Ameriški holokavst

Zakaj so pot v Auschwitz tlakovali najzgodnejši začetki krščanstva in zakaj je pot do Auschwitza vodila skozi srce Karibov

Hernán Cortés v bitki proti Aztekom pri Otumbi v današnji Mehiki leta 1520

Hernán Cortés v bitki proti Aztekom pri Otumbi v današnji Mehiki leta 1520
© Slika: Anonimni avtor, vojaški muzej v Toledu

»Le 22 let po tem, ko je Kolumb prvič pristal na Karibih, je bil gosto naseljeni otok, ki ga je raziskovalec preimenoval v Hispaniolo, učinkovito opustošen; skorajda osem milijonov ljudi – Kolumb se je odločil, da jim reče ’Indijci’ – so pokosili nasilje, bolezni in brezup,« pravi ameriški zgodovinar David E. Stannard, avtor monumentalne knjige Ameriški holokavst (Osvajanje Novega sveta), ki je – v prevodu Zoje Skušek – izšla tudi pri nas.

Krištof Kolumb, nekdanji trgovec z afriškimi sužnji, je Hispaniolo, otok, na katerem sta danes Haiti in Dominikanska republika, opisoval kot »nekaj najlepšega, kar so kdaj videle oči,« kot raj, nebesa na zemlji in uresničeno utopijo – tu so drevesa tisočerih vrst, ki nikoli ne odvržejo listja, tisoče vrst ptic, čudežni borovi gaji, veliko raznovrstnega sadja, čudovite reke, bogati rudniki, neverjetni potoki z zlatom in goli domačini, ki jim je »tako malo mar za premoženje, da tega ne bi nihče verjel, če ne bi videl«.

Toda Kolumb in drugi konkvistadorji so ta zemeljski raj neusmiljeno in brez kančka slabe vesti razdejali in pobili osem milijonov ljudi – v zgolj 21 letih! Konkvistadorji so bili odpiralci novih trgov in izumitelji »podjetniškega duha«, v Novem svetu pa so se šli kapitalizem, ki ni mogel skriti svoje genocidne narave.

A to je bil le uvod, ki je intoniral bližnjo prihodnost. »Velika večina domačinskih ljudstev zahodne poloble je bila po prvem srečanju z Evropejci iztrebljena že v nekaj generacijah.« Tempo in obseg uničenja sta se po posameznih regijah in v različnih obdobjih rahlo razločevala, toda »postkolumbovsko upadanje prebivalstva – med 90 in 98 odstotki glede na regije – je bilo tako enakomerno, da je mogoče za celoten upad posplošeno reči, da je bil 95-odstoten«.

Kar pomeni dvoje. Prvič: od 20 domačinov, ki so bili živi v trenutku prvega stika z Evropejci, je preživel samo eden. In drugič: »Uničenje ameriških Indijancev je bilo brez dvoma najbolj množičen genocid v zgodovini sveta.«

Če pomislite, da je v Ameriki v času Kolumbovega prihoda živelo 100, morda celo 145 milijonov ljudi (več kot tedaj v Evropi in Rusiji skupaj), lahko hitro izračunate, koliko jih je vzel ta holokavst.

Razsežnosti te strašne kataklizme so bile nedoumljive in nepredstavljive, tako rekoč neizrekljive. Neki španski pustolovec, ki je tja prišel 20 let po Kolumbovem izkrcanju, je zapisal, da nima »ne papirja ne časa, da bi opisal, kaj vse so konkvistadorji počeli, da bi iztrebili Indijance, jih oropali in uničili njihovo deželo«. O tem, kar se je dogajalo, raje sploh niso govorili – ker je zvenelo preveč neverjetno. Celo fiktivno.

Če je hotel kapitalizem naprej, je moral iztrebiti Indijance. In pri tem ni izbiral sredstev – če niso zadostovali meči, puške in topovi, si je pomagal z »nevidnimi ubijalci«, kužnimi boleznimi, ki so jih evropski zavojevalci prinesli »v svoji krvi in sapi«. Toda fasciniranost nad odkritjem Amerike je preglasila klavnico, ki je spremljala odkrivanje Amerike.

Ta vzorec se je potem kakopak ponavljal: uspehi kapitalizma, ki so ga itak poganjali rasistični prezir do staroselcev, mit o »divjini«, ki čaka, da jo višja rasa »kultivira«, in druge uradne laži (evropski zavojevalci so žrtve »divjakov«, staroselci so kot otroci, ne vedo, kaj bi z zlatom, Bog hoče, da si jih modri, krepostni in civilizirani Evropejci podredijo in da se polastijo njihovega naravnega bogastva ipd.), so vedno znova preglasili klavnice in prikrili žrtve, ki so potrebne, da kapitalizem uspe.

Tenochtitlan, azteška prestolnica s 350 tisoč prebivalci, ki je stala v današnji Mehiki, na otoku Mesečevega jezera, je izgledala tako bajno in sanjsko, da je jemala dih: plavajoči vrtovi, mreža kanalov, velikanski akvadukt, velika tržnica, arkade, lekarne, zeliščarji, brivnice, čistoča, red, tisoč javnih delavcev, milo, deodoranti, sredstva proti ustnemu zadahu, medene slaščice, sirupi, vino, čokolada, arboretumi, gaji, ptičje voliere, umetnine, plesi, slavja. Veličastno in neopisljivo – evropski prišleki so le strmeli. Niso mogli verjeti, da je kaj takega sploh mogoče.

Toda holokavst se je potem s Hispaniole preselil prav v Tenochtitlan, od tam pa se je »razširil na milijone kvadratnih kilometrov«, v druga bajna in bujna mesta, azteška, majevska in inkovska, prepredena s cestami, mostovi, templji, piramidami, gostišči in prenočišči – v Teotihuacan, Monte Alban, Kaminaljuyu, Yaxchilan, Palenque, Copan, Uxmal, Tulo, Chichen Itzo, Jaujo, El Paraiso, Cuzco in Machu Picchu, ki so kar prekipevali od življenja. Preden niso začeli prekipevati od smrti.

Bodite kruti!

Evropski osvajalci, s Kolumbom vred, so bili le produkti tedanje Evrope, ki se je utapljala v nasilju, klavnicah, pokolih, inkviziciji, lakoti, revščini, kaosu, zlobi, nevarnem življenju, pouličnem kriminalu, truplih, ki so gnila na ulicah, umazaniji, gnojnih čirih, garjah, ekcemih, gnusnih kožnih boleznih in smradu. Vrstili so se lovi na čarovnice, ki so jih sežigali na grmadah, klali so hugenote in dele njihovih trupel prodajali na ulicah, nekristjane so mučili na natezalnicah, jih obglavljali in obešali, jim drobili kosti in jih žive odirali, reveži in otroci so se prodajali za sužnje, tiste, ki so vse to preživeli, pa so morile in iznakaževale epidemije, od črnih koz, ošpic in davice do prašičje gripe, pegavega tifusa in kuge, ki je pobila na milijone ljudi.

Če je hotel kapitalizem naprej, je moral iztrebiti Indijance. In pri tem ni izbiral sredstev – če niso zadostovali meči, puške in topovi, si je pomagal s kužnimi boleznimi.

In ja: »Največja in najbolj tragična ironija je, da je zdravje ameriških staroselcev, ki je bilo pred prihodom Evropejcev izjemno dobro, postalo ključni moment pri njihovem strahovitem iztrebljenju.« Staroselce, ki prej niso imeli stika z epidemijami kužnih bolezni, so nenadoma udarile in opustošile kuge – najprej, leta 1494, prašičja gripa, in malce kasneje, leta 1518, črne koze. »Umrlo je toliko Indijancev, da jih ni bilo mogoče prešteti,« je poudaril neki kronist. Trupla so tako smrdela, da jih ni hotel nihče pokopati. Zbolel je tudi Kolumb – med njegovim okrevanjem so vojaki noreli, kradli, posiljevali, ropali in pobijali. V teh neorganiziranih pokolih je umrlo 50 tisoč domačinov – ko pa je Kolumb končno okreval, je te pokole organiziral.

Kaj to pomeni, ni skrivnost: domačine so davili, klali in obglavljali, sadistično so jim sekali roke in noge ter parali trebuhe, človeka so pogosto presekali na pol, sežigali in obešali so ujete poglavarje, otroke so metali v prepad ali jih nabadali na meče ter jih razkosali in kose njihovega mesa metali psom, dojenčke so trgali materam od prsi in jim razbijali glave ob skalah, okoli razmesarjenih teles pa so ovili slamo in jih še žive zažigali – »v čast Kristusa, našega Odrešenika, in dvanajstih apostolov,« kot je zapisal neki kronist.

»Med Španci je veljalo splošno pravilo, da morajo biti kruti; ne samo kruti, ampak čez vsako mero kruti, da bi s surovim in odurnim ravnanjem Indijance prisilili, da ne bi niti pomislili o sebi kakor o človeških bitjih, in jim onemogočili, da bi imeli trenutek časa, da bi sploh razmišljali.«

Da bi nadomestili pobite domačine, so sicer dovažali sužnje, a ti so umirali tako hitro kot domačini. Oboji so tezgarili v rudnikih in na poljih – noč in dan. Priganjali so jih in gnali, bičali in mlatili. Tiste, ki so jih izčrpali in zgarali do smrti, so – v slogu dobrih kapitalistov – zamenjali z drugimi. To, da so jih izrabili do konca, do zadnje kaplje znoja in krvi, do smrti, se jim je bolj izplačalo, kot pa da bi zanje skrbeli ali vanje investirali.

»Ponucali« so jih do konca in jih potem zavrgli, en passant pa spontano odkrivali čare kapitalističnih idealov učinkovitosti, storilnosti in kompetitivnosti ter dobro znano, danes pregovorno neoliberalno mantro, da je zemljo in naravna bogastva, ki niso uporabljeni za »dobičkonosen namen«, dovoljeno zapleniti. Srebra in zlata ni bilo nikoli dovolj.

Iztrebite divjake!

Leta 1535 na Hispanioli ni bilo več domačinskega prebivalstva. Vse so iztrebili. Brez slabe vesti: ker so jih v svojih očeh povsem razčlovečili (»divje zveri«, »nerazumni stvori«, »neumnejši kakor osli«, »polni pregreh in živalske okrutnosti«, »častijo hudiča«, »jedo človeško meso«, »sodomiti«, »pri njih ni pravice«, »ne poznajo sramu«, »ne spoštujejo resnice«, »nesposobni so sprejemati doktrino in nauke« ipd.), so lahko z njimi ravnali nečloveško in jih mirno izkoreninjali.

S to »pacifikacijo« je bila intonirana »spirala iztrebljenja«, ki je kmalu zajela še druge karibske otoke (Bahame, Kubo itd.), potem pa so konkvistadorji krenili na kopno. Najprej so opustošili Tenochtitlan – domačinom so pod taktirko Hernána Cortésa sekali glave, roke in noge, parali so jim trebuhe, požigali so javne stavbe, trge in voliere, pustošili parke, vrtove in bulvarje. V enem dnevu so pobili 40 tisoč ljudi. In naslednji dan so nadaljevali.

Pokoli nad Indijanci so bili teološko in moralno upravičeni, ker so bili del božjega načrta in ker so omogočali prihod božjega kraljestva.

»Klanje je bilo tako, da so potoki krvi tekli po dvorišču kakor voda v hudem nalivu,« je zapisal neki kronist. »Krvave sluzi in črev je bilo na dvorišču toliko in smrad je bil tako zelo močan, da je prizor zbujal grozo in paral srce.« Cortés pa se je spominjal: »Meščani so bili prisiljeni hoditi po svojih mrtvih, drugi so rajši plavali ali pa so se utapljali v vodi velikega jezera, kjer so imeli kanuje; tako zelo so trpeli, da kratko malo nismo mogli razumeti, kako lahko to prenašajo.«

Še malo prej bleščeče, sijoče, rajsko, nebeško mesto je stradalo in hiralo. Potem so pobili še sestradane in shirane, pokradli vse dragocenosti (zlato, nakit, umetnine), vse skupaj zravnali z zemljo, sežgali azteške knjige, ki so jih rešili svečeniki, s svečeniki pa nahranili svoje pse. Umrlo je 330 tisoč domačinov, Cortés, ki mu je pripadala petina plena (štiri petine so dobili investitorji conquiste, od španskega kralja navzdol), pa se je potem za nekaj dni umaknil v samoto, da bi razmislil, »kako v te kraje vpeljati red, zakon in mir«.

Drugi konkvistadorji – Pedro de Alvarado, Nuño Beltrán de Guzmán, Francisco Vázquez de Coronado, Francisco de Ibarra, Vasco Núñez de Balboa, Hernando Pizarro, Hernando de Soto ipd. – so krenili na druge konce Amerike, v osrednjo Mehiko in na jug, kjer so »pacificirali«: plenili, uničevali, pobijali, obešali, klali, ropali, mučili, bičali, posiljevali, požigali, pustošili, zasužnjevali. Domačine so žive zažigali, domačinkam so sekali prsi, novorojence so pobijali in jih puščali ob cestah za markacije, svoje krvoločne volčjake in mastife pa so hranili s človeškim mesom, še najraje z »mehkimi telesci novorojencev«.

Ljudstva, na katera so med pohodi naleteli, so tako rekoč izničili. Pedro de Alvarado je v 15 letih pobil okrog pet milijonov ljudi. V Mehiki se je v 75 letih po prihodu Evropejcev število prebivalcev s 25 milijonov zmanjšalo na dober milijon.

Nič drugače ni bilo, ko so zavili v Južno Ameriko, kjer so iskali Eldorado, mitski zlati zaklad, ki naj bi bil nekje v Amazoniji. V Peruju in Čilu – domovini Inkov – so pobili 94 odstotkov prebivalstva. »Če bi kdo naročil popis vseh grozodejstev, ropov, zatiranja in surovega ravnanja, ki so jih morali prenašati domačini, bi bil ta seznam brez konca,« je zapisal konkvistador Cieza de León. »Indijance so namreč pobijali, kot ubiješ nekoristno žival.«

Toda najprej so jih izkoristili kot suženjsko delovno silo v rudnikih ali na plantažah – ko jim niso več koristili, so jih, običajno zgarane in bolne, razsekali. Tiste, ki so preživeli, pa so pokosile epidemije – črne koze, hemoragična mrzlica, griža, gripa in oslovski kašelj.

Naj se ne smilijo tvojim očem!

Do konca 16. stoletja je umrlo že od 60 do 80 milijonov domačinov. Z obličja zemlje pa niso zbrisali le domačinskih ljudstev, temveč tudi celotna mesta in province. A morija se je nadaljevala, le da so se zdaj Špancem priključili še Francozi in Angleži, ki so se v Severni Ameriki na Indijance spravili s pokoli, množičnimi zastrupitvami, krvoločnimi psi ter požigi polj in vasi.

Odkritje in zavzetje Amerike je zadnja križarska vojna, pravi ameriški zgodovinar John Leddy Phelan. Zveni povsem logično.

William Berkeley, guverner Virginije, je bil pred »strašno« dilemo: naj vse Indijance preprosto pobijejo ali pa naj jih raje polovijo in zasužnjijo? Sklenil je, da bodo pobili vse, razen žensk in otrok, ki jih bodo na španske trge prodali za sužnje, da bi tako pokrili stroške in da bi iztrebljanje financiralo samo sebe. Tako kot je po letu 1506 osvajanje karibskih otokov financiralo zlato, ki so ga konkvistadorji prinesli s Hispaniole. Zlato, ki so ga našli na Kubi in v Mehiki, je financiralo pohode globlje proti severu in jugu, proti novim zlatim jamam, recimo proti inkovski »srebrni gori« Potosi, kjer je, pravi Eduardo Galeano v Odprtih žilah Latinske Amerike, med letoma 1545 in 1800 izgorelo in umrlo približno osem milijonov domačinov.

Za te pokole lahko rečemo dvoje: prvič, da jih je poganjala prav ta silna, tako rekoč brezmejna rast, in drugič, da so bili tipične kapitalistične investicije, ki niso bile brez donosa. »Na koncu 15. in začetku 16. stoletja je v Španiji in španski Ameriki mrzlično iskanje ustvarilo primarni ekonomski kontekst, znotraj katerega je nastajala in se institucionalizirala protiindijanska rasna ideologija.« Kar seveda pomeni, da je ta primitivna oblika kapitalizma ustvarila dvoje: ekonomski kontekst, ki je klical in slavil rasizem, in moralni kontekst, ki je vse te pokole legitimiral.

V Virginiji, mogočni angleški koloniji, se je potem Berkeleyjeva »vizija« tudi izpolnila – v 50 letih so pobili več kot 80 odstotkov domačinskega prebivalstva. Pri vojskovanju niso poznali ne zadržkov ne usmiljenja – indijanske poglavarje so razsekali na koščke. Povsod so ležali kupi kosti – mrtvih je bilo toliko, da jih niso mogli pokopati. Evropski kolonisti, dobri kristjani, so lahko počeli, kar so hoteli. V množičnem umiranju Indijancev so itak videli znamenje božje previdnosti, še več: v tem so videli »znamenje, da je Bog na strani kolonialnega načrta,« da torej hoče, da pobijajo Indijance in da jim zaplenjajo zemljo, srebro in zlato. O, še več: v množičnem umiranju Indijancev so videli božje znamenje, da je Amerika res usojena njim. Da je božja previdnost res na njihovi strani, pa je dokazala tudi tako, da jim je dosodila brezplačno delovno silo. In takšne koncentracije brezplačne delovne sile zgodovina ne pomni.

Pri tem, kar so počeli, so se lahko vedno sklicevali na papeževe bule (Romanus Pontifex, Inter Caetera), s katerimi so evropske krščanske monarhije dobile pravico do koloniziranja in prilaščanja »odkritih« staroselskih ozemelj, in na Biblijo, ki pravi: »Ne sklepaj z njimi zavez, ne prizanašaj jim ... požrl boš vsa ljudstva, ki ti jih da Gospod, tvoj Bog; naj se ne smilijo tvojim očem.« In pa: »Ne puščaj pri življenju ničesar, kar diha, temveč z zakletvijo popolnoma pokončaj (vse).«

Tu, v Novem svetu, prežetem z indijanskim načinom življenja, z »umirjenostjo, širokosrčnostjo, iskrenostjo in egalitarizmom«, z »medsebojnim spoštovanjem in recipročnostjo«, z odsotnostjo posesivnosti in zasebne lastnine, so se lahko priklonili Jezusu Kristusu in testirali temeljne koncepte kapitalizma – deregulacijo, liberalizacijo in privatizacijo. Genocid je bil podjetniški načrt. Podjetniški duh, ki je preplavil Novi svet, pa je bil »recept za katastrofo«.

Konkvistadorji – prvi neoliberalci, prvi »čisti« kapitalisti, »novi ljudje« Novega sveta – so zato številna ljudstva, »nezmožna spreobrnitve« (nekristjan nima podjetniškega duha, ne razume veličine kapitalizma ipd.), iztrebili, njihova mesta in vasi pa zbrisali z obličja zemlje. Ljudstvo Pocumtuck je ob prvem stiku z Evropejci štelo 18 tisoč pripadnikov – po 50 letih jih je živelo le še 920. Smrtnost je bila 95-odstotna. V Južni in Severni Karolini je bila 97-odstotna. Ponekod je bila 98-odstotna, celo 99-odstotna. Na Floridi je leta 1520 živelo več kot 700 tisoč Indijancev – preživelo jih je le 2000. Ta vzorec se je ponavljal – od Nove Anglije do Kalifornije. V Kalifornijskem zalivu je na koncu 17. stoletja živelo 60 tisoč Indijancev – sredi 19. stoletja ni bilo nobenega več.

Časopisni komentarji so se pogosto končali s frazo: »... in treba jih je zbrisati z obličja zemlje.« Vojaki so delali vse, da bi se to res zgodilo: Indijankam so parali trebuhe, njihovim otrokom drobili glave in mečkali možgane, mrtvim rezali skalpe, sekali spolne organe ter si potem iz njihove kože izdelovali zgornje dele škornjev in gamaše.

George Washington, veliki ustanovni oče Amerike, je svoji vojski leta 1779 zapovedal, naj uniči vse naselbine, »tako da dežela ne bo samo opustošena, ampak do konca uničena,« Thomas Jefferson, drugi veliki ustanovni oče Amerike, pa je domačinskim ljudstvom, ki se bodo upirala belski ekspanziji, napovedal totalno uničenje. Ko je pastor William Crawford leta 1864 pisal o belskem odnosu do Indijancev v Koloradu, je poudaril, da ga je mogoče povzeti v enem samem stavku: »Naj bodo iztrebljeni – vsi skupaj, moški, ženske in otroci!« V koloradski operni hiši so priredili celo javno tribuno o tem, kaj naj storijo z Indijanci: naj jih »civilizirajo« ali iztrebijo? Odgovor je bil nedvoumen: »IZTREBITE JIH! IZTREBITE JIH!«

In res: iztrebljali so jih, jim uničevali bivališča in zaloge hrane, jih razseljevali, da bi izgubili stik, jih selili na jalova ozemlja, jih silili v razmere, v katerih niso mogli preživeti, pogosto so jih izstradali, ženske so sterilizirali, podtikali naj bi jim bili celo odeje, okužene s kozami – ameriški zgodovinar Ward Churchill, ki pravi, da je bilo leta 1500 v Severni Ameriki 12 milijonov Indijancev, leta 1900 pa le še 237 tisoč, opozarja, da je pandemija, ki so jo povzročile okužene odeje, ki jih je vojska leta 1837 podtaknila ljudstvu Mandan, v petih letih pokončala 100 tisoč Indijancev.

Ne, kapitalizem ni za nežne duše. Ali bolje rečeno: kapitalizem, ki se je v Novem svetu spodvil v kombinacijo genocidnih pobojev (»razuševanja«), zasužnjevanja (»po štirideset dolarjev za kos«), rasistične retorike (Indijanci so »neljudje«, »tretja živalska vrsta med človekom in opico«, »divjaki«, »sodomiti«, »zveri«, »svinje«, »psi«, »kače«, »pavijani« ipd.), kužnih bolezni (gripa, davica, ošpice, oslovski kašelj, koze, malarija, tifus, kolera, tuberkuloza, griža, sifilis, gonoreja), stradeža, zasegov zemlje, množičnih izgonov in sadističnih maršev smrti (Pot solza ipd.), je potreboval veliko bibličnih citatov, da se nežnim dušam od groze, občutka krivde in moralnega ogorčenja ne bi zmešalo.

L. Frank Baum, urednik časopisa Aberdeen Saturday Pioneer, ki je kasneje zaslovel s Čarovnikom iz Oza, je po nekem velikem pokolu zapisal, da bi bilo najbolje, če »v skladu s civilizacijsko pravičnostjo« pobijejo še tiste Indijance, ki so preživeli: »Njihova slava je minila, duh je zlomljen, moškost izbrisana: bolje, da umrejo, kakor pa da živijo kot bedni nesrečniki.«

Tisti, ki se jim zdi, da je prepad med Baumom, ki je napisal Čarovnika iz Oza, in Baumom, ki je nenehno pozival k »totalni eksterminaciji Indijancev«, nedoumljiv, pravijo, da se je le šalil. Kaj če se je le šalil v Čarovniku iz Oza?

Zadnja križarska vojna

David E. Stannard pravi, da je bil ameriški holokavst, ki so ga spočeli španski konkvistadorji, le križarsko nadaljevanje »krščanske krvoločnosti« in strašnih krščanskih obsesij tedanje Evrope – obsedenosti z biblično retoriko (»ne prizanašaj jim«, »ne puščaj pri življenju ničesar, kar diha«, »naj se ne smilijo tvojim očem« ipd.), inkvizicijsko »pravico«, sveto vojno proti nevernikom, osvoboditvijo Svete dežele in Jeruzalema, brutalnim verskim spreobračanjem judov in Mavrov, milenijsko tesnobo, spolno represijo, mesijansko apokaliptiko in napovedovanjem »konca časa«, »konca zgodovine« in »zmagoslavnega Jezusovega drugega prihoda«, iskanjem novega zemeljskega raja in prepričanjem, da je Bog – kot je tedaj zapisal neki španski duhovnik – »celotno raso obsodil na propad zaradi grozljivih grehov, ki so jih zagrešili v svoji brezbožnosti«.

Vse to je napovedovalo, pripravljalo in oblikovalo miselnost, »ki je potem dopustila genocid nad staroselskimi ljudstvi obeh Amerik«. In Krištof Kolumb, sadistični kapitalist (pol meni, pol Kroni!) in talilni lonec vseh predsodkov tiste dobe, verski fanatik in likvidator vseh, ki mu niso bili podobni, rasist in antisemit, fen svetopisemske numerologije in avtor Knjige prerokb (čez 150 let bo konec sveta, neverniki bodo spreobrnjeni ali uničeni, Sveta dežela bo kmalu zavzeta ipd.), se je imel za človeka, »ki mu je bila v času apokaliptičnih napovedi namenjena božanska usoda«. Verjel je, da je natančno izračunal datum Jezusovega drugega prihoda, a tudi, da bo z vsem tistim zlatom, ki ga je naropal v Novem svetu, financiral križarsko vojno, ki bo pripeljala do dokončne osvoboditve Jeruzalema, do spreobrnitve vseh nevernikov ter do konca časa, konca zgodovine in konca sveta. Da je bilo »odkritje in zavzetje Amerike zadnja križarska vojna,« kot pravi ameriški zgodovinar John Leddy Phelan, zveni povsem logično.

Pedro de Alvarado je v 15 letih pobil približno pet milijonov ljudi. V Mehiki se je v 75 letih po prihodu Evropejcev število prebivalcev zmanjšalo s 25 milijonov na dober milijon.

Pokoli nad Indijanci so bili teološko in moralno upravičeni, ker so bili del božjega načrta in ker so omogočali prihod božjega kraljestva. Ta primitivni kapitalizem, ki so ga zasnovali konkvistadorji, ki je v Ameriki pomoril 95 odstotkov prvotnega prebivalstva in ki je razvnel domišljijo evropskega kapitalizma, je bil le božje orodje, le izraz božje volje, no, božje delo. Tako kot so bile božje delo vse tiste epidemije, ki so pogubljale domačinsko prebivalstvo (in ki so izgledale kot citati iz Biblije). Konkvistadorji so »z veseljem ugodili Gospodu in bili orodje v njegovih rokah«. Streljanje »divjakov« so itak imeli za »zažiganje kadila našemu Gospodu«.

Evropejci pa so se bolj kot vsega bali »okužbe«, saj so bili prepričani, da bi jih že dotik Indijancev pogubil – v trenutku bi se nalezli vseh njihovih pregreh, grozot, izprijenosti in živalskosti. Da se to ne bi zgodilo, je bilo treba to »nižjo raso« – te »gnusne demone«, te »požrešne tuleče volkove«, ta »plevel v vrtu človeštva« – iztrebiti in uničiti.

Prav takšni pošastni »apokaliptični« sklepi pa so spočeli »sprijeno sveto vojno nacistične iztrebljevalske kampanje,« pravi Stannard, ki opozarja, da je Martin Luther leta 1543 – v spisu O Judih in njihovih lažeh – Jude videl natanko tako, kot so konkvistadorji tedaj videli Indijance: kot »kugo«, kot »strupene, zagrizene črve«, kot »do obisti zlobno peklensko druščino«, kot »zlovešče ljudi«, kot »gadjo zalego«, kot »sleparske kače, morilce, hudičeve otroke« in kot »stekle pse«, ki jim je treba požgati sinagoge, porušiti domove in zapleniti »ves denar in premoženje v srebru in zlatu«.

Ali bolje rečeno: Evropejci – krščanski osvajalci Novega sveta – so Jude videli kot Martin Luther, ki jih je videl tako, kot jih je kasneje videl Hitler.

»Elie Wiesel ima prav: pot v Auschwitz so tlakovali najzgodnejši začetki krščanstva,« pravi Stannard. »A zdaj je enako očiten še en sklep: pot do Auschwitza je vodila naravnost skozi srce Karibov ter Severne in Južne Amerike.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.