Skrbi 1022 najpremožnejših

Podjetniki grozijo z izselitvijo iz Slovenije, če bo koalicija davčni sistem postavila na »temno stran meseca«

Kdor nima kapitala – delnic, depozitov ali nepremičnin – prodaja svoje delo. Del »dobička«, ki ga zaposleni za »prodajo dela« prejmejo, si vzame tudi država prek dohodnine. Lani so davkoplačevalci v povprečju državi plačali 34 odstotkov od svojih dohodkov. A poleg nas, ki prodajamo svoje delo, so tudi tisti, ki živijo od kapitala. Sodeč po podatkih, ki so nam jih poslali z ministrstva za finance, je v letu 2016 točno 1022 prebivalcev Slovenije večino svojih dohodkov prejelo – ne od dela, ampak od dobičkov svojih podjetij, delnic ali nepremičnin. Tudi ti so seveda morali del teh dohodkov odškrniti državi, ki za nas gradi ceste, plačuje filharmonični orkester ali kupuje oklepnike. A teh najbogatejših 1022 prebivalcev, ki so skupaj leta 2016 na ta način prejeli 191,1 milijona evrov, ni državi plačalo 34 odstotkov, kot so jih učitelji, medicinske sestre ali vojaki. Temveč zgolj 20,2 odstotka. Njim je država priznala ogromno olajšavo. Je to pravično? Večina ekonomistov, s katerimi smo govorili, pravi, da ne. Le da je teh 1022 posameznikov v razmerah globalnega trga tako močnih, da lahko oni narekujejo pravila igre. Čeprav državi odškrnejo zgolj petino svojih dohodkov, je to leta 2016 vendarle pomenilo 38,7 milijona evrov.

Večina slovenskih gospodarstvenikov in delodajalskih organizacij se je minuli teden z grozo odzvala na zadnji osnutek koalicijske pogodbe. V tekmi za presežniki, s katerimi so menedžerji opisovali apokalipso po Marjanu Šarcu, je blestel predvsem Ivo Boscarol z grožnjo, da bo svoje podjetje preselil v tujino, če bo prišlo do vseh napovedanih davčnih sprememb. »Ko sem prebral koalicijsko pogodbo, sem mislil, da gre za neslano šalo. Ko sem se pogovarjal z ministri, pa sem ugotovil, da so prodali slovensko zasebno podjetništvo za ministrske položaje v naslednji vladi. Postalo me je strah,« je dejal v pogovoru za RTV Slovenija. Direktorica Gospodarske zbornice Sonja Šmuc je dejala, da bo pod novo koalicijo gospodarstvo postalo žrtev lastnega uspeha. Predsednik Obrtno-podjetniške zbornice Branko Meh pa je napovedal, da bo Slovenija ostala zapuščena država. »Ali si vladna koalicija s podporo Levice res želi, da bi tudi naši podjetniki začeli seliti svoja podjetja v do gospodarstva bolj prijazne države?« je vprašal.

Razlog za zadnje zgražanje je bila alineja, ki jo je Šarčeva koalicija vnesla v pogodbo na pobudo Levice. »Osebne prihodke iz kapitala in rent bomo vključili v osnovo za odmero dohodnine,« je bilo še do zaključka redakcije te številke Mladine zapisano v koalicijski pogodbi skupine strank 5 + 1. Omenjeni davek na dohodek iz kapitala, na izplačila dobičkov, na prodajo ali preprodajo vrednostnih papirjev, deležev podjetja, obresti, je danes ločen od dohodnine in lastnike kapitala obremenjuje veliko nežneje kot lastnike dela. Davek na dohodek iz kapitala danes znaša največ 25 odstotkov, če do preprodaje npr. delnic pride v roku petih let, nato pa stopnja strmo pada. Kdor delnice preproda po 20 letih, davka na razliko v ceni ne plača. Povsem drugače pa bi bilo, če bi te dohodke vključili v dohodnino, kjer je danes najvišja stopnja 50-odstotna. A to bi bilo predvsem pravičneje, odgovarja koordinator Levice Luka Mesec; v koalicijskih pogajanjih so od preostalih strank dobili obljubo, da bo prišlo do spremembe. »Dohodek iz kapitala je osebni prihodek. Tako kot je za nekoga, ki je zaposlen, plača osebni prihodek. Zakaj bi morali dohodke iz kapitala ali premoženja – rente – obdavčevati ugodneje kot dohodke iz dela?« se sprašuje.

V Sloveniji delavci državi plačajo 34 odstotkov svojega »dobička,« lastniki kapitala zgolj 20 odstotkov.

Dejansko ima večina držav kapitalske dobičke vključene v dohodnino. In čeprav je posamezne ureditve težko primerjati, ni dvoma, da je v večini držav OECD, predvsem v Italiji, Danski, Franciji, ZDA, Švedski, Nemčiji, Finski, ta davek veliko višji in strožji od slovenskega davka na dohodek. Dejansko je dohodek iz kapitala v Sloveniji nekoč že bil del dohodnine. Pred letom 1997 je bil ta davek zaradi spodbujanja podjetništva zamrznjen, nato je država dopuščala špekuliranje, dokler ni okoli leta 2003 finančni minister Dušan Mramor sklenil temu narediti konec. S tedanjo reformo je želel primerno obremeniti tiste, ki živijo predvsem od t. i. pasivnih virov. A kot pravi Mramor, namen ni bilo dušenje uspešnega podjetništva, ampak so želeli s strožjo obdavčitvijo kapitalskih dobičkov vplivati na trajno in stabilno lastniško strukturo slovenskih podjetij in preprečiti špekuliranje. »Želeli smo preprečiti tajkunizacijo. Želeli smo obdavčiti dobičke, do katerih je potem prišlo ob preprodaji privatizacijskih delnic,« se spominja.

Toda Mramorju reforma ni uspela. Tako kot danes so tudi leta 2003 in 2004 podjetniki zagrozili, da bodo Slovenijo zapustili. In čeprav je kasnejša vlada Janeza Janše leta 2005 ta del Mramorjeve davčne reforme po hitrem postopku ukinila in uvedla sedanjo ureditev, mnogim podjetnikom po vstopu v EU to še vedno ni bilo dovolj nizko in so kljub vsemu svoje premoženje ali sedeže podjetij preselili v davčne oaze. V tistih letih so slovenski menedžerji odkrili Nizozemsko in Ciper. Tedanji predsednik uprave KD Group, pokojni Matjaž Gantar, je osebno premoženje prenesel na Nizozemske Antile, v tujino so svoje premoženje prenesli privatizacijski tajkuni, kot je Darko Horvat ali Igor Lah, ali pa recimo direktor Studia Moderna Sandi Češko. Zato Mramor danes seveda pravi, da bi bilo veliko pravičneje, če bi koalicija sledila predlogom Levice. Je pa po njegovem mnenju za slovensko gospodarstvo odločilno tudi, da ne izgubi globalne bitke z drugimi vzhodnoevropskimi državami, s katerimi konkuriramo za isto, npr. nemško tržišče. »Ko sem leta 2003 delal to reformo, smo pazili na našo konkurenčnost. Tedaj smo si to reformo lahko privoščili,« dodaja.

Luka Mesec pravi, da si v Levici prizadevajo vrniti ureditev, ki je veljala pred letom 2006, kar pa ne pomeni, kot je ta teden na več televizijah strašil Ivo Boscarol, da bo država pri prodaji nepremičnine vzela polovico ali da bodo podjetniki obdavčeni s kar 70 odstotki ali da nameravajo v koaliciji »slovenski davčni sistem postaviti na temno stran meseca«. Pred letom 2006, kot pojasnjujejo na ministrstvu za finance, so se sicer dohodki iz kapitala šteli v dohodnino, a je veljalo tudi več izjem: davčna osnova se je pod določenimi pogoji zmanjšala za med 40 in 60 odstotki, država je davek pobrala le, če je šlo za špekulativno preprodajo, izvršeno v prvih treh letih in podobno. Skratka, ni jasno, kakšna reforma bi to lahko bila. Drugič pa: argumenti Levice so dejansko argumenti, ki jih danes zagovarja tudi najpomembnejša organizacija na tem področju – OECD.

V EU podjetja plačujejo v povprečju 23-odstotni davek na dobiček. Boscarol ga je lani 14, Akrapovič 8,7 in Pečečnik 6,5 odstotka.

OECD je v preteklosti res trdila, da bi morale države kapital, obresti, najemnine, dividende, obdavčiti nižje od plač. A je prav zaradi izkušenj s svojimi davčnimi oazami in splošne tekme proti dnu zdaj ta nasvet obrnila na glavo. Ali kot je leta 2016 dejal njen vodja oddelka za davke Pascal Saint-Amans v intervjuju za Wall Street: »Zadnjih 30 let smo ponavljali, ne obdavčite kapitala višje, ker ga boste izgubili. Ta argument je mrtev.« V uradnih poročilih OECD lahko danes preberemo, da razlogi za nižje obdavčenje kapitala niso več tako jasni kot prej ali pa da »empirične raziskave nižanja davkov na kapital sicer kažejo, da države zaradi tega v določenih primerih privabljajo investicije, ne dokazujejo pa, da so te reforme na splošno koristne«, kot piše v leta 2016 izdanem poročilu o Davkih za vzdržno gospodarsko rast. Z drugimi besedami: Magna v Slovenijo ni prišla zato, ker je Slovenija davčna oaza, ampak zato, ker ima kvalificirano delovno silo, ki pa je posledica dobrega in ne tako poceni šolskega sistema in druge infrastrukture, ki jo zagotavljajo primerno visoki davki.

Kljub temu pa je vprašanje, ali bo Šarčevi koaliciji ta reforma res uspela. Poleg Levice jo namreč v nobeni drugi koalicijski stranki odkrito ne podpirajo. Marjan Podgoršek, vodja SD-jevega sveta za finance in gospodarski razvoj recimo opozarja, da uvrstitev dohodka iz kapitala v dohodnino ni med predlogi stranke SD, da o tem v stranki niso govorili in da je taka reforma po njegovem osebnem prepričanju »nepraktična«. Zadnje razburjenje delodajalskih organizacij zaradi ene od alinej v koalicijski pogodbi je zato verjetno bolj izraz splošnega nezadovoljstva nad začrtano davčno politiko koalicije 5 + 1. A Boscarolovo strašenje s tem, da bo Šarec »slovenski davčni sistem postavil na temno stran meseca«, se zdi vendarle malce neumestno. Lahko izračunamo: Njegovo podjetje Pipistrel je v zadnjih 10 letih ustvarilo 12,4 milijona evrov dobička, od česar je podjetje državi plačalo 1,7 milijona evrov davka na dobiček – v povprečju 14 odstotkov vsako leto. To je izredno nizka številka. V povprečju podjetja v Veliki Britaniji, Avstriji, Italiji, Nemčiji, ZDA … plačujejo od 20 do 30 odstotkov tega davka – po vseh olajšavah seveda.

Res je, seveda, da je podjetje Pipistrel v zadnjih desetih letih za plače namenilo 22 milijonov evrov, od česar približno tretjino, torej okoli 7,3 milijona evrov pomenijo davščine, kot je za nas izračunal ekonomist Bine Kordež. Pipistrel je torej v zadnjih desetih letih državi plačal skupaj devet milijonov evrov. Je pa v tem času prejel, sodeč po letnih poročilih, tudi 8,3 milijona evrov najrazličnejših subvencij in donacij (bilančna postavka AOP 124). Kaj natančno ta številka predstavlja, nam Boscarol ni hotel pojasniti, češ, da je zanj Mladina na »črni listi medijev,« ker naj bi o njem širila laži. Zagrozil nam je tudi s tožbo. Na podlagi podatkov Erarja pa je Pipistrel med leti 2007 in 2017 prejel okoli 5,1 milijona sredstev od države, večinoma od javne agencije za tehnološki razvoj, ministrstva za gospodarstvo, agencije za raziskovalno dejavnost, agencije za spodbujanje podjetništva in podobno. Res je, da je njegovo podjetje državi vrnilo več, kot je od nje dobilo. Toda vprašanje je, ali je podjetje Pipistrel plačalo za državno »infrastrukturo«, ki je podjetju omogočilo razvoj. Torej ali je družbi vračalo stroške, ki jih je imela ta za izobraževanje visokokvalificiranih delavcev, ki jih Boscarol plačuje. Dejansko je Boscarol celo vzorni plačevalec davkov. Zaradi olajšav na investicije in vlaganje v razvoj podjetje Akrapovič, d. o. o., v zadnjih letih davka na dobiček praktično ni plačevalo – lani so ga plačali v višini 8,7 odstotka. Podjetje Interblock v lasti Joca Pečečnika, ki je lani imelo skoraj 19 milijonov evrov dobička, pa je državi plačalo zgolj 6,5-odstotni delež.

Argumenti Levice o potrebi zvišanja davka na prihodke od kapitala niso iz Venezuele, ampak od OECD.

V sedanjem sistemu, pravi Bine Kordež, podjetja, ki ustvarijo približno petino celotnega dobička v državi, ne plačajo nič ali manj kot pet odstotkov tega davka. Podjetja, ki davka na dobiček praktično ne plačujejo, so Pivovarna Laško, Goodyear, SIJ, Lidl, Hella Saturnus. Revoz po Kordežu že šest let ni plačal davka na dobiček, čeprav je imel v tem obdobju 90 milijonov evrov dobička, od česar je 30 milijonov prišlo iz državnih subvencij. Zaradi tega, kot poudarja Podgoršek, namerava koalicija prilive iz obdavčitve dobičkov povišati. Bodisi tako, da bi s sedanjih 19 odstotkov stopnjo dvignili na evropsko povprečje 23 odstotkov, bodisi bi omejili obseg olajšav tako, da podjetja ne bi mogla plačati manj kot pet odstotkov davka. Minimalni petodstotni davek na dobiček pa seveda ne pomeni, da bo država uspešnim podjetjem vzela »vse«, kot je ta teden trdila direktorica Gospodarske zbornice Sonja Šmuc. Zaposleni konec koncev dihajo še naprej, četudi plačujejo državi mnogo več kot 30 odstotkov svojega dobička.