Jure Trampuš

14. 9. 2018  |  Mladina 37  |  Politika

Rojstvo nasilja

Sovražni govor vodi v nasilje

Politika že dolgo zlorablja strah in vzbuja sovraštvo, da bi pridobila volivce na svojo stran. Na fotografiji Janez Janša na protiromskem shodu, maja 2004.

Politika že dolgo zlorablja strah in vzbuja sovraštvo, da bi pridobila volivce na svojo stran. Na fotografiji Janez Janša na protiromskem shodu, maja 2004.
© Boban Plavevski

Kaj bi se zgodilo, če bi zapisali »vsi, ki podpirate Janeza Janšo, ste v resnici pedofili, impotentni nasilneži, ki ustrahujete ženske, da sploh zmorete seksati z njimi, imate v resnici raje seks z mladimi fantki ali živalmi, da se ne osramotite«? Ali pa, da je »slovenski narod žrtev domobranskega vsiljevanja in kurjenja možganov s tako imenovano rogologijo … Dejansko gre za zelo previden načrt potomcev domobrancev, ki so želeli, pravzaprav, slovenski um zapreti, ustvariti kolektivno krivdo in ustvariti načrt za razslovenjenje«?

Morda bi stopili na osebno raven in pomodrovali, »da so skoraj vsi zločinci med duhovniki, ki napadajo otroke, heteroseksualci. Heteroseksualci med duhovniki napadajo otroke vernih staršev in potem heteroseksualci napadajo Cerkev zaradi teh zločinov, ki so jih izvedli«. Ali pa bi raje objavili fotografijo argentinskih Slovencev in pripisali: »Prišli so nazaj. Celo odškodnine za zločine dobivajo. Bo treba ponoviti vajo – in tokrat milosti več ne bo za izdajo.« Nedopustno, žaljivo, vredno kazenskega pregona, aktivnega odziva civilne družbe, protesta predsednika države.

Morda res, a vsi ti citati so prirejeni. Prvega je napisala Lucija Šikovec Ušaj, namesto Janše je uporabila besedo migranti. Drugega je izrekel Bernard Brščič, samo da ne gre za slovenski narod, ki ga želijo uničiti domobranci, temveč za Jude in nemški narod. Tretjega je napisal Aleš Primc, namesto heteroseksualcev so nastopali homoseksualci, četrtega Janša, ni omenjal argentinskih Slovencev, temveč nekdanje pripadnike JLA.

O svobodi in njeni zlorabi

Svoboda izražanja demokracijo loči od diktature. V Sloveniji lahko vsakdo svobodno zbira, prejema, širi vesti in mnenja. Pravica do izražanja Slovenijo loči od Jugoslavije, 39. člen slovenske ustave je nekaj drugega kot nekdanji 133. člen jugoslovanskega kazenskega zakonika, ki je uradno preganjal sovražno propagando, v praksi pa je to pomenilo, da si bil kaznovan, če si blatil državo, njene voditelje, njeno ustavo, če si govoril kaj, kar ni bilo všeč oblasti. Verbalni delikt je v demokraciji izginil. Stališče vsakega posameznika je ustavno varovano, saj vedno stoji nasproti, kot je trdil John Stuart Mill, večine. Zato je dragoceno. Bistvo svobode izražanja, bistvo demokracije so dopuščanje, spoštovanje, upoštevanje razlik. Svoboda misli. Svoboda besed, pa četudi so drugačne od mojih.

Mladina, medij, ki ne zagovarja politične korektnosti, ki je bil v svoji zgodovini zaradi besed, ki jih je zapisal, nekajkrat zaplenjen, njegovi novinarji pa preganjani, ne bo nikoli zagovarjala cenzure, krnitve svobode izražanja. To bi se nam zdelo odvratno.

Nekje pa je treba potegniti črto. Zgornji primeri so dokaz. Svoboda posameznika je vedno omejena s svobodo drugega. Pri čemer nimamo v mislih osebnih žalitev, klevetanj, posegov v dostojanstvo, za kar lahko posameznik v zasebni tožbi poišče pravico na sodišču. Črto je pri tem vprašanju potegnila država. Slovenski kazenski zakonik jasno prepoveduje spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. V Sloveniji se tisti, prav je, da zakonski člen zapišemo v celoti, ki »spodbuja ali razpihuje sovraštvo, nasilje ali nestrpnost, ki temelji na narodnostni, rasni, verski ali etnični pripadnosti, spolu, barvi kože, poreklu, premoženjskem stanju, izobrazbi, družbenem položaju, političnem ali drugem prepričanju, invalidnosti, spolni usmerjenosti ali katerikoli drugi osebni okoliščini, in je dejanje storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev, kaznuje z zaporom do dveh let«.

Svoboda govora ni nikoli absolutna, povezana je z dolžnostmi in odgovornostmi. Tako se zdi. Realnost, tožilska, sodna, politična, kulturna, je v Sloveniji drugačna. Zaradi neaktivnega pravosodja, predvsem tožilstva, zaradi molka in zlorab politike se je v Sloveniji razpasla kultura dopuščanja sovražnosti. Radikalno razpasla.

Je torej prav, da je neki JB, po vsej verjetnosti Jože Biščak, sedanji urednik Demokracije, pred časom v Reporterju objavil kolumno, kjer je pisalo »Islam je zločinska ideologija, ki si zasluži, da jo uvrstimo v isto kategorijo kot nacizem, fašizem in komunizem. Je v nasprotju z načeli evropskega prava, zato jo je treba kot njene predhodnike premagati. Zahod mora zdrobiti islam, če hoče preživeti«? Je prav, da je neki slovenski uporabnik Twitterja zapisal, da so »vsi glavni elementi holokavsta popolni nateg«, da so plinske celice »laž« in da »plinskih celic, 6M (milijonov pobitih Judov – op. a.) in nazi politike masovnega pobijanja ni bilo … tifus je pa bil«? Je prav, da je Sebastijan Erlah, nekdanji novinar Ognjišča in nekdanji član SDS, med razpravo ali begunce spustiti čez mejo, zapisal »Dovoliti približevanje meji zgolj na 500m. Kar je več, postreliti, Bog bo že poznal svoje«?

Eden izmed množice žaljivih tvitov ljubljanske odvetnice in kandidatke SDS na državnozborskih volitvah. Njeni tviti niso le žaljivi, nekateri so primitivni, drugi mejijo na sovražni govor. Zaradi zgornjega tvita je odvetnica v postopku pred Odvetniško zbornico.

Eden izmed množice žaljivih tvitov ljubljanske odvetnice in kandidatke SDS na državnozborskih volitvah. Njeni tviti niso le žaljivi, nekateri so primitivni, drugi mejijo na sovražni govor. Zaradi zgornjega tvita je odvetnica v postopku pred Odvetniško zbornico.

Če bi država spoštovala svojo zakonodajo, bi bili vsi ti primeri na sodišču. Niso. In ker tovrstna dejanja niso sankcionirana, jih je vedno več. Ignoriranje sovražne govorice vodi v nasilje.

Kaznovanje sovraštva po evropsko

Praksa v mnogih evropskih državah je drugačna. V Nemčiji, v Franciji, Belgiji, Veliki Britaniji, v Avstriji, na Nizozemskem sodišča kaznujejo tiste, ki širijo sovraštvo, kaznujejo politike, javne osebnosti, »komike«, »pisatelje«, tiste, ki prekoračijo zakonske meje. Obsojeni se sklicujejo na ustavno pravico do svobode govora, pravzaprav jo zlorabljajo, a pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (ESČP) pogosto niso uspešni.

Naj naštejemo le nekaj primerov. Leta 2004 je ESČP v sodbi Garaudy proti Franciji odločilo, da so imela francoska sodišča prav, ko so pisatelja obsodila zaradi zanikanja holokavsta. Ta je v svojih knjigah trdil, da je bilo žrtev holokavsta bistveno manj in da plinske celice niso obstajale. Ne, so rekli sodniki, zanikanje zgodovinskih dejstev lahko vodi do rehabilitacije nacizma, kar bi bilo v neposrednem nasprotju s temeljnimi pravicami Evropske konvencije o človekovih pravicah.

Pavel Ivanov je v več člankih, objavljenih v časopisu, ki ga je izdajal sam, judovsko skupnost v Rusiji prikazal kot izvor vsega zla. Ruska sodišča so, evropsko pa se je s tem strinjalo, presodila, da zanikanje zgodovinskih dejstev ne pomeni, kot je Ivanov trdil sam, znanstvenega raziskovanja, temveč je bil avtorjev izhodiščni namen rehabilitacija nacizma in širjenje sovraštva.

Na podoben način je pred sodiščem izgubil francoski »komik« Dieudonné M'bala, ki je sredi predstave na oder poklical antisemita Roberta Faurissona in mu, oblečen v črtasto pižamo z Davidovo zvezdo, izročil nagrado za nesramnost. ESČP varuje pravico do satire in umetniškega govora, a ta skeč je bil prepoznan kot primer sovraštva.

Pred ESČP je leta 2015 pogorel tudi Jean-Marie Le Pen, oče Marine Le Pen, sedanje predsednice francoske Narodne fronte, ki je leta 2010 dejal: »Na dan, ko v Franciji ne bo več pet, ampak petindvajset milijonov muslimanov, bodo oni vladali … Ko povem, da bomo morali Francozi tedaj paziti na vsak korak, pogosto rečejo: ampak gospod Le Pen, saj jih je toliko že zdaj – in imajo prav!« Francoska sodišča so ga kaznovala z 10.000 evri globe. Sodniki so presodili, da je s svojimi razpravami, komentarji žalil celotno muslimansko skupnost, ki naj bi postala grožnja Francozom, kar so sodniki prepoznali kot spodbujanje sovraštva.

Tvit predsednika SDS Janeza Janše, ki napoveduje obračun z nekdanjimi pripadniki JLA in podporniki borčevske organizacije.

Tvit predsednika SDS Janeza Janše, ki napoveduje obračun z nekdanjimi pripadniki JLA in podporniki borčevske organizacije.

Francoz ni edini politik, ki je bil kaznovan zaradi širjenja nestrpnosti. Skrajni nizozemski desničar Joop Glimmerveen je bil tako že pred 40 leti po mnenju evropskih sodnikov upravičeno obsojen, ker je delil letake s pozivi, da morajo Nizozemsko zapustiti vsi ljudje, ki niso bele polti. Podobno se je zgodilo s pripadnikom Britanske nacionalne stranke Markom Anthonyjem Norwoodom, ki je na svojem oknu izobesil fotografijo gorečih stolpnic v New Yorku z napisom »Islam ven iz Britanije – zavaruj Britance«. Obsojen je bil širjenja sovraštva proti verski skupnosti, s čimer so se strinjali tudi evropski sodniki.

Leta 2009 je bil zaradi letakov in hujskanja k diskriminaciji in sovraštvu obsojen tudi predsednik belgijske Nacionalne fronte Daniel Féret, ker je na žaljiv način nasprotoval »islamizaciji Belgije«. Sodišče je ugotovilo, kot je zapisala pravnica Ana Vilfan Vospernik, svetovalka na ESČP, da bi se moral kot politik izogibati sporočilom, ki širijo nestrpnost. »V tem primeru je bilo torej pomembno, da so bili letaki razdeljeni v okviru volilne kampanje, ko je učinek rasističnega in ksenofobičnega govora večji in lahko povzroči več škode. Priseljensko skupnost je bilo treba zaščititi. Sodišče je videlo neposredno zvezo med sovražno propagando ter družbenim redom in politično stabilnostjo. Njego va sporočila so imela v času volitev posebno sporočilno moč in so jasno spodbujala rasno sovraštvo.« Primer iz Belgije je še posebej zanimiv. Tudi v Sloveniji so se v predvolilnem času pojavljali plakati z rasističnimi in sovražnimi sporočili, ne samo plakati, pač pa tudi množica internetnih oglasov, ki so bili povezani s SDS. Odziva tožilstva ni bilo.

Za Aleša Primca je večina duhovnikov pedofilov homoseksualcev.

Za Aleša Primca je večina duhovnikov pedofilov homoseksualcev.

V pravico do svobode izražanja lahko torej država poseže takrat, kadar so izjave v neposrednem nasprotju z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, pri čemer so za Evropo, v ZDA imajo na to drugačen pogled, pomembne izkušnje iz krvavega 20. stoletja. Kot je v intervjuju za Delo pojasnil pravnik Rok Čeferin, ki velja za enega največjih strokovnjakov na tem področju: »Izkušnje z množičnim kršenjem človekovih pravic so pokazale, da lahko sovražni govor, torej hujskanje k sovraštvu proti določenim manjšinam, pripelje do grozljivih posledic. Takrat so prišli evropski pravniki do spoznanja – ta stavek se pogosto citira – da se institucije demokratične družbe niso zmožne obraniti pred rasistično in drugo sovražno propagando in da jim je treba pri tem pomagati tudi s cenzuro in kaznovanjem.« Vedno je seveda bistvena presoja sodnikov, ali konkretna izjava pomeni grožnjo, ali obstaja realna možnost nasilja, ki je posledica te izjave, pri čemer pa je treba upoštevati družbeni kontekst. Spodbujanje sovraštva namreč ni, kot je v enem izmed svojih člankov zapisala nekdanja ustavna sodnica dr. Dragica Wedam Lukič, »samo izrecno pozivanje k nasilju, temveč tudi izjave, ki so do določene skupine ljudi diskriminatorne, ponižujoče in žaljive«.

Slovensko sprenevedanje

To nas pripelje do Slovenije danes, kjer niso samo anonimneži tisti, ki po različnih internetnih omrežjih pozivajo k pogromu nad begunci ali pa kakšno drugo skupino ljudi, pač pa to počno tudi paramediji in nekateri politiki. Ta nasičenost s sovražnostjo je, kot je zapisala Svetlana Slapšak v Večeru, »rezultat dveletnega delovanja medijev SDS, ki so nekaznovano uvedli najhujši sovražni govor, kar ga je bilo mogoče slišati po vojni v Evropi, in ki uporablja osnovni goebbelsovski propagandni model, vendar začinjen z domačo vulgarnostjo, z dodatkom trumpizma – neumne, neprikrite in predrzne laži.«

A začeti bi se moralo že pred Šiškovo stražo, že pred pojavom slovenske različice Breitbart news. Začeti bi se moralo pred ducat leti, ko se je v parlamentu na vratih poslanske skupine SNS pojavil napis »Vsi izbrisani vabljeni na ples, igral vam bo Jelinčič na puško mitraljez«. Policija je takrat vložila kazensko ovadbo zaradi vzbujanja nestrpnosti zoper neznanega storilca, zadeva je propadla, ker ga niso našli. Tudi v drugo zgodbo je bil vpleten Zmago Jelinčič. Ta je v televizijski oddaji Piramida, bil je to čas pregona romske družine Strojan iz Ambrusa, med drugim dejal, »da je cela Slovenija pod vplivom ciganov, ki ne delajo drugega kot škodo«, da gre za ljudi, ki imajo »absolutno imuniteto, ki nimajo nobenih obveznosti, ki jim je dovoljeno, da kradejo«. Pet let kasneje je bil Jelinčič na sodišču oproščen. Ne prvič, že davnega leta 1997 je Jelinčič o volivcih Jožeta Bernika, kandidata za predsednika republike, siknil, da so »golazen, ki bi jo bilo treba pobiti že leta 1945«. Najprej je bil oproščen, potem je primer zastaral. Na enak način Jelinčič govori še danes, nihče ga ne ustavi, nasprotno, znova je postal poslanec.

Še hujša je zgodba o Tomažu Majerju. Gre za psevdonim znane osebe, ki je na spletni strani SDS po volilnem porazu leta 2011 pisala o neukih priseljencih, o volivcih s številkami na rokah, o radodarnosti z državljanstvi, o tem, da je zaradi njih ogrožen slovenski narod. Gre za identične zaključke, zaradi katerih je bil obsojen Jean-Marie Le Pen. Tako je bilo v Franciji, v Sloveniji pa je tožilstvo ovadbo zavrglo zato, ker domnevno kaznivo dejanje ni bilo storjeno na način, »ki bi lahko ogrozil ali motil javni red in mir«. Morda res, a tožilci niso nikjer pojasnili, zakaj Majerjeve besede o tem, da neuki priseljenci iz nekdanjih jugoslovanskih republik pomenijo grožnjo interesom Slovenije, niso žalitve, ki jih prav tako sankcionira 297. člen kazenskega zakonika. »Absurdna odločitev,« je že v omenjenem pogovoru za Delo dejal Rok Čeferin.

Sedanja neaktivnost tožilstva je posledica dolgoletnega sprenevedanja. In prakse. Res je, da je tožilstvo leta 2013 sprejelo posebno pravno stališče do pregona sovražnega govora, a v njem vztraja pri zelo restriktivnih načelih, pri neposredni vzročni vezi med »hudimi besedami in nasilnimi dejanji«, v nasprotnem primeru naj bi prišlo do uvedbe »golega verbalnega delikta«. V Sloveniji je sicer sovražni govor inkriminiran tudi na ravni prekrška, policisti se za kaj takega redko odločajo, na leto napišejo nekaj deset glob. Raje primere, če že, prepustijo tožilstvu, ti pa večino ovadb mirno zavržejo.

Kako preganjati?

V drugih demokratičnih državah s tem nimajo težav. Avstrija je pred nekaj leti spremenila 283. člen kazenskega zakonika, ki prepoveduje razpihovanje sovraštva. Nekoč so bila kazniva samo dejanja, ki so motila javni red, po novem pa tudi spodbujanje sovraštva, ki je »zaznavno pred širšo javnostjo«, tudi internet. Termin »širša javnost« naj bi pomenil od 10 do 30 ljudi, ne veliko torej. Samo lani je tako v Avstriji zgolj zaradi sovražnega govora, preostala nasilniška dejanja zoper manjšine, takšna z rasističnim in nacističnim predznakom, so iz te številke izvzeta, obsojenih 107 ljudi. Težko bi zapisali, da je Avstrija dežela, kjer je uzakonjen verbalni delikt.

Ker sovražni govor ni sankcioniran, ga je vedno več. Ignoriranje sovražnega govora pa vodi v nasilje.

V Nemčiji so, tudi zaradi svoje zgodovine, pri tem vprašanju še bolj striktni. Spodbujanje k sovraštvu sankcionira 130. člen njihovega kazenskega zakonika. Temeljni pogoj za širjenje sovraštva je, podobno kot v Sloveniji, predpostavka, da se dejanje zgodi »na način, ki lahko moti javni red in mir«. A nemški tožilci niso črkobralci kot slovenski. Zaradi širjenja sovraštva po internetu je Nemčija junija 2017 sprejela celo poseben zakon (t. i. NetzDG), ki naj bi omejil širjenje sovražnosti in lažnivih novic. Zakon določa, da morajo podjetja, ki upravljajo družabna omrežja, v 24 urah izbrisati sporne vsebine, ki pa morajo biti shranjene na način, da jih lahko kasneje pregledajo, analizirajo pravosodni organi. Lastnik spletne strani je odgovoren za vsebino na njej, v nasprotnem primeru ga lahko Nemčija kaznuje z več deset milijonov evrov visokimi kaznimi. Zakon je po svoje sporen, nekateri, tudi posebni poročevalec Združenih narodov za svobodo izražanja David Kaye, mu očitajo nesorazmeren poseg v svobodo govora, prijave namreč niso vedno upravičene, algoritmi ne ločijo med satiro in sovraštvom, a zakon je za zdaj učinkovit. Pred njegovo uvedbo je Facebook v roku 24 ur odstranil le 39 % spornih sporočil, Twitter 1 %, zdaj Facebook takoj zbriše 75 %, Twitter pa 97,9 % spornih objav. Nemci kaznujejo tudi tiste uporabnike, ki širijo sovraštvo. Zgolj dva primera: 1. januarja 2018 je kölnska policija srečno novo leto med drugim voščila v arabščini. Beatrix von Storch, podpredsednica AFD, je na Twitterju besno zapisala: »Kaj, za vraga se dogaja s to državo? Zakaj uradna stran policije ... tvita v arabščini. Ali ste nameravali potolažiti barbarske, muslimanske, posiljevalske horde moških?« Njena objava je bila izbrisana, policija pa je zoper njo sprožila preiskavo. Ni edina, ustanovitelja Pegide Lutza Bachmanna je sodišče že leta 2016 obsodilo na plačilo 9600 evrov. Razlog? Žalitve, poniževanje migrantov in spodbujanje sovraštva. Nemčija ni bila edina država, ki so jo zmotila njegova sovražna stališča. Bachmannu je letos marca Velika Britanija prepovedala vstop v državo, želel je govoriti na desničarskem zborovanju v Hyde Parku, a so na notranjem ministrstvu presodili, da njegov nastop ne bi koristil nikomur.

Začne se z neprimernimi opazkami; konča z genocidom – piramida  sovraštva, ki so jo razvili pri Anti-Defamation League.

Začne se z neprimernimi opazkami; konča z genocidom – piramida sovraštva, ki so jo razvili pri Anti-Defamation League.

Zakaj je torej v Nemčiji, v Avstriji, v Veliki Britaniji mogoče, kar v Sloveniji ni? Zakaj Evropsko sodišče za človekove pravice dopušča večje posege v svobodo govora kot slovensko? Ali gre res za države, ki so znane po tem, da ne dopuščajo svobode govora? Ali pa je pri nas kaj narobe?

Piramida sovraštva

Karsten Müller in Carlo Schwarz, raziskovalca na warviški univerzi, sta konec avgusta objavila znanstveni članek, raziskavo o povezavi med družbenimi omrežji in sovražnimi kaznivimi dejanji. Analizirala sta 3335 protimigrantskih napadov v Nemčiji in potem pogledala, kaj se je v tistem času dogajalo na Facebooku. Ugotovila sta, »da desničarsko protimigrantsko razpoloženje napoveduje nasilna dejanja nad begunci v krajih z višjo uporabo socialnih omrežij«. Ali z drugimi besedami, ugotovila sta, da »družbena omrežja lahko delujejo kot mehanizem, ki povezuje sovražni govor z dejanskimi nasilnimi dejanji«.

Uporabnik, ki se označuje za Odila G., je nekajkrat zanikal holokavst. Ovadbo zoper njega je na policijo vložil ZRC SAZU, a okrožno državno tožilstvo jo je zavrnilo, ker »naznanjeno dejanje ni kaznivo dejanje«.

Uporabnik, ki se označuje za Odila G., je nekajkrat zanikal holokavst. Ovadbo zoper njega je na policijo vložil ZRC SAZU, a okrožno državno tožilstvo jo je zavrnilo, ker »naznanjeno dejanje ni kaznivo dejanje«.

Kar je popolnoma logično. Nasilje se vedno začne z govorom, potem se prelije na ulice. Gre za piramido sovraštva, najprej se pojavijo stereotipi, neprimerne opazke, dezinformacije, sledijo aktivno izražanje predsodkov, žaljenje, blatenje, ustrahovanje, nato pridejo na vrsto diskriminacija, ekonomska, politična, institucionalna, pa nasilje z napadi, umori, požigi. Na koncu, na vrhu piramide je genocid.

Raziskava je pokazala, da družbena omrežja lahko delujejo kot mehanizem, ki povezuje sovražni govor z dejanskimi nasilnimi dejanji.

In ravno takšno širjenje sovraštva se dogaja tudi v Sloveniji. Vse višje plezamo po tej piramidi. Šiškove straže, bojevniki, ki bi radi zaščitili Slovenijo, so le odvod vsega tega. Zapisano ne pomeni, da je Šiško nedolžen, gre za človeka, ki je med drugim napovedoval »prelivanje krvi v Mariboru«, s čimer je v videoposnetku nakazal napad na protestnike v podporo beguncem sredi Maribora.

Bilo je januarja 2017. Takrat je protestnike na shodu pred njim in njegovimi krvi željnimi pajdaši zaščitila policija.

Del slovenske politike načrtno spodbuja, del pa tolerira sovraštvo do beguncev, hkrati pa ga institucije pravne države ne želijo niti preganjati. Krivda je pri obeh. Pri politiki, ki se temu širjenju sovraštva ne odpove, ga jasno ne obsodi, samo spomnimo se predsednika republike Boruta Pahorja, ki ni želel komentirati naslovnice tednika Demokracije s temnimi rokami, ki segajo po telesu bele ženske. In krivda je tudi pri državnih institucijah, pri tožilstvu, policiji, pri ministrstvu za pravosodje, za kulturo, za notranje zadeve, pri predsednikih političnih strank, pa tudi pri sodni veji oblasti, ki se izogiba odločitvam tudi zaradi političnih pritiskov in žvižgov z ulic. Morda je vse to zoprno, a politični in ulični pritiski dobrega sodnika ne bi smeli prestrašiti. Nobena zakonska sprememba, nobeno pojasnilo vrhovnega tožilstva pri preganjanju sovražnega govora ne bo pomagalo, če se tej sovražnosti ne bosta uprli tudi vsa politika in družba.

Leta 2005 je odvržena ročna bomba med spanjem ubila dve ženski v romskem naselju. Po letih pravdanja so bili vsi obtoženi oproščeni. Nihče ni odgovarjal za ta gnusni zločin. Nihče. Bomba je v okno hiše priletela v času, ko je politika ščuvala proti Romom.

Danes se ščuva proti migrantom, drugim in drugačnim. Vedno huje je. Če država ne bo spremenila politike dopuščanja sovraštva, bo v nekem trenutku prepozno.

Prazne besede

Absolutno zavračanje sovražnega govora, a brez jasnih zavez

Novi ministrici za pravosodje Andreji Katič smo zastavili vprašanje, kaj misli o sovražnem govoru v Sloveniji in ali je potrebna zakonska sprememba.

Odgovorila je, da se ji zdi sedanja zakonska ureditev ustrezna, tudi 297. člen kazenskega zakonika naj bi bil dobro napisan. Zakonodaje ne bi zaostrila, saj je »iz uporabe v tožilski in sodni praksi razvidno, da mora za kaznivost izražanja obstajati objektivna možnost in tudi verjetnost, da bi do kršitve dejansko prišlo, da torej abstraktna nevarnost ni dovolj«. Ministrica se sicer strinja, da je v Sloveniji vedno več sovražnega govora, spodbujanja k sovraštvu, nasilju in nestrpnosti, zato se retorično sprašuje, »ali je v sodni praksi doseženo skladno razmerje med svobodo govora na eni strani in sovražnim govorom na drugi«.

Nova pravosodna ministrica Andreja Katič. Prihaja iz stranke, ki govori o zavračanju sovraštva, manipulacije in laži, a ministrica za zdaj vztraja pri oceni, da je zakonska ureditev pregona sovražnega govora dovolj dobra.

Nova pravosodna ministrica Andreja Katič. Prihaja iz stranke, ki govori o zavračanju sovraštva, manipulacije in laži, a ministrica za zdaj vztraja pri oceni, da je zakonska ureditev pregona sovražnega govora dovolj dobra.
© Uroš Abram

Sama rešitve vidi drugje, ne v spremembah zakonodaje. »Pregon oziroma sankcioniranje s strani države ni dovolj, s to problematiko se bo treba soočiti na več področjih, od vzgoje in izobraževanja do medijev in medijskih regulatorjev. Jasno je treba določiti družbene meje sprejemljivosti.« Razmah socialnih omrežij in anonimna, pogosto sovražna mnenja »zahtevajo od države in državljanov absolutno zavračanje in več diskurza o nesprejemljivosti sovražnega govora«. A ministrica Katičeva si pušča odprti prostor. Če se bo sodna in tožilska stroka glede zakonskih sprememb poenotila, »ji bom absolutno prisluhnila in storila vse, da se to vprašanje še ustrezneje zakonsko uredi«.

Morda ji bo res, a ministričini odgovori ne nakazujejo aktivnega boja proti sovražnosti. Na ministrstvu, kot je videti, zakonskih sprememb ne bodo pripravili. Očitno problema sovražnega govora ne prepoznavajo kot prednostno nalogo. Pri ministrici Katičevi gre žal za prazne besede.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Janez Černač, Kočevje

    Rojstvo nasilja

    Marsikaj je bilo na svetu in pri nas spoštovanega, ker je veliko dobrega obetalo, vendar se je prepogosto sprevrglo v nasilje in celo v vojne norosti. Tako je Alfred Nobel izumil dinamit, da bi ljudje lažje gradili svoje domove in palače iz trdega kamna ter vrtali predore skozi kamnite gore do dobrih sosedov, zato so iz njegove zapuščine ustanovili Nobelovo nagrado za mir. Več