Boštjan Napotnik

14. 9. 2018  |  Mladina 37  |  Konzum

Korak nazaj

Malovec, Divača

  • ocena: 2 / 5

Špinačni štrukelj

Špinačni štrukelj

Polenta z gorgonzolo

Polenta z gorgonzolo

Gostilna Malovec
Kraška cesta 30 a, Divača
Tel.: 05 76 33 333
Ob istoimenski mesnici in hotelu je gostilna Malovec odprta vsak dan od 9. do 23. ure.

Ambient:
klasičen gostilniški ambient iz devetdesetih let, ki mu nič ne manjka, a tudi po ničemer ne izstopa

Napitki:
kljub jasni odsotnosti volje po ukvarjanju z vinsko ponudbo sta se potem našli polovična steklenica Kobalove suhe muškatne penine in buteljka Tavčarjevega terana

Dostopnost:
parkirnih mest je pri hotelu, pa tudi pred mesnico in gostilno dovolj, za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
pečen špinačni štrukelj z jurčki

Ne tako fino:
karpačo jelenov file žafranova omaka

Ker je večina cen na računu zapisana le kot »hrana«, povzemam, da so trije jedci za dve hladni in dve topli predjedi ter za tri glavne jedi in dve sladici odšteli malo več kot 36 evrov vsak.

»Moram pogledati na booking.com, da vidim, kakšen rating ima tale lepa hacienda!« je med parkiranjem na privozu na oko čisto simpatičnega divaškega hotela Malovec načelnik Konzumovega statistično-numerološkega oddelka že začel načrtovati naslednje počitnice. Toda tokrat tu nismo bili zavoljo dremeža, ampak na službeni preverki restavracije tega hotela, ki je njega dni, ko jo je na noge postavljal rujevec Patajac, slovela kot odličen primerek sodobne, a na tradiciji in terroirju utemeljene kuharije. In ko človek pregleduje vinsko karto in jedilni list, ki sta (očitno pozabljena) ostala na spletni strani, takoj najde več kot le peščico zanimivih reči. Skok v resničnost aktualnega trenutka je bil zato kar nekolikanj boleč: hotel lačnih obiskovalcev ne gosti več v svojih prostorih, ampak jih usmerja okoli vogala, kjer stojita mesnica in gostilna istega imena.

Ko smo merilne inštrumente iz modusa sodobna restavracija prenastavili na domača gostilna, se nam je zdelo, da bi vseeno lahko dobro jedli; ker smo bili tik ob mesnici, še posebej z mesom ne bi smelo biti težav. Pa se je zataknilo že pri prvem poskusu: potencialno elegantna jed je bila videti kot kaotičen krožnik, na katerega se sporadično mečejo stvari: pest rukole, malo češnjevcev, kakšen list žajblja, grozd ali dva rdečega ribeza, pest grobo naribanega sira, brizg olivca, ob vsej tej opremi pa so uboge, nežne rezine govedine do konca sfentali s kakšnim decilitrom pocukranega balzamičnega sirupa. V drugem je otožno, žagovinasto suhobno smrt storil jelenov file, ki ga k življenju ni zmogla obuditi niti z brinjem ojačana višnjeva, spet skorajda bolj za sladice kot za meso primerna omaka, v tretjem pa je mehak, pravilno zoren in pečen biftek pristal na rumeni gošči, ki je bila nominalno žafranova omaka, v resnici pa precej zaškrobljen puding. Smola je doletela še en potencialno všečen, skorajda spektakularen kos mesa: na tomahavk odrezan in mesarjen kos govejega hrbta naj bi si narezali sami, zato so k mizi prinesli nož. Ampak kakšen nož je to bil? Kratka, grobo nazobčana žagica, s katero mesa ni bilo moč narezati na rezine, ampak je šlo za matrajoče cufanje in cefranje. Škoda lepega kosa mesa in škoda, da ni nihče imel v žepu kakšnega švicarskega pipca. Čast in ugled Malovčevega mesovja je tako branila predvsem slanina: nežno hrustljavo zapečene rezine so zaljšale zajtrkovalni tip z belo tartufato premazanih brusket z na oko ocvrtim jajcem ter opečene, z gorgonzolo potresene rezine polente, tanke fetke pa so se nežno topile na onem nesrečnem žafranastem bifteku.

V obmesnični gostilni se je tako za najboljšo jed paradoksalno izkazal krasen, mehak, sočen pečen špinačni štrukelj, postrežen z dišečo omako iz jurčkov, tudi ona polenta z gorgonzolo in opečenimi rezinami jajčevcev je bila čisto simpatična, v zaključku pa smo spet nabasali na linijo najmanjšega odpora – pocast mikrovalovljen jabolčni štrudelj in gosto, mastno orehovo kremo s čokoladnimi ostružki. Ime je obljubljalo malo več, ponudilo pa precej manj.