Kam peljejo sledi?

Šiško je res nespreten. Če bi svoj postroj imenoval »Strelsko društvo Hervardov«, ne bi šlo za rušenje ustavne ureditve, pač pa za domoljubno društvo. Lahko bi računal tudi na nekaj sto tisoč evrov državne podpore.

Leto 2018: Postroj Štajerske Varde pri Apačah

Leto 2018: Postroj Štajerske Varde pri Apačah

Je »Štajerska varda« resna ali humoristična zadeva, ki bodisi ogroža ustavno ureditev Slovenije in njene najvišje voditelje bodisi je predvsem neizčrpna snov za tvitersko in podobno sceno, končala pa se bo z meglenimi in nedorečenimi obtožbami, ki jih bo zlahka ovrgel sposoben odvetnik? Je oboje. Približno toliko, kot je Slovenija resna država in hkrati marionetna, žepna državica, njen predsednik pa (samooklicani) »državnik« in hkrati narcisoidni komedijant. In kot je Šiško lahko hkrati predsednik stranke, kandidat za župana in predsednika države, človek, ki ga je pravi predsednik v zapor prišel prosit, naj ne ruši njegovega »zgodovinskega« projekta arbitražnega sporazuma s Hrvaško, in hkrati vodja navijaške skupine, bivši obsojeni kriminalec in sedaj »vojaški« poveljnik. Načeloma bi lahko rekli, da se zgodovina pač giblje med tragedijo in farso. Konkretno pa, da so se slovenski politiki 25 let trudili, da iz Slovenije namesto države naredijo vaško skupnost, ki ne temelji na zakonih, pač pa na tistem, kar nekaj veljakov odloči pod lipo ali v gostilni.

O resnosti govorijo mednarodne okoliščine in okoliščine v EU in bližnji soseščini, ki nas, kot sem že velikokrat zapisal, peljejo nazaj v trideseta leta prejšnjega stoletja. Tudi tedaj se je politična scena vrtela med političnimi ekscentriki, ustvarjanjem paravojaških enot, poskusi (in izvedbami) državnih udarov na lokalnih in državnih ravneh, ustvarjanju sovraštva do drugačnih in iskanju krivcev za slab položaj neke nacionalne skupnosti ali socialne skupine, revanšizmu, izolacionizmu, rušenju krhkih in tedaj redkih demokratičnih ureditev, kot je bila t. i. weimarska Nemčija, kjer se je vse začelo. Kako se je končalo, vemo. O humorju pač priča sestava in telesna pripravljenost »vamp bataljona«, kot so »vardo« poimenovali tviteraši, nekakšna štajerska odcepitvena logika v državici, ki je je komaj za predmestje večjega evropskega mesta, mitološki simboli (vse to in še kaj je hkrati tudi resno, ker pač v to verjame veliko ljudi).

Pripadniki »varde« so posledica poosamosvojitvenega sistema, ki so ga načrtno in zaradi lastnih političnih koristi ustvarjali najvišji politiki v spregi z delom domačijskega pravosodja in medijev.

Brez dvoma gre, zgodovinsko in politično, pri ustanavljanju strankarskih in parastrankarskih oboroženih enot za spodnašanje avtoritete države in njenih varnostnih organov. A za zgodovinsko opozorilo ni treba v trideseta leta in v Nemčijo, pač pa v devetdeseta in v Slovenijo. Pripadniki »varde« so zgolj posledica poosamosvojitvenega sistema, ki so ga načrtno in zaradi lastnih političnih koristi ustvarjali najvišji politiki (s sedanjim predsednikom države vred) v spregi z delom domačijskega pravosodja in medijev. Sistema, v katerem je politična moč nad pravom in v katerem imajo izbrani pripadniki politične nomenklature zaradi domnevnih osamosvojitvenih zaslug v kazenskih pregonih poseben položaj, v katerem se – če ne prej, na ustavnem sodišču – izrekajo izrazito politične (oprostilne) sodbe. »Varda« je posledica zgodovinskega dejstva, da je bilo z osamosvojitvijo v Sloveniji konec minimalne politične strpnosti in sodelovanja, da se je začel izjemno oster politični boj za prevlado v komaj nastali državi, ki je mejil na državljansko vojno. Zgodovinsko je dogajanje že dolgo znano. Osrednja zgodba iz najmrakobnejšega obdobja slovenske tranzicije ostaja t. i. orožarska afera iz leta 1993 (po okvirnih ocenah je bil zaslužek od prodaje orožja na Hrvaško in v Bosno in Hercegovino okrog 140 milijonov tedanjih nemških mark, v proračun pa je prišlo le deset tisoč mark). V poročilu, ki ga je leta 1996 na zahtevo državnega zbora pripravil minister za notranje zadeve (Zadeva: odgovori na poslanska vprašanja poslancev ZLSD o trgovini z orožjem preko območja Republike Slovenije, 14. 5. 1996. Uradna tajnost. Strogo zaupno, Andrej Šter, minister), je med drugim zapisano, da je bila vojaška varnostnoobveščevalna služba neposredni izvajalec večine poslov MORS z orožjem, da so se tam zbirali kupci in so tam izročali kupnino, za katero so se pozneje na lokacijah, ki so jih določili delavci Voma, oskrbeli z orožjem. Poleg prodajne naloge, ki je vključevala tudi poznejše transakcije z zbrano gotovino, pa so delavci Voma tudi varovali transporte tovorov z orožjem in izvajali nekatere aktivnosti v tujini (ponesrečena paraobveščevalna akcija, v kateri je pet pripadnikov slovenskih varnostnoobveščevalnih struktur ali ljudi, povezanih z njimi – dva člana ekipe sta bila pripadnika TO – v Celovcu junija 1992 skušalo ugrabiti grškega preprodajalca orožja, op. p.). Navedeno je, da razen nekaj blaga proračun države Slovenije iz naslova trgovine z orožjem ni prejel nobenih finančnih sredstev. V poročilu so navedena konkretna imena vpletenih, z najvišjimi vred. O vsem tem danes obstaja številna literatura (Matjaž Frangež, Matej Šurc in Blaž Zgaga; pričevanja Braneta Praznika in Antona Peinkiherja …). Leta 1993 je postalo jasno (in javno), da je bila načelna odločitev Slovenije za nakup orožja in pomoč BiH in Hrvaški, ki je bila sprejeta zaradi ogroženosti, zlorabljena za zelo dobičkonosne zasebne posle in da se je to dogajalo v okviru obrambnega in notranjega ministrstva ali med ljudmi, ki so bili v različnih vlogah povezani z njima. A prodaja orožja, ki zaradi posameznic in posameznikov v politiki, tožilstvu in drugih pravosodnih organih nikoli ni doživela niti političnega, kaj šele sodni epilog, je za sabo pustila vrsto posledic. Poskusi razčiščevanja (v parlamentu jih je začel poslanec Jože Jagodnik, ki je na vlado naslovil 27 vprašanj v zvezi s prodajo orožja) niso bili uspešni. Preiskave, ki jih je na Jagodnikovo pobudo začel državni zbor, so s prekinitvami in v različnih sestavah trajale več kot desetletje, vendar so osnutki končnih ali vmesnih poročil ostali zaupni, parlament pa končnih poročil ni obravnaval. Na položaju predsednika parlamentarne preiskovalne komisije je z zbiranjem dokazov najdlje prišel Rudi Moge, a tudi njegovo končno poročilo nikoli ni bilo obravnavano. »Kriminal se je z roko v roki sprehajal s politiko,« je 22. julija 2008 dejal v intervjuju s Stanetom Kocutarjem v oddaji Radijska tribuna Radia Maribor. »Vloženih je bilo 16 kazenskih ovadb zoper 15 storilcev, ki so trgovali z orožjem, niti eden ni končal pred sodiščem, vse so bile zavržene prej. Organi pregona so zbrali 18, 19 fasciklov gradiva, na podlagi katerega bi tožilstvo brez težav vložilo obtožnice, pa se to nikoli ni zgodilo. Ko smo prišli do tega, koliko je bilo denarja in kam je izginil, se je zadeva ustavila, vsak poslanec je branil svojo stranko. Kmalu po tem, ko sem prevzel komisijo, sem na morju doživel ’nesrečo’, poškodovali so mi hrbtenico, pa o tem ni bilo nikoli nič v medijih. Cel fascikel groženj imam, bili so tudi telefonski klici, napisi na zidu ’Moge, fojbe čakajo’. Imel sem policijsko varstvo, še sedaj imamo kamere v hiši. Nemogoče je, da imamo tako obveščevalno službo, ki tega ne more razkriti in ne more ugotoviti, kam so dokumenti izginili.«

Velik del slovenske politike se še danes vrti okrog trgovine z orožjem. Vendar je vsaj toliko kot sama trgovina pomembno njeno nadaljevanje. To je t. i. afera Depala vas, ki se je zgodila 20. marca 1994. Povod je bil, da so varnostni organi ministrstva za obrambo aretirali in pretepli sodelavca policijske obveščevalne službe in nekdanjega uslužbenca ministrstva za obrambo ter nekdanjega pripadnika specialne brigade Moris Milana Smolnikarja in ga obdolžili, da zbira podatke o vojaški obveščevalni službi. Tudi ta zgodba, razen v obliki igre v Mladinskem gledališču, ki je zbudila precej pozornosti, ni doživela epiloga. Po odredbi generalnega državnega tožilca Antona Drobniča je primer prevzela skupina tožilcev za posebne namene pod vodstvom Barbare Brezigar; leta 1996, tik pred volitvami, se je ta po vztrajnih prizadevanjih minimizirati dejanje odločila zavreči ovadbo. Ozadje je bilo precej globlje: ostra podtalna vojna med ministrstvom za obrambo in policijskim ministrstvom. Policija se je po osamosvojitvi vrnila k vsakdanjemu delu, del pripadnikov nekdanjih teritorialnih enot, ki jih je vojna dvignila iz anonimnosti, pa se je le s težavo ali pa sploh ne odvajal od delovanja v izrednih in vojnih razmerah, ki so mu dale velika pooblastila, oblast nad ljudmi in finančne koristi. Zato so skušali ti pripadniki enako nadaljevati tudi v mirnodobnih razmerah. Poleg tega so bili nekateri od njih močno osebno navezani na Janeza Janšo in naj bi naskrivaj ustvarjali drugo inačico Manevrske strukture narodne zaščite, vendar tokrat brez policije oziroma proti njej. Policija je januarja 1993, ko je državni vrh odločil, da v Sloveniji ne sme potekati nobena prodaja orožja več, začela intenzivno preiskovati vse posle z orožjem. V skladu s kazenskim postopkom je preiskovala storilce kaznivih dejanj na ministrstvu za obrambo. To pa je aktiviralo protiobveščevalni oddelek Voma, vojaške tajne službe in vojaške specialce. Ti so policiste in njihove tajne sodelavce obravnavali kot sovražne vohune in se angažirali v najvišjo obrambo preprodajalcev orožja (v kateri so sicer tudi sami sodelovali). Ni šlo (zgolj) za spopad dveh obveščevalnih služb, kot so zavajajoče predstavili na ministrstvu za obrambo, ampak za policijsko preiskavo hudih kaznivih dejanj in kršitve mednarodnega embarga, na katero se je ministrstvo za obrambo odzvalo v nasprotju z zakonom. Pri Depali vasi ni imela vojska nobene pristojnosti za aretacijo civilne osebe. Vojaška obveščevalna služba (Vomo) naj bi z nedovoljenimi sredstvi tudi spremljala znane politike in druge javne osebnosti, policija pa se je to trudila dokazati in preprečiti.

Velik del slovenske politike se še danes vrti okrog trgovine z orožjem. Vendar je, vsaj toliko kot sama trgovina, pomembno njeno nadaljevanje.

Vrhunec je konflikt dosegel, ko je predsednik vlade dr. Janez Drnovšek po dolgem cincanju, kombiniranju in odlašanju v državni zbor poslal predlog za odstavitev obrambnega ministra Janeza Janše. »Dolgo in mučno odstavljanje, ki je trajalo ure in ure, daleč v noč in drugo jutro,« kot je to opisala Spomenka Hribar, se je končalo 28. marca 1994. Janševi privrženci so pred parlamentom pripravili demonstracije (zbralo naj bi se bilo približno 15 tisoč ljudi, ocene se sicer razlikujejo), nekateri so kasneje celo gladovno stavkali. Janši naklonjena nacionalna televizija je demonstracije neposredno prenašala, dajala enak poudarek dogajanju v parlamentu in pred njim in ustvarjala vtis množične podpore Janši ter izrednih razmer. Ob tej priložnosti se velja znova spomniti, kaj je tedaj v pismu predsedniku države Milanu Kučanu napisal Janšev nekdanji (in nato večkrat tudi kasnejši) politični zaveznik dr. Dimitrij Rupel: »Janšev načrt je spraviti slovenske oblasti v težave, pa naj to Slovenijo stane, kar hoče. Vloga ’konstruktivne opozicije njenega veličanstva’ mu ne ugaja. Bistveni cilj je v Sloveniji povzročiti čim več zmešnjav in sporov. Važno je, da bi bilo čim manj uspehov in normalnega življenja. Tako bi bil pripravljen teren za prihod rešitelja. Takšna politika v nekaterih podrobnostih res spominja na vzpon totalitarizma pred šestdesetimi in več leti« (Dimitrij Rupel: Fašizem?, pismo Milanu Kučanu, 10. julija 1995).

Leto 1994: Akcija paravojaške policije pri Depali vasi /avtomobil, v katerega so vdrli in ugrabili Milana Smolnikarja/Milan Smolnikar, tajni sodelavec kriminalistične policije, ki ga je ugrabila in pretepla paravojaška milica obrambnega ministra Janeza Janše

Leto 1994: Akcija paravojaške policije pri Depali vasi /avtomobil, v katerega so vdrli in ugrabili Milana Smolnikarja/Milan Smolnikar, tajni sodelavec kriminalistične policije, ki ga je ugrabila in pretepla paravojaška milica obrambnega ministra Janeza Janše
© Bobo

Policija je vedela za t. i. operacijo Ljubljana – šlo je za pripravo vaje specialne brigade Moris, ki je predpostavljala simulacijo zavarovanja objektov obrambnega ministrstva in ministra Janeza Janše pred napadom. V akciji naj bi uporabili tudi helikopterje. Zato je specialna enota policije, ki jo je vodil Vinko Beznik, v pričakovanju Morisove akcije zagotovila pripravljenost in šla na svoje tajne lokacije z oborožitvijo in opremo, prvič po vojni je vzela tudi oklepnik in nanj namestila protitankovske rakete, kar je bila najvišja stopnja bojne pripravljenosti. Policijska akcija se je imenovala Atlas. Neposrednega konflikta med vladnima ministrstvoma ter vojsko in policijo potem ni bilo. Mnenja, zakaj, so različna, najverjetneje zato, ker bi Moris v spopadu potegnil kratko, posledice za akterje, tudi najvišje, pa so bile nepredvidljive.

Avtokrati in diktatorji le redko pridejo na oblast zato, ker se z oboroženci slikajo v gozdovih. Na oblast jih spravi t. i. sredinska politika v parlamentu.

Tedanji predsednik države Milan Kučan, tarča ostrih napadov in obtožb, da vodi nekakšno »udbomafijo«, ki obvladuje Slovenijo, je na ostrino napadov in možnost njihovega stopnjevanja tudi v fizične obračune opozoril slab mesec pred dogodki v Depali vasi, 23. februarja 1994 v Novi Gorici, na Pahorjevih poslanskih večerih (v istem času tudi na radiu v Studiu ob 17h). Med drugim je dejal: »Domovinsko pravico je v tem kontekstu dobilo, ali če sem bolj natančen, dobiva načelo ’kdor ni z nami, je proti nam’, še bolj določno ’kdor ni z mano, je proti nam’. Je torej sovražnik in za premagovanje sovražnika so dovoljena vsa sredstva. Ne samo tista, ki jih pozna demokracija, torej argumenti, protiargumenti, ampak vse tisto, kar z demokracijo nima nobene zveze. To je najprej diskvalifikacija in potem likvidacija, če je potrebno, tudi fizična. Nekdo je v takšni politiki vedno odveč, je moteč, ali so to bivši, ali so to liberali, ali so to klerikalci, pač odvisno od tistega, ki to presoja.« Kučanova opozorila so Janša in nekateri novinarji interpretirali, češ da je v njih jasno povedal, kakšno metodo ima sam: najprej diskreditacija, nato likvidacija, če je treba, tudi fizična. Tedaj medijsko dominantna nacionalka posnetka nastopa ni hotela predvajati vse do izteka Kučanovega mandata, posnetek se je domnevno izgubil in po dveh desetletjih čudežno našel, Kučan pa se je na zahtevo desnih poslancev moral zagovarjati v državnem zboru. Sedanji predsednik Pahor, ki je pogovor v Novi Gorici vodil, kljub večkratnim uradnim Kučanovim pozivom njegovih besed ni hotel potrditi ali se do njih opredeliti. »Pogum« za opredelitev do takšnih dejanj je oportunistično zbral šele sedaj, v drugem predsedniškem mandatu, ob »Štajerski vardi«, ki mu politično ne more škoditi. Še decembra 2014 s takšnimi postroji ni imel težav, celo udeležil se je prireditve Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve v Kočevski Reki in ji s tem dal značilnost državne prireditve in priznanje vrhovnega poveljnika slovenske vojske. »S tem (ste se) priklonili postroju uniformirancev, ki nimajo nič skupnega s Slovensko vojsko, ki ji poveljujete. Ali veste, katera ’(para)vojska’ je to? Kdo jim je sešil uniforme in kdo prišil oznake uniformiranega veteranskega združenja politične stranke? Ste zahtevali pojasnila pristojnih organov, ali se tudi ti ’vojaki’ nemara urijo v streljanju? Morda celo s pravim orožjem in pravimi naboji? Ali sploh prebirate poročila civilne in vojaške obveščevalne službe? Gospod predsednik, zakaj niste jasno in odločno zavrnili predloga predsednika SDS o ustanovitvi nacionalne garde kot pomožne enote Slovenske vojske? Zakaj niste povzdignili glasu ob neprikritem druženju predsednika SDS in drugih članov stranke s skrajneži doma in na tujem?« sta ga v javnem pismu vprašala Draga Potočnjak in Matej Šurc. Seveda je vprašanje retorično.

»Strelsko društvo« Združenja za vrednote osamosvojitve (ki ga država obilno financira), ki si sodeč po zapisu na svoji spletni strani prizadeva za podobne cilje kot Šiškova »varda« (urjenje ljudi za »odgovorno« ravnanje z orožjem – tudi ali predvsem vojaškim –, združevanje ljubiteljev in zbiralcev vseh vrst orožja, posredovanje in razvijanje pripadnosti, discipline, odgovornosti in skromnosti, vzgajanje članov v duhu spoštovanja svoje države in vrednot slovenske osamosvojitve ipd.), za sredinski del politike nikoli ni bilo sporno. Zaradi Šiška zaskrbljeni predsednik države in vrhovni poveljnik vojske to inačico »oboroženega patriotizma« celo odkrito podpira (logično, saj so njegovi člani tudi najvidnejši predstavniki SDS, sam pa je ob sestavljanju vlade odkrito izražal svoje preference in željo po »močnem voditelju«). Slovenska vojska mu, verjetno na »domoljubni osnovi« odstopa opremo in strelišča. Šiško je res nespreten. Če bi svoj postroj imenoval »Strelsko društvo Hervardov«, ne bi šlo za »vzporedno formacijo« in rušenje ustavne ureditve, pač pa za domoljubno društvo. Verjetno bi lahko računal tudi na nekaj sto tisoč evrov državne podpore.

Avtokrati in diktatorji le redko pridejo na oblast zato, ker se z oboroženci slikajo v gozdovih. Na oblast jih spravi t. i. sredinska politika v parlamentu.

Leto 2003: Pripadniki paravojaške milice so bili na sodišču oproščeni, ker se ugrabitev ni zgodila na “grozovit” način

Leto 2003: Pripadniki paravojaške milice so bili na sodišču oproščeni, ker se ugrabitev ni zgodila na “grozovit” način
© Denis Sarkić

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.