MLADINA Trgovina

Jure Trampuš

7. 9. 2018  |  Mladina 36  |  Družba

Kdo je neonacistom sešil srajčico?

Tri skice sovraštva na Slovenskem: podgane, slovanski kolovrat in gozdni postroj

Postroj paravojaške skupine nekje na Štajerskem. Na vprašanje novinarja Dela, zakaj orožje, je Šiško odgovoril, da »razpolagamo s pravim orožjem, saj smo resna oborožena formacija«. Zakaj pa sekira? »Ker se urimo v gozdovih, pa je tudi povsem razumljivo, da morajo imeti naši člani pri sebi tudi takšno in drugačno orodje.«

Postroj paravojaške skupine nekje na Štajerskem. Na vprašanje novinarja Dela, zakaj orožje, je Šiško odgovoril, da »razpolagamo s pravim orožjem, saj smo resna oborožena formacija«. Zakaj pa sekira? »Ker se urimo v gozdovih, pa je tudi povsem razumljivo, da morajo imeti naši člani pri sebi tudi takšno in drugačno orodje.«
© Facebook Slovenka TV

Je v Sloveniji vedno več sovraštva? So ideje, ki so se zdele preživete, znova postale nekaj vsakdanjega? So se nestrpnost, zavračanje, žaljenje prelevili v fizične napade, zalezovanje, prikrito fotografiranje, dajanje pobud za pogrom in organiziranje nevarnih druščin, ki želijo vzeti oblast v svoje roke? Je rasizem na Slovenskem dobil domovinsko pravico?

Podgane

Oglejmo si tri nedavne primere. V Velenje, mesto, znano po večnacionalni sestavi prebivalcev, prihajajo tri sirske družine. Nastanjene bodo v integracijsko hišo, skupno gre za 19 ljudi, od tega 12 otrok. Zanje bo skrbela država, vključeni bodo v program spoznavanja slovenskega jezika in kulture, pomagala jim bo posebna integracijska svetovalka. Podobne integracijske hiše obstajajo v Ljubljani in Mariboru. Nič posebnega torej, v Velenju živi okoli 25 tisoč ljudi, 19 novih meščanov ne bi niti opazili. Resničnost pa je drugačna, takoj ko je župan Velenja Boštjan Kontič javnost obvestil o prihodu družin, se je vsulo po forumih in družabnih omrežjih.

»To je podobna logika, kot da vržeš par podgan v sod in jim vsak dan mečeš toliko kruha, kolikor ga lahko požrejo. Nekega dne se boš zbudil obdan s podganami, ki bodo požrle tebe, ker ne bodo imele več česa drugega za požreti,« je zapisal nekdo. Drugi je dodal: »Naši ljudje morajo plačati zdravstvene prispevke, dodatno zavarovanje, če ne so obravnavani kot samoplačniki. Kaj pa ti pribežniki? Vse zastonj? Ne, ljudje ne bodo več delali zanje. Dovolj je. In potem zahtevajo še posebno hrano in nič dela.« Tretji: »2 družini, 20 oseb, pa kaj je to cela žlahta prišla kot albatrosi, kaj še pridejo za njimi kakšni sorodniki.«

Te in še hujše stvari je brez distance in obsojanja ponosno objavila Demokracija, zraven pa dodala fotografijo v burke oblečenih žensk. Demokracijo izdaja podjetje Nova obzorja. Večinski lastnik tega je madžarsko podjetje Ripost, 44 odstotkov Demokracije je v lasti stranke SDS. Demokracija ni navaden neodvisni medij, temveč politični projekt stranke SDS in njenega prijatelja, predsednika madžarske vlade Victorja Orbana. Strašenje s tujci, ščuvanje, zbujanje sovraštva je del političnega programa te stranke. Za vse to uporablja svoje medije. »Z Janševimi političnimi mediji v Slovenijo že dolgo prihaja kultura nestrpnosti, zastraševanja, ksenofobije, sovraštva in slaboumja. Ki se ji ne želimo zoperstaviti na nobeni ravni in ki se vedno bolj prijema. Dokaz za prvo je, da je vedno bolj groba, nezakrita in pogumna. Dokaz za drugo so vse javnomnenjske raziskave,« je o vsem tem zapisal Boris Vezjak. Demokracija je tudi tisti medij, ki je te dni objavil žaljivo naslovnico, ki namiguje na to, da so tujci, ki prihajajo v Evropo, posiljevalci. Kar vsi. In vsi imajo temne roke ter zlate ure. Na eni strani so dobri, na drugi tisti, ki to niso.

»Štajerska varda« naj bi bila šele prva izmed formacij, sledile naj bi še druge iz vseh slovenskih pokrajin.

»Štajerska varda« naj bi bila šele prva izmed formacij, sledile naj bi še druge iz vseh slovenskih pokrajin.
© Facebook Slovenka TV

Velenje ni ne edino ne prvo, kjer je stranka SDS vpletena v ščuvanje proti prihodu prosilcev za mednarodno zaščito. Naj naštejemo zgolj nekaj mest: Metlika, Šenčur, Kidričevo, Šentjur, Ljubljana …

Sovražni manifest

Isto podjetje je prejšnji teden izdalo knjigo Manifest za domovino, »program« Generacije identitete, skupine mladih, ki so se pri nas po tujih zgledih organizirali v »moderno domoljubno gibanje«. Identitetno gibanje temelji na idejah francoske Nove desnice. Gre za skupino ljudi, ki zagovarjajo čisto Evropo, največjega sovražnika pa vidijo v islamu, priseljevanju, kulturnem marksizmu, liberalno napredni miselnosti. Evropa danes stoji »pred najtežjo preizkušnjo v svoji zgodovini«, so zapisali v manifestu, ogrožene naj bi bile »tisočletne stare tradicije in kulture«. Pravi razlog za prihajajočo katastrofo naj bi bilo zanikanje evropske identitete in kulture, multikulturnost namreč po njihovem mnenju pomeni predvsem »pogrom nad avtohtonim prebivalstvom«. Pripadniki gibanja v Sloveniji do zdaj niso bili preveč dejavni, slikali so se s transparenti, obiskovali vrhove gora, se družili z evropskimi somišljeniki.

Postaviš rezilno žico na mejo in vlečeš trupla iz rek – in se potem sprašuješ, od kod nestrpnost do beguncev. Rehabilitiraš kolaboracijo z nacifašizmom – in se čudiš širjenju njegovih novih oblik.

Kljub moderni preobleki gre za globoko rasistično gibanje, za evropski alt-right, za ljudi, ki zase pravijo, da so domoljubi, a njihovo domoljubje pomeni zavračanje Neevropejcev, ljudi drugih ver in kultur. Islamofobija je postala novi antisemitizem. Besede, zapisane v Manifestu za domovino, so zgolj olepšan pogled na svet, kakršnega je imel Anders Breivik. Pravih vsebinskih razlik med njimi ni.

»Mi smo evropsko gibanje, obstajamo v Franciji, Nemčiji, Avstriji, Italiji, Sloveniji, na Češkem. Presegli smo šovinistični nacionalizem starega tipa, ki napada druge evropske narode. Podpiramo evropsko kulturo, držati moramo skupaj,« je eden izmed avstrijskih pripadnikov gibanja svoje poglede razložil za oddajo BBC Newsnight. Naj ponovimo – za lepimi besedami o tisočletni tradiciji in izvoljenem evropskem narodu, ki se mora navznoter povezati, navzven pa postaviti ostre meje, se skrivajo ideje o večvrednosti ene kulture nad drugimi. »V zadnjem desetletju so okrepile članstvo in vidnost v javnosti paramilitaristične, skrajno desničarske skupine, ki na taborih malikujejo fašizem in nacizem, na političnem polju pa žanjejo odobravanje s sklicevanjem na patriotizem in dobri nacionalizem. Izganjajo migrante, a to počnejo ’iz ljubezni’, da bi zaščitili ’nas’, ljudstvo, rojeno na svoji zemlji in vrojeno v pravo kri,« o teh pojavih razmišlja dr. Mojca Pajnik, urednica tematske številke Časopisa za kritiko znanosti, posvečene prav rasizmu.

Predstavniki, podporniki Generacije identitete svojih namenov niti ne skrivajo. Bernardu Brščiču, uvodničarju knjige Manifest za domovino, se je tako zapisalo: »Evropa se prebuja, Slovenija se prebuja. Prebujata se iz nočne more multikulturnosti, etnomazohizma, patološkega altruizma in zlasti zanikanja lastne identitete.« Slovenija zgolj Slovencem, torej. »Naravno je, da Evropa pripada Evropejcem tako kot Afrika Afričanom in Levant Semitom.«

»Vseevropsko ekstremistično gibanje Generacija identitete (z ’nevtralnim’ simbolom, navzgor obrnjeno puščico) je še ena od oblik ’postmodernega fašizma’, ki se razvija v posthladnovojni Evropi v obliki gibanj (v Italiji recimo CasaPound, različne alt-right skupine, pri nas pred nekaj leti tudi Avtonomni nacionalisti Slovenije) ali političnih strank, celo parlamentarnih,« pravi dr. Mitja Velikonja z ljubljanske Fakultete za družbene vede, kulturolog, ki že leta spremlja različne subkulture, politično mitologijo in išče vzroke za pojav družbenih ekstremizmov. »V nasprotju s starim, ’modernim fašizmom’, ki je bil ekspliciten, neposreden, grob v dikciji in dejanjih, je postmoderni pri doseganju istih ciljev kot moderni še nevarnejši. Svojo izključljivost in ekstremizem zavija v sprejemljivejše pojme ’varovanja nacionalne in evropske kulture’, ’domoljubja’, ’svobode’, ’ohranjanja izročila’ ipd. Uporablja manj kontroverzne simbole od svastike: ’keltski križ’, ’slovansko sonce’, pri nas ’karantanskega panterja’, torej same izmišljene tradicije. Takšen je tudi outfit, ulični videz privržencev: casual ali ’nipster’, torej nazi-hipster.«

Neonacisti so dobili moderen, prijaznejši obraz.

Založba Nova obzorja in Bernard Brščič nista edina povezava tega gibanja s SDS. Novico o izidu Manifesta za domovino je na profilu na Twitterju objavil Janez Janša, isto je storila kopica drugih uporabnikov, ki spadajo v vplivno območje SDS.

Štajerski bojevniki

To nas pripelje do tretjega, najekstremnejšega primera. V nedeljo so po spletu zakrožile fotografije skupine moških, oblečenih v črne kapuce, vojaške hlače, majice s karantanskim emblemom, nekateri izmed njih imajo strelno orožje, eden sekiro, drugi palice. Gre za paravojaško skupino, »Štajersko vardo«, ki jo je po lastnih besedah ustanovil in jo vodi Andrej Šiško. Šiško je kandidiral na zadnjih predsedniških volitvah, podprlo ga je 16 tisoč ljudi, nekoč je bil član navijaške skupine Viole, zaprt je bil zaradi poskusa umora s podstavljeno bombo. Gre za dogodek iz časov slovenskega osamosvajanja, v katerega je bil vpleten tudi Zmago Jelinčič, Šiško pa je bil zaradi svoje vloge v njem pred leti obsojen na leto in deset mesecev zapora.

Nekoč se je politika sovraštva skrivala na politični margini, danes sedi v parlamentu.

Takšne ali drugačne »vojaške tabore« je s svojimi domoljubnimi Hervardi prirejal že večkrat, včasih so se šli paintball, drugič so paradirali, a tokrat se je prvič zgodilo, da se je javno izvedelo, da so pri postroju udeleženci nosili strelno orožje. Toda zakaj sploh postroj štajerske paravojske minulo soboto v gozdovih na Štajerskem? Šiško pojasnjuje, da je lani skupaj s privrženci »samoustanovil« Štajersko pokrajino, zdaj pa je ta pravno neobstoječa entiteta kot vsaka državna skupnost dobila tudi vojsko. Šiškova vojska potrebuje orožje, ker njenih pripadnikov, kot je dejal, slovenska »vojska in policija ne moreta braniti«. Orožje naj bi bilo torej »svoboda vsakega posameznika«. »Mi razpolagamo s pravim orožjem, saj smo resna oborožena formacija,« se je pohvalil za Delo in dodal, da orožja ne bodo izročili sami od sebe. »Če bi kdo poskušal razorožiti naše pripadnike, se lahko zgodi, da bi kdo razorožil tudi policiste.« Policija sedaj preiskuje sume kaznivih dejanj spodbujanja sovraštva, nedovoljene proizvodnje in prometa z orožjem, pa tudi kaznivo dejanje zoper suverenost Slovenije. V četretek zjutraj je bil Šiško aretiran.

Andrej Šiško ni bil le predsedniški kandidat. Ko je leta 2009 prebival v zaporu, ga je obiskal tedanji predsednik vlade Borut Pahor in ga prosil, naj ne začne zbirati podpisov za referendum o vstopu Hrvaške v Nato.

Andrej Šiško ni bil le predsedniški kandidat. Ko je leta 2009 prebival v zaporu, ga je obiskal tedanji predsednik vlade Borut Pahor in ga prosil, naj ne začne zbirati podpisov za referendum o vstopu Hrvaške v Nato.
© Borut Krajnc

»Šiško in njegova garda sta posledica strpnosti do rasizma. Protagonisti rasizma s sklicevanjem na človekove pravice in svobodo zanikajo lastni rasizem in ga tako poskušajo preslikati v nasprotnike. ’Mi nismo rasisti, le zavzemamo se za nacionalno kulturo, za zaščito meja,’ so govoričili protagonisti shoda Slovenija, zavaruj meje, ’vi ste rasisti, ne mi, vi ste nestrpni do nas,’« opozarja Mojca Pajnik. Pri Šiškovi ustanovitvi pokrajine in njene vojske gre seveda za pravne nesmisle, predvsem pa nevarno razmišljanje in delovanje. Glavni Šiškov argument za gozdni postroj je ogroženost Slovenije in Slovencev, Šiškove dežele Štajerske, boji se »nemškega scenarija«. Ljudje iz gozda naj bi tako zavarovali Slovenijo pred begunci in drugimi sovražniki. Človek, ki je bil torej pravnomočno obsojen zaradi poskusa umora, bi z orožjem varoval Slovence.

A vsi Šiška ne kritizirajo, v množičnih medijih ima razmeroma veliko podpornikov. Pa ne samo tam. »Zdi se, da je mnogim ljudem prekipelo, ko vidijo, kaj se z migracijami dogaja po Evropi in pri nas in je bilo le vprašanje časa, kdaj se bodo ljudje pričeli sami organizirati, da bi se lahko postavili po robu problemom, ki prihajajo z od Bruslja vsiljenimi masovnimi migracijami,« je fotografije Šiškovega postroja v ponedeljek komentiral internetni portal Politikis, katerega ustanovitelj je Dejan Kaloh, poslanec SDS.

Zaradi fotografij in posnetkov bi lahko zamahnili z roko in gozdni postroj prepustili črni kroniki, a Šiško ni edini, ki se zateka k orožju, k ustanavljanju paravojaških skupin. Gre za usmeritev, prisotno v Vzhodni Evropi. Tako je na Slovaškem že pred leti nastala proruska panslavistična skupina Slovaških rekrutov (Slovenskí branci), ki se urijo po gozdovih in pozivajo ljudi, naj »zavarujejo same sebe, svojo družino, svoje ljubljene in skupno domovino«, podobna ji je skupina Odpor Košice (Vzdor Kysuce). Na Madžarskem je obstajala Madžarska garda, varnostno krilo zdaj druge največje madžarske stranke Jobbik, ki je preganjalo Rome in Jude. Včasih skupine takšnih domoljubnih prostovoljcev, ki so v bistvu radikalni desničarji, sodelujejo z državo, tako je v baltskih državah, kjer se bojijo ruske invazije, drugič delujejo mimo nje. »Rasizem je ušel iz steklenice, treba ga je razumeti v širšem kontekstu, v odnosu do političnih elit v Evropi, ki so rasizem institucionalizirale. V imenu varnosti, zaščite naroda, evropskih vrednot politične stranke gradijo meje, krepijo varnostne sile, deportirajo ljudi, parafirajo neokolonialne sporazume,« še pravi Mojca Pajnik.

O pomenu nacionalne garde domoljubnih posameznikov je pri nas leta 2016, sredi migrantske krize, govoril tudi Janez Janša. Trdil je, da se bodo »ljudje organizirali kar sami«. Branko Grims, poslanec SDS, pa je kot gost letos sodeloval na okrogli mizi, ki jo je pripravil Inštitut za domoljubne vrednote. Na njej je govoril tudi Andrej Šiško.

Kaj bo naslednji korak?

Kaj te tri zgodbe povedo o Sloveniji? Bistvo niso le maloštevilni in obrobni skrajneži, problem je širši. »Nesmiselno se je sprenevedati, od kod ti pojavi, ’kdo je neonacistom sešil srajčko’, od daleč s prstom kazati nanje, če pri tem odmislimo podobnost s tem, kar se dogaja v diskurzih in praksah samega političnega in medijskega mainstreama,« opozarja Mitja Velikonja.

Veliko spornejši je, kot pravi, ekstremizem centra, sistemski, uradni, tihi, nevidni.

Glavne vrednote tranzicije so skupne uličnim skrajnežem in tistim s kravatami: etnonacionalizem, kulturni fundamentalizem, novi evrocentrizem, neoliberalizem. »Postaviš rezilno žico na mejo in vlečeš trupla iz rek – in se potem sprašuješ, od kod nestrpnost do beguncev. Rehabilitiraš kolaboracijo z nacifašizmom – in se čudiš širjenju njegovih novih oblik. Samoumevno zamenjaš humanizem s šovinizmom in socialno pravičnost s turbokapitalizmom – pa ti ni jasno, od kod novo socialno izključevanje in revščina. Da povzamem s parafrazo znanega Horkheimerjevega reka: kdor noče govoriti o političnem centru, naj molči o političnih skrajnežih.«

Človek, ki je bil pravnomočno obsojen zaradi poskusa umora, bi z orožjem varoval Slovence.

Jan Gebert je filmski režiser, ki je letos posnel film Ko pride vojna. Prikazuje življenje slovaških rekrutov, ki se urijo po gozdovih. Gebert je v intervjuju za Radio Praga med drugim povedal, da ga je najbolj presenetilo, da so med temi paravojaki večinoma navadni ljudje, naši sosedje, takšni, ki jih srečujemo na ulicah, nič zločinskega ni na njih, nič posebnega. »Ti fantje so zelo normalni v zasebnem življenju. To je najbolj šokantno. Kadar navadni ljudje v družbi delajo ekstremne stvari, je z družbo nekaj narobe. Vodja te skupine je študent arheologije, humanistike, njegov sodelavec je strokovnjak za kemijo in diabetes.« Vojaško urjenje naj bi tem ljudem dajalo občutek normalnosti, vendar ne gre le za šport, adrenalin in vojaške hlače, občutek pripadnosti, upor zoper družbo, demokracijo, globalizem – njihovo zagovarjanje panslavizma je nevarno, točno tako se rojeva politika rasizma in točno tako, s črno- in rjavosrajčniki sta se pojavila nacizem in fašizem. »Govorijo o slovanski krvi, širijo paranojo zoper migrante, občudujejo diktatorje. To ni prav,« še pravi režiser.

Center za raziskovanje javnega mnenja, ki deluje pri ljubljanski Fakulteti za družbene vede, že desetletja preučuje, kako se spreminjajo vrednote v družbi. Eno izmed klasičnih vprašanj je, »koga ne bi želeli imeti za soseda«. Ljudje v Sloveniji že desetletja, pričakovano, najbolj zavračajo narkomane, pijance in Rome. Tem trem kategorijam nezaželenih so se v zadnjih letih približali begunci, ljudje, ki bežijo pred vojno.

Tudi pri nas politična desnica straši s tujci. Nekoč je to delala prikrito, ščuvala je proti ljudem »s pol strešice«, napadala Rome, a neposrednega širjenja sovražnosti ni bilo toliko. Ljudi ni nihče pozival, naj fotografirajo »rjuharice«, kakor danes zaničljivo pravijo muslimanskim ženskam v oblačilih, ki jim zakrivajo telo in obraz, politika ni prikrito organizirala protestov in se skrivala za civilnimi pobudami, mediji o muslimanih niso poročali kot o posiljevalcih. Res je, da ima Slovenija dolgo zgodovino sovražnih dejanj, kopica jih je, od tistega, ko je leta 1992 Jelinčič s pištolo ustrahoval tri prebivalce, ki so prihajali iz nekdanje Jugoslavije, ali od napada na temnopolte ameriške košarkarje v Ljubljani leta 1995 pa vse do pregona celotne romske družine Strojan iz Ambrusa. Vendar je šlo za ekscese, za sramotna, zavržena dejanja, ki jih je večina obsojala. Danes bi moralo biti enako, danes bi morali prav vsi obsoditi zganjanje sovraštva do tujcev, »zahtevati bi morali ničelno toleranco do zarotniškega hujskaštva. Vsakič in vedno znova,« pravi Mojca Pajnik.

Ti ekscesi v Sloveniji postajajo vsakodnevna praksa, nekoč se je politika sovraštva skrivala na politični margini, danes sedi v parlamentu. Takšna politika, rasizem brez ras, je dobila legitimnost, zavračanje tujcev, drugih in drugačnih pa v Sloveniji pridobiva predznak domoljubja.

Od tod do bakel in pogromov je samo še korak …

Poziv k spoštovanju evropskih vrednot

Izjava Društva slovenskih pisateljev glede naslovnice tednika Demokracija

Tednik Demokracija, ki je v solastništvu stranke SDS, je prejšnji teden objavil naslovnico, na kateri je na pol slečeno žensko telo, po katerem posegajo temne roke z urami in prstani. Na naslovnici je napis: »Z migranti v Slovenijo prihaja kultura posilstev«.

Zaradi zbujanja nestrpnosti in sovraštva je ministrstvo za kulturo tednik prijavilo medijskemu inšpektoratu, ta pa je zadevo prijavil na policijo. Zapisali so, da so »javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter sovražni govor opredeljeni kot kazniva dejanja v kazenskem zakoniku, zato je inšpektorat prijavo odstopil v obravnavo policiji in predlagal, da ta ukrepa skladno z zakonskimi pooblastili«. Zaradi žaljive naslovnice so protestirali še drugi: urad varuha človekovih pravic, v Društvu slovenskih novinarjev, klinični psiholog Aleksander Zadel pa je za TV Slovenijo dejal, da je »v tej naslovnici prepoznan sovražni govor. Vidim nestrpnost in način komunikacije, ki bi družbi, katere del sem, moral biti tuj“. Oglasil se je tudi Upravni odbor Društva slovenskih pisateljev. Njihov odziv objavljamo v celoti:

»Naslovnica tednika Demokracija, dne 29. avgusta 2018, ki prikazuje doprsje belopolte ženske, pri čemer jo grabijo temnopolte roke, odpira enega najstarejših stereotipov. S pripisom na naslovnici: “Z migranti v Slovenijo prihaja kultura posilstev” si je uredništvo Demokracije privoščilo nekaj, česar si v normalni demokratični družbi, ki skrbi za kakovost pravne države in zaščito človekovega dostojanstva, ne bi smelo. Pri tem pa ne gre zgolj za to, da naslovnica objektivno izkazuje rasno sovraštvo, saj se posilstva povezuje s temnopoltimi migranti, pač pa gre tudi za dojemanje žensk v tej družbi. Žensko telo, kot je prezentirano na naslovnici, ponazarja stoletja staro paradigmo: njeno telo obljublja zadovoljitev, hkrati pa je pojmovano kot legitimni objekt moške želje. Edina “olajševalna” okoliščina tega šovinističnega diskurza je, da je Evropejka, Belka, Slovenka individualizirana, medtem ko temnopolte roke predstavljajo kontinent, deželo, naravo, skupino. Tovrstna negativna prezentacija zapolnjuje modul binarne razdelitve: na eni strani so Zahodnjaki in na drugi Drugi. Prvi so racionalni, miroljubni, liberalni, logični, zmožni držati se pravih vrednot, drugim pa ni vrojeno nič od naštetega.

Tudi izjava urednika Demokracije Jožeta Biščaka, ki sploh ne vidi težav in trdi, da je naslovnica stvar svobodne uredniške presoje, govori v prid negativne prezentacije Drugih. Spoštovani urednik eksplicitno vztraja, da “naslovnica ne govori o posilstvih v Sloveniji, ampak o migrantih, ki prinašajo v Slovenijo kulturo posilstev”. Tovrstne vehementno podane trditve, da je torej “kultura posilstev uveljavljen sociološki pojem za določene družbe”, seveda niso faktično podkrepljene; tudi če bi statistične številke govorile o množičnih posilstvih slovenskih žensk s strani (temnopoltih) migrantov, bi bila naloga medija, kot je Demokracija, spodbujanje državljanov k strpnosti. Ta maksima podpihovanja sovražnega govora, ki se je poslužuje spoštovani urednik Demokracije, poskuša moralizirati o stvareh, ki niso preverjene in so za družbo skrajno škodljive. S tem predstavnik medija dokazuje svojo nevednost in nepoznavanje diskurza, ki je na Zahodu v uporabi vsaj že petsto let, hkrati pa s tem smeši tudi časopis, ki ga ureja.

Namesto demokratičnih, transparentnih in legitimnih standardov, ki bi morali veljati za časopisni medij, smo priča širjenju polja samovoljnih interpretacij, katerih namen je zgolj ustvarjanje provokacije in povečanje prodaje, ne ozira pa se na storjeno škodo. Od družbeno relevantnega časnika bi pričakovali odstiranje problemov družbenega življenja, ki zadevajo običajno družbeno odrinjene ljudi, ali pa predstavljanje ljudi, ki težijo k odličnosti pri delu, znanju in etični drži. S tem ko vas, spoštovani urednik, pozivamo k opravičilu, pa ne samo migrantom, pač pa slovenskim državljanom, ter zahtevamo, da svoj jezik uravnovesite s civilizacijskimi standardi, ki vladajo na ozemlju RS, pozivamo tudi k spoštovanju evropskih vrednot. Društvo slovenskih pisateljev na noben način ne sprejema tovrstne komunikacije, katere namen je zgolj širjenje sovražnega govora. Namesto hlapčevstva zahtevamo civilni pogum in poglobljeno državljansko razpravo ter neposredno delovanje na temelju stičišč med idejami in konkretnimi predlogi, kar zadevo migracijsko politiko.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.