ponekod zgolj nekaj evrov na uro, drugod pa so plačani glede na število zabojev (sadja ali zelenjave), ki jih uspejo napolniti. Dnevno opravijo med 12 in 16 ur dela, ki poteka v hudi vročini in pod žgočim soncem. Del skromne dnevne mezde pa sezonski delavci namenijo za prevoz na delo (5 evrov), sendvič (3,5 evra) in vodo (1,5 litra). To izdatki gredo v žep šefa, ki poskrbi za omenjene dobrine in storitve.

Po ocenah poročila sindikata delavcev v agroživilski industriji, je v sistem vključenih več kot 420.000 ljudi, kar predstavlja tretjino vseh zaposlenih v agroživilski industriji v Italiji.

Italijanski agrarni sistem temelji na izkoriščanju delavcev, tako na področju plačila, kot tudi na področju pravic, ki jih ti uživajo. S spremembo zakonodaje leta 2016 je vlada skušala omejiti prakso caporalata. Do takrat je zakon za gazde predvideval le denarno kazen v višini 50 evrov, s spremembo zakonodaje pa so lahko lastniki zemljišč in caporali obsojeni na zaporno kazen. Leta 2017 so v Salentu na enajst let zapora obsodili štiri podjetnike zaradi zasužnjevanja sezonskih agrarnih delavcev. Kljub sodbi pa se v praksi situacija s spremembo zakonodaje ni bistveno izboljšala, saj država sistema caporalata ne naslavlja z vidika kršenja in nespoštovanja delavskih pravic. V želji po optimizaciji stroškov se sezonski delavci na polja prevažajo v nevarnih kombijih, kamor jih gazda nagnete tudi po več kot 14, spijo v barakah, delajo po 16 ur dnevno itn. Sindikat delavcev v agroživilski industriji se zato zavzema, da bi sprejeli kolektivne pogodbe o zaposlitvi, ki bi delavcem poleg pravičnega plačila zagotavljala tudi prenočišče.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.