Darja Kocbek

10. 9. 2018  |  Politika

Dve slabi novici za Evropejce

ZDA bodo v prihodnje spet vedno bolj ukrepale same, na podlagi lastnih interesov, ta politika ustreza tudi Rusiji in Kitajski

© Geralt / Pixabay

Glasneje kot Evropejci protestirajo proti odstopu ZDA od jedrskega sporazuma z Iranom, bolj je predsednik ZDA Donald Trump prepričan, da se je odločil prav. Evropejci se sicer lahko pritožijo zaradi prekrška, vendar stojijo na robu igrišča. Na Bližnjem vzhodu imajo malo vpliva. Rusi in Kitajci so sicer tudi med podpisniki jedrskega sporazuma z Iranom, a lahko neuradno pritrjujejo Trumpu, ker tudi oni niso navdušeni nad večstranskimi sporazumi. Zagotoviti si hočejo manevrski prostor, zato dajejo prednost dvostranskim sporazumom.

Po padcu berlinskega zidu je Zahod deloval v okviru zavezništev - okviru zavezništva Nato in OZN. To obdobje multilateralizma se zdaj končuje, kar je za Evropejce slaba novica, v Neue Zürcher Zeitung piše Eric Gujer. Nikjer na svetu organizacije tako pomembne vloge kot v Evropi. EU ne more drugače kot da misli multilateralno in to svetu, kjer suverene nacionalne države spet pridobivajo na pomenu.

Evropejci bi lagali samim sebi, če bi za spremembo politike v ZDA krivili samo Donalda Trumpa. On ni dejanski vzrok, temveč zgolj katalizator, pospeševalec požara. Že njegov predhodnik v beli hiši demokrat Barack Obama je dvomil v misije in dogovore, katerih bi ZDA svojo moč morale v prvi vrsti posoditi Evropejcem, da bi ti lahko prikrili svojo nemoč.

Evropejci bi lagali samim sebi, če bi za spremembo politike v ZDA krivili samo Donalda Trumpa. On ni dejanski vzrok, temveč zgolj katalizator, pospeševalec požara.

Enako kot nov tekmec Kitajska bodo ZDA, ne glede na to, kdo bo njihov predsednik, v prihodnje spet vedno bolj ukrepale same, kar so počele do leta 1989. Evropejci naj se ne pritožujejo, ampak pogledajo dejstvom v oči in se odzovejo. A naj se nikakor ne odzivajo s tako nemočnimi ukrepi, kot je odločitev predsednika evropske komisije Jeana-Clauda Junckerja z vnovično uveljavitvijo uredb iz devetdesetih let prejšnjega stoletja na podlagi katerih evropskim podjetjem, ki bodo spoštovale sankcije ZDA proti Iranu, grozijo kazni. Namesto, da se gredo simbolno politiko, bi morali Evropejci okrepiti svoje vojaške zmogljivosti, da bi jih jemali resno. To je drago in veliko bolj zamudno kot kritizirati Trumpa.

Ta vodi realpolitiko, ki temelji izključno na interesih ZDA. Na tej podlagi države na Bližnjem vzhodu deli na prijatelje in sovražnike. Ali je to pametno, je drugo vprašanje. V novejši zgodovini je precej primerov neuspehov kratkovidne realpolitike ZDA. Med tistimi, ki jim ta realpolitika ustreza, sta Rusija in Kitajska, ki krepi moč Aziji, saj želi svojo mornarico tako povečati, da bo na Pacifiku do leta 2030 strla prevlado mornarice ZDA.

V tekmi velesil se Washington ne pusti več omejevati s politiko vrednot. To je druga slaba novica za Evropejce, saj želijo nadaljevati s politiko vrednot zadnjih tridesetih let. Pri tem so osamljeni, hkrati jim za uresničitev te politike manjka sredstev. Tako bodo tudi prihodnje odvisni od ZDA.

New York je svetovno finančno središče, ZDA imajo z mrežo zaveznikov nesporno politično in vojaško prevlado. Da bi tako ostalo, bodo vztrajale pri sedanjem sistemu institucij, ki jim to omogoča.

New York je svetovno finančno središče, ZDA imajo z mrežo zaveznikov nesporno politično in vojaško prevlado. Da bi tako ostalo, bodo vztrajale pri sedanjem sistemu institucij, ki jim to omogoča. Te institucije so zlasti OZN, Mednarodni denarni sklad (IMF), Svetovna banka in Svetovna trgovinska organizacija (WTO). Sankcije proti Iranu so najboljši primer, kako Washington uporablja svojo vodilno vlogo v tem sistemu. Nobena banka, ki posluje na globalni ravni, ne bo poslovala z Iranom, če s tem tvega, da bo izključena iz finančnega središča Wall Street, pa naj Juncker še tako rohni.

Namesto da poskušajo uprizoriti operetni upor, bi si Evropejci po besedah Erica Gujerja morali priznati, da za povezavo z ZDA nimajo nobene alternative. Poleg tega morajo narediti svojo domačo nalogo, čeprav bi bilo lažje krivdo naprtiti drugim. Izstop Velike Britanije iz EU, kriza v Italiji ali prepad med zahodnimi in vzhodnimi članicami EU postavljajo obstoj EU pod vprašaj. Evropa mora na to najti odgovor, da bi lahko sodelovala v igri na svetovnem odru. Tudi to je realpolitika.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.